Popolna kombinacija

Tek, morje in dobra družba definitivno sestavljajo popolno kombinacijo za človeka, ki ga retrogradni Merkur dela rahlo depresivnega. To je bilo rečeno rahlo v šali. Na kratko bi lahko rekla, da je bil tekaški tabor v Rovinj zakon in da mi definitivno ni žal, da sem se ga tudi letos udeležila.

Z Andrejo sva bili zmenjeni ob treh v Ljubljani. Tako bi načeloma lahko prišli pravočasno v Rovinj (to pomeni do prvega treninga ob šestih). Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi že od doma zamujala. To je bila posledica pakiranja v zadnji minuti in posledično pozabljenih stvari doma. V Ljubljano tako pridem s petnajstminutno zamudo. Prepakiram svojo prtljago v Andrejin avto in počasi se odpraviva na pot. Proti morju.:) Gužva se začne že pri Logatcu, kjer popravljajo cesto. Enako se ponovi še na dveh drugih predelih slovenske avtoceste. Najina vožnja se tako zavleče na skoraj 3 ure in pol. Na srečo se nobena od naju s časom ni preveč obremenjavala. Najina edina skrb je bila, ali naju bi Sladjana počakala in nama dodelila sobi. Tečt greva tako ali tako lahko tudi sami. Ko prideva do hotela, je Sladjana še na svojem mestu in nama pove, da je gost promet na cesti ustavil več kot tretjino prijavljenih. Mojih cimer še ni, zato imam priložnost izbrati sobo in posteljo. Ko čakam Andrejo, da parkira svoj avto, se mimogrede zmenim z enim človekom, da gremo skupaj tečt. Ko se dobimo je ura 18.45 in sonce že počasi zahaja. Kar kmalu ugotovim, da že dolgo nisem tekla s tako lahkoto. Ko smo tek po pol ure dokončali, je sonce že zašlo za morje. Po obilni večerji smo odšli na "sprehod" v Rovinj. Sprehod se je rahlo zavlekel in nazaj v hotel smo prišli v kar poznih urah. Letos je bilo vse drugače, ker sem poznala veliko več ljudi in sem zato imela neprimerno več družbe kot lansko leto.

Jutra na taborih se začenjajo ob sedmih zjutraj z jutranjo telovadbo. Letos smo imeli s seboj strokovnjaka za odganjanje stresa, ki nas je naučil nekaj osnovih vaj za umiritev. Ni lepšega kot biti zjutraj ob morju in gledati sonce kako vzhaja. Ker sva v petek z Andrejo zamudili, sva imeli ta dan prvi pravi trening. Na programu so intervali. V zadnjih tednih sem se na dolge vzržjivostne teke že malo navadila, predvsem pa sem ugotovila da nima smisla jamrati, ampak je bolje stisniti zobe in biti kasneje zadovoljen s seboj. Trenerji so nam uspešno našli precej razgiban dvokilometrski krog in trening se je začel. Naredila sem 3 hitre in 2 počasna kroga, kar je bilo toliko, kolikor sem si na začetku zadala. Po treningu je sledil potop v morje. V tekaških oblekah. Zanimiva izkušnja.:)
Popoldne je minilo veliko hitreje kot sem pričakovala. Najbolj zabaven del tabora se je hitro približeval. Vsi smo bili nestrpni kaj so nam letos pripravili trenerji, še posebej ker se je Tadej že popoldne težko zadrževal, da nam ni povedal. Ko so prišli iz sobe v dvorano, oblečeni v aerobične kostume žensk iz šestdesetih let, smo vsi zelo težko zadrževali smeh. Spet so odlično opravili svojo vlogo in prišli do dobre ideje in še boljše izvedbe. Le kaj bodo pripravili drugo leto? Matevž in Klemen sta poskrbela, da mi v nadaljevanju večera ni bilo dolgčas. Na moj ogorčen stavek: "Pa jes ne znam plesat no!" sta samo skomignila z rameni in plesala naprej. Pa je bilo vseeno zabavno. Ob polnoči smo se usedli za mizo in debatirali do treh zjutraj. Idej za pogovor je bilo ogromno in misli so me nato begale še celo noč, ki je (podobno kot prva) minila s perecj malo spanca. Pa nič zato. Spim lahko tudi doma.

Nedelja je minila prehitro. Udeležila sem se predavanja o tremi in motivaciji v teku. Že to je bilo slišati dovolj zanimivo za udeležbo, v bistvu pa je šlo vse skupaj še malo globje v psihologijo človeka in o zankah, ki jih vsi ljudje podzavestno uporabljamo za obvladovanje čustev in reševanje problemov. Kolega tekača sta mi dala kar nekaj tem za razmišljanje. Po predavanjih smo odtekli še zadnji tek. Malo manj kot 10 kilometrov smo uspeli preteči v 56 minutah. Ponovno smo ugotovili kako fajn je tek ob morju in kako se lažje teče na morskem sončku kot v ljubljanski megli. Še zadnji pozdravi in zahvale in že sva z Andrejo dohiteli nazaj domov. Po poti sva predebatirali zadnje tri dneve in mislim, da sva se obe strinjali, da je bil to najboljši tabor do sedaj. Organizacija na nivoju (nobenih problemov ni bilo niti v petek, ko nas je večina zamudila, pa smo vseeno takoj dobili sobe in vse potrebne informacije), treningi so bili dobro zasnovani in izpeljani, družba pa je bila tako ali tako spet zakon.

V nedeljo in ponedeljek sem uspešno nadoknadila tistih nekaj neprespanih ur čez vikend. V ponedeljek in torek sem bila zaradi dela na fakulteti na prislinem počitku, zato sem se še toliko bolj veselila sredinega treninga. Zadnji intervali so minili hitreje kot vsi prejšnji skupaj. Tale vikend je očitno prinesel preporod vseh nas.:) Trening je prehitro minil. Škoda, da dan nima 48 ur.