Zima

Nikoli nisem marala zime. Nisem marala mraza, vonja, nrepotrebnega izgubljanja časa z oblačenjem. Še najbolj sem sovražila temo, ki me je spremljala zjutraj, ko sem odšla od doma v šolo in ki je spet prekrivala domači Kamnik, ko je vlak pripeljal na postajo. Od zime je obstajal samo še en hujši letni čas. In to je bila jesen.

Očitno se je v meni nekaj premaknilo. Zima me ne moti več. Pravzaprav čisto uživam v njej in v vseh čarih, ki mi jih ponuja. Še vedno sovražim občutek, ki me navdaja tiste dneve, ko pospravljam v omaro svoja krilca in kratke hlače in vem, da jih dolgo, dolgo ne bom oblekla. Sem pa že v pozni jeseni začela uživati v teku pod lučkami. Kako je v bistvu lepo, pa tega dolgo časa nisem vedela. Pa prvi sneg. In tiste snežinke, ki so nas spremljale zadnje dneve, ko so debeli kosmi padali iz čisto jasnega neba.
Danes sem stala na vrhu kamniške Špice in čakala na preostale s katerimi smo v bistvu šli "skupaj" gor. Kako uživam v teh pohodih, ko gremo skupaj, pa grem lahko naprej po svojih zmožnostih in uživam v tem kar me obdaja in kar mi v tistem trenutku hodi po glavi. Tako stojim danes tam na vrhu, na tistem centimetru snega, ki še kar trmasto vztraja. Spodaj pod mano leži Kamnik z okoliškimi vasmi, na desni pa se razprostirajo gore pokrite z debelo snežno odejo. Še nikoli nisem videla Kamniškega sedla tako lepega in kar jezna sem, da mi drevesa deloma zakrivajo pogled. Zaprem oči in uživam v tistih trenutkih tišine, ki mi preostanejo. Zaslišim zvok palic in na vrh prispe starejši gospod. Prijazno pozdravi in začne pogovor o tem kako lepo je bilo danes na Veliki planini. Kako bi rada pobegnila tja. Samo za kak dan ali dva. In se izgubljala po planini, se sankala, metala v sneg in se kepala. Gre kdo zraven? ;)
Gospod ugotovi, da ga zebe in odrine v drugo smer. Preostanek moje skupine pa prav tako prešerne volje prispe do vrha. In odrinemo v dolino. Pa čeprav samo nekaj sto metrov nižje. Se mi zdi, da pozimi čas tukaj teče drugače.

Zvečer me kliče moj najljubšejši bratranec: "Gremo jutri kaj drsat?" Moj odgovor: "Ja, seveda, da gremo." Zima ima tudi svoje prednosti. Drsanje na primer. Pa smučanje. Lučke po Ljubljani. In kuhano vino. Pa tople šale, kape in rokavičke. In držanje za roke pod pretvezo, da nas zebe. Ter kakšen ukraden objem kdaj in kdaj.

Ja, drsat grem. In to ne s komerkoli, ampak z NEKOM. S tistim, ki je z mano hodil ven, ko sem bila še mlajša. Ki je preživel vse moje izpade. Ki me je poslušal, ko sem bila nesrečno zaljubljena in bil pri meni tudi takrat, ko sem bila cel mesec doma, ker sem se slabo počutila. Tisti, ki se je letos poleti poročil. Zadnjič sem po dolgih mesecih dogovarjanja končno uspela priti k njima v novo stanovanje. Na sok (ker ne maram čaja)in božične piškote. Gledali smo slike s poroke, se pogovarjali in smejali. Ko sem ju gledala, sem si želela, da bi tudi sama nekoč našla nekoga, ki naju bo družila enaka ljubezen. Enkrat ...

Doma sem, doma

Ja, danes sem vstala zjutraj ob sedmih. In to samo zaradi Denisa, ker sem obljubila, da mu prinesem nazaj CD z motivacijskega. No ja, zraven sem šla še kupit nekaj daril za mojo sestro in mamo. In sem navdušena. V Ljubljani sem bila ob pol devetih, Denisa klicala uro kasneje in ga seveda zbudila. Khm... Kdo je že rekel, da bo zgodaj pokonci?? Skratka, ob enajstih sem bila že doma.

Do sedaj sem preposlušala že skoraj vse pesmi od Beach Boysov. Začelo se je s "Forever", s čim se bo končalo še ne vem. Prebrala sem blog svoje sošolke, ki sem ga šele pred kratkim odkrila. Poskušala težiti tistemu že včeraj omenjenemu fantu preko računalniške žice, pa mi ni uspelo.:( Mislim, da je skrajni čas, da grem posesat sobo in mogoče pomagat pospravit še kaj drugega po hiši. Če pa tega ne, pa vsaj nadoknadit tisti manjkajoči spanec od včeraj.

Stvari, ki me spravljajo v dobro voljo

Že precej časa nazaj sem pisala o stvareh, ki me jezijo. Klemen je takrat predlagal, da napišem še stvari, ki me veselijo, so mi všeč in me spravljajo v dobro voljo. Takrat očitno nisem bila pri volji, ampak danes pa sem. Torej, stvari, ki me veselijo...

1. Moja družina, ki me zna spraviti v dobro voljo, hkrati pa občasno tudi razjeziti do konca. Ampak, v končni fazi vedno vem, da tu lahko najdem zavetje in da bodo oni trenutno edini, ki mi bodo znali pomagati, ko mi bo zares hudo.
2. Tek, ker kaj kmalu ugotovim kako postajam vedno slabše volje, ko dolgo časa ne tečem. Takrat tudi mami reče: "Živa, kaj ko bi šla ti danes malo tečt?" Kot je že ena moja sošolka v svojem blogu ugotovila, to ni več samo psihološka, temveč tudi fiziološka potreba.
3. Tisti fant tam, približno 100 km stran od mene, s katerim se samo občasno slišiva preko računalniške žice, pa mi s svojim humorjem vedno pričara nasmeh na obraz.
4. Druga klop v M4 ter človek, ki sedi levo od mene. Prav tako še 2/3 ljudi, ki sedijo za mano ter še kakšna klop bolj zadaj, ker vedno vedo kaj reči, ko piham od jeze in ko sem totalno na tleh zaradi nesrečne ljubezni.
5. IAESTOVCI. Sedaj sem končno ugotovila, da še obstajajo novi načini spoznavanja ljudi in da obstaja en kup zanimivih stvari, ki jih je vredno poznati.
6. Vsa tista mala vabila v kino, na drsanje, na kuhano vino, kavo itd., ki me spravijo ven tudi po tem, ko se že zdavnaj odločim, da bom ostala doma in gledala tv.
7. Morje, plavanje, sonce in bučanje valov.
8. Poletne nevihte, ki jih opazujem iz svoje tople sobe in vedno znova ugotavljam kakšno moč ima narava in kako je nikoli ne bomo premagali.
9. Sladoled in kuhano vino.
10. Še in še ...

Let it be

Včasih bi si morala preprosto reči "pa naj bo" in pustiti stvari, da grejo svojo pot. Ampak ne, jaz nisem tak človek, da bi stvari preprosto pustila, ampak se vtikam v njih toliko časa, dokler se vse ne zaplete tako zelo, da se stvari navadno precej slabo končajo.

Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.

V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.

And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.

Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?

And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.

Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.

Ljubljanski maraton 2008

Je letos minil brez moje udeležbe. Vročina me je položila v posteljo v torek, sedaj pa že cel teden stagnira na 37,1. Sam vem, da to ni omembe vredno, samo si pa ne želim še enkrat obležati. Sicer pa sem se že odločila, da grem jutri na trening in da se po enem tednu ležanja in prenajedanja odvijem iz klobke in spet kaj naredim zase.

Mislim, da sem delno zbolela tudi zaradi maratona. Na tako količino treningov moje telo zaenkrat še ni navajeno. Poleg tega glava na tako goldgo tekmo še ni bila pripravljenja. Verjamem, da si ljudje lahko s psiho marsikaj dopovemo in mislim, da je za vročino malo kriv tudi moj strah pred maratonom. Da si v končni fazi letos res še nisem dovolj želela preteči te razdalje in da me je bilo strah toooliko stvari, ki so na maratonih na žalost nepredvidljive. Sama spadam med tiste ljudi, ki morajo vedno imeti "backup" plane, tukaj pa jih enostavno ne moreš imeti, ampak se moraš prepustiti vsemu kar ti maraton ponuja.

Tako sem že v sredo sporočila, da ne bom tekla in da bom vesela v kolikor bo mojo številko koristno uporabil kdo drug. Želela pa sem si iti navijati, čeprav nisem hotela nikomur obljubiti. Včeraj se je moj oči prijazno ponudil, da gre z mano in sva šla. Ob desetih od doma in na Ljubljansko obvoznico prispela ravno takrat, ko je večja skupina tekačev prečkala most nad obvoznico pri WTCju. Pogled je bil fantastičen. S parkiranjem nisva imela nobenih posebnih težav in do najinega stojišča pri osemnajstem kilometru sva prišla še kar nekaj minut pred Kejžarjem in prvimi Kenijci. Ti so res neverjetni- na njihovem obrazu ni niti sledu utrujenosti, čeprav tečejo s povprečno hitrostjo 20 km/h. Našega prvega, Tadeja, sem skoraj uspešno spustila, saj nisem pričakovala, da bo tako hiter. Opazila sem ga še ravno pravi čas, da sem lahko zavpila za njim: Tadej, teeeeci, on pa je v pozdrav dvignil roko.:) In dosegel prvo mesto v kategoriji. Nato je bilo kar naenkrat veliko ljudi in težko sem usklajevala fotografiranje in navijanje za tiste, ki jih poznam. No, nekaj fotk je le uspelo. Upam, da je moje navijanje vseeno pripomoglo, da jim je bilo malo lažje. Sem pa po pregledu rezultatov ugotovila, da sem kar nekaj naših, ki sem jih želela vzpodbuditi, uspešno spustila. Človek šele v takih trenutkih ugotovi kako težko je razpoznati ljudi v vseh tistih velik skupinah. Na srečo je bila Andreja bolj zadaj, tako da sem jo uspešno pofotografirala (ker se vedno pritožuje, da nima nobene slike :P), ji povedala kakšno vzpodbudno besedo in že je odšibala naprej.

Z očetom sva počakala še prve Kenijce in Etiopijca ter se nato počasi popokala domov. Na kosilo.:)

Bilo je fino. Ko sem pregledovala rezultate in videla kako dobro so tekli kolegi, s katerimi skupaj treniramo, mi je bilo malo žal, da mene ni bilo zraven. Vseeno pa upam, da sem s svojo prisotnostjo komu olajšala tiste zadnje kilometre in vem, da bo še veliko drugih tekem, ki se jih bom lahko udeležila.

Popolna kombinacija

Tek, morje in dobra družba definitivno sestavljajo popolno kombinacijo za človeka, ki ga retrogradni Merkur dela rahlo depresivnega. To je bilo rečeno rahlo v šali. Na kratko bi lahko rekla, da je bil tekaški tabor v Rovinj zakon in da mi definitivno ni žal, da sem se ga tudi letos udeležila.

Z Andrejo sva bili zmenjeni ob treh v Ljubljani. Tako bi načeloma lahko prišli pravočasno v Rovinj (to pomeni do prvega treninga ob šestih). Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi že od doma zamujala. To je bila posledica pakiranja v zadnji minuti in posledično pozabljenih stvari doma. V Ljubljano tako pridem s petnajstminutno zamudo. Prepakiram svojo prtljago v Andrejin avto in počasi se odpraviva na pot. Proti morju.:) Gužva se začne že pri Logatcu, kjer popravljajo cesto. Enako se ponovi še na dveh drugih predelih slovenske avtoceste. Najina vožnja se tako zavleče na skoraj 3 ure in pol. Na srečo se nobena od naju s časom ni preveč obremenjavala. Najina edina skrb je bila, ali naju bi Sladjana počakala in nama dodelila sobi. Tečt greva tako ali tako lahko tudi sami. Ko prideva do hotela, je Sladjana še na svojem mestu in nama pove, da je gost promet na cesti ustavil več kot tretjino prijavljenih. Mojih cimer še ni, zato imam priložnost izbrati sobo in posteljo. Ko čakam Andrejo, da parkira svoj avto, se mimogrede zmenim z enim človekom, da gremo skupaj tečt. Ko se dobimo je ura 18.45 in sonce že počasi zahaja. Kar kmalu ugotovim, da že dolgo nisem tekla s tako lahkoto. Ko smo tek po pol ure dokončali, je sonce že zašlo za morje. Po obilni večerji smo odšli na "sprehod" v Rovinj. Sprehod se je rahlo zavlekel in nazaj v hotel smo prišli v kar poznih urah. Letos je bilo vse drugače, ker sem poznala veliko več ljudi in sem zato imela neprimerno več družbe kot lansko leto.

Jutra na taborih se začenjajo ob sedmih zjutraj z jutranjo telovadbo. Letos smo imeli s seboj strokovnjaka za odganjanje stresa, ki nas je naučil nekaj osnovih vaj za umiritev. Ni lepšega kot biti zjutraj ob morju in gledati sonce kako vzhaja. Ker sva v petek z Andrejo zamudili, sva imeli ta dan prvi pravi trening. Na programu so intervali. V zadnjih tednih sem se na dolge vzržjivostne teke že malo navadila, predvsem pa sem ugotovila da nima smisla jamrati, ampak je bolje stisniti zobe in biti kasneje zadovoljen s seboj. Trenerji so nam uspešno našli precej razgiban dvokilometrski krog in trening se je začel. Naredila sem 3 hitre in 2 počasna kroga, kar je bilo toliko, kolikor sem si na začetku zadala. Po treningu je sledil potop v morje. V tekaških oblekah. Zanimiva izkušnja.:)
Popoldne je minilo veliko hitreje kot sem pričakovala. Najbolj zabaven del tabora se je hitro približeval. Vsi smo bili nestrpni kaj so nam letos pripravili trenerji, še posebej ker se je Tadej že popoldne težko zadrževal, da nam ni povedal. Ko so prišli iz sobe v dvorano, oblečeni v aerobične kostume žensk iz šestdesetih let, smo vsi zelo težko zadrževali smeh. Spet so odlično opravili svojo vlogo in prišli do dobre ideje in še boljše izvedbe. Le kaj bodo pripravili drugo leto? Matevž in Klemen sta poskrbela, da mi v nadaljevanju večera ni bilo dolgčas. Na moj ogorčen stavek: "Pa jes ne znam plesat no!" sta samo skomignila z rameni in plesala naprej. Pa je bilo vseeno zabavno. Ob polnoči smo se usedli za mizo in debatirali do treh zjutraj. Idej za pogovor je bilo ogromno in misli so me nato begale še celo noč, ki je (podobno kot prva) minila s perecj malo spanca. Pa nič zato. Spim lahko tudi doma.

Nedelja je minila prehitro. Udeležila sem se predavanja o tremi in motivaciji v teku. Že to je bilo slišati dovolj zanimivo za udeležbo, v bistvu pa je šlo vse skupaj še malo globje v psihologijo človeka in o zankah, ki jih vsi ljudje podzavestno uporabljamo za obvladovanje čustev in reševanje problemov. Kolega tekača sta mi dala kar nekaj tem za razmišljanje. Po predavanjih smo odtekli še zadnji tek. Malo manj kot 10 kilometrov smo uspeli preteči v 56 minutah. Ponovno smo ugotovili kako fajn je tek ob morju in kako se lažje teče na morskem sončku kot v ljubljanski megli. Še zadnji pozdravi in zahvale in že sva z Andrejo dohiteli nazaj domov. Po poti sva predebatirali zadnje tri dneve in mislim, da sva se obe strinjali, da je bil to najboljši tabor do sedaj. Organizacija na nivoju (nobenih problemov ni bilo niti v petek, ko nas je večina zamudila, pa smo vseeno takoj dobili sobe in vse potrebne informacije), treningi so bili dobro zasnovani in izpeljani, družba pa je bila tako ali tako spet zakon.

V nedeljo in ponedeljek sem uspešno nadoknadila tistih nekaj neprespanih ur čez vikend. V ponedeljek in torek sem bila zaradi dela na fakulteti na prislinem počitku, zato sem se še toliko bolj veselila sredinega treninga. Zadnji intervali so minili hitreje kot vsi prejšnji skupaj. Tale vikend je očitno prinesel preporod vseh nas.:) Trening je prehitro minil. Škoda, da dan nima 48 ur.

Grem! In ne pridem več nazaj.

Saj ne... V bistvu bom verjetno se kar nekaj časa tukaj. V bistvu tukaj, ampak po svoje pa v čisto nekem drugem svojem svetu, ki obstaja samo v moji glavi.

Jutri grem na tekaški tabor. Po eni strani se ga že zelo veselim, ker upam, da bom končno uspela malo odklopit svoje možgane in misli, ki me trenutno preganjajo. Po drugi strani si ne želim delati prevelikih utvar, ker vem, da bom potem lahko spet razočarana.

Trenutno sem v enem takem čudnem obdobju. Fizično sem tukaj, za računalnikom, na faksu, pred televizijo, na treningu... Z mislimi pa vse prevečkrat odtavam nekam stran, tja na začetek poletja, ko je bilo življenje še precej bolj optimisitčno. Ko se je za stvari zdelo, da bodo mogoče imele srečen konec. Ta mogoče se je v trenutku razblinil kot milni mehurček, sama pa rabim veliko več časa, da to dojamem. Da priznam, da boli bolj kot želim povedati. Definitivno sem dosegla dno v sredo, ko sem v knjižnici sedela približno dve uri in v tem času uspela predelati natanko dve strani knjige, ki sem jo imela pred sabo. Ja, treba se bo spraviti k sebi, si priznati, da se stvari včasih kruto končajo in iti naprej. V nov dan.

Prvi šolski dan

Moj prvi pravi šolski dan je bil sicer že dooolgo časa nazaj. 14 let, če smo natančni. In po pravici povedano se ga bolj slabo spominjam. Vem, da smo dobili torto in to je to. V osnovni šoli nisem bila najbolj družabno bitje in se tudi nikoli ne bi več vrnila nazaj v tiste čase.

Se pa zato toliko bolj spominjam prvega šolskega dne na gimnaziji. Tudi takrat smo dobili torto z velikim napisom 1.E. Spomnim se kako smo zmedeni stali pred razredom in se (vsak v svojih mislih) spraševali ali smo pred pravim razredom. Prav tako se dobro spomnim sošolke, ki je prišla med zadnjimi in me vprašala: "Kaj je tukaj še prosto?" In tako sva presedeli skupaj cel prvi letnik, čeprav sva kmalu ugotovili, da nimava veliko skupnih interesov.

Prvih dni je bilo še nekaj. Recimo prvi dan v tretjem letniku, ko sem zamenjala razred. Šli smo na izlet, da se bolje spoznamo. In ravno tistega 1. septembra je prav obupno deževalo. Komentar moje razredničarke je bil: "No, se bomo pa vsaj bolje spoznali, ker nimamo vsi dežnikov s sabo." Mislim, da smo si tistega dne vsi želeli, da bi čimprej prišli domov na toplo. Smo pa nato preživeli skupaj zabavni dve leti, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Naredili smo ogromno neumnosti, delali sive lase razredničarki z zamujanjem in "špricanjem" ter ostalim profesorjem s svojim (ne)znanjem, smo se pa tudi ogromno naučili, pridobili pomembne življenje izskušnje in na koncu vsi skupaj kar precej uspešno končali maturo.

Če dobro premislim, prvi šolski dnevi nikoli niso bili nič posebnega (no, če odmislimo torto :)). Zakaj ljudje pravzaprav dajemo tak poudarek na prvi šolski dan? Ravno to je bil povod mojega pisanja. Danes je bil namreč prvi dan novega študijskega leta. 3. letnik... Vse gre tako hitro. Ja, ni bil nič posebnega. V bistvu je bilo prav obupno, ker smo imeli zjutra samo eno uro (do devetih) in smo se nato potikali po Ljubljani do enih, ko smo začeli naslednja predavanja. Če bo še dolgo tako, bomo kmalu bankrotirali na teh naših kavicah.:P

Krvodajalska ali puščanje krvi drugič

Darovanje krvi ja... Mislim, da potrebuje svoj blog. Predvsem zato, ker načeloma krvi v Sloveniji pogosto primanjkuje in ker gotovo obstaja veliko ljudi, ki bi kri lahko darovalo, pa enostavno niso dovolj seznanjeni.
Ko boste imeli kaj časa, se preklikajte čez spletne strani Zavoda za transfuzijsko medicino: http://www.ztm.si/sl/.

Vedno sem občudovala krvodajalce, pa se sama kar dolgo časa nisem odločila za to. Zakaj ne vem. Verjetno je bil prisoten strah, ker nikoli nisem marala dajati krvi. Igle sem sovražila in vsakič, ko je bilo potrebno iti v laboratorij, sem že kakšno uro prej komplicirala. Danes se mi zdi to neumnost. Strah ima velike oči in škoda, da nas včasih preveč ohromi.

Ko sem šla prvič na Zavod za transfuzijsko medicino je bil strah še močno prisoten. Se pa spomnim kako je zdravnik ta moj strah začutil in celo prišel vprašati mojo prijateljico ali je z menoj vse v redu. Takrat mi je bilo jasno, da bo z menoj vse v redu.:)

Darovanje krvi je v Sloveniji še vedno neplačljivo (če ne upoštevamo tega, da lahko zaposleni izkoristijo prost dan službe). V drugih državah imajo sistem darovanja različno urejeno: ponekod je (tako kot pri nas) prostovoljno, nekje dobijo plačano ... Najbolj zanimiv sistem pa je tisti, pri katerem imajo krvodajalci prednost na določenih zdravniških listah, npr. za določene preiskave itd. Sama se strinjam z našim sistemom, saj se mi zdi, da bi se s plačilom stvari obrnile. Malo je situacij v katere se tako rada vračam in tisto kar privablja sedaj je prijaznost osebja in neznansko dober občutek, da si naredil nekaj dobrega. Ne delam si utvar, da bo samo moja kri nekomu rešila življenje, vem pa, da bo mogoče komu pripomogla h kvalitetnejšemu življenju.

Ne bodi kot drugi

Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Feri Lainšček

Say no to plastic bags!

Say no to plastic bags je naslov ene izmed skupin na facebooku. Je pa to pravzaprav stvar kateri bi se morali pridružiti vsi ljudje.

K pisanju tokratnega bloga sta me pripravili dve stvari, ki sem ju opazila v zadnjih dveh dnevih (je pa sicer res, da se druga omenjena vleče že dalj časa).
Prva je ta, da sem opazila, da v DMu namesto plastičnih vrečk ponujajo papirnate vrečke vseh velikosti. DM je bila verjetno ena prvih trgovin, v kateri si ob nakupu dobil brezplačno vrečko. O smiselnosti dajanja vrečk se že dolgo sprašujem, pa še vedno nisem prišla do absolutnega odgovora. Argument za je ta, da večina teh vrečk vsebuje reklamo za trgovino in reklama ne bi smela biti plačljiva. Argument proti pa je ta, da smo ljudje vseeno malo škrti in ne želimo plačevati za vrečke, ki jih imamo tako ali tako že doma. Tako vseeno uporabimo manj plastičnih vrečk kot bi jih, če bi bile vedno plačjive (pri tem za trenutek pozabimo, da so male plastične vrečke brezplačne in da gre v njih manj blaga kot v navadne). Danes so brezplačne vrečke praktično dosegljive povsod in želela bi si, da bi tudi ostale trgovine šle po poti DMa ter začele ponujati papirnate vrečke.

Druga stvar, ki me je danes (ponovno) spravila v slabo voljo je ta, da se vedno znova pojavljajo ljudje, ki porabijo ob nakupih 10+ malih plastičnih vrečk. Ne razumem zakaj... Prvič pospravljaš veliko dlje kot v eno navadno, drugič je 10 vreč velik težje odnesti do doma kot eno ali dve, tretjič: kaj boš z vsemi temi vrečkami razen za v kakšen mali koš, kjer jih pa spet ne potrebuješ 10 na teden?...

Omejevanje uporabe plastničnih vrečk je le ena izmed stvari, ki jih lahko vsak posameznik naredi za manjše onesnaževanje okolja. K takim malim stvarem, ki jih vsi lahko naredimo spada še na primer ločevanje odpadkov (vsaj ločevanje papirja, plastike in steklenic načeloma ne bi smel biti problem) in uporaba javnega prometa, nog in kolesa kadar je to mogoče. Ne verjamem v to, da nam zaradi segrevanja ozračja grozi konec sveta, verjamem pa, da se do planeta obnašamo precej mačehovsko. In tudi ne verjamem v izgovore, da posameznik ne more nič narediti. Ja, je res, da bi bila stvar bolj učinkovita če bi se vse dogajalo na neki državni ravni. Je pa tudi res, da vsak mali prispevek pripomore k temu, da svojega okolja ne zasvinjamo bolj kot smo ga že.

Perfect circle

je naslov ene od pesmi Katie Melua. Pesem sicer res govori o aknah, ampak v bistvu bistvo ni v tem. Smešno, kako se ljudje konstantno vrtimo v enih takih čudnih krogih z istim začetkom in podobnimi konci.

Na žalost obstajajo stvari v mojem življenju, ki se vračajo nazaj v takih krogih. In ena je sploh moreča. Sedaj se vrača z enakim začetkom kot pred kratkim. Jaz pa se sprašujem ali sem tokrat dovolj močna, da konec spremenim sebi v prid.

Sonce, morje, poletje, POČITNICE!

Ja, končno... Tudi zame so se začele počitnice... Če smo natančni so se začele v sredo ob pol dveh popoldne, ko je profesor rekel: "A bi se midva zmenila za eno devetko?" Jaz pa: "Jaaa." Ne vem če je bila čisto zaslužena, ker sem prikazala dobro mero zmedenosti (tako kot ponavadi na ustnih izpitih) in tega, da si določenih stvari nisem dobro pogledala in so se nato stvari povezovale s čudnimi C atomi, aminske skupine pa so bile napisane na napačnih mestih... In kar naenkrat se je vez C-H začela dobro cepiti...:P No ja, mogoče je videl da trema in zmedenost delata svoje. In devetka je bila tisto kar sem si želela. Da odpravim še zadnji pogoj in grem lahko sedaj mirne vesti za nekaj časa na počitnice. Odklop!:)

Ja, po celem mesecu dela je kar čudno cel dan sedeti doma in delati nič. Dejansko delati nič in ne nič delati. Pa praktično prespati cel dan.:)

Morje je vedno bližje. Še 11 dni... Upam samo, da se ne bo ponavljalo vreme zadnji let in da bodo napovedi meteorologov držale: da bomo imeli obdobja boljšega in slabšega vremena, tako kot jih imamo že sedaj.
Danes sva z mami odšli še po nakupih v Ljubljano. Dobila sem nekaj stvari, ki sem jih rabila in seveda nekaj takih, ki jih sicer ne rabim, je pa vedno fino imeti nekaj novega.:) In kupila sem tudi nove kopalke, kar je svojevrstven dosežek, ker so to stvari, ki jih na svetu najbolj sovražim nakupovati. Sedaj upam, da sm za nekaj časa s tem zaključila.

Urgenca

Priznam, spadam med bolj nerodne ljudi. Zakaj se človek ne bi udaril v omaro če se lahko? Zakaj ne bi spustil stopnice in se dobro prekotalil čez del preostalih stopnic? In nenazadnje, zakaj ne bi padel čez ograjo čez katero pleza? Ali pa: zakaj ne bi razbil steklene pipete če jo lahko?
No ja, ta moja nerodnost občasno konča na urgenci (ne vem zakaj mi to vedno uspe v petek popoldne?).

Tale blog ni namenjen govorjenju o moji nerodnosti (no, delno tudi, ker se mi zdi, da zna to ljudi zabavati), ampak predvsem zabavi, ki sem je bila deležna prejšnji vikend. Po napornem učenju za izpit in odpisanem izpitu v četrtek, je bil čas za sprostitev. In tako sva s sošolcem odšla na Bled... Vse lepo in prav, dokler se ena izmed potk ni končala pred hišo in ograjo. Nekako je bilo treba priti čez. Stopim, pridem na vrh, potem pa ne vem čisto točno kaj se je zgodilo, ampak nekako sem bila hitro na tleh. Rezultat: grda odrgnina na kolenu in boleča peta ter stopalo. Ker se je bolečina čez noč še rahlo stopnjevala, sva z očetom v soboto popoldne obiskala urgenco. Spet se je očitno nekaj zapletlo, ker so me dvakrat klicali na slikanje in ker sva spet na izvid čakala veliko dlje kot na samo obravnavo. In ko čakaš tako dolgo, se z nečim moraš zamotiti. Sama se ponavadi s tem, da poslušam pogovore ljudi okol sebe. In ja, nekaj izjav je bilo kar zabavnih.:)
Prva je bila pravzaprav moja... Že pred rentgenom so me spraševali s kolikšne višine sem padla. "Z metra in pol gospod." In potem pridem na rentgen in me vprašajo: "Ste mogoče noseči?" Saj vem, to morajo vprašati. Čeprav se mi zdi, da smo ženske med nosečnostjo precej zaščitniške in bi to že same povedale. In me je že imelo, da bi odgovorila: "Gospod, ali mislite, da bi noseča skakala z metra in pol visoke ograje??" No, na koncu sem se zadržala in rekla da ne in naj poslikajo.
Še bolj smešno je bilo vprašanje sestre nekemu gospodu, ki si je poškodoval ramo. Pride v ambulanto in pove kaj se je zgodilo. Sestra pa ga vpraša: "Se je to prvič zgodilo ali se vam to večkrat dogaja?" Ne, mislim, da ljudje zelo uživamo v padanju na ramo...
Potem so končno prišli izvidi. Nič zlomljenega na srečo. Samo udarec, ki boli še danes. Ja, mami je imela prav: na Bled sem odšla teden prezgodaj. Danes je namreč nočna desetka (http://www.nocna10ka.net/php/), ena izmed dveh tekem, ki se ju v letu želim udeležiti. No ja, pa drugo leto...;)

Sam še mal'...

Ja, samo še malo, pa se bodo tudi zame začele počitnice. Khm, počitnice ja.:)
Večina sošolcev je že na počitnicah in včasih mi je kar malo hudo, ko berem kje vse so in kaj počnejo, jaz pa še sedim doma za knjigami. Po drugi strani se dobro zavedam, da se splača še malo potruditi in se dobro naučiti za ta izpit (no ja, ali pa ga vsaj narediti).

Priznam, da me je na trenutke malo strah, ker sem za izpit že enkrat padla. In ob takih trenutkih se mi zna zgoditi, da spet popolnoma odpovem. Je pa res, da sem do danes že uspela predelati vso snov. Mi pa preostane, da se še naučim narisati tisti 100 formul, se naučiti vse mogoče reakcije in vsaj nekajkrat pridem skozi seminarje. Piece of cake.:) Upam samo, da obdržim voljo do dela do torka in predelam stvar tako kot si želim.

Potem pa... Počitniceeeee.:)

What I like about you...

Včeraj sem imela ustni izpit. Prvega izmed treh pogojev, za katere upam, da jih bom naredila do odhoda na morje. Sovražim ustne izpite, ker imam vedno občutek, da profesor vidi skozi mene in me nato vpraša točno tisto česar se nisem naučila. In ravno zaradi tega sem vedno tudi obupno živčna, kar na rezultat ne vpliva nič kaj vzpodbudno. Podobno je bilo včeraj, ko sem čakala pred kabinetom. V kabinetu je bila ena od mojih sošolk, poleg mene pa je čakal še eden, ki je imel ustnega pred menoj. In ja, spet sem bila obupno živčna. Dokler ni prišla sošolka ven in se začela z mano pogovarjati. Ko je povedala kaj je bila vprašana in mi dala nekaj namigov, je bilo takoj lažje.:) Še bolje je bilo, ko se je vseeno odločila, da me počaka in gre z mano na pijačo, kljub temu, da je potem že zmenjena. Hvala Nives.:) Mislim, da v takih trenutkih spoznavam kako pomembni so taki prijatelji, ki ti znajo priskočiti na pomoč ravno takrat, ko to najbolj potrebuješ. Ki sicer ne spadajo med tiste, ki bi jih klical ob polnoči (verjetno tudi oni ne tebe), ampak so vedno tukaj zate, ko je to najbolj potrebno.
Aja, izpit se je iztekel v redu. Našla sem še dve točki, profesor me je vprašal zakaj se nisem pritožila in ju je moral najti sam, potem pa mi je dal čas, da še enkrat dobro pregledam izpit. Končal se je z devetko in predvsem enim zanimivim pogovorom. In ni bilo tiste mučne tišine, ki včasih nastane, ko ti nimaš pojma, profesor pa te samo gleda.

Poleg izpita sva v tem tednu uspela z Matejem končno izvesti najin, že dolgo načrtovani, tek. Ker je nebo kazalo, da se bo vsak čas izlilo in ker toča na odprtem polju ni preveč pametna stvar, sva ubrala krajšo pot. Bilo je fino. Veliko sva se načvekala in zdelo se mi je, da Mateju kar ni bilo dovolj, sama pa sem bila kar vesela, da sem doma. Drugič boš ti govoril, jaz pa tekla.;)

Odličen dan

Včasih pridejo taki dnevi, ko lahko na koncu samo rečeš: fino je bilo. Čeprav veš, da bi se moral učiti, pa se nisi in da je bilo za narediti še 1000 enih stvari. Pa je v bistvu čisto vseeno, ker je v življenju prav tako pomembno, da si znaš vzeti čas zase in samo uživati. Ne glede na to, kaj pravijo drugi.

Zjutraj sem vstala, odšla k maši, se malo učila in že je bila ura eno. Ob enih smo praznovali rojstni dan fanta moje sestrične. Od kar se je naša širša družina (poleg naše še tetina) povečala iz 11 na 12 se veliko več družimo in na splošno preživimo veliko poletnih vikendov na skupnih kosilih. Kar je fino in zabavno.:) In obdelamo vse: od tega kdo se je poročil do tega kolikšna je temperatura tekočega dušika in ali bi se dalo klorofil teoretično spremeniti v eritrocite.

Po kosilu je do mene prišel Aleš. Šla sva naKriški bajer, ki sicer nikoli ni bila moja priljubljena destinacija. Verjetno zato, ker je veljala za tipično "Podgorsko" destinacijo, sama pa se nikoli nisem prištevala med njih in poleg tega tudi nikoli nisem spletla prijateljskih odnosov s sošolci, ki tu stanujejo. Potem pa sem ugotovila, da je v teh vročih poletnih dneh tam klima bolj prijetna, ker voda vročino delno blaži. Poleg tega je ena izmed klopc postavljena v senci v gozdu, kar name dobro vpliva, ker zadnje čase ugotavljam kako slabo prenašam sonce in vročino. Tam sva sedela in predebatirala vse kar se dogaja: kdaj imamo izpite, zakaj še vedno nimam narejene organske kemije, kako poteka glioksilatni ciklus, zakaj popita kava pred treningom dobro vpliva na tekmovalne rezultate.... Ker se je najin pogovor vključeval tudi biokemijo, se trenutno ne sekiram preveč, ker sem predelala nekaj strani manj kot sem si danes želela. Vem pa, da mi taki dnevi dajejo več moči za nadaljnje delo.

Ja, fino je bilo. In Matej: če to bereš, dogovor o teku še velja.;)

This awful feeling...

Sedim za mizo, za zvezkom iz instrumentalnih metod. Ja, spada med moje ljubše predmete, pa mi danes nič ne gre v glavo. Zunaj dežuje - zdi se, da ne bo nikoli nehalo in da bo kmalu zalilo cesto (ko je nazadnje tako deževalo, je bila cesta dejansko pod vodo). Približno meter stran od mene stoji mobitel. Čakam, da zapiska. Da vidim, da si se spomnil name. Da mogoče vprašaš kako sem in kaj počnem (čeprav verjetno veš odgovor). Pa ni nič... Že celo jutro. V mojih očeh se nabirajo solze, ki jih le stežka zadržujem. Pa vem da ni vredno, ker nihče ni vreden mojih solz in ker mi verjetno to ne bo čisto nič pomagalo. Verjetno potrebujem pogovor v smislu: Živa, nehaj, nehaj se smiliti sama sebi in se spravi za knjigo!

Imela sem občutek, da se bo tako končalo. Da bom na koncu prizadeta in da se bo tisti sončni žarek razblinil hitreje kot se je pojavil. Vem, da se bom postavila nazaj na noge. Brez pomoči tistih, ki se imajo za moje prijatelje, pa so v bistvu prijatelji samo takrat, ko kaj rabijo od tebe. In mogoče bom nato ugotovila, da se je v letošnjem letu vendarle zgodilo tudi kaj pozitivnega. Čeprav trenutno ne zgleda tako.

Žalosten večer

Ura je približno deset in pred približno eno uro sem prišla s treninga. Sedaj sedim za računalnikom, pa bi v bistvu morala biti kje drugje. Zunaj, na zraku, poleg tebe. Tako zelo sem se veselila, pa si sporočil, da te ne bo. Imaš svoje razloge, kar razumem in sprejemam. No, sprejemam malo težje, vem pa, da te ne morem prisiliti da prideš, če sam ne želiš tako.

Sedela sem v sobi z ugasnjeno lučjo in gledala skozi okno. Zunaj je nekaj lučk in v bistvu je fajn včasih tako sedeti. Misli so švigale sem ter tja in na licu so se pojavile solze. Ja, očitno sem bolj občutljiva kot kažem. Ne vem če sem sposobna ostati močna in prenesti to kar se dogaja s tabo.

Zjutraj sem mislila, da bo večer najboljši del dneva. Ker ga bom očitno preživela za zvezkom iz instrumentalnih metod analize (kar tudi ni slabo), bom rekla, da je bil vsaj trening fajn. V pravem pomenu besede. Z Andrejo nisva bili hitri, sva pa premagali celoten klanec, čeprav je hotela Andreja na polovici zaviti na ravnino. Dober občutek je, ko pretečeš kar si si zadal, še boljši, ko vidiš, da nekoga vlečeš naprej. In da na koncu ni izmučen do konca, ampak zadovoljen in srečen. Treningi so zabavni ravno zaradi tega, ker se dobro razumemo. Kar je smešno je, da so boleg mene v skupini še 3 diplomirane kemičarke.:) In da je Janja danes uvedla vadbo na čas, ker si je morala spočiti ušesa.

Kot biokemik

imam včasih kakšna prav "čudna" vprašanja, ki si jih postavljam. Recimo: kaj se dogaja v našem telesu, ko se zaljubimo, ko človeka pogrešamo, ko tečemo, ko smo izpostavljeni esktremnim naporom, ko dobimo desetko na faksu ali ko pademo izpit... Saj vem: izloča se malo morje različnih hormonov, ampak katere so točno tiste biokemične reakcije, ki vplivajo na nas? Verjetno je vsak že kdaj občutil kako je, ko se zaljubiš, ko praktično nič ne spiš, pa vseeno nisi utrujen. Sprašujem se, ali bi se dalo to komercialno izkoristiti. Dejstvo je, da živimo v času, ko smo vedno bolj zaposleni in nam kronično primanjkuje časa. Če bi raziskali kaj se dogaja v nas v takih trenutkih kot je prej omenjena zaljubljenost, bi verjetno lahko naredili kakšne bolj naravne pripravke kot so kofein in ostale substance, ki jih najdemo v poživilih. Je pa res, da je to samo razmišljanje...:)

V zadnjem času se res toooliko dogaja. Po pravici povedano imam že nekaj časa spisan en blog. Ampak samo na pol... In ga moram dokončati. Čas pa tako hiti. Še dobro se spomnim kako se mi je konec šolskega leta zdel še tako daleč. Danes pa je za mano že začetek izpitnega obdobja in zdi se, da bo vse prav hitro minilo. Po eni strani je fino, ker si vsi želimo, da izpiti minejo čim hitreje. Po drugi strani bi pa občasno rada malo zamrznila čas, ga ustavila in uživala v trenutku. Samo za en kratek čas...

Tek trojk

Ja, včeraj sem se tudi sama pridružila množici ostalih ljudi, ki na bolj športen način praznuje osvoboditev okupirane Ljubljane. Na trenutke se celo zdi, da je to bolj športna prireditev in da izgublja svoj prvotni namen. To dokazuje odgovor nekega osnovnošolca, ki so ga na televiziji vprašali če ve zakaj je tekel. In njegov odgovor je bil: "Ja, verjenot za to, da se razgibam." Meni se zdi žalostno, da osnovnošolci ne vedo več niti osnovne slovenske zgodovine.

Želja, da bi tudi sama letos tekla trojke je v meni zorela že kar nekaj časa. Po koncu zadnjega ljubljanskega maratona smo se z dvema kolegoma iz kluba zmenili, da bodo letos te trojke naše. Nato si je eden strgal mišico v kolenu, druga pa ima probleme s hrbtenico. In sem ostala brez ekipe... Do prejšnjega ponedeljka, ko sva dva na treningu ugotovila, da bi pravzaprav res lahko šla in odtekla 12 km. Našla sva še tretjega in hitro je bilo vse dogovorjeno.

Naš cilj je bil preteči progo v 1.15 do 1.20 in z rezultatom 1.18 smo ga dosegli. Tretji član naše trojke je bil boljši od naju dveh, a smo že na začetku rekli, da tečemo skupaj ne glede na vse. Poanta trojk je ravno v tem. Vem, da sama ne bi tekla tako hitro, če bi Stane že na začetku pobegnil naprej. In ko poslušam zgodbe, kako je hči mamine prijateljice tekla naprej od svoje skupine in v cilj prišla 20 minut pred ostalima dvema, ne vem kaj naj si mislim. Je res treba na tak način dvigovati svojo samozavest? Če se rabiš dokazovati, greš lahko na navaden tek in tečeš. Res dobri tekmovalci so tisti, ki lahko v najtežjih trenutkih potegnejo skupino naprej. Teči hitro je veliko lažje kot bodriti svoje sotekovalce, jih prjeti za roko in na ta način pospešiti tempo. In Stane je to dokazal. Še posebaj, ko naju je približno 200 m pred koncem prijel za roko in začel šprintati, čeprav sva bili ostali dve tretjini že malo pred srčnim infarktom.:P Ja, to dokazuje kako dober je v bistvu tekač.

Bilo je fino. Dve stvari ki sta me motili se tičeta števila okrepčevalnic in pomanjkanja tekaške kulture. Glede na to, da je bilo kar precej vroče in da je velina tekmovalcev porabila več kot 1 uro za progo, se mi zdi ena sama okrepčevalnica občutno premalo. Poleg tega so težko dohajali tako število tekačev. Tekaška kultura pa se nanaša na tiste, ki so hodili v hrib. Ne vem zakaj ljudem ni jasno, da bi kakšni radi tekli. In nato so začeli hoditi ćez celotno pot in ni ti preostalo drugega kot da tudi sam hodiš, češrav mogoče tega ne bi želel. Mogoče bi morali napisati tekaški bonton, v katerem bi bilo tudi zapisano, da se hodi samo po desni strani ali nekaj podobnega.

Na koncu je potrebno pohvaliti navijače. Res so bili izvirni, z raznimi bobni in zvonci.:) Najprej nas je na sredini vzpodbujal trener Tadej, ki se je pripeljal s kolesom in je bil res obliž na rane. In na koncu Nina, kolegica iz kluba, ki se je približno 500 m pred koncem drla: Dajmo Stane, dajmo Živa... Ja, res ti da krila.:)

Dobro jutro

Ne vem točno zakaj sem danes vstala skoraj dve uri pred predvidenim odhodom na tradicionalno sobotno Šmarno goro... Verjetno da bi kaj pametnega naredila še pred odhodom... Mogoče tisto poročilo, ki se ga spravljam napisati že cel teden, pa mi še kar ni uspelo.

V glavi imam tolki stvari o katerih bi lahko pisala. Mogoče o nedeljskem koncertu Katie Melua. Ali pa o seminarju, ki sem ga pisala ta teden in nad katerim sem vedno bolj navdušena. Mogoče pa o tem tednu, ki je bil itak zakon, čeprav v bistvu ni bil nič posebnega?

Ja, poletje prihaja v naše kraje in zdi se, da se to povsod pozna. Mogoče bi začela kar na začetku.
Koncert Katie Melua je bil zakon. Če pomislim, da ne bi šla če ne bi zadela kart. Nisem ravno kakšna fanica, vseeno pa me navdušuje s svojo pojavo in energijo. In to je v nedeljo na odru samo še ponovno dokazala. Moram najti kakšen cd.:)
Seminar... Verjetno za splošno javnost ni kaj povedati. Govori o nastanku jajčnih celic po rojstvu. Ste se tudi vi učili, da se punce rodimo s točno določenim številom jajčec? Pa ste se kdaj vprašali kam ta jajčeca grejo in zakaj je tako? No, jaz sem se... In zato je bilo vse skupaj še bolj zanimivo. Ugotovila sem, da ta splošna dogma (o nastanku jajčec samo do rojstva) ni bila nikoli dokazana, ker je človeški jajčnik težko raziskovati. Ter da imamo danes že oprijemljive dokaze da ne drži, da jajčeca (tako kot spermiji) lahko nastajajo celo življenje. Tako me jezi, da se v šolah učijo stvari, ki v bistvu temeljijo na neki predpostavkah. Če se že učijo, mislim, da bi se moralo to povedati in ne samo učiti da je to splošna resnica. Prav tako kot se ne strinjam s tem, da se učecem ista stvar razlaga na različnih nivojih glede na starost. In se jih zaradi tega, ko so manjši v bistvu uči tako poenostavljeno, da stvar sploh ni več pravilna. Če stvar ni dovolj razumljiva za devetlitnike, zakaj jih moramo potem posiljevati z nekimi stvarmi, ki za njih niso primerne??
In na koncu o zadnjem tednu. Letos po dolgem času nisem šla na morje in v bistvu mi ni bilo prav nič žal. Lahko sem zjutraj vstala kadar sem želela. Pisala seminarsko in naredila nekaj stvari za faks, za katere maja verjetno ne bom imela časa. Pospravila sobo. In predvsem vsak dan naredila nekaj zase- šla vsak dan tečt, na Šmarno goro, rolat ali pa samo na sprehod. Verjetno je res, da je moja sreča odvisna samo od mene in ne tudi od vseh tistih, ki me obdajajo.:)

Vse diši že po poletju...

V četrtek sva s sošolcem po končanem kolokviju sedela na klopci v Tivoliju. Sonce se je že kazalo v svoji najboljši luči in takrat sem ugotovila kako zelo že pogrešam poletje. Če se ljudje lahko delimo po letnih časih, sama definitivno spadam med poletne ljudi. Komaj že čakam, da lahko pospravim kavbojke v omaro in ven potegnem kratke majice, kratke hlače in krila. In ko mi končno ne bo treba za seboj cel dan nositi še flisa, ker je zjutraj še vedno mrzlih 6 stopinj.

Odkar študiram se je pojem počitnic rahlo spremenil. Zavedam se, da verjetno nikoli več ne bom mela tako brezskrbnih dveh mesecev kot na gimnaziji, vseeno pa vsako leto komaj čakam toplejše temperature in sonček. In morje... Odkar pomnim sem vsaj en mesec na leto preživela v Savudriji. To je bil nekako moj drugi dom. Spomnim se kakšne pakte smo imeli s sosedovima Petrom in Mihom, kako smo pozno v noč igrali tarok, kako smo plavali dalj kot bi naši starši želeli, skakali na glavo s "Skalce" (tako smo poimenovali eno od skal) tudi takrat ko je bila voda prenizka za to. Ampak, saj pravijo - mladost je norost. Potem so prišla leta, ko si me skoraj morali prisiliti da grem na morje. Vsa moja klapa je bila rahlo starejša in hitro so se odločili, da hoditi na morje s starši pač ni kul. Takrat sem spoznala Luka, ki je za skoraj 5 let postal neločjivi del mene. Danes grem na morje s kupom knjig, ki jih imam tam končno možnost prebrati. In uživam v tem, ko moja sestra hodi s plaže domov ob desetih zvečer (sredi avgusta je takrat že zdavnaj tema), ker so na plaži igrali tarok in ko jo moram okoli polnoči iti iskat, ker je že čas da pride domov. Takrat se spomnim kako je bilo, ko sem bila sama stara toliko kot ona in si včasih želim, da bi se spet vsi zbrali. Zavoljo dobrih starih časov.:)

Brez naslova

Danes je bil en precej obupen dan. Ne vem zakaj, nekaj me je precej zamorilo. Pa ne samo danes, stvari so take že dva meseca in po pravici povedano težko vidim izhod.

Ko sem prišla domov, me je prijatelj več kot uro prepričeval, da težave minejo. Da ko pridejo, pridejo na kupu in nato tudi odidejo na kupu. V bistvu ima prav, samo ko se nekaj vleče že takooo dolgo časa, težko verjameš v to, da bo enkrat bolje.

Obstajajo stvari, ki me res prizadanejo. In sem definitivno spada dojemanje, da te večina stvari poklične ali klikne na MSNju samo takrat ko kaj rabi od tebe. To se je zgodilo danes: ko sem bila na faksu, ni nihče opazil, da mogoče hodim sama, ko pa kaj rabijo, takrat sem vedno dobra. Ne, ne morem ti pomagati, ker jokam za računalnikom in ker je to dojel samo en človek. In ne, tudi če vem odgovor, ti ga nočem povedati - vprašaj tiste, ki so tudi drugače vredni tvojega pogovora.

Kaj bova zdej

Je naslov komada, ki ga pojeta Kosta in Omar (http://www.youtube.com/watch?v=s_8CWs-o1DE). Prvič sem ga slišala med enim tekom in še vedno se točno spomnim kje in kateri dan je bil. Takrat sem si rekla, da moram preveriti kdo to poje, ker do takrat že kar precej časa nisem slišala kakšne res dobre slovenske pesmi. Potem sem seveda pozabila, tako kot zadnje čase pozabljam pregledati večino stvari, za katere si rečem, da jih moram doma pogledati. Potem pa sem jo danes spet slišala, ko sem lezla v hrib na Špico. In mi je dala misliti...

Se mi zdi, da se danes vedno bolj obremenjujejo sami s sabo in s tem kako nas vidijo drugi. Pa je res tako pomembno? Ko pogledam okoli sebe, vidim kup anoreksičnih punc. Kar me je šokiralo, je bila izjava ene devetošolke na vlaku, ko je razlagala svoji kolegici kako je debela v hlačah, ki jih nosi (pa ni bila, bila je pravzaprav presuha za svojo višino). Nihče ni popoln in tudi jaz sem imela svoje obdobje, ko sem imela pri svoji višini 50 kil. Ko nisem pojedla praktično nič in ko sem se fajn počutila, ko so me sošolci spraševali: Pa kdaj si ti tako shujšala, jaz pa sem vztrajno trdila, da nisem. Danes imam mogoče kakšno kilo več kot bi si želela, ampak mi je dobra fizična pripravljenost bolj pomembna. Lahko tečem na vlak, pa potem ne porabim 10 minut, da pridem k sebi, lahko hodim po stopnicah v peto nadstropje na faksu in mi ni prevelik napor, lahko grem na Šmarno goro in je ne preklinjam na pol poti, ampak mi je na vrhu žal, da ni še kakšen meter višja...

Kar je v bistvu strašljivo, je to, da te punce pravzaprav ne vejo v kaj se spuščajo s tem. Zakaj lahko kadilce stalno opozarjamo na pljučnega raka in ostale bolezni, ki jih kajenje prinaša, nikoli pa ne govorimo kakšne so posledice dolgotrajne bulimije in anoreksije? Od totalno uničenega prebavnega trakta in zobovja (pri bulimiji), tega, da se telo navadi na majhen vnos hrane (telo ne ve, da mi hujšamo, ampak misli, da smo prišli v obdobje stradanja, pomanjkanja hrane, zaradi česar maksimalno izkoristi kar dobi), slabše koncentracije in težav pri učenju, do možne neplodnosti zaradi izostanka menstruacije. Tega se premalo zavedamo, ampak ko pride do težav, se vsi tolčemo po glavi: "Ko bi takrat vedel..."

Sprašujem se, zakaj nas v šoli ne učijo o tem, zakaj se pri zdravsteni vzgoji trikrat pogovarjamo o spolno prenosljivih boleznih in dvojni uporabi kontracepcije, nikoli pa nas noben ne nauči osnov zdrave prehrane in kako si sestaviti zdrav jedilnik. Ja, saj imamo neka načela, ki jih lahko precej hitro najdemo na googlu. Imamo prehransko piramido, ki pa nam daje v bistvu precej manj podatkov o tem kako jesti. Nikoli pa nam nihče ne pove kako stvari prenesti v prakso. Kaj za to v slovenskih šolah res ni časa?

1 mesec, 400 evrov

To so podatki, ki sem jih danes izvedela za slikanje z magnetno resonanco. Čakalna doba za napotnico po skoraj vseh bolnišnicah v Sloveniji je 5 mesecev (saj ne, da lahko do septembra že poženem korenine) če imaš napotnico. Za samoplačniško so podatki napisani v naslovu: čakalna doba 1 mesec, stane 400 evrov.

Trenutno sem precej na tleh, ampak bo že bolje.

Odkrivanje novih tekaških poti

Ko sem začela teči, mi je tistih nekaj poti, ki sem jih imela, čisto zadostovalo. Danes mi je že rahlo dolgčas, ko že tretjič v enem tednu tečem po isti progi. Zato počasi iščem nove. In eno sem odkrila prejšnji teden. Dolga je približno 40 minut, kar je ravno primeren čas, da preobremenitev kolena še ni prevelika. To pomeni, da lahko naslednji dan normalno hodim.

Včeraj sem rekla Mateju naj pokliče če bo šel danes kam ven. V nasprotju z večino ostalih ljudi s katerimi se po sili razmer družim, on dejansko spada med tiste, ki svoje obljube držijo. In sva šla... Proti Samotnemu malnu. In Matej, mislim da je več kot 10 km.:P Ze od nas do centra je 2 km (no, al pa vsaj 1,5). In ja, bilo je zakon. Po dolgem času sem se spet nasmejala in pozabila na tiste probleme, ki me čakajo doma. Matej, upam da mi ne zameriš da to tukaj omenjam, ampak tista izjava: "Aja, saj res, danes se je prestavila ura, zato je sonce še tako visoko..." me je res nasmejala. Naj bralcem obrazložim, da sva imela prej kar precej dolg pogovor o smiselnosti prestavljanja ure.

In ni mi žal, da sem dan zapravila za stvari, ki me veselijo in spravijo nasmeh na obraz. Bom pa zato čez teden bolj pridna.

Blog

Matej pravi, da je moj blog precej oseben. Nekaj časa sem se spraševala ali je ta opazka pozitivna ali ne in danes jo jemljem kot nevtralno. Moj blog bi bil težko drugačen zato, ker je moj in ker je vse kar pišem pogled skozi moje oči. Že zato je osebno. Je pa res, da mogoče včasih pišem stvari, ki jih ljudje na bloge ne in ki res spadajo že v ožjo osebno intimo. To dela predvsem zato, ker se potem počutim bolje in ker se mi zaenkrat to pisanje še ne zdi tako osebno, da tega ne bi pisala. Vem, vse skupaj zveni zmedeno, ampak taka je tudi trenutna situacija v moji glavi.

Danes sva šli z Vesno na koncert Neishe, ki je bil tukaj v Domu kulture. Izvočenje je bilo slabo, ampak je bil koncert v splošnem dober. Koncertov v osnovi ne maram, ker je glasba preglasna in ker se mi zdi, da lahko skladbe enako dobro (ali še boljše) slišim na CDju. Ampak ta je bil tak majhen in intimen. Pa ne mislim komentirati samega koncerta. Moje misli so večkrat odplavale kam drugam. Predvsem mi je dala misliti tista Neishina izjava, ko je rekla, da je pogled z odra precej drugačen in da je, ko je bila stara 16 let stala pod odrom in žurala prav tukaj. In so se porodili spomini.
V času naših staršev se je ta stavba imenovala Kinodom in tja so hodili gledat otroške kino matineje. Smešno... Ko sem bila jaz mlajša, je stavba propadala. Je pa naš klub točno v tej dvorani uredil strelišče, kjer smo vsak večer trenirali. Nekje v kleti pa je igral nek band. Nikoli nisem bila na teh "koncertih" na katerih je bil Neisha, ampak predvidevam, da je govorila o teh časih. In tudi mi smo se imeli fino. Bili smo najboljši prijatelji in tam prebili vse svoje večere. Tam se odstreljala svojo prvo tekmo, na kateri sem nastrelila vsega skupaj 30 točk.:) Tam sem imela prijatelje, se resno zaljubila (in tudi odljubila), se naučila kaj je res pomembno v življenju. Potem so se občinski veljaki odločili, da dvorano predelajo in jo poimenujejo Dom kulture. Tam smo nato imeli (kot prva generacija naše osnovne šole) svojo valeto. In ja, bila je prelomnica. Danes tja hodimo na koncerte in gledališke predstave.

In ja, vsakič ko pridem se spomnim na tiste čase, ki so minili. In nikoli ne bom pozabila vseh teh lepih trenutkov, ki mi jih je dala ta dvorana.

Tek, počitek, Šmarna gora

Ko pregledujem svoj tekaški dnevnik, ugotavljam da so minili že trije tedni brez teka. Najprej 14 dni zaradi bolečega kolena in še dodatni teden zaradi vnetih ušes in splošnega slabega počutja.

Da ne govorim o vremenu prejšnji teden. V soboto sem se odločila, da je bilo dovolj zabušavanja in da je treba kaj narediti. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudila. me je čakalo precej neprijetno presenečenje: sneg na strehah in travnikih in nič ni izgledalo, da bi kaj ponehalo. Včasih sem sovražila tek v snegu in dežju, ker so mi dežne kaplje meglile pogled. Potem pa so me na treningu naučili, da kapa s šiltom vse lepo prestreže in da postane tek v dežju zaradi razmočene podlage v bistvu še večji užitek. Se oblečem in grem. Srečam sicer nekaj znancev, ki me čudno gledajo, pa me to ne moti več. Važno da uživam. Po tolikem času je bilo pol ure čisto dovolj in tudi koleno me je precej manj bolelo, pa tudi regeneracija je bila veliko hitrejša.

Vseeno sem ta teden poklicala zdravnico, da dobim napotnico za nadaljne preiskave. Takim stvarem je treba priti do dna, ker se drugače stalno ponavljajo. Komaj čakam, da ugotovimo kaj je v bistvu narobe in bom lahko tekla brez bolečin.

Po celem tednu dežja je bilo prav fino videti sonček zjutraj. Zato sva z mami šli na Šmarno goro, ker mi manjka še nekaj točk pri športni vzgoji. Prav smešno je gledati vse tiste trume ljudi, ki prav "romajo" na vrh. Še bolj smešno je gledati tiste študente, ki se jim zdi, da je to najlažji način za pridobitev točk. Potem pa po poti preklinjajo vse kar leze in gre, ker kaj kmalu ugotovijo, da brez kondicije ni tako lahko priti do vrha. Še bolj smešne pa so tiste punce, ki so sicer oblečene v trenirko, ampak v roki pa nosijo eno tako elegantno torbico. Nekako mi ni čisto jasno zakaj rabiš torbico na Šmarni gori. Je pa res, da sem se vsaj jaz od srca nasmejala.

Zate

Trije tedni so že minili od tistega dneva, ko se mi je zdelo, da se mi je sesul svet. Ko sem vikend prečepela v svoji sobi in se borila s solzami, ki jih nisem mogla več zadrževati. Danes se delam, da me nič več ne more zlomiti, da me nastala situacija ne moti in da sem močnejša. Pa v bistvu nisem... Za na faks in med ljudi si na obraz nadenem nasmeh in se delam, da je vse v redu. V bistvu noben še ni ugotovil, da je vse samo farsa in še nihče me ni vprašal kaj se z mano v bistvu dogaja.

Pogrešam te. Pogrešam najin smeh za brezvezne reči, ki sva jih razumeli le ti in jaz, pogrešam iskren objem in tolažbo, pogrešam tiste telefonske klice, ki so se začeli z: "Živjo, te kličem samo za to, da te vprašam kako si." in ki so jih danes zamenjali tisti: "Čav, te motim? Veš, rabim pomoč..."

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje če me sploh ne bi bilo, ker me itak ne bi noben pogrešal. Čeprav vem, da si bom jutri spet nadela na obraz tisti lažni nasmeh in šla med ljudi.

Spomladanska utrujenost

Se mi zdi, da se me že loteva, pa v bistvu koledarsko še pomlad ni. Res je sicer, da sem ravno prebolela bolezen in da sem precej slabo spala zaradi kašlja. Nisem sicer gledala na uro, ampak se mi zdi, da nisem spala več kot le par ur. Saj ne da navadno res veliko spim, ampak svojih minimalnih 5 ur pa res rabim.

Zjutraj sem vstala, da sem v Ljubljano odnesla eno poročilo in potem se je začelo. Ko sem prišla domov, sem šla spat. Pojedla kosilo in spet šla spat. Zbudil me je sošolec, ki me je klical zaradi enega poročila (vsaj mislim- kadar me kdo zbudi, se ponavadi ne spomnim kaj sem govorila in običajno niti kaj je klicoči sploh hotel od mene). Spet sem šla spat, kar je skrajno nenavadno pri meni. In najhuje je, da imam stalno občutek kako sem utrujena, čeprav sem ravno vstala iz postelje.

Ja, definitivno je spomladanska utrujenost!:P Mogoče je tudi razlog, da že kar nekaj časa nisem bila zunaj. Ta teden grem kupit nove superge, nato pa tečt...

Poročila

so stvar, na katero smo vsi študentje nekako obsojeni. K pisanju današnjega bloga me je spodbudilo pisanje zadnjega poročila, ki sem ga, z nekaj presledki, pisala od enih do šestih popoldne. Zabavno ja... Saj ne, da merim absorbanco že nekaj let in da se nikoli nisem vprašala: Ampak, kako zares smo pa prišli do te formule iz katere sedaj računam koncentracije? No, sedaj vem. Iz umeritvene krivulje, ki jo najprej narišeš in nato izračunaš. Najbolj pravilen rezultat ti pač da metoda najmanjših kvadratov, ki si se jo sicer učil v prvem letniku fakultete, ampak si jo do sedaj že pozabil. Se pa zna zgoditi, da imaš lahko srečo in da je kakšen pameten sošolec že pred tabo sestavil program, v katerega moraš ti nato samo še vpisati podatke in dobiš ven graf, pa tudi enačbo premice. Kakorkoli, to še zmeraj ne pomeni, da boš delal poročilo manj kot 3 ure.:P

Po eni strani je v bistvu smešno kako se vedno pritožujemo kadar asistenti rečejo, da moramo oddati poročila na koncu vaj. Po 3 urah dela je v bistvu res težko še razmišljati kaj in kako se nekaj izračuna. Po drugi strani je pa res, da se moraš zato v naprej dobro pripraviti in potem doma nimaš več nobenega dela. Pa še končaš veliko hitreje, ker imaš pomoč takoj zraven sebe. In vsakič, ko pišem poročilo doma že več kot dve uri, preklinjam kaj mi je tega treba. Če bi kdaj všteli še vse te ure, ki jih porabimo doma za pripravo in nato za posanje, porabimo za vaje veliko več časa kot je zapisano v predmetiku.

Life goes on

Ja, življenje gre naprej. Verjetno se ni smiselno spraševati o pomenu, ker se to dogaja ne glede na naše mišljenje o tem. Verjetno je prav, da odraščamo, da se spreminjajo naše mišljenje, razmišljanje, vrednote in prioritete življenja. Vseeno pa bi včasih rada zavrtela čas nazaj, v tiste brezskrbne in vesele dni.

Nazaj v drugi in tretji letnik gimnazije, ko smo bili na verouku še prava klapa, ki je vse petke preživela skupaj. Ko si, ko si zbolel, upal, da boš do petka že v redu, ker ne bi rad zamudil tistgega večera. Ko smo si kljub napornim urnikom vzeli čas in prišli. In smo se imeli fino, ne glede na to kaj smo počeli: šli v kino, na pijačo ali pa le sedeli v sobi, jedli sladoled in se pogovarjali o stvareh, ki so se nam dogajale pretekli teden in ki so v življenju pomembne (ali pa se nam je vsaj zdelo tako). In ko si vedel, da imaš tam gotovo vsaj enega pravega prijatelja, ki ti bo prisluhnil, ko boš imel težave ter ti ponudil svojo ramo, ko je bilo hudo. Leta so pač minila in naša klapa je razpadla. Očitno nismo bili tako trdni kot smo mislili ali pa si vsaj želeli. Verjetno nismo imeli dovolj skupnih stvari in želje, da bi vse skupaj obdržalo in so nas držali skupaj le tisti petki zvečer.

Včasih bi rada zavrtela čas nazaj v četrti letnik, ko smo bile s Tejo in Ano še nerazdružljiva trojka. Ko sem vsakič, ko sem manjkala več kot en dan, dobila sporočilo naj se takoj primajem v šolo, ker me že pogrešajo. Danes sošolci komaj opazijo da me ni, kaj šele da bi kdo poklical in vprašal kako sem in kdaj pridem nazaj. Če bi kaj potrebovali od mene, bi bila situacija verjetno drugačna, ampak takšen je pač svet danes. Vsak izkoristi drugega kolikor pač lahko. In nekako se mi zdi, da se po koncu faksa ne bomo več veliko videvali. In po pravici povedano, se tega trenutka kar veselim, ker mi gredo določeni osebki s svojo zahrbtnostjo kar pošteno na jetra.

Vendar vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, da svojih besed in dejanj nočem vzeti nazaj (pa saj jih tudi nočem- ljudje me morajo sprejemati tako kot sem) in da gre čas naprej in da soločeni ljudje le s časom pokažejo svoj pravi obraz. Nekako verjamem v to, da se ljudje težko spremenimo v takšni meri, da bi se v trenutki z določenimi ljudmi, s katerimi smo se prej dobro razumeli, popolnoma razhajali. Se mi pa zdi, da s časom verjetno v skupnosti vedno bolj postajamo to kar smo. Prijateljstvo in ljubezen ne mineta. Se le izkaže, da vse skupaj ni bilo resnično.

Big brother

Danes je petek zvečer in jaz sedim doma ter gledam BB. Saj vem, patetično... Dejstvo je, da se še vedno precej slabo počutim in da še nimam kakšne blazne želje iti spati. Tako sem se zleknila pred televizijo, da si ogledam uvod v "največji resničnostni šov" pri nas.

Khm... Že začelo se je precej obupno. O voditeljici si še vedno nisem ustvarila enega pravega mnenja. Po eni strani jo občudujem kaj je uspela narediti iz svojega življenja, ampak: ali je res treba, da je vsaka druga beseda auuuu ali pa wooow! Obup! Po drugi strani se sprašujem če bi celoten koncept deloval če voditeljica ne bi bila takšna kot je. Ampak OK, to še sprejmem. Potem pa privedejo nekega dolgolasega človeka, ki mu je glavna voditeljica očitno glavni vzor in katerega vsaka druga beseda je tudi: wooow! In ki ne zna ljudi spraviti v hišo na drugačen način kot da jih priganja: "Gremo, gremo..." Pa ki misli, da je oh in sploh najbolj pameten in da obvlada rapanje in petje in nevemkajše ter da lahko ukazuje kdo mora dati lupčka komu in... Ne vem no...
Ampak najhujša stvar definitivno je trio fantasticus ali tako imenovani komentatorji. Jao... Kaj dobiš če daš skupaj blondinko, samooklicanega seksologa in oblikovalca. Obup, definitivno!

Stvar, ki me pri vsem skupaj najbolj moti je to, da si nisem čisto na jasnem kakšna je ciljna publika letošnjega BB. Po eni strani naj bi bil to šov za vse generacije (no za tiste, ki so dovolj butasti da to gledajo ter za tiste, ki nimamo nič bolj pametnega za početi), ampak to že v osnovi ne more biti tak šov. Če bi bila mama, mi ne bi bilo všeč če bi moj otrok gledal šov v katerem bi bila vsaka druga beseda seks, kjer bi eden izmed komentatorjev stalno omenjal kumare in korenček v nekih čudnih prenesenih pomenih in kjer bi ena od sostanovalk recitirala nekaj iz svoje erotične knjige. Kjer je že takoj jasno, da to pač ni erotika, ampak že bolj pornografija, čepraj je tukaj precej tanka meja.

O stanovalcih pa raje ne bom govorila, ker pač moraš biti malo odpuljen in nimaš vseh povezav v možganih na svojem mestu, da se sploh greš kaj takega.

Kako zelo sovrazim...

... bolezen. In ja, spet sem zbolela.
Nazadnje sem imela vneta ušesa konec januarja, sedaj pa spet. V torek sem odšla k zdravnici, ker sem se precej slabo počutila in ker se nisem mogla učiti (glede na to, da sem imela danes izpit, je bil to pomemben dejavnik mojega obiska pri zdravniku). Izkazalo se je, da moja raven levkocitov ni kritična in da je Hb spet na normalni ravni. Vseeno pa sem dobila zdravila proti vnetju ušes, če se stanje slučajno poslabša.

Vedno sem imela občutek da v primerjavi z ostalimi ljudmi pojem precej več zdravil. Ampak danes se mi zdi, da to ni čisto res. Je pa res, da ne čakam, da se bolezen razvije. Mogoče je res, da bi kdaj kakšna bolečina minila sama od sebe. Je pa tudi res, da si ne predstavljam koliko tablet bi vzela če bi se tista bolečina, zaradi katere včasih preventivno vzamem zdravilo, razvila v kaj več.
Torej... Dobila sem zdravila in takrat sem začela razmišljati kaj bi se zgodilo, če bi bili antibiotiki, ki so sedaj samo na recept, prosto dostopni v lekarni. Osebno se mi nekako zdi, da z antibiotiki, za katere se moram sama odločiti ali jih bom vzela ali ne, ravnam bolj previdno. In tako sem vzela zdravila šele, ko je bila bolečina v ušesih res že skoraj neznosna in ko nekaj večerov nisem prespala. Kadar pa dobim antibiotike pri zdravniku, se ne oziram na to ali me kaj res boli, ampak jih pač pojem in to je to. Verjetno je res, da nekaj prispeva tudi to, da imam konstantna vnetja ušes že od malega in vem približno kdaj je kritično in kdaj ne. Je pa res, da bi kdaj kakšna bolezen sama po sebi izvenela, če ne bi takoj tekla k zdravniku.

Prijatelji pridejo in grejo

Tako žalostno, pa tako resnično. In tako zelo boli...

Gotovo lahko naštejem vsaj 30 ljudi, za katere rečem da so "prijatelji". Pa v bistvu niso, so bolj znanci. Spadajo v tisto kategorijo ljudi, ki so tvoji prijatelji zato ker jih ti potrebuješ in ker oni potrebujejo tebe. Zato, ker občacno rabiš skopirati njihov zvezek ali pa samo iti s kom na kosilo. In za katere točno veš, da ne boš slišal nič od njih od trenutka ko se začnejo počitnice pa do zadnjega prostega dneva. Razen če bodo od tebe kaj potrebovali. Samo to vzameš v zakup in ti njih ravno tako izkoristiš kot oni tebe. Ne dopustiš jim, da bi te bolje spoznali in zato tudi ne boli kadar se poti ločijo.

Na drugi strani obstajajo tisti redki prijatelji, ki jim zaupaš vse svoje skrivnosti. Ki te včasih poznajo bolje kot poznaš sam sebe in točno vejo kaj morajo narediti ali reči, da zvabijo nasmeh na obraz, ko se dnevi zdijo brezupni. In zato se zdi kot konec sveta, ko se zavedaš da je minilo. Da nimaš več nikogar, ki mu lahko zaupaš in za katerega veš, da ti bo omagal ko bo hudo. Pravijo, da sem preveč zahtevna, da od ljudi preveč zahtevam. Ne vem, mogoče sem pa res. Predvsem zato, ker sem sama sposobna za svoje prave prijatelje narediti vse: čakati več ur v Ljubljani, poiskati tisto knjigo, ki si jo zares želijo, si vzeti čas za sprehod, čeprav vem, da bom potem do enih zjutraj pisala poročila in spala le nekaj ur, iti na luno... In od njih pričakujem enako. Pa sem le vedno znova razočarana.

Ne spadam sem

Obstaja pesem od Beatlov, ki zadane moja trenutna čustva v piko. Sicer je res, da celotna pesem govori o izgubljeni ljubezni, ampak če vzamemo nekaj kitic iz konteksta je to to.

Yesterday,
All my troubles seemed so far away,
Now it looks as though they're here to stay,
Oh, I believe in yesterday.

Ja, včeraj se je zdelo, da so vse težave daleč daleč stran. In čeprav ta včeraj ni ravno včeraj, ampak v prenesenem pomenu začetek tedna. In zdi se kot da ne bodo nikoli šle stran.

Suddenly,
I'm not half the man I used to be,
There's a shadow hanging over me,
Oh, yesterday came suddenly.

Vem, ne znam se spopadati s težavami in sama sem kriva za to. Je pa res, da se mi je v zadnjem času nabralo toliko stvari, da ne vem kako in kdaj jih bom rešila. Če jih sploh bom...
Mogoče bo kdaj kdo spoznal, da se za tankim oklepom skriva precej občutljiva notranjost. In da me stvari prizadanejo precej bolj in hitreje kot to pokažem. Ter da tudi jaz rabim ramo na kateri se zjokam kadar imam probleme.

Zmedenost na x-to potenco

Danes sem uspešno dokazala kako izgleda kadar je človek resno zmeden.

Srede sovražim zato, ker s sabo vedno tovorim tisoč enih stvari in nato ugotavljam kje sem kaj izgubila. Ker imam ob sredah plavanje in še vaje iz instrumentalnih metod analize, imam s seboj dve vrečki, kar mi daje en tak obupen občutek koliko stvari tovorim s seboj.

To se predvsem izkaže na plavanju, kjer se moraš čim hitreje preobleči in vse stvari večkrat prestaviti. Po izjavi mojega sošolca sem "vedno prva v garderobi, pa zadnja ven." V bistvu ima prav. Danes sem poleg vsega tega prišla ven iz garderobe še zato, ker se nisem mogla spomniti kje je moja bunda (na obešalniku, ker ne bi šla v omarico) in kje je moja zapestnica za omarico (na kavlju, kamor sem jo obesila da je ne izgubim ali pozabim). Seveda sem požela kar nekaj smeha, ampak sem pa vsaj nekomu polepšala dan.:)

nasmeh

Večina naših vaj izgleda tako, da nastavimo reakcijo in nato čakamo kar nekaj časa (včasih več kot uro), da reakcija poteče. Vmes se večinoma pogovarjamo o različnih stvareh, ki pač v toku časa pridejo na vrsto. Danes smo se pogovarjali o pozdravljanju. Fino je, ker smo v razredu zbrani z vseh vetrov: nekaj nas je iz vasi in manjših mest, nekaj Ljubljančanov, Mariborčani... Pri nas na vasi je nekako navada, da se ljudje pozdravljamo. Čeprav je res, da to počasi izginja in tudi meni se večkrat zgodi, da ne pozdravim ljudi, ko grem tečt. Predvsem zato, ker že vnaprej vidim kako me gledajo in kakšnih ljudi res nimam želje pozdravljati. Je pa res, da ljudem vedno odzdravim, ker tudi sama pozdravljam neznane ljudi kadar sem dobre volje. Presenetilo pa me je mnenje mojega sošolca, da ljudem ne odzdravlja kadar jih ne pozna. Sedaj vem zakaj občasno dobivam začudene poglede.:P

Če pa povežem za naslovom... Danes sem prejela najlepši nasmeh na svetu. Od tistega fanta z rjavimi očmi... Če bi vedel kako mi s tem polepša dan, bi se pomoje večkrat nasmehnil.
Podobno je s pozdravi. Če si odprt, ti morajo spraviti nasmeh na obraz.

Diagnoza: počitek

Bila sem pri zdravnici, ker je bolečina v kolenu prešla skrajne meje.
Diagnoza: 14 dni relativnega počitka (raje ne povem kaj zame pomeni relativno:P).
Ja no, 14 dni bom počivala, če ne bo bolje pa na magnetno resonanco.
Če bo komu dolgčas ve kje me najde.

Samo tišina

Včasih pridejo takšni dnevi, ko se ti zdi, da se je čisto vsak del tvojega življenja porušil. Ko se ti zdi, da se je tvoje življenje razbilo na miljon koščkov in veš, da jih boš moral najti in zlepiti nazaj. Da ti nič drugega ne preostane. In ko si želiš, da bi imel nekoga, ki bi ti pomagal pri tem, ki bi ti dal roko, vzpodbudno besedo in tiho hodil ob tebi dokler ne bi bil pripravljen na pogovor.

Skozi leta so lažna prijateljstva zbledela. Obstaja sicer en osebek za katerega vem, da bi mi pomagal kadar bi ga rabila in poklicala. Pa vendar vem, da ima svoje življenje, da je pač 8 let starejši in da nima časa kadar si jaz zmislim.
Bolj me boli tisto, kar se je zgodilo z mojima najboljšima prijateljicama iz srednje šole. Ena izmed njih je še danes moja sošolka, pa se mi zdi, da o meni ne ve ničesar več. Ne vm kdaj mi je nazadnje nekaj povedala sama od sebe in nisem rabila zvleči iz nje. Mogoče takrat, ko je govorila o tistem fantu, ki ji je tako všeč in s katerim sta sedaj skupaj že eno leto in nima več časa in zame. In močno dvomim da ve kaj se dogaja z mano zadnje čase. Da se spet zatekam k podobnemu reševanju problemov kot na gimnaziji in da bo mogoče takrat, ko bo to ugotovila, vse skupaj že prepozno. Podobno je z drugo, ki nikoli nima časa za kosilo, ker so ji očitno druge stvari bolj pomembne kot jaz.

Zato raje odidem v svojo sobo in se zjočem. In ne dopustim ljudem da vidijo kako hudo mi je.

Biokemija

Je predmet, ki ga študiram in zaradi česar ponavadi dobim iz okolice ogromno začudenih pogledov.:) Moj sošolec nas je opredelil kot: "Skupina fantov in deklet, ki se trudijo razumet celični skelet. Hujš kot kemiki hujš kot biologi mi smo biokemologi." Ne morem, da se ne bi strinjala z njim.:)

V srednji šoli sem še rahlo kolebala med biokemijo in medicino. Moja osebna zdravnica je že od osnovne šole govorila, da bi morala iti študirati medicino. Prav tako se mi zdi, da bi mami rada imela zdravnika v družini. Vseeno pa je prevladalo mnenje mojega očeta, ki veliko dela z zdravniki in na splošno nima dobrega mnenja o njih. Še bolj pa je name vplivala izjava mojega srednješolskega učitelja biologije. Bil je moj učitelj vsa štiri leta gimnazije: tako na nacionalnem kot tudi na mednarodnem programu in je tisti, ki je zaslužen za to, da me je biologija začela zanimati. Spominjam se, da sem enkrat, ko smo imeli že konec šole in smo se doma pripravljali na maturo, prišla do njega, da preveriva rezultate enega od prejšnjih izpitov. Na koncu me je vprašal kaj grem študirat in ko sem mu rekla, da je moja prva izbira biokemija, je rekel: "Dobra izbira, vas je škoda za medicino." To je bilo tisto, kar je samo še potrjevalo mojo odločitev.
Moja najboljša prijateljica študira medicino, tako da lahko malo primerjam kaj delajo oni in kaj mi. Poleg tega imamo tudi mi kar nekaj predmetov na urniku, ki jih za našo fakulteto izvaja medicinska fakulteta. In mislim, da je glavna razlika v tem, da nas učijo razmišljati in povezovati, medtem ko morajo bodoči zdravniki memorirato ogromno število podatkov, ki jih velikokrat niti ne znajo pravilno uvrstiti. Poleg tega se razlike kažejo na podiplomskem študiju biomedicine, kjer študentje naravoslovnih študijev v osnovi dosegajo boljše rezultate. Kar je verjetno predvsem posledica predhodnega načina študija. In jaz si trenutno ne predstavljam, da bi celo popoldne sedela za knjigo in poskušala memorirati ogromno količino nekih podatkov, ki jih ne bi znala uvrstiti v nek okvir.

Že od srednje šole delam v laboratoriju na Kemijskem inštitutu in danes si ne predstavljam, da bi delala karkoli drugega kot to. Sicer je res, da tam nimas normalnega delovnega časa in da se ne moreš ob štirih popoldne odločiti in iti. Bakterij se na žalost ne da prisiliti da rastejo hitreje kot jim to dopušča njihova rastna krivulja. Prav tako pufra ne moreš prisili da teče hitreje kot mu to dopušča sila težnosti. In se je že zgodilo, da sem bila v laboratoriju od osmih zjutraj do devetih zvečer, ampak se še nisem naveličala. Sedaj sem tukaj in čakam na veliko odkritje.:P
Vseeno pa dopuščam možnost, da me enkrat zagrabi in se enkrat vpišem še na medicino.:)

Slabokrvnost

Od kar so moji sestri odkrili precej hudo obliko anemije in ji predpisali železove tablete sem bolj pozorna na to koliko ljudje pravzaprav manjka železa. Takih ljudi je vedno več: enkrat nam je en zdravnik na enem predavanju celo povedal, da mladim puncam (atletinjam) vsak teden železo vnašajo v telo intravenozno, ker se na drugačen način ne da. Verjetno je to danes precej razširjen fenomen predvsem zato, ker: 1. ljudje jemo vedno manj mesa in sveže zelenjave in 2. ker si danes bolj redno pregledujemo kri in take stvari ugotovimo.

Sama s pomanjkanjem železa nikoli nisem imela težav. Pred enim letom sem se po daljšem premoru spet začela bolj aktivno ukvarjati s športom. Pred takimi odločitvami je priporočljivo narediti krvno sliko, da vidiš kje si in kako športno ukvarjanje vpliva na tvoje telo. Moja krva slika je bila praktično popolna, vključno z idelanim razmerjem LDL in HDL. Edina stvar, ki je bila rahlo zaskrbljujoča je bila nizka raven železa. Ampak ker je bila raven hemoglobina izredno visoka, se nihče ni preveč sekiral zaradi tega. Začela sem jesti malo več mesa in na krvodajalski akciji so mi tudi po več kot pol leta namerili visok hemoglobin. Nato pa grem prejšnji teden na krvodajalsko akcijo in mi rečejo, da tokrat pač ne bo šlo čez. Ja, bo treba malo več mesa jesti, kljub temu, da nad tem nisem preveč navdušena. Je pa res, da je to bolj zdravo, kot jesti železove tablete, ki se precej slabše absorbirajo v telo in ki s seboj prinašajo še ogromno stranskih učinkov.

Stvari, ki me jezijo

Včeraj sem na teku ugotavljala, da obstaja občutno preveč stvari, ki me popolnoma spravijo iz tira. Če jih naštejem:
1. Brezobzirni vozniki. Na voznike se na splošno nanaša na največ točk. Sem uvrščam tiste, ki na trzinski hitri cesti prehitevajo brez smernikov in brez da bi sploh preverili ali je cesta za njimi prosta. Prav tako sem spadajo tisti, ki vozijo po cesti mimo Jate 100 km/h (omejitev je btw 60) in prav nekaj takega čez Podgorje, ki je vas in ima tako ozko cesto, da se pri taki hitrosti nasproti hodečemu pešcu težko izogneš. Sem uvrščam še tiste, ki trobijo takoj ko nekaj ni tako kot bi si oni želeli.
2. Res me razjezi, ko vidim kako v avtomobilu ljudje niso pripeti. Še huje se mi zdi, da ljudje ne pripenjajo otrok. Včeraj sem šla tečt in na tisti kratki poti, ki je vodila ob glavni cesti opazila vsaj 4 nepripete otroke. Od njih je bil eden še dojenček. Verjetno se ljudje ne zavedajo, da ob prometni nesreči otroka ne bodo mogli zadržati v rokah.
3. Očitno smo marsikateremu vozniki športno aktivni ljudje (predvsem tekači) zelo zanimiva vrsta in nam morajo nujno potrobiti ko se peljejo mimo.
4. Zakaj morajo nekateri ljudje nujno klicati ob najbolj nemogočih urah? Priznam, moja krivda, ker ne ugasnem mobitela.
5. Že od osnovne šole ne prenašam tistih sošolcev, ki imajo neznansko željo komentirati teste in izpite takoj po tem, ko jih odpišemo. Ko je konec, je konec in ne vidim smisla v tem, da se sekiram zaradi nečesa kar sem napisala že veliko pred tem ko dobimo rezultate.
6. Pretople zime.
7. Ljudi, ki parkirajo na prostorih za invalide. Verjetno ljudje ne opazijo, da imajo invalidi širše prostore, ker gredo težje iz avta. Mislim, res je problem prehoditi tista 2 metra več...
8. Ljudi, ki stalno jamrajo kako jim je hudo v življenju in kako jih boli glava in podobno. Čeprav priznam, da tudi sama kdaj pašem v to kategorijo.
9. Tiste, ki v trgovini porabijo 20 malih plastičnih vrečk, da vanje pospravijo nakupljene artikle. Ljudje se premalo zavedamo kaj delamo z okoljem in zavračanje plastičnih vrečk je definitivno en majhen korak s katerim lahko vsi nekaj pripomoremo k boljšemu okolju.

Danes je drugačen dan...

Se spomnite tistih reklam, ko punca in fant sedita na stolih in darujeta kri? Na koncu se konča z enim takim lepim sloganom: danes je drugačen dan... Darujem kri. Nekaj v tem smislu.

Ana je že kar redna darovalka in pred 4 meseci sem šla prvič z njo. Če v svojem kromosomskem kompletu ne premoreš Y kromosoma, lahko daruješ kri na 4 mesece. Ne spadam ravno med tiste, ki bi uživali v tem, da jim jemljejo kri, ampak vseeno sem zbrala pogum in šla. Ni bilo tako hudo in po koncu sem se odlično počutila (z izjemo enega trenutka slabosti). Ljudje so bili neizmerno prijazni in takrat sem se odločila, da ni bilo zadnjič.

Ana je tako dala komando in danes sva šli. Ponavadi ima Ana nizek hemoglobin in prepričuje zdravnika, da bi vseeno dala kri. Jaz sem na zadnjem darovanjem imela hemoglobina 145, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da mi bo pri moji športni aktivnosti hemoglobin hitro upadel. Nisem ravno ljubitelj mesa, a vseeno raje pojem kakšen zrezek kot da bi jedla umetne pripravke. In nekako mi je zmeraj uspelo obdržati visoko številko. Danes pa so mi namerili malo pod 120, kar je pomenilo, da moja kri danes žal ni primerna. Najprej sem mislila, da bo pač drugič boljše. Ko pa sem čakala Ano, sem si želela, da bi tudi jaz lahko sedela na prostoru poleg nje. Predvsem zaradi dobrega občutka potem.

Pa drugič...

srede

Srede so eni taki posebni deli, da potrebujejo svoj blog. že drugi semester se začnejo ob osmih zjutraj s predavanjem in se končajo ob sedmih zvečer, ko je konec plavanja. Zaenkrat sicer še nimamo vaj iz Instrumentalnih metod analize in imam precej časa vmes, ampak se mi vseeno ne splača hoditi vmes domov.

Tako so se predavanja končala ob desetih in jaz sem se šla učit v CTK. Ker si praktično ne izposojam knjih v knjižnici, jih uporabljam le za učenje in vsaka ima svojo specifiko. In po pravici povedano CTK ni ravno med mojimi ljubšimi, predvsem zato, ker ljudje ne dojamejo, da se hočemo nekateri učiti in zato rabimo tišino.
Danes so poleg mene sedeli neki pravniki. To je sicer samo preedvidevanje, ker so brali neko skripto "Uvod v pravoznanstvo" in se neko ravno tako zanimivo knjigo in ker sem eno celo poznala iz gimnazije (predvidevam da ona mene pač ne). Kot prvo mi ni jasno zakaj se učijo v CTK, ker naj bi imeli na pravu oh in sploh vso mogočo infrastrukturo in poleg tega očitno še niso vzeli osnov bontona, da se grejo lahko pogovarjat tudi ven. Verjetno je problem v meni, ker me motijo vse mogoče reči kadar se učim. V bistvu pa gre tudi za princip, da čitalnice v osnovi niso namenjene pogovoru in jaz se tega poskušam držati. Sprejmem če se ljudje pogovarjajo o določeni snovi, me pa res ne zanima kdo je bil zjutrej na predavanju in kdo ni bil, ker je imel vožnjo.

Po maratonskem učenju fizikalne kemije sem odšla na plavanje, kjer je bilo res fajn. Sicer smo malo čakali profesorja in nato vseeno šli plavat prej. Preplavala sem 1500 metrov, kar je rahlo več kot običajno. Predvsem pa je pomembno, da nimam več krčev v mišicah in da je moje koleno zdržalo.

Zvečer je sledil še najbolj zabaven del večera. Srečanje s sošolci, kjer smo najprej rahlo popili (če se vzame v zakup, da nisem kaj preveč jedla cel dan in da na splošno ne nesem dobreo alkohola, se ve, da sem bila po enem kozarcu precej dobre volje), potem pa smo šli na bowling. Vse se lahko opiše z eno samo besedo: zakon ali kot bi rekel Klemen: "Bilo je dobro." Predvsem pa je fino spoznati svoje sošolce tudi v drugi luči in tudi drugim pokazati, da nisi r5avno najbolj zagrenjena oseba na svetu.

Tek

Zunaj je približno 0 stopinj in ko pogledam vem opazim, da se veje dreves kar močno upogibajo. Vseeno pa je sonce nekje na sredini neba in dan skoraj ne bi mogel biti lepši.

Odločitev je padla že zjutraj: popoldne grem tečt. Glede na to, da že kar nekaj časa nisem resno tekla, sem se odločila za krog do Duplice, ki mi vzame običajno približno 40 minut. Obujem Nikice in grem. Utrip se umiri pri 175, kar je približno 8 manj kot običajno (to po preračunu nanese slabih 500 utripov v eni uri). Boleče pokostnice me opominjajo, da moje telo ni narejeno za tek iz Špice in da je že skrajni čas, da s tem preneham. Bolečina v teku sicer pomeni rdečo luč (kot so mi povedali bolj izkušeni), ampak jaz sem jo prevozila že tolikokrat, da mi je moje telo "vozniško dovoljenje" že zdavnaj vzelo. Zato bolečino pač ignoriram in teče naprej. Ne vem čisto natančno kdaj, ampak enkrat vmes me je nehalo boleti in tek je postal užitek. Ko sem po približno 40 minutah pritekla mimo naše hiše, mi še ni bilo dovolj, zato sem se odločila za še en malo krajši krog. Po petnajstih minutah še za enega... In na koncu se je ura ustavila po 70 minutah. Počutila sem se odlično ter ponovno ugotovila kaj pomeni dobra baza.

Zdaj!

Zdaj je ena taka zanimiva oddajo, ki jo predvajajo na tv Slovenija. Sicer jo le redko ujamem, ker jo vrtijo ob nekih čudnih urah (ob petkih okoli petih), vendar pa sem danes čisto po nesreči naletela nanjo. Prvi prispevek, ki sem ga videla, je bil o gibanju. Ste vedeli, da naj bi se ljudje dnevno gibali vsaj 1 uro. To pomeni eno uro prave fizične aktivnosti in ne samo lahkotnega sprehoda do trgovine. Kakorkoli, ljudje imamo na žalost preveč izgovorov: pozimi je hitro tema, poleti je prevroče, v službi in v šoli smo po cele dneve, ko pridemo končno domov smo utrujeni in gremo raje spat... Glede na vse to, sem nekako mnenja, da je bolje vsaj nekaj kot nič.

Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je zdelo, da tukaj nihče ne hodi peš. Tudi za najkrajše razdalje so moji sosošolci uporabljali avtobus. Če prideš iz mesta, ki nima mestnega pozniškega prometa (ki ga Kamnik po pravici povedano verjetno tudi ne potrebuje), se ti zdi tako ravnanje nesmiselno. Še posebej, ker kmali ugotoviš, da si peš hitreje. In ja, nikoli ne bom pozabila vseh tistih začudenih pogledov, ko sem rekla, da grem v mesto peš.:) Danes se mi zdi, da vedno več ljudi hodi. Naša fakulteta ima precejšnjo stisko s prostorom (ki ji ima po pravici povedano kar večina fakultet v Ljubljani) imn zato imamo enkrat na teden seminar tudi na biotehniški fakulteti. In prav presenetilo me je zadnjič, ko je večina sosošolcev do tja šla peš, Fino je bilo: zunaj je bil sonček in svež zrak, pa še na poti smo lahko predebatirali vse zadnje dogodke, ki so se zgodili.

V prvem prispevku v že omenjenu oddaji so povedali, da je najverjetneje največji problem v tem, da se otroke spodbuja k športu preko tekmovanj. Kar je milo rečeno zelo slaba spodbuda. Ker večina na teh tekmovanjih pač ni prva, hitro obupa in tudi nato, zaradi te prve slabe izkušnje, nima želje še sodelovati v športu. V Sloveniji pa na žalost obstaja premalo organizacij, ki bi otroke samo usmerjale v šport in ne nujno v tekmovalni šport.
Sama sem imela pri tem srečo. Ker sem imela občutno preveč energije, so moji starši želeli, da s eukvarjam s športom. Tako sem trenirala praktično vse kar se je dalo, je pa res, da me nikoli niso silili v tekmovanja. Športi JE ljubezen na prvi pogled in ko enkrat "padš notr", potem je to to. Moj šport je bil dolga leta lokostrelstvo. Mislim, da ne bom nikoli pozabila trenerjevega pogleda, ko sem prišla na prvi trening. Je res, da sem bila med najmlajšimi in edina punca, ampak moja močna trma je premagala vse in botrovala temu, da sem kar nekaj let vztrajala v tem športu. Glede na to, da sem bila edina punca, so mefantje včasih malo razvajali, predvsem pa smo se odlično razumeli in nismo bili le sotekmovalci, ampak tudi dobri prijatelji. Poleg tega sem se naučila usklajevati čas, ker je bil zvečer čas za tekme in ker smo med vikendi hodili po tekmovanjih. Zato takrat ni bilo časa za žur in za to, da grem ven s prijatelji. Vseeno pa sem doživela vse, kar mora otrok in mladostnik doživeti, predvsem pa sem uživala v vsem kar se je dogajalo in teh let ne zamenjam za nič na svetu. Danes se z lokostrelstvom zaradi različnih razlogov na žalost ne ukvarjam več. Vseeno pa ne izključujem možnosti, da se ne bi spet začela- mogoče takrat, ko bom imela svoje otroke.:)

Danes plezam kadar imam čas, ker je bila to moja druga ljubezen na prvi pogled. Na žalost je to šport, kjer se ne moreš odločiti in iti, ampak rabiš enakovrednega partnerja, ki bi šel s tabo. Dokler nisem sama prvič plezala v skali, nisem razumela alpinistov, ki so izpostavljali svoje življenje v nemogočih razmerah v gorah. Danes jih razumem, ker sem ugotovila kako te to lahko zasvoji, vseeno pa sem rahlo izbirčna pri izbiri plezalnih pratnerjev, ker je treba temu človeku 100% zaupati.

Tretji šport, ki ima pomembno vlogo v mojem življenju je tek. Imela sem to srečo, da sem čez poletje lahko tekla v Poletovi tekaški ekipi, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi, ki delimo skupno ljubezen = tek. Poleg tega nas trenerji vzpodbujajo, da tek ne postane naš edini šport, ampak da se ukvarjamo še s čim drugim: vsaj enkrat tedensko hoja v hrib, rolanje, plavanje, tek na smučeh... Poleg tega nas učijo krepljenja mišic in razteznih tehnik, ki jih ljudje drugače tako pogosto izpuščamo. Pravim, da so dnevi mojega tekmovalnega udejstvovanja mimo in tečem predvsem zaradi užitka in dobre družbe. Je pa res, da je fino občasno iti na kakšno tekmo, kjer so pogoji čisto drugačni in kjer opažaš kako vsi tečemo iz istega razloga: da premagamo sami sebe in tisti občutek, da mogoče včasih ne zmoremo. Ko pritečeš v cilj (po možnosti z nekom, s katerim sta pretekla že mnogo skupnih kilometrov), je občutek neopisljiv. In za take občutke bi se ljudje morali potruditi.

Pismo

Danes je valentinovo in čeprav nisem pričakovala, sem dobila pismo. Ni bilo podpisano, a točno vem od koga in zakaj je bilo napisano. Je tako iskreno, da je zadelo naravnost v srce in da sem prejokala naslednje pol ure. In čeprav vem, da je težko tako meni kot njemu, da sva zmedena in razočarana, vem tudi, da je bila najina odločitev pravilna.
Ljudje so govorili, da sva idealen par. Bova zmogla postati tudi idealna prijatelja?

Ocene

Ljudje smo, takoj ko prestopimo prag osnovne šole, podvrženi stalnemu ocenjevanju. Najprej ocene pridobivamo skozi našo celotno izobraževalno pot, nato pa se vse kar nadaljuje: študenti ocenjujemo učitelje, nadrejeni delo svojih podrejenih, podajamo oceno dela vlade in to se nadaljuje v neskončnost.

Sprašujem se, ali imajo ocene res tak pozitiven učinek na nas? Se zato, ker vemo, da bomo za svoje delo dobili oceno, res bolj naučimo snov za izpit? Bi šolski sistem vseeno deloval tako kot sedaj?

Na mednarodni maturi poteka ocenjevanje nekoliko drugače kot na nacionalni. Gre za to, da se dijaki skupaj z učitelji učimo in se "borimo" proti zunanjemu ocenjvalcu- maturi. Čeprav nismo imeli formalnih ocen, smo se za sprotne teste vsi učili. Zato, ker so nas stvari zanimale. Ker nismo bili pod pritiskom kakšni bodo rezultati, so bili le-ti vedno dobri. In tudi končni rezultat je bil odličen, kljub temu, da nas dve leti prej niso ustrahovali, da se bliža matura in nam niso dajali slabih ocen.

Sedaj sem na fakulteti in večina predmetov me zanima. Na večini predavanj se imamo fino in se naučimo novih stvari. Učim se zato, ker vem, da bom po fakulteti rabila znanje uporabiti v praksi. In ker mi takrat noben ne bo razlagal kako najti optimalne parametre za PCR reakcijo ter kako zmeriti absorbanco mojega proteina. Zaradi takih stvari v bistvu ocene niso pomembne in včasih delajo več škode kot koristi. Zakaj? Ker se moram danes naučiti naučiti za en izpit in ker vem, da imam čez 14 dni že drugega. Tako se učim kampanjsko in ko vem, da je izpit narejen, knjige pospravim na drugo polico in se začnem učiti za nov izpit. Večina znanja pa ne ostane, ker vem, da mi časovno ne bo zneslo, da se stvari naučim tako, da bi si jih res zapomnila in da jih ne bom pozabila takoj po ustnem izpitu.
Poleg tega univerza dopušča popravljanje izpitov. Kar pri preveč ambicioznih študentih vodi do skrajnosti in popravljanja v neskončnost, ker devetica ni dovolj dobra za njih. Sama se pri tem vprašam ali je to res tako pomembno? Me bo čez 4 leta kdo vprašal koliko sem pisala kolokvij pri fizikalni kemiji? Bo mojega delodajalca zanimalo kakšno oceno imam iz splošne kemije ali bo bolj pomembno to, koliko sem se dejansko naučila na fakulteti, kako znam to znanje uporabljati v praksi, koliko praktičnih izkušenj imam in kako delujem v skupini, v katero sem dodeljena. Upam, da večini ocene ne pomenijo toliko, da bi bilo to ključnega pomena in da se zavedamo, da je ocena poleg znanja skupek različnih dejavnikov, na primer kako delujemo pod stresom in koliko smo pripravljeni tvegati pri tipu abcd vprašanj z negativnimi točkami.

Ta blog ni kritika šolskega sistema ampak kritika družbe in tega, da smo se navadili na to. In je kritika tega, da se s tem vsi preveč obremenjujemo in tako pozabljamo na stvari, ki so mogoče v življenju veliko bolj pomembne.

Blog brez naslova ali zakaj bi moral vsak blog imeti svoj naslov

Vprašanje se skirva že v naslovu. Ni mi všeč, da mora imeti vsak blog svoj naslov, čeprav je po drugi strani res, da naslov pove o čem boš nato pisal. Kar da bralcu vsa približno orientacijo.

Danes sem brala nov blog, katerega avtor je Anže (http://malibacek.blogspot.com/). Prvi vpis mi je bil res všeč... Verjetno zato, ker se totalno strinjam z njim - ljudje v osnovi pričakujemo, da bodo ostali plesali okoli nas, ko se po dolgem času vrnemo od nekod. In potem smo razočarani, ko ugotovimo, da tusi za druge življenje teče dalje in nimajo časa, da bi se ukvarjali še z nami.

Tedna je že skoraj konec in s tem je že skoraj konec tudi drugega tedna mojih počitnic. Ta teden sem spet začela delati na Kemijskem inštitutu. Če odmislim, da občasno precej zmedeno letam okoli, ker ne najdem te in one stvari, se je teden do sedaj kar dobro iztekel. Drugače imam občutek, da delam nekaj koristnega. Vsekakor je karkoli boljše kot poležavati doma na kavču.

Poleg tega sem preživela tudi dvourni sestanek ŽPS. Saj ne, da bi me spravljal ob živce, samo je res, da ko se enkrat zagovorimo, se res zagovorimo... In ker se nam seveda vsem mudi, bi radi čimprej prišli do nekih sklepov in na koncu vse obvisi v zraku. Na žalost... Ampak počasi premikamo stvari na bolje.

Jutri je petek, kar pomeni, da imam cel vikend časa da se spočijem. Ta teden sem obupno utrujena. Mogoče je to še krivda nedavnega vnetja ušes, čeprav je res, da to ne bo mogel biti moj večni izgovor. Po eni strani se vsako jutro, ko zvoni budilka, vprašam kaj mi je tega treba. Po drugi strani, mi je pa vse tako fajn, da sem srečna, da nisem doma. Doma bi se premikala od računalnika do televizije in bila iz dneva v dan zamorjena, kar ne bi bilo fino za nikogar, še najmanj za člane moje družine.

Morebitne bralce pozivam, da oddajo kakšen komentar.:P

novice

Tale blog pisem medtem, ko cakam, da Ales odpise na msnju. Se sreca, da ima ta cudoviti internet toliko moznih aplikacij, da cloveku ni dolgcas medtem ko caka.:) V koncni fazi se vedno ostane knjiga za fizikalno kemijo.

Smesno mi je, kako sem vcasih zvecer sedela na postelji in pisala dnevnik. Danes se usedm za racunalnik in si vzamem nekaj casa in blog je tu. Pa se hitreje je spisan. Je pa verjetno res, da takih osebnih stvari, kot so shranjeni v tistem dnevniku, verjetno tu ne bom nikoli pisala.

Za mano je eno od lepsih praznovanj novega leta. Po zacetnem misljenju, da ne bomo sli nikamor, smo se nato koncno spokali in sli na Veliko planino. In bilo je res fajn, ceprav bi bilo se bolj prijetno ce bi bilo malo manj petard. Itak je pa glavna dobra druzba, ki je definitivno bila. Zabavno je prezivljati novo leto s tabornico, ki ima kopico dobrih idej za neumne igrice in s svojo najboljso prijateljico, ki je jezna na ves svet, ko ugotovi, da njen govor kako je brez kondicije, pri nas nic ne zaleze. Spet je prevec vejic v zadnjem stavku.:P
V soboto sva sli z Vesno drsat in preziveli fleten vecer (kot bi rekel Klemen). Sicer je res, da ni bilo nobenih lustnih fantov, al pa jih samo jaz nisem opazila. Hkmm.... Itak pa Ani dokazujem, da se da prezivet brez osebkov moskega spola.:P Ceprav ima po eni strani prav: kolikor nas spravljajo ob zivce z neodpisovanjem na smse in nepripravljenostjo na pogovor, bi vseen tezko brez njih.