Tek (verjetno stotič)

Tale zapis je začel nastajati že kar nekaj časa nazaj. Odločila sem se, da osnovo ohranim, zato ga pišem v dveh delih.


02. 02. 2009
Je že tako, da se včasih stvari obrnejo v pravo smer. In današnji dan je definitivno bil tak.

Tekla nisem že minimalno 3 tedne. Najprej sem se en teden slabo počutila. Ker smo bili ravno v predizpitnem obdobju, sem raje ostala doma in se "pozdravila". Sledil je teden prave gripe, z vročino in tednom počitka. Ne spomnim se, da bi sploh že kdaj v življenju imela gripo. Saj ne, da ne zbolim, ampak ne, za gripo pa jaz že ne. Ko vsi zbolijo za gripo, jaz zbolim za angino. Ali pa kakšnim hudim vnetjem žrela. Ali pa ... Imam moje priljubljeno vnetje ušes. Ampak za gripo pa že ne! Grem k zdravnici, ugotovim da imam gripo in hemoglobin nekje v nuli, dobim nasvet da naj začnem jesti več hrane bogate z železom in veliko počivam (= nič teka) in naj naslednji teden pridem še enkrat na kontrolo.

Minil je en teden odležane gripe. Pa še en teden kašljanja po vsakem sprehodu zunaj. In danes sem se končno odpravila na trening.
Prvi preizkus je bil že v soboto, ko smo imeli srečanje stega in smo po dolgem in počez prečesali našo podgorsko "gmajno". Nisem si predstavljala, da imamo toliko hribov tam okoli. V soboto sem sicer v reees počasnem tempu prilezla na Špico. In danes je bil čas za pravi trening.

Že po poti v Ljubljano je sneg kar pošteno naletaval. Vseeno pa smo se tri pogumne dekline odpravile tečt skupaj z našim pomočnikom trenerja. Sneg se je samo še okrepil, ampak moram priznati, da je bilo tako fajn teči. Snega je bilo ravno dovolj, da se je oprijel ceste in ni preveč drselo. Moje jamranje je bilo tokrat uslišano in z Aleksandrom sva odtekla počasen, pogovorni tek. On je govoril, jaz pa tekla. In v fitnes smo se vsi štirje vrnili nasmejanih ust.:)


08. 03. 2009
Od tistega februarskega dneva je minilo kar nekaj časa. Kar nekaj treningov, pa tudi kakšne izpuščen teden zaradi slabega počutja (letos mi virusi očitno res ne prizanašajo). Ta teden pa mi je končno uspelo sestaviti skupaj tistih 30 kilometrov. Oh, kje so še časi, ko bom lahko ponovno pretekla 20 kilometrov v kosu? Zadnje dneve me je rahlo skrbelo levo koleno, ker se mi je spet dozdevalo, da bo z bolečino spet omejilo moje tekanje. Začelo se je v sredo s topo bolečino na vrhnji strani pogačice, bolečina pa se je z dnevi selila na celotno zunanjo stran kolena. Zdelo se je kot bi se nekam udarila, pa se nikakor nisem mogla spomniti, da bi se to dejansko zgodilo (razen če sem v spanju delala kakšne stvari, ki se jih ne spominjam). Tako so minevali dnevi, teka nisem opustila in koleno ni bolelo bolj kot prej. Danes pa na točno tistem bolečem mestu opazim ... Modrico. Očitno sem res bolj nerodna kot sem si predstavljala. Poleg tega pa me očitno zapušča tudi spomin.:S

Days passing by

Kako smešni smo lahko včasih ljudje? En dan veseli, navdušeni, polni energije in volje do življenja. Druge dneve pa totalno zamorjeni, brez nasmeha na obrazu in totalno depresivni. Se to dogaja samo meni?

Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.

Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.