Ljubljanski maraton 2008

Je letos minil brez moje udeležbe. Vročina me je položila v posteljo v torek, sedaj pa že cel teden stagnira na 37,1. Sam vem, da to ni omembe vredno, samo si pa ne želim še enkrat obležati. Sicer pa sem se že odločila, da grem jutri na trening in da se po enem tednu ležanja in prenajedanja odvijem iz klobke in spet kaj naredim zase.

Mislim, da sem delno zbolela tudi zaradi maratona. Na tako količino treningov moje telo zaenkrat še ni navajeno. Poleg tega glava na tako goldgo tekmo še ni bila pripravljenja. Verjamem, da si ljudje lahko s psiho marsikaj dopovemo in mislim, da je za vročino malo kriv tudi moj strah pred maratonom. Da si v končni fazi letos res še nisem dovolj želela preteči te razdalje in da me je bilo strah toooliko stvari, ki so na maratonih na žalost nepredvidljive. Sama spadam med tiste ljudi, ki morajo vedno imeti "backup" plane, tukaj pa jih enostavno ne moreš imeti, ampak se moraš prepustiti vsemu kar ti maraton ponuja.

Tako sem že v sredo sporočila, da ne bom tekla in da bom vesela v kolikor bo mojo številko koristno uporabil kdo drug. Želela pa sem si iti navijati, čeprav nisem hotela nikomur obljubiti. Včeraj se je moj oči prijazno ponudil, da gre z mano in sva šla. Ob desetih od doma in na Ljubljansko obvoznico prispela ravno takrat, ko je večja skupina tekačev prečkala most nad obvoznico pri WTCju. Pogled je bil fantastičen. S parkiranjem nisva imela nobenih posebnih težav in do najinega stojišča pri osemnajstem kilometru sva prišla še kar nekaj minut pred Kejžarjem in prvimi Kenijci. Ti so res neverjetni- na njihovem obrazu ni niti sledu utrujenosti, čeprav tečejo s povprečno hitrostjo 20 km/h. Našega prvega, Tadeja, sem skoraj uspešno spustila, saj nisem pričakovala, da bo tako hiter. Opazila sem ga še ravno pravi čas, da sem lahko zavpila za njim: Tadej, teeeeci, on pa je v pozdrav dvignil roko.:) In dosegel prvo mesto v kategoriji. Nato je bilo kar naenkrat veliko ljudi in težko sem usklajevala fotografiranje in navijanje za tiste, ki jih poznam. No, nekaj fotk je le uspelo. Upam, da je moje navijanje vseeno pripomoglo, da jim je bilo malo lažje. Sem pa po pregledu rezultatov ugotovila, da sem kar nekaj naših, ki sem jih želela vzpodbuditi, uspešno spustila. Človek šele v takih trenutkih ugotovi kako težko je razpoznati ljudi v vseh tistih velik skupinah. Na srečo je bila Andreja bolj zadaj, tako da sem jo uspešno pofotografirala (ker se vedno pritožuje, da nima nobene slike :P), ji povedala kakšno vzpodbudno besedo in že je odšibala naprej.

Z očetom sva počakala še prve Kenijce in Etiopijca ter se nato počasi popokala domov. Na kosilo.:)

Bilo je fino. Ko sem pregledovala rezultate in videla kako dobro so tekli kolegi, s katerimi skupaj treniramo, mi je bilo malo žal, da mene ni bilo zraven. Vseeno pa upam, da sem s svojo prisotnostjo komu olajšala tiste zadnje kilometre in vem, da bo še veliko drugih tekem, ki se jih bom lahko udeležila.