Tako preprosti kot je bil na primer današnji. Ko zjutraj vstaneš in veš, da se ti nikamor ne mudi, vendar pa je pred teboj zanimiv dan.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
