Saying goodbye & work issues

Hmm .. V zadnjih dneh se mi zdi, da se moje življenje vrti predvsem okoli teh dveh dotičnih omenjenih tem.

Avstralija je tudi glede prihajanja in odhajanja ljudi malo drugačna od Evrope. V Evropi gre večina študentov na prakso v času poletnih "počitnic", ker pomeni, da je en kup ljudi na enem mestu ob istem času. Vsi pridejo približno istočasno in tudi odidejo istočasno. Tukaj pa ljudje prihajajo in odhajajo skozi ves čas. In če me na začetku to še ni motilo, sedaj vedno bolj ugotavljam kako mi ni vseeno. Predvsem zaradi tega ker se v enem mesecu med ljudmi že lahko spletejo precej močne vezi. Kar je posledica tega, da smo vsi v približno podobnem položaju: daleč stran od doma, od družine in prijateljev, ki jih imamo doma, se soočamo z novimi in novimi problemi, ki jih skupaj lažje premagujemo. ;) Odhod enega od fantov (The Boys skupina) je kar močno vplival name. Verjetno zato, ker sem imela občutek, da se nanj vedno lahko obrnem. Ne vem točno kaj je tisto kar me žalosti: to, da ga ni več tukaj, da se je vrnil nazaj v "realno" življenje in ne bo imel več časa zame, da ga ne bom nikoli več slišala, videla ...? Kar je najhuje: to je šele prvi izmed mnogih odhodov. Mogoče se bom sčasoma navadila na vse skupaj. Ali pa se bom samo naučila sprejemati stvari. Mogoče ne bo nikoli bolje. Lahko pa, da bomo spletli tako močna prijateljstva, da se bomo obiskovali, ko bomo vsi nazaj v Evropi. Če ne drugega, smo tukaj vsi spoznali kako je Evropa pravzaprav majhna: hop na letalo in v 2 urah si že na drugi strani. :)

Druga stvar okoli katere se vrti moje življenje je delo. Ki je v bistvu razlog, da sem sploh prišla sem dol. Poleg želje po spoznavanju novih ljudi, potovanju, odkrivanju nove kulture ... ;) Pred približno 10 dnevi sem dobila prve rezultate, ki so se v najširšem smislu ujemali s pričakovanimi, če pa si se spustil na en nivo nižje, pa so bili totalno porazni. Tako da sem potem prilagodila projekt, spremenila parametre, kar nekaj časa čakala na eno napravo, da se sprosti in v četrtek bom verjetno končno videla ali bodo novi rezultati kaj bolj vzpodbudni. Če še vedno ne bojo, je edina možnost vse možne parametre spremeniti na najvišjo možno vrednost in pogledati če vsaj tam deluje. Ampak zaenkrat poskušam biti optimistična glede rezultatov ta teden. Pa bomo videli ... V službi in delu še vedno uživam, mi pa ni všeč, da ne vidim luči na koncu tunela. Ker se mi zdi, da mi dajejo projekt po projekt. Kar je sicer fino, samo bi bilo tudi fino videti celoten koncept. Trenutno si ne predstavljam, da bi trenutni projekt trajal kaj več kot maksimalno en mesec.

Pozdravčke in tople in suhe Avstralije. :)

40 dni

40 dni je minilo od mojega odhoda iz Slovenije. Malo ironično. Biblično. ;) Po začetnih "porodnih težavah", domotožju, smiljenju sami sebi, dolgih pogovorih in ... ja, joku, so se stvari spremenile. Na občutno bolje. ;)

V 40 dneh se lahko navadiš na mnogo stvari. Recimo:
- na to, da pri prehodu čez cesto najprej pogledaš desno.
- Prečkati cesto po polovicah, ker ni nikjer v bližini prehoda in ker bi drugače čakal mnogo predolgo.
- Da je vsaka malo večja cesta takoj petpasovnica.
- Da so vse trgovine in ostali uradi odprti od 9 do 5. Kar postane rahel problem, ko imaš v stanovanju obupno majhen nabiralnik in moraš oditi po "paket" na pošto. Pošta je oddaljena kar nekaj kilometrov, odprta pa seveda le od ponedeljka do petka ... Ja, verjetno ste uganili. Od 9 do 5.
- Da se vremenska napoved spreminja vsakih 15 minut ter da ni preveč verodostojna.
- Spoznaš ogromno novih ljudi. Iz različnih koncev sveta, z različnimi navadami, željami, idejami, življenjskimi slogi ... Z nekaterimi lahko spleteš taka tesna prijateljstva, da bo hudo, ko se bodo naše poti ločile.
- Navadiš se jesti sadje in zelenjavo. Malo zato, ker ima tukaj sadje dejansko okus (ja, pozna se če dobiš v trgovini samo sezonsko, "doma" pridelano sadje, ne pa nečesa, kar je prepotovalo pol sveta preden je prišlo v trgovino), malo pa zato, ker okoli tebe vsi zdravo jejo. Tako postanejo jabolka in banane, pa paradižniki, bučke in paprike kar tvoji redni spremljevalci. ;)
- Navadiš se prati svoje obleke, kuhati zase, poskrbeti za to, da ne zmanjka stvari v hladilniku ...
- Osvojiš aparature v laboratoriju in končno dobiš ene uporabne rezultate.
- Se navadiš na bolj ležeren življenjski slog.
- Začneš uporabljati sončno kremo z zaščitnim faktorjem 30 (nižjega tako ali tako ne moreš dobiti), ker te že v 5 minutah na soncu lahko pošteno opeče.
- Se začneš spet ukvarjati s športom. In ugotoviš kako zelo si ga pogrešal v zadnjem času, ko si nisi vzel časa zanj.

40 dni. Tako hitro je minilo. Stvari so postale tako dobre. In če včasih nisem verjela Davidovim besedam, da te čas v tujini začne spreminjati, mu sedaj vedno bolj verjamem. Uživam v vsaki minuti, ki mi jo ponuja življenje tukaj.

Slišal sem in sem pozabil ...

... videl sem in sem se naučil.
Naredil sem in znam.

In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.

Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)

Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84

Se še kaj beremo.

Čas je za ...

... update. :) Pa začnimo kar po vrsti ...

Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)

Družba
Bom začela kar po vrsti.

Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).

Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).

The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)

Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.

Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.

Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)

Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".

Avstralija

Tole bo malo daljši blog, ki pa ga bom razdelila po poglavjih oziroma stvareh, ki se dogajajo. Tako lahko preberete le tiste dele ki vas zanimajo. :)


1. IAESTE
IAESTE na nacionalnem nivoju je profesionalno vodeno. Ampak se mi zdi, da delajo veliko manj kot mi doma. Če sem imela kakšno vprašanje, navadno ni bilo nobenega odgovora. Vsaj uporabnega ne. Kar se LCjev tiče ... Te so odvisni od dobre volje študentov. In tukaj praktično nimam občutka, da IAESTE sploh obstaja. Prvi dan me je eden od članov pričakal na letališču, kar je bilo res super. Potem je prišel drugi, ki si je vzel pol ure, da je šel z mano po mestu. Nato se mu je mudilo naprej. Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi, ki so tukaj že na praksi. V ponedeljek pa sem bila z enim iz LCja zmenjena, da me počaka na železniški postaji in pospremi do inštituta. Ko sem mu napisala SMS, je najprej rekel, da pride čez 20 minut. Po 20 minutah čakanja je poklical, da ga ne bo in da mi bo dal navodila po telefonu. Ki niso kaj prida pomagala. Od takrat nisem videla ali slišala nobenega več.


2. Delo
Delo tukaj je super. Najprej sem sicer morala izpolniti nek online varnostni course. V bistvu je bilo kar smešno s čim vse se tukaj ukvarjajo: od tega kako moraš imeti naštiman stol v pisarni in katera je obvezna oprema avtomobila pa do tega kako poskrbeti za razlito kemikalijo in katere so nevarnosti v laboratoriju. Navadno izpolnjevanje teh stvari traja dva dneva. Jaz sem jih po hitrem postopku opravla do torka do kosila. Potem sem dobila svoj project plan. Od torka do danes sem nato porabila ves čas, da sem iskala članke in brala tiste članke, ki mi jih je dala Sue. Sue je moja mentorica, taka mala ženska, okoli 30, z očitnimi azijskimi koreninami, ampak po govoru verjetno Avstralka. Vsi jo precej spoštujejo, ker ima en tak nalezljiv nasmeh in super odnos, pa še ogromno ve. Moj projekt pa vključuje eno zdravilo, ki je antihistaminik (deluje proti alergijam za nebiokemike). Najprej je treba narediti nekaj eksperimentov o zdravilu, potem pa bomo leče potopili v raztopine in gledali kako se zdravilo sprošča ter poskušali to zoptimizirati, da bi bilo sproščanje čim bolj konstantno. Všeč mi je dejsto, da imam projekt. Poleg tega pa so pogoji za delo super: imam svojo ogromno mizo s svojim računalnikom in vsemi ostalimi stvarmi, ki pridejo zraven. Pa tudi v laboratoriju sem si lahko izbrala svoj delovni pult. :) Tako se mi nikoli ni treba prepirati z ostalimi za prostor kot sem to navadno delala doma.


3. Ljudje
Ljudje tukaj so super. Prijazni, pripravljeni pomagati. Govorijo sicer angleščino z avstralskim naglasom, ki je super seksi, ampak na trenutke tudi super nerazumljiva. Prvi dan sem zamudila v službo pol ure in ni bilo nobenega problema. Sem pač počakala 10 minut, da so si vzeli čas zame, potem so mi razkazali univerzo, povedali kako reagirati če vidim kačo ali pajka, me peljali narediti študentsko izkaznico in varnostno kartico in me predstavili ostalim. Zadnjič je imel avtobus prometno nesrečo in smo obstali za 15 minut. Nobenemu se ni nikamor mudilo, noben ni delal panike, noben ni gledal na uro in mencal. Sedeli smo na svojih sedežih in delali tisto, kar smo do takrat. Družba, s katero se večinoma družim, obsega približno 25 ljudi. Razmerje punce:fantje je 1:4. :) Večinoma smo to študentje, ki smo tukaj na praksi s celega sveta, nekaj je tudi PhD študentov, ki so tudi tujci. Tako da pravih Avstralcev je v naši družbi bolj malo. Med odmori za kosilo tako skupaj hodimo jest in se malo pomenimo, ob četrtkih imamo poker& biljard večere, čez vikende upam, da bomo kmalu kam šli ... Kar precej jih dela na istem inštitutu, tako da je vedno nekdo blizu kadar rabim pomoč ali nasvet.



4. Hrana
Tukaj ni študentskih bonov. Prav tako ni enega takega prehranjevalnega ritma kot ga imamo mi doma. Po enem tednu sem v trgovini končno uspela najti normalen kruh. Za kosilo si ponavadi vsi prinesemo sendviče ali makarone, ki si jih lahko v službi pogrejemo. Ja, pogrešam slovensko hrano. :) Imajo pa dobre piškote, to pa ja.


5. Vreme
Sedaj je baje še zima. No, v bistvu pomlad. Samo te tukaj itak ne poznajo. To pomeni, da imamo povprečno temperaturo prb. 20 stopinj, ampak precej močan veter (okoli 20 km/h) zaradi česar imaš občutek, da je precej bolj mraz. Sonca je bolj za vzorec, ampak na srečo tudi dežja še ni bilo (Adelaide spada med najbolj sušna mesta tukaj). Se mi pa zdi, da vsi že komaj čakamo poletje ... ;)

Zaenkrat bo to dovolj. Več pa v naslednjih javljanjih.

Kako me spreminjaš

Ob tebi ne jamram ... Ker vem, da si ti doživel že hujše stvari.
Ob tebi se resnično smejem ... Ker vem, da me želiš videti srečno.
Tebe lahko pokličem ob dveh zjutraj. Tebi lahko govorim o tistem fantu, ki me ne opazi. In o tistem s katerim sva šla včeraj v kino. Tebi lahko zaupam in ti jokam po telefonu ... Ker vem, da ti ni vseeno zame.
S teboj lahko delam IAESTE statistiko ... In v tem celo uživam.
S teboj lahko igram biljard, ure govorim po telefonu ali pa klepetam po računalniku ... In ob tem odkrivam nove dimenzije.
Zaradi tebe mi je težko oditi ... Ker se v tvojem objemu počutim varno in te ne želim izpustiti.
Tebe lahko poslušam ure in ure ... Ker želim o tebi izvedeti vse kar si pripravljen povedati. In še več ... Ko bo čas za to.
Zate vem, da boš vedno ob meni. Pa če me bo potrebno priti iskat v Ljubljano ob treh zjutraj. Ali pa bom vsa objokana klicala iz Londona, ko mi bo hudo.

Zaradi tebe moja komunikacija ni omejena na "Daj prosim, pusti me že enkrat pri miru!" Zaradi tebe vem, da se v življenju velikokrat nima smisla sekirati. Zaradi tebe vem, da je faks le stranskega pomena. Od tebe se učim. Od tebe prejemam. Ob tebi rastem in uživam. Ne maram, kadar me vprašaš kaj mi je všeč na tebi. Ker se mi zdi, da nikoli ne bom mogla dovolj dobro povedati. Všeč si mi ti. Kot celota. Kaj pa je tebi všeč na meni?

Saying good-bye

Zadnji dnevi. Tako hitro mineva. Poslavljam se. Želim videti še tega in onega. Reči adijo. Malo kompliciram ...
Potem mi reče Eva: "Pa saj greš samo za pol leta. Še prekmalu boš doma. Zakaj tako kompliciraš?" Potem si rečem: "Pa ja. Saj ima prav."

Nato me spomni tisti glas na drugi strani: "Samo še 10 dni, veš?" In potem sem malo žalostna. Želim si preživeti še tooliko časa z ljudmi tukaj. Pa iti v hribe. Na biljard. Vpisat se moram. Oddati vse papirje za štipendijo. Iti na SKVO vikend. Še enkrat videti Mašo in Majo. Iti v kino. Pa v živalski vrt. Se pogovarjati dolgo v noč. Narediti statistiko s Klaro. Iti na kosila na bone. :) Ter na dolge, dolge kavice in pogovore.
Ne maram, ko mi kdo reče: "Pa zakaj greš v Avstralijo." To me naredi malo žalostno. Potem se zavem, da to samo dokazuje, da so tukaj ljudje, ki me imajo radi in ki si želijo moje družbe. Upam samo, da se bo vse to, kar smo sedaj začeli, ohranilo v tem času, ko me ne bo.

Česa pa res ne prenašam? Joka. In to se je danes že začelo. Pa saj pridem nazaj. Res. Trikrat gremo spat in že bo moj smeh odmeval po hiši in celi Sloveniji. Še prehitro bom doma. Samo ne mi jokat. Prosim.

Ti

Tvoj nasmeh meni polepša dan. Ob tebi spoznavam, da me stvari kar naenkrat ne motijo več. Samo na tebi me ne moti, da ne moreš sedeti več kot 5 minut skupaj. Samo pri tebi mi je vseeno, če treseš s koleni. Samo tebe ustavim z dotikom in ne z zadirčnim: "Ali boš že enkrat nehal!" Ob tebi se lahko iz srca nasmejem. Lahko sem srečna, vesela, lahko sem to kar sem. Samo tebe vedno popolnoma poslušam, ker mi je tisto, kar imaš ti povedati bolj pomembno od govora o sebi. S teboj se kahko pogovarjam ure in ure. In s teboj dejansko govorim po telefonu. :)

Ko me objameš, se mi zdi, da je ves svet moj. Takrat si želim, da bi imela čarobno paličico s katero bi lahko ustavila trenutek. Ob tebi mi je preprosto tako lepo. In ko te ni, čakam dan, ko bom spet lahko ukradla tvojih 5 minut.

Taborna šola MVV ali kako smo iskali Đ

Ena izmed pomembnih stvari, za katere moramo skavtski voditelji skrbeti je redno izobraževanje. Sem, poleg DPSVjev, MŠŽDja, regijskih srečanj voditeljev in ostalih dogodkov, spadajo tudi taborne šole. In tako sem se tudi sama odločila, da se letos, po 2 letih skavtstva, udeležim taborne šole. Vedela sem, da si moram samo zavestno vzeti čas za to. Vse ostalo bo nato prišlo samo. In je res.


Čilova pošta je nekaj govorila o nekem Đ. Čudno. Nato so stari volkovi napisali, da se veselijo snidenja z nami. Razen tega, da so mi povedali, da bo naporno, nisem vedela kaj natančno pričakovati. Malo sem se bala kakšen bo odnos voditeljev do nas. Vedela pa sem, da bo z menoj cel kup ljudi, s katerimi se bomo dobro razumeli. Samo pri skavtih lahko v tako hitrem času najdem toliko ljudi, ki bodo v enem dnevu razumeli moj smisel za humor. Ki ne bodo takoj užaljeni. S katerimi si lahko povemo vse kar mislimo. In tistih, s katerimi lahko v enem tednu spletemo vezi za celo življenje.


V torek sem zvečer prišla domov z morja. Preverila vremensko napoved in prepakirala stvari v nahrbtnik. V sredo smo načrtovali odhod ob 8.20. Miha je rahlo zamujal. Kar niti ni bila tako slaba stvar, ker je zamujala tudi Zdenka, ki je iz Ljubljane prišla z avtobusom. Na poti smo klepetali, se ustavili na Jesenicah, da smo tankali in potešili naše kruleče želodce, se prebijali čez ovinke na Vršič in se zabavali na ovinkih navzdol, malo zalutali ... Ampak na koncu uspešno prišli na cilj s samo 10 minutno zamudo. Večina ostalih je zamujala še veliko bolj. Medtem, ko smo čakali na ostale, smo se počasi začeli spoznavati. Spraviti v glavo 34 novih imen ni preveč enostavno. No, približno šestino sem poznala že od prej, ampak povezati več kot 25 obrazov z imeni ni preveč enostavno. Nato smo odšli iskat Đ. Po parih. Po precej čudni poti. Najprej nas je v zakajenem šotoru pričakal en čuden tip, ki je bil od tistega dima itak že popolnoma zadet in je govoril, da je boss. Na naslednji točki je drug fant rekel, da bo poskrbel za to, da bo Đ bolj zadel. Ja, po vrtenju okoli lastne osi, se mi je zemlja res premikala. Potem smo bredli čez Sočo in se upirali njenemu toku. Ko smo hoteli iti čez most nam neki čudni "domačini" tega niso dovolili, ker je to baje zasebna posest. Ribe na rokah pa so nam po 10 minutah omogočile nadaljevanje poti. Do nekega tipa, ki je govoril o prostoru za prostorom in vratih pa prostoru ... Ah ... Za vsemi temi vrati in prostori je bil travnik. Armafleksi. In sonček. Na katerem so se moje kavbojke do prihoda ostalih udeležencev že skoraj posušile.


Ko smo se vsi zbrali, smo resno začeli. Voditelji so se postavili pred nas in se predstavili. Lahko si predstavljate moj pogled, ko sem ugotovila, da je tisti boss iz šotora naš duhovni asistent oziroma Balu.:) Potem pa so bili tukaj še vsi tisti, ki v džungli ne smejo manjkati: Akela, Bagira, kača Kaja, mama Rakša, oče Volk, Sivi brat in želva U. Naše prelepe rutke stegov smo zamenjali za zelene rutke taborne šole. Dobili smo obeske za rutke, razdrli krog in se vselili v naš brlog. Sama sem, skupaj z 8 drugimi volkuljicami, zasedla sobo Prinčeške na zrnu kokosa. Fantje so se vselili v Siks pek, druge punce pa še v preostali dve sobi.


Kaj smo delali na TŠ? Se učili o džungli. Nekaj nas je bilo na Skali posveta sprejetih v krdelo. Iskali smo Mavglija, ki so nam ga ugrabili Bandarlogi. Se borili z vaščani in jih poskušali izgnati iz mesta, da ga bodo lahko uničili sloni. Tako kot Mavgli odtekli svoj pomladni tek. Nekateri so dali obljubo, da smo videli kako to poteka. Učili smo se o skavstki metodi in do štirih zjutraj pisali zlate knjižice. Se pogovarjali o skavtskem načrtovanju in pripravi katehez. Skupaj z Jono padli v ribje žrelo. Se skupaj udeleževali poznonočnih večernih maš, ki jih je vodil naš Balu. Se učili o uokoljenju, novih pesmi in bansov, novih iger ... Delili izkušnje iz krdela. Pregledali zgodovino skavtstva. Poslušali Bi-Pija, ki se nam je javljal iz Londona. Hodili in padali iz slack lina. Ponoči ležali na travi, gledali v nebo in šteli utrinke. Spravljali SVOD ob živce, ko smo ob pol dveh zjutraj še vedno posedali po hodnikih in klepetali. Peli in se igrali ob večernem ognju. Se zabavali ob najbolj neumnih igricah. Z drugimi delili stvari, ki jih verjetno ljudjem v navadnem življenju nikoli ne bi zaupali. Se učili o administraciji, prvi pomoči, o tem kako reagirati ob nastanku kriznih situacij. Gradili mesta iz peska in tacali po mrzli Soči. Se učili o prehodih volčičev k izvidnikom, osebnem napredovanju, delovanju SKVOja, komunikaciji s starši, o tem kakšen je idealen skavtski voditelj in zakaj mi to nikoli ne bomo (bomo pa lahko idealna skupina v katero bo vsak izmed nas vnesel svoje dobre lastnosti), o naši vlogi in nalogah in konec koncev tudi o volčičih, o tem kaj lahko pričakujemo od njih, o stopnjah razvoja in njihovih splošnih lastnostih. Na osebnem spremljanju smo lahko izlili svoja čustva, povedali kaj nas moti, kaj nam je všeč, kaj bi si še želeli. Stari volkovi so se trudili, da so vse naše predloge upoštevali, hkrati pa so počasi postajali naši prijatelji. Med obroki so sedeli z nami, se pogovarjali in hecali (ko je Bagira začel oponašati Salome, je cela miza kar naenkrat rabila za večerjo veliko več časa kot ostali), delili svoje bogate izkušnje in znanje. Kar naenkrat nismo bili več voditelji in udeleženci, ampak prijatelji. Učili smo se z delom, predvsem pa smo se učili drug od drugega. Vse teme so bile tako prepletene med seboj, da nismo niti opazili kdaj smo iz ene teme prešli v drugo. In tudi tiste teme, ki bi lahko bile dolgočasne, so bile predstavljene na tak način, da smo se vsi zabavali zraven. Hkrati pa nam bodo tako stvari verjetno tudi dlje časa ostale v spominu.


Super je bilo. Takoj bi šla nazaj, čeprav mi verjetno obupno manjka spanca. V moji glavi kar brni od skavtov, od idej, od misli kaj vse lahko spremenim v krdelu. Predvsem pa vem, da sem v tem tednu spoznala en kup super ljudi. Na primer:
- Punco, s katero sem se lahko tam pod zvezdami pogovarjala o bivšem fantu. O tistem zaradi katerega mi je bilo še nekaj časa nazaj zelo hudo.
- Najbolj pozornega fanta na svetu. Ki mi je prinesel lekadol in vodo, ko me je obupno bolela glava. In ki je izbrskal mojo mapo med množico enakih modrih map in mi jo odnesel na mojo posteljo.
- Še enega podobnega hiperaktivca kot sem jaz.
- Fanta, ki me je s svojim odnosom do mene naučil, da moram včasih malo premisliti kaj rečem.
- Nekoga, ki je pri večerji oponašal Salome, Jankoviča in Katanca tako dobro, da so nekateri jokali od smeha, ostali pa nismo mogli jesti, ker smo se tako smejali.
- Kar nekaj punc, ki so non-stop pele in plesale in katerih energičnost se je prenašala na vse ostale.
- Voditelje, ki so me očarali že s prvo besedo, ki so jo izrekli. Voditelje, s katerimi smo spletli prijateljstva in ki so na koncu rekli, da se lahko kadarkoli dobimo. To ogromno pomeni. To pomeni, da imaš v slovenski džungli vedno nekoga na katerega se lahko obrneš.
- Ljudi, ki sem jim lahko v igrici "Naj se zamenjajo tisti ..." zaupala stvari, ki jih drugače ne bi verjetno nikomur.



Ja, ta norost še vedno deluje! In, najbolj pomembno, vsi smo našli svoj Đ. :)

Kamfest

Poleg Jararaje: http://http://www.kamfest.org/kamfest-2010/program/details/29-jararaja/ si res želim videti še Patty Diphusa, ki v gledališču sploh ne igra več: http://http://www.kamfest.org/kamfest-2010/program/details/31-patty-diphusa-2-psychopattya-sexualis-vrnitev-porno-dive/. Gombač je pač zakon.:)
Mogoče pa za kak dan podaljšam moje bivanje doma.

Kako naju je čas spremenil

Nekoč si mi pomenil ... skoraj vse? veliko? Ne vem, nedvomno več kot danes. Nato so se najine poti razšle. Za leto al dve, kar v teh burnih študentskih časih pomeni veliko. In nato so sedaj spet našle skupno pot. Za kratek čas. Najprej moje sporočilo za tvoj orjstni dan in čez en teden tvoj sms za moj rojstni dan. Potem je skozi zrak odletelo še nekaj sporočil in dogovor o srečanju še pred mojim odhodom na morje.

Sem pričakovala istega fanta kot sem ga nekoč poznala? Sem bila takrat sploh dovolj realna ali sem si že takrat v svoji glavi ustvarila svojo sliko o tebi? Fant, ki je prišel, ni bil tisti fant, ki sem ga pričakovala. Ki sem ga nekoč poznala. Nekam čudno spremenjen in star se je zdel. Je on odrastel ali sem jaz postala bolj otroška zadnja leta. Govoril mi je o svojem delu, s takim navdušenjem, da sem ga težko poslušala. Verjetno zaradi tega, ker sem sama take stvari delala že na koncu srednje šole in se mi sedaj niso zdele nič kaj posebnega. Govoril je o sošolcih, o tem kako pišejo diplomo, kako si pridni in kako jim gre dobro v življenju. Kot da bi bila šola edini pomembni dejavnik v življenju. Jaz sem govorila o praksi, o skavtih, o uživanju, o tem, da je treba življenje včasih sprejeti tako kot pride in uživati v njem.

Verjetno nama je obema odleglo, ko sva se po določenem času razšla. Kako se je to lahko zgodilo? Kako mi je lahko danes nekdo, ki mi je nekoč toliko pomenil, le še tujec? Tujec, ki ga mogoče niti ne bi opazila v množici ljudi? Naju je tako močno spremenil čas ali sva si bila vedno različna in tega samo nisem opazila?

Kakorkoli. Čas je, da grem naprej. Spomini pa ostanejo spomini.

Kako hitro me lahko obrneš?

Kako hitro zmešaš glavo? Povzročiš metuljčke v trebuhu? Popolnoma okupiraš moje misli?

Nato pa izgineš. In od tebe ni več niti besede.

Vedno znova. In znova. Jaz pa vsakič sprejmem tvojo igro.

The best birthday

Včasih nisem marala rojstnega dne. Če bi se dalo, bi ga najraje izbrisala iz koledarja. Samo s tem bi ob rojstni dan prikrajšala še vsaj tistih 10 ljudi, ki jih poznam, da z menoj delijo ta poseben dan. Verjetno je bila to samo ena izmed mojih kapric. Tako kot tista o ne-slikanju.

Potem se je nekaj spremenilo. In danes imam v bistvu rada ta dan. Všeč mi je, ko vidim, da se ljudje okoli mene spomnijo name. Veliko mi pomeni, ko dobim mail ali sporočilo, pa čeprav je od nekoga, ki ga čez leto poredko slišim. Danes, v poplavi informacij, pozabljamo na take stvari. In rada dobivam darila.:) Ne v materialističnem smislu. Super je videti, da se je nekdo potrudil, nekaj naredil, razmislil kdo si in kaj delaš v življenju. Najslabše je to, da dobiš darilo, ki je vredno 100 eur, pa ti ne pomeni nič. In na koncu obstane v omari.

Letos je moj rojstni dan prav poseben. Zaradi ljudi, ki so okoli mene. Zaradi stvari, ki se dogajajo zadnje čase. Zaradi teh skupnih nasmehov. Iskrenih sporočil. Solzic, ki nastajajo ob njihovem prebiranju.

Prvo rojstnodnevno darilo sem dobila že v sredo. Iz Dunaja je po enem tednu prispel moj potni list. S tisto čudovito vizo za Avstralijo. Ja, res grem. Kar težko verjamem, da je po treh mesecih res že vse zaključeno in da se moram samo še usesti na letalo in odpotovati v deželo "down under".

Nato smo šle včeraj s puncami malo ven. Na "večerjo" in pijačo - dokler nas niso vrgli ven. Prvotni plan je bil Kino pod zvezdami, a nam jo je na žalost dež prav dobro zagodel. Ko so izpod mize potegnile plastično škatlo, se je veselje zares začelo. Prva točka je bila dodobra popisana čestitka (Nina je končno lahko v polnosti izkoristila svojo majhno pisavo in ogromno prostora na čestitki). Kaj kmalu mi je postalo jasno, da je pred menoj komplet za prvo pomoč v primeru: pobesnelih koal in kengurujev, preizkušanja trdote avstralskega asfalta, nenadnih izpadov elektrike, hude žeje, nepričakovane romantične večerje, želje po kopanju, potrebe po toaletni torbici ... Ko sem uspela razvozlati vse tiste taborniške vozle, ki se jih je Nina potrudila narediti, sem najprej naletela na en kup vate. Nato pa na Anino hand-made torbico z mojimi inicialkami (aww :)), vse mini toaletne potrebščine, super, ekstra lahko rdečo čutaro (ki ima sedaj še osebno noto - samo me je malo strah dati stvar v pralni stroj), obliže z medvedki, toaletni papir z narisanimi sudokuji, robčke, obesek za ključe z led svetilko (super ideja glede na moje konstantne probleme z odpiranjem vrat v temi), elastike brez kovine (končno - to sem dolgo iskala) in seveda nekaj iz lusha (za lush maniaka). V čestitki pa vse tri emergency telefonske številke in podatek zakaj je toliko časa trajalo, da sem dobila vizo. Baje so se zelo trudile, da bi me obdržale v Sloveniji, pa na žalost veze tokrat niso bile dovolj močne.:)

Ker se mami še vedno nekaj slabo počuti, so moji domači za nedoločen čas preložili odhod na morje. Tako me je zjutraj čakalo še drugo darilo. Škatla s celim kupom lepo zavitih daril: Australia guide in travel guide, dve kratki majčki in super poletna oblekica, body shop izdelki za body shop maniaka :) in čokolada za čokoholika. Kako super je bilo odpirati vsa tista darilca in kako se je mami spet potrudila zame.:)

Potem pa je začelo padati še nekaj sporočilc. Klarino, Mihovo, Andrejevo, Ninino ... Mogoče pride še kakšno. Pa tudi če ne. Že tako je dovolj. Vem, da so okoli mene ljudje, ki me imajo radi. In pred mano je še dolgo vroče poletje. Takole:

Na kratko

Pogrešam te.

Afrika

V Afriki sem bila enkrat. V Egiptu. Še vedno obujam lepe spomine na to potovanje, hkrati pa se želim enkrat vrniti. V Egipt, pa tudi v tisto pravo, črno Afriko.

Tako smo letos na našem prvem načrtovanju začeli možgansko nevihtenje o možni temi našega tabora. Med smrkci, indijanci, grki, Piko Nogavičko in ostalimi idejami, se je porodila tudi ideja o Afriki, ki smo jo vsi kar hitro posvojili. Nato je sledilo iskanje lokacije in novih idej. Na začetku junija smo tako imeli določeno lokacijo in čas: drugi teden v juliju v Trbojah. Program je bil približno dodelan, treba je bilo samo še sfiniširati in ...

Tisti ponedeljek je tako prehitro prišel. Naš Bagira se je že prej potrudil in zvozil v Trboje blazine, da bodo lahko otroci spali na mehkem ter vse potrebne pripomočke, ki jih je prej skrbno pripravil naš Čil. Na žalost ga je slabo počutje za nekaj dni položilo v posteljo in Akela je v nedeljo prejela ne preveč spodbuden klic, da v ponedeljek ne more oditi z nami. Tako smo se ob dveh popoldne Akela, Bagira, Mang, miška Čikai, Sivi brat in Želva U popokali v kombi in se odpeljali v Trboje. Do prihoda volčičev je bilo že vse pripravljeno. Sledila je vselitev, nato pa so si volčiči prevezali oči in odpeljali smo jih v neznano. Ko so smeli sneti preveze, so se znašli v ... Afriki! Za dobrodošlico jim je Mesua pripravila mleko in kuhan krompir, ki smo ga pomakali v sol.


Seveda smo vsi prejeli tudi prava afriška imena. A smo kaj kmalu ugotovili, da so prezapletena in da bomo ostali kar pri naših slovenskih in džungelskih imenih. Nato nam je družbo prišla delat sestra Jacinta, ki deluje v misijonih v Beninu. S svojim pripovedovanjem nam je pričarala vzdušje prave Afrike. Po njenem odhodu smo začeli izdelovati afriške obleke - stare rjuhe smo potiskali z barvami in se tako še bolj vživeli v afriške prebivalce. Vmes je Mesua pripravila slastno večerjo, po večerji pa je Akela ukazala, da se umijemo, preoblečemo in pospravimo v spalke. Bagira nas je na žalost prve tri večere zapustil, ker je imel druge obveznosti, zato smo zvečer pogledali risanke, ki govorijo o Afriki.


Naslednje jutro smo po zajtrku začeli z delavnicami. Prva skupina se je podala v afriško šolo. Na travnik, na prosto, s tablicami, kredami in gobicami smo se učili angleških in afriških besed. Druga skupina je Mesui pomagala v kuhinji ter izdelovala afriške bobenčke ter trstenke iz slamic. Tretja skupina je pri miški Čikai in želvi U izdelovala pravi afriški nakit iz fimo mase in das mase ter pletla zapestnice. Četrta skupina pa je odšla z Bagiro in Akelo, poslušali smo pravljice, se o njih pogovarjali in na koncu narisali tisto, kar nam je najbolj ostalo v spominu. Ja, dolgčas nam ni bilo. :)

Popoldne smo se odpravili na sprehod do Smlednika. 5 kilometrov v vsako smer. Sonce je pošteno pripekalo, prav po afriško. Vmes smo se ustavljali, počivali, pili, se pogovarjali, debatirali, lepili obliže na žulje, malo jamrali ... Ampak, na koncu smo uspešno dospeli do cilja, kjer nas je z malico že čakala Mesua. Okrepčali smo se, poslušali katehezo ter se odpravili po postajah križevega pota in na vrhu zapisali kaj se nas je posebaj dotaknilo. Pot nazaj je potekala hitreje, saj smo se vsi veselili Mesuine večerje. Bagira je že prej odšel, Akela pa je morala oditi domov na izpit. Tako je prišel čas, ko so volčiči lahko nagajali ostalim voditeljem in preizkušali njihovo potrpežljivost.


V sredo je končno prišel težko pričakovani dogodek: odhod do vode. 10 kilometrov v vsako smer. Po celodnevnem norenju na bazenu in v vodi, po tunkanju, skakanju v vodi, tekanju okoli bazena in hoji nazaj, smo komaj čakali, da prispemo nazaj do naše hiške. Napolnili smo želodčke, se umili in se vsi utrujeni podali v posteljo.


V četrtek smo se zjutraj ponovno razdelili po delavnicah. Poleg tega je v Afriko priletel tudi naš Čil. Popoldne je bilo prevroče, da bi normalno izpeljali program, zato smo imeli bolj lenobno popoldne. Zunaj smo pisali razglednice za domov, delali zapsetnice, se špricali z vodo, da smo se malo ohladili ... Vmes sta prišla Mang in želva U, ki sta šla v Kamnik pogledat rezultate mature. S seboj sta prinesla novico o tragični nesreči ptujske skavtinje. To je bila dobra iztočnica za pogovor med voditelji, saj predvsem popotniki na služenju še nimajo občutka kako odgvorno je naše delo in kako pri volčičih nikoli nisi dovolj previden. Nesreča nikoli ne počiva in upamo, da se bomo iz tega vsi skupaj veliko naučili. Po večerji je Bagira prinesel kitaro in skupaj z Mesuo smo začeli prepevati, dokler ni Čil prinesel sporočila velikega afriškega poglavarja. Razdelil nas je v dve afriški plemeni: Masaje in Bakige. Poiskati smo morali v katero pleme pripradamo, načrt poti in se podati na pot. Pot je bila polna nalog: najprej smo se morali podučiti o svojem plemenu, nato smo se pobarvali v bojne barve, sestavili bojni ples, poiskali papirnate replike afriških živali in jih sestavili, nato pa ... Je prišlo do nesporazuma in Bakige so napadle Masaje. Ko smo se pogovorili, smo ugotovili, da bomo v bistvu lahko čisto lepo sodelovali. Bakige so imele s seboj neko okroglo stvar, ki jo oni potrebujejo za sedenje. Mi pa jo bolj koristno uporabimo za neko igro, kjer to okroglo stvar brcamo in poskusimo spraviti skozi poseben pravokoten predmet nasprotnika. Mislim, da nekatera plemena to imenujejo nogomet. Tako smo jih izzvali na nočno tekmo. Ker pa je bila že tema, smo se kaj kmalu odločili, da se odpravimo nazaj. Nekateri pripradniki plemen so imeli s seboj posebne pravokotne naprave, katerih rezultate prilagamo tukaj.



V petek smo po jutranjih delavnicah in kosilu priredili prave afriške olimpijske igre. Pomerili smo se v skoku v višino, v prenašanju vode v prepičenih lončkih, streljanju v tarčo ... Zmagali so pripadniki plemena Bakiga, a to je stranskega pomena. Po tem smo se še malo ohladili, nato pa smo se preobleki in začeli pripravljati na popoldnasko sveto mašo. VV odhoda so z Bagiro, Mangom in Sivim bratom postavili šotor - svoje prebivališče za noč, ki je bila pred nami. Mlajši volčiči pa so se z ostalimi voditelji začeli pripravljati: pogovarjali smo se, peli, igrali na bobenčke ... ko nas je s svojim prihodom presenetil pater Pepi. Najprej smo kar nekaj časa sedeli za mizo in se pogovarjali. O Beninu, življenju, njegovem delu in delovanju ... Odgovarjal je na vsa naša radovedna vprašanja, z nami jedel sladoled, nam povedal nekaj besed po francosko in afriško ter nam razdelil naše vloge med mašo. Dal nam je možnost za spoved, nato pa smo si priredili pravo afriško mašo na našem vrtu. Med pridigo nam je Pepi pokazal kalbas (poseben sadež iz katerega si v Beninu naredijo neke vrste "kozarec"). Rekel je: "Ta Kalbas je vaše življenje. Zvčer, preden greste spat, poglejte vanj. Ne dopustite, da bi kak dan ostal prazen."


Nato je vzel drug afriški predmet: moški in ženska povezana preko verige. Ko imaš nekoga tako rad, da se z njim poročiš, je to za vedno. Za vedno si povezan - kot to prikazuje ta predmet. Enako velja za prijateljstvo. "S katerim od skavtov si vi želite, da bi ostali tako povezani?" Verjetno je bilo to vprašanje za otroke lažje kot za nas. Vsaj meni je dalo misliti.


Popoldne je tako hitro minilo. Prehitro. Čil je za nas pripravil še presenečenje: afriške spominske knjižice, ki smo jih začeli pisati pred večerjo in nato nadaljevali pozno v noč. Bil je zadnji večer. Bagira je vzel kitaro, mi pa smo začeli prepevati. Vendar, namesto ob soju tabornega ognja, ob soju svečk. Visoka požarna ogroženost nam je namreč odvzela ogenj. Ker pa se skavt vedno znajde, nismo dopustili, da nam to pokvari večer. Zvečer smo vsi utrujeni pospali. Le iz šotora se je slišalo pogovarjanje.;)


V soboto so volčiči odhoda zgodaj vstali, saj je bil čas, da slišijo še zadnjo od Mavglijevih zgodb in napišejo pismo odhoda. Med tem časom so mlajši volčiči pozajtrkovali in začeli pospravljati. Ko smo vse za silo pospravili, smo se še zadnjič razdelili in odšli na delavnice, ki so kar prehitro minile. Čas je bil še za generalko, med tem časom pa so z dobrotami že začeli prihajati starši. Na hitro smo jim povedali kaj smo delali ta teden, ko so nas oni doma pogrešali. Akela je razdelila spominske knjižice, želva U pa spominke za na rutke. Nato pa smo napadli hrano, se poslovili in veseli ter srečni odšli domov.

Spreminjanje življenja

Ljudje pogosto rečemo: če bi lahko, bi spremenil svoje življenje, svoja dejanja. Verjetno tukaj sama nisem izjema. A ko dobro pomislim, vem, da sem stvari vedno naredila po svojih najboljših močeh. Tako kot se mi je zdelo v tistem trenutku najbolj prav.

Če bi lahko ...
... bi mogoče kdaj stvari vzela bolj preprosto in ne bi tako hitela. Potem bi te mogoče še obdržala.
... bi se s kakšnimi stvarmi začela ukvarjati prej. A potem bi se jih mogoče do takrat, ko sem se dejansko začela ukvarjati z njimi, že naveličala.
... bi mogoče pri kakšnih stvareh bolj vztrajala. A potem ne bi doživela vsega tega kar sem.
... bi morala preživeti kakšno noč več zunaj. Včasih držati jezik za zobmi. Biti bolj likeable. Samo potem to ne bi bila več jaz.

Ne, ne bi spreminjala stvari. Sem to kar sem. Takšna kot sem. Z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi.

Brišem te ...

... iz svojega življenja. Tako počasi. Kar niti ne bi smel biti tak problem, glede na to, da si ti mene izbrisal na hitro. In tako popolnoma. Kot da ne obstajam. Tvoje ime pa je v meni vklesano kot v kamen. Zato sedaj brišem črko za črko. Potem pomislim nate. Kaj delaš? Si srečen? Spomnim se, da je bilo lepo. In zbrišem novo črko.

Se pa bojim ... Da lahko ponovno pridrviš v moje življenje kot vihar. Ampak ... Do takrat ... te brišem.

Slovenska birokracija je ena zafrknjena stvar …

… ampak avstralska ni nič boljša. Pa naj začnem kar na začetku, torej pri slovenski birokraciji.
Letos se kot koordinatorka praks namreč malo več ukvarjam z vsemi papirji, ki jih morajo študentje pridobiti, da lahko pridejo v Slovenijo. Najlažje je za študente EU. Pa tudi za njih ni preprosto. Imajo sicer to prednost, da lahko enostavno pridejo v Slovenijo, ko pa so enkrat tukaj, pa okusijo pravi čar Slovenije. Prvi dan tako porabimo, da hodimo od urada do urada in urejamo papirje: pridobitev davčne številke, bančni račun, napotnice, obisk upravne enote v Ljubljani, vselitev v študentski dom/ stanovanje … To nekako kar vzame cel dan. Predvsem pa je treba izpolniti en kup papirjev, ki so vsi v slovenščini. Pa tudi uradniki niso kaj prida prijazni, tako da je kar nujno, da ima vsak tujec s sabo slovensko varuško. Kakor se je izrazil nek Norvežan lansko leto: »Danes sem lahko podpisal en kup papirjev, da bom od nekoga suženj, saj niti ne vem kaj sem podpisal.« Če imamo srečo (navadno jo imamo, pomaga pa tudi prijazen nasmeh uradnicam), stvari uredimo v enem dnevu. In se smejimo izjavam, kot je na primer izjava Lea, Finca: »Jaz se bom poročil s Slovenko in preselil sem. Slovenija s finsko birokracijo pa bi bila sploh idealna država.« Človeški spomin je selektiven, zato vse tele stvari in kroženje po celi Ljubljani vsi kar kmalu pozabimo.:)

Malo hujši problem so tisti izven EU. Tem moramo najprej po pošti poslati vse papirje (predstavljajte si, da recimo pošiljamo v Brazilijo). Tam mora kandidat papirje odnesti na slovensko veleposlaništvo (navadno je prvo slovensko veleposlaništvo oddaljeno kakih 1000 km od kraja študenta). Nato se ti papirji pošljejo na upravno enoto Ljubljana, kjer se odobri prihod študenta in papirji se pošljejo nazaj. Tam jih študent lahko prevzame in pride v Slovenijo. Navadno vse skupaj traja kak mesec, lahko pa tudi več. Če so študentje in nacionalni sekretarji vestni, tako kot na primer Avstralci, potem lahko študent pravočasno pridobi dokumente. Če pa niso, kot na primer kakšni iz bivših jugoslovanskih republik, potem pa se velikokrat zgodi, da študentje ne morejo pravočasno priti v Slovenijo ali pa da sploh ne pridejo. Takrat smo seveda mi obtoženi slabega dela. To se nam je ravno zgodilo, ampak na srečo imamo kar precej dokazov kdo je tukaj zamočil.

Pa da se vrnem še na avstralsko birokracijo. Ta ni nič boljša, samo pošiljanja je manj. Imaš pa za poslati precej več dokumentacije. Trenutno traja celoten proces že slaba dva meseca in danes so mi sporočili, da moje zavarovanje ni ustrezno, ker ne krije povrnitve stroškov, ki nastanejo pri delu umetnih protez. Pa sem upala, da moje delo ne bo nevarno.:) Skratka, po kontaktiranju Corisa, so mi oni (oz. moji mami) povedali, da še nikoli niso imeli takega problema, mi poslali polico z vsem, kar krije moje zavarovanje in sedaj lahko ponovno čakam na odgovor. Na srečo imam še dovolj časa za urejanje stvari. Klara se včasih jezi nad slovensko birokracijo, pa ji nato povem, da je povsod enako. Če želiš nekam iti in si moraš urediti vizo, si je za to potrebno vzeti minimalno 2 mesec časa.

Ahja, ta birokracija. Jaz si želim univerzalni svet. ;) Pa malo več prijaznosti in razumevanja.

Mixed feelings

Te dve besedi sta verjetno edini, ki lahko na kratko opišeta moje trenutno stanje. No, moje stanje zadnje meseca, ki se je zadnje dneve samo še poslabšalo.

Vedno sem precej močno čustveno reagirala na stvari, ki so se mi dogajale. Zadnje čase pa se stvari precej pospešeno izmenjujejo med občutkom absolutne sreče in veselja ter precejšnje žalosti in osamljenosti. Poznam razloge za občutke, ki me prevevajo, ampak jih ne znam ukrotiti. Ne znam jih zatreti in obvladati. Vem zakaj sem žalostna. Še vedno. Čeprav vem, da je danes že mnogo, mnogo bolje. Čeprav sem govorila o stvareh, ki so me težile, nikoli nisem z nikomer stvari res prišla do dna. In to me tako zelo mori. Sploh, ker se mi danes zdi, da me nihče zares ne razume in da večina misli, da nekaj "za brezveze travmiram".
Trenutno sem težko vesela za srečo svojih prijateljev. Sem zaradi tega slaba prijateljica? Zato se rahlo izogibam družbe, odgovarjam z enozložnicami in čakam, da me mine. Ali pa da nekdo na pravi način pobeza v to moje gnezdo, v pajčevino, ki jo spletam okoli sebe in me izbeza ven. Nazaj. Ali obstaja nekje sreča za vsakogar? Obstaja sreča zame?

Za zabavo

Nama je z Nino malo dogajalo in sva zbrali na kup citate iz srednje šole. Žal bodo nekateri zabavni samo tistim, ki so bili takrat prisotni na licu mesta.

"Today, the safest thing to do in the world is to be a soldier. You kill people, but you rarely get killed" (A.S.)

"Men je ta probability tok grozn, k je treba razmišljat!" (Ž.V.)...

"occurs less faster" (T.P.N.)

"Js mam sošolko... k ma brata... k igra pr Terrafolk. Pa hodu je z A.B." (J.I.)

"A successful phenotype: long blonde hair, nice face, big boobies" (A.S.)

"This is why gorillas have such a wide neck - like Mike Tyson" (A.S.)

"Why don't people in England say anything nice before they start eating? Something like the French do, buon apetit... Because their food is terrible!" (B.G.)

Pogovor o Alamutu.
S. Č: No, N., kaj ti misliš?
N. K.: Ibn Tahir se mi zdi, da bi znal umret.

Pred začetkom seciranja podgan smo dobili stroga navodila našega profesorja za biologijo.
A. S.: Two per rat.

A. P.: To je improvizirana puščica.
J. L.: Kaj? Motorizirana?

D. H.: Konstanta ima eno lepo lastnost, to pa je, da je konstantna.

U. M.: Če človek ve, da je svinja, potem mora nehat bit svinja.

Pogovor o individualizmu.
S. Č.: V bistvu ideja ni prav zelo napačna. Kaj misliš?
J. L.: Ja, zdej je zlo razširjena ...

Na hodniku pred koncem ure se sliši nenadno močno povišano pogovarjanje (ki mu v žargonu pravimo tudi dretje). Profesorjev komentar:
A. S.: Luckily I've never been a 16 year old girl.

Si delimo kopije pri zgodovini. J. A. se rahlo zamisli: Mislim, da je to original ... Profesorica ima seveda pripravljen odgovor: Original je knjiga!

Pri kemiji je čas, da kaj naredimo sami. Profesorica nam torej da navodila: "Let us do on your own ..."

Se ukvarjamo z verjetnostjo pri matematiki in profesorica pravi, da moramo stvari začeti razumeti in se jih pač ne moremo naučiti. M. misli, da je stvari končno razumel, ampak ga prof. kmalu postavi na realna tla: "You have something wrong in your head."

Prof. za matematiko: "What did I write on the blackboard?"
J. L.: "To tud mene zanima."


Med slovenščino nekdo od obeh J.: "Mi smo zafural Evropo s tem kapitalizmom in mormo zdej pocrkat in dat priložnost novim."

Prof. za biologijo ne prenaša mobitelov. Imamo uro v 4. nadstropju, sošolcu zvoni telefon.
F.: I'm sorry, I'm sorry.
A. S.: You should be. But this is like virginity. It's too late to be sorry!

A. ima predstavitev pri angleščini. " He was born in 17... In 17... In 17... In 18th century!"

Pri kemiji se nekdo ne more spomniti odgovora na vprašanje. Profesorica deli z nami nasvet: "Tko se začne!" Težave s spominom namreč.

Sreč(n)a

Lepo je biti srečen. Kar tako, brez razloga.
Mogoče zato, ker se naredila verjetno najbolj piflarski izpit na faksu. Sedaj imam občutek, da bom dejansko lahko izpeljala svoj prvotni načrt = narediti vse izpite do sredine septembra. Ni ravno ocena, ki bi mi bila v ponos - pravzaprav je to moja najslabša ocena v indeksu, ampak meni se zdi kot kakšna desetka.:)
Mogoče je vzrok v tem, da imam končno normalne krvne izvide. Tega že doooolgo nisem videla.
Mogoče je vzrok v pogovorih: tistih s prijateljico danes po sistematskem pregledu, tistih z najboljšo prijateljico po telefonu. V "pogovorih", pravzaprav mailih z nekom, ki sem ga že pred davnimi leti spoznala na ircu in letos tudi v živo. Ali pa v tistih na facebooku z biokemiki, s katerimi se v bistvu niti ne poznamo, pa pogovor prav prijetno teče.
Mogoče mi je dan nezavedno polepšal tisti mail, da so papirji v Avstralijo že prišli.

Sreča. Srečna. Dve stvari bi sicer še bolj pripomogle k temu. Samo naj ostaneta pri meni. Zaenkrat. ;)

Sistematski pregled

Ni bolj butaste stvari od sistematskih pregledov. Zakaj? Zato, ker študentje za njih porabimo prb. 2 uri in pol, izvemo tako ali tako nič, zdravniki pa v tisti eni uri na hitro pregledajo 30 relativno zdravih ljudi namesto da bi počeli kaj bolj koristnega (sploh sedaj, ko ne bojo delali več dežurstev).

Koliko sistematskih pregledov smo že dali skozi v teh 16 letih? Se niti ne spomnim. Vem pa, da je bil tale danes zadnji. Vsaj za čas študija.
Kako izgleda en tak pregled? Zjutraj prideš ob 7.30 (kdor si je to zmislil - tako zgodaj in še med izpitnim obdobjem - verjetno ni bil nikoli študent), se najprej skregaš s sestro, ker baje ne upoštevaš njenih navodil. Dokumente bi moral dati v zaporedju kartica - indeks - kartica - indeks ... Kartice so se potem izgubile, ona pa seveda nima časa iskati pripadajočih kartic in indeksov. Z nasmehom urediš dokumente, potem dobiš dovoljenje, da stopiš na tehtnico, dobiš en list za izpolnit in čakaš na laboratorij. Kakšna je povezava med izobrazbo mojih staršev in mojim zdravstvenim stanjem, mi še zmeraj ni jasno. Tako da prosim nekoga, ki to ve, da mi obrazloži. Potem ti zamesarijo roko in vzamejo kri, tako da jo malo steče v epruveto, nekaj pa zraven in imaš potem popoldne eno lepo modrico. Če spadaš v XY skupino ali pa v skupino XX in nimaš menstruacije, še oddaš urin v za to namenjem prostor. Nato se vseh 30 študentov zbere na predavanju. Če imaš srečo, to ni o varni spolnosti ali pa antipropaganda proti kontracepcijskim tabletkam. No, danes smo imeli srečo in smo se pogovarjali o zdrave življenjskem slogu. Toliko, da vas razsvetlim: zdrava prehrana in redno gibanje sta priporočljiva, alkohol in cigarete pa so škodljive. Če slučajno še ne veste. Potem se za minuto ali dve usedeš na zobozdravniški prestol in ti na hitro počekirajo čekane. In na koncu. Tadam tadam! Prideš do zdravnika. Mu poveš, da ne veš koliko imaš dioptrije na očalih, da slišiš pa kar dobro. Potem posluša srce in pljuča in te udari tam nekje malo nad kolki. Če nič ne boli, si oproščen vseh nadaljnjih raziskav in si greš lahko iskat indeks in se nazaj učit. Ker smo vendarle med izpitnim obdobjem.:)

Pa rezultati: od prvega letnika sem shujšala za 5 kg, se začela več gibat, prehranjujem se pa še vedno enako obupno - po svoji obrnjeni prehranski piramidi.:) Hemoglobin imam ponovno dovolj visok, da grem lahko na krvodajalsko, krvnih izvidov pa že dolgo časa nisem imela tako dobrih. Očitno se moje življenje, po vseh pretresih zadnje čase, počasi vrača v stare tirnice.:)

Tih deževen dan

Še preden dobro odprem oči, zaslišim, kako na okensko polico padajo kapljice. Tiho, komaj neslišno potrkavajo ob steklo in me poskušajo prebuditi. Res bo čas, da se skobacam iz tople postelje, se oblečem, naredim zajtrk in se spravim za knjige.

Odprem okno in se zazrem v sivino, ki se razprostira pred menoj. Z bambusa pred mojim oknom čisto počasi kaplja, veje starega oreha pa se počasi premikajo v lahnem vetriču. Ja, danes bo res deževen dan. Ravno pravšnji za vse tisto učenje, ki je pred menoj. Molekularna genetika. Klinična biokemija. Za posladek pa še biološke membrane. Dolgčas mi ne bo, to je dejstvo. Danes mi paše tak dan. Tih. Zaspan. Otožen. Tak, kot sem jaz trenutno.

Nič, čakajo me knjige. Ampak ... Če zaprem oči, pa mogoče lahko odpotujem daleč stran. Ravno tako kot pojejo 1x band: http://www.youtube.com/watch?v=XCnphh-wjsM

Tebi (2)

Nekoč ... To pomeni pred nekaj leti (ker smo še mladi in ima nekoč malo drugačen pomen kot potem, ko si starejši) ... Sva imela s prijateljem debato o temle blogu. Da je preveč oseben, je rekel. Nato sem ga za nekaj časa zaklenila. Ter se odločila, da ga ponovno odprem za vse ljudi, ki jih dejansko zanima moje življenje, ki ga tule res nosim na pladnju. To je moja terapija. V osnovni šoli so bile misli zapisane v zvezku, ki ga še sedaj hranim nekje globoko (da ga ja ne bo nihče odkril, še najmanj si ga želim brati sama). Danes pa pišem na računalnik in objavljam na svetovnem spletu, vsem na očeh. Najbolj skrite misli še vedno ostanejo pri meni. In včasih pri kakšnem od prijateljev ali pri družinskih članih.

Tebi. Drugič. Ne isti osebi. Ampak skoraj enako pomembni kot takrat. Verjetno ne bo nikoli bral. Tudi če bo bral .. Se ga verjetno ne bo dotaknilo. Dejstvo je, da si delam neke iluzije, da se bom potem sama bolje počutila. Da se ne bom več toliko obremenjevala. Da bodo vse te stvari, ki bi jih morala povedati, napisane tukaj, da jih prebere.

V naša življenja ljudje vstopajo na različne načine. O tem sem že pisala. Ti si vstopil tako .. Na skrito. Kar naenkrat si mi prišel globoko pod kožo. Še sama se nisem dobro zavedla kdaj in kako. Ampak očitno si imel dobro taktiko. Zaljubila sem se. Čutila metuljčke v trebuhu. Te pogrešala, ko te ni bilo ob meni. Delala nore stvari. Bila otročja. Se smejala. S tabo ponavljala osnovno kemijo (ki sem jo večinoma že uspešno pozabila). Preživljala čas v Tivoliju in na gradu. Bila otročja. Otroška. Se imela težave osredotočiti na delo na faksu. Verjetno se mi je to zgodilo sploh prvič v življenju (vsaj iz tega razloga). Je pa na mojem obrazu sijal nasmeh, iz mojih ust pa so prihajale izjave ob katerih so bili ljudje okoli mene nemalokrat začudeni. Tako sproščena že dolgo nisem bila.
Ampak ... Vsaka pravljica se enkrat konča. Baje (nekateri pravijo da ena tudi traja večno). Tudi najina se je. Ni bil kriv on. Verjetno tudi jaz ne. Je bil napačen timing? Ali se je vse samo tako hitro odvilo? Kakih 14 dni je bilo blazno hudo, nato pa so se stvari spet začele postavljati na svoje mesto. Še vedno nisem v redu. Še vedno mislim nate. Verjetno si ne želim, da bi bila spet par, pogrešam pa prijatelja, ki sem ga imela v tebi. Nekoga, ki je natančno vedel kaj želim. Ki je na trenutke bral moje misli. Tistega, ki me je v 14 dnevih poznal bolje kot nekateri v nekaj letih. Včasih pogrešam tiste nore ideje - iti v živalski vrt, sprehodi po napornih dnevih na faksu, preživljanje časa zunaj dokler naju ni obeh zeblo ... Ja, pogrešam te. Še vedno ti želim voščiti srečno pred izpitom. Se veseliti s tabo dobrih ocen. Proslavljati dobre rezultate naših nogometašev.:P Iti na kosilo in se ure dolgo pogovarjati. Pa ne vem kako bi ti gledal na to in se raje ne vtikam v tvoje življenje. Enkrat me bo minilo.
Nikoli mi ne bo žal za to, kar sva imela. Vedno pa mi bo žal, da sem izgubila prijatelja. In verjetno me bo vedno preveval tisti zoprni občutek, da je vsaj delno to moja krivda.

Absint

Tukajle: http://kandela.blog.siol.net/2007/11/16/skrivnostni-zelenkasti-mocni-absint sem prebrala precej zanimivo izkušnjo. Kar me je spomnilo na mojo izkušnjo z absintom.:)

Seveda je spet povezano z IAESTE. V bistvu s prav posebnim projektom, ki se mu reče CEC (Central European Convention), ki je namenjen izmenjavi znanja med državami, kjer je IAESTE študentsko vodena organizacija. Lani jeseni je čast organizacije pripadla Sloveniji in kar pol leta (ali pa še več) smo se precej aktivno ukvarjali s tem projektom, ki je na koncu res dobro izpadel.

Bil je konec oktobra. In bil je čuden vikend ... Pa začnimo na začetku.
Ker sva imeli s Klaro v soboto še plezanje, sva predhodno sporočili, da bova malo zamudili. V soboto je seveda precej deževalo in na poti v Ljubljano so popravljali cesto. Zato smo se zadnji kilometer premikali po polžje. S Klaro sva na plezanje zamudili, ampak sva si nekako uspeli izboriti še dodatne pol ure, da ponoviva vozle, enojno in dvojno prevezovanje in kar je še ostalih zabavnih stvari pri plezanju. Ko sva po plezanju sedeli pri njej v študentu, je Klara rekla, da ne bi šla na CEC. Ker je imela precej stvari, ki so se ji dogajale v življenju. Kar je razumljivo. In človeka nima smisla siliti v nekaj, kar mu ne odgovarja. V Bohinj sem tako prispela na konec kosila, ki ga je do takrat seveda že zmanjkalo. Pa se je pojavil nek osebek, recimo mu osebek X, ki se je prijazno ponudil, da mi gre po sendvič in čokolado.:) Vmes se je razjasnilo in Bohinj je izgledal nekako takole:

Po zabavnem popoldnevu in večerji je prišla na vrsto "international dinner". To je dogodek, kjer vsaka država predstavi hrano in pijačo, ki je tipična za njihovo državo. Sama sem najprej pomagala pri postavitvi naše mize, nato pa sva z osebkom
X, s katerim sva nato preživela še pretežni del večera in preplesala dober del noči (ja, če imam dobrega soplesalca, tudi jaz nisem tak štor), odšla na en krog okoli miz. češka miza je izgledala tako:

Osebek X vzame z mize po dva kozarčka te barvaste tekočine in enega ponudi meni. Probam in me precej zadane. "Bljah, kaj je to?" "Absint." Hmm... V tistem trenutku sem dobila neke prebliske, da sem nekoč slišala, da so zaradi absinta ljudje že umirali. Baje. Sicer je res, da smo na Švedskem pili precej bolj močan domači šnops, ampak vseeno mi ni bilo preveč do tegale absinta. Zato sem kozarček porinila nazaj v roke osebi X, predvidevam pa, da ga je na koncu popil še kdo drug izza slovenske mize:

Ja, moja izkušnja z absintom se je kar hitro končala. Je pa bila zabavna.:) Predvsem zaradi tega, ker sem ugotovila, da mogoče včasih ljudem malo preveč slepo zaupam.

Noro leto

Zadnjič smo se menili za eno stvar ... Da bi se dobili čez vikend. Pa se je izkazalo, da več kot polovica ljudi ne more, ker so seveda blazno okupirani. Vsak je našel nek izgovor: izpiti, matura, kolokviji, ogromno dela z drugimi stvarmi ... "Male norišnice" pri vseh.:) Sama sem se raje vzdržala debate. Ker točno vem, da se v tistem času, ko bi se dobili, ne bi naučila čisto nič več kot če bi bila doma. Ampak to je stvar do katere sem tudi sama prišla šele letos.

Septembra se je torej začelo moje noro leto. Najprej še z nekaterimi izpiti, ki so ostali od junija in z načrtovanjem novega skavtskega leta. Potem se pa kar ni nehalo. V četrtem letniku so se pri nas očitno odločili, da nas je treba še dokončno utrditi: tako smo cele dneve preživeli na faksu. Poslušali predavanja in sodelovali na vajah. Doma pa pisali poročila in seminarske naloge - polovico vseh seminarjev smo naredili letos. Dela je bilo tudi drugje dovolj: priprava srečanj za naše volkce, usklajevanje voditeljev, kontaktiranje staršev. Potem začetni tečaj plezanja, ki sem ga letos končno spravila pod streho in tako imam po 12 letih tudi uradni dokument o plezanju.:) Pa IAESTE: delo z našimi študenti, ki želijo oditi v tujino in, skupaj s Klaro, komunikacija s tujino in povezava študentje - podjetja - IAESTE v tujini. Na srečo večino tega dela prevzame Klara.:) V prvem semestru sem še živela v Ljubljani in večinoma prihajala v stanovanje ob desetih zvečer. Moje cimre so se sicer spraševale kako mi uspeva, meni pa se pravzaprav ni zdelo nič čudnega. Verjetno je tak samo moj način življenja.:) Če se mi ne bi toliko dogajalo, bi mi bilo dolgčas.

Je pa dejstvo, da sem imela včasih tudi sama izgovore za marsikatero stvar. Ja, še danes najdem kakega: "Joj, oprosti, samo moram res napisati tisto seminarsko." Samo se zavedam, da so to samo izgovori. Koliko časa na dan previsim pred televizijo/ za računalnikom/ v postelji, ko v bistvu niti nisem zaspana? Koliko ur na teden se z nekom "kar nekaj" pogovarjam? Če bi ta čas koristno uporabila, mi nikoli ne bi zmanjkalo časa za učenje. In prav v tem je rešitev: namesto, da sem 3 ure na dan na facebooku, 1 uro na mailu in 1 uro pred televizijo, teh 5 ur izkoristim za učenje (tako ali tako je to maksimalen čas, ki ga v enem dnevu namenim učenju) in nato imam ves ljubi čas za druženje.

To, da nimamo časa je večino časa le izgovor. Samo priti moramo do tega spoznanja. In eno takole noro leto, ti v življenju prinese mnogo spoznanj. ;)

Kadar greš

odneseš delček mene s seboj. Takrat boli. Se tega sploh zavedaš?
Potem minejo ure. Dnevi in tedni.
Minejo ure pretečenih solz. Prijateljskih pogovorov. Objemov. Koncertov, kosil in piknikov.
Potem jaz postanem spet okej.
In ti? Se boš kdaj vrnil? Mi boš vrnil tisti del? Ali ga boš obdržal za vedno?

Poletje

Letos se po dolgem času res veselim poletja. Zakaj? Ker vem, da se bom imela super.
Nekako takole bo šlo:
izpiti
tabor z volčiči
tabor z izvidniki
morje
taborna šola
morje
izpiti
upam, da let nekam daleč, daleč stran.

Vmes pa kaka kava. Pogovor. Smeh, veselje. Verjetno ne bo ušla niti kakšna solzica in nekaj izgubljenih živcev. Sploh če bo treba urejati papirje.

Wooohoo. Poletje prihaja.:) In jaz se ga noro veselim.

Ko se zaljubiš ...

... v glavi se ti zvrti,
ko se zaljubiš, vse lepo se ti zdi,
ko se zaljubiš, svet nazaj se vrti,
ne delaj si skrbi ...

Tako nekako pojejo Čuki. To pa ni blog o ljubezni. Ampak, vsak blog mora imeti naslov. In tole zgoraj je bila pesem, ki se mi je vrtela po glavi večino časa med danajšnjim rolanjem. Ne vem zakaj, ampak očitno sta tista marjetica, ki je rekla ljubi, in mavrica tam malo stran, v moji glavi povzročili nek tak ljubezenski proces.:)

No ... Mogoče pa je malo o ljubezni. Ali pa vsaj o prijateljstvu.
Po naključju sem namreč spoznala nekega fanta. Letos so naključja kar pogosta, saj je tale že drugi letos. Pa je šele maj.;) Najprej sva si nekaj časa dopisovala, potem pa sva rekla, da je verjetno čas, da se tudi v živo kaj zmeniva. In sva se dobila. V Kamniku. On je vprašal: "Kam greva na pijačo" in jaz sem odgovorila: "Ja, lahko greva nekam na pijačo, lahko pa greva na Mali grad in kakšno rečeva." In sva se odločila za Mali grad. Kako zelo sem pogrešala malo toplejše in predvsem suhe dneve, ko bomo spet lahko posedali zunaj in se pogovarjali. Ne maram lokalov, ker se mi zdi, da si tam vedno omejen s prostorom. Če je le možno, sem raje zunaj. In sedeti na obzidju ter se pogovarjati je 100 % skoraj popolna kombinacija. 2 uri sta minili približno tako hitro kot nedeljski koncert: http://www.youtube.com/watch?v=Nx_jPZ-_wZ8&feature=related. Njemu se je mudilo na trening, meni pa k maši in na skavte. Ko sem prišla domov, sem se smejala sama sebi. Za mano je bil super dan. Spoznala sem še enega zanimivega skavta, na skavtskem srečanju pa je bilo spet noro zabavno. Res uživam v vsem tem skupaj. Želim si, da se še dolgo doooolgo ne bi končalo.

Včasih se mi zdi ...

... da te opazim v množici ljudi. Da spet slišim tvoj glas in da nekje v daljavi odmeva tvoj smeh. Včasih se mi zdi, da bom zaklicala tvoje ime in boš spet tu.

Potem se spomnim ... Na pisanje listkov med matematiko in na to kako si se jezila nad določenimi osebki. Na to, kako si vedno puhala cigaretni dim meni pod nos, ne glede na to kako si se obrnila. Na neprespano noč v Beli krajini in pogovore na hodniku. Kako smo tekle pred Vikijem, ko smo bile punce predolgo časa pri fantih. Spomnim se tega, kako si s svojo harmoniko vedno najbolj zažgala na Talent Showu. Spomnim se pogovorov na avtobusu - verjetno si o meni vedela več kot drugi v razredu. In spomnim se, kako te je bilo strah mature in njenih rezultatov. Pa jih potem nikoli nisi izvedela.

Ko mi je včasih zares hudo ... Se spomnim nate. In si rečem: "Življenje je prekratko." Takrat si nadanem nasmeh na obraz in se odpravim nabirat zvončke.

Skavt.

Skavtinja. Skavt. Skavtstvo. In vse ostalo, ki izhaja iz tega korena.

Približno eno leto je minilo od moje skavtske obljube. In še približno eno leto več od mojega prvega skavtskega srečanja. Včasih se malo poglobim v spomine (ja, kaj moreš - zadnje čase se mi to pogosto dogaja). Spomnim se tistega trenutka, ko sem prvič sploh pomislila na to, da bi se dejavno priključila našim kamniškim skavtom. Tri sošolke iz osnovne šole smo po šestih letih sedele skupaj na pijači in med pogovorom prišle do skavtov. Srečno naklučje? Ali samo primeren trenutek? Kakorkoli, ena izmed nas je že bila skavtinja in v to potegnila tudi mene. Za prvo srečanje me je morala Sara kar malo prepričevati. In tukaj lahko rečem: Sara, hvala, da si bila vztrajna. Pred prvim srečanjem mi je malo razbijalo srce: priti med nove voditelje, ki jih ne poznam in ki ne poznajo mene, pa 20 malih otrok. Ojoj, v kaj se spuščam?! Morala sem se postaviti na en hrib in čakati, da otroci pridejo mimo ter jih ogovoriti. Da bi to dejansko kdaj naredila v resničnem življenju? Ne, nikoli! In tudi takrat sem se malo upirala, ampak sem na koncu zbrala dovolj "poguma", da sem to naredila. Skozi leto sem opazovala svoje sovoditelje kako so delali z otroki in kako so imeli z njimi en tak pristen odnos. V moji glavi je odmevalo: "Meni to nikoli ne bo uspelo." Ampak s časom sem se tudi jaz postajala taka. Vsaj zdi se mi tako. To moje prvo leto je bilo namenjeno predvsem učenju z delom, udeleževala sem se volčjih srečanj, se pogovarjala s svojimi sovoditelji, kaj več pa mi na srečo ni bilo treba. Tako se tudi spomnim, kako sem voditelje ostalih vej spoznala precej kasneje. In ob najinem prvem srečanju mi je eden od njih rekel: "Aha, ti si Živa. O tebi smo se pa do sedaj samo pogovarjali.":)

Potem so sledile obljube. Nočne obljube na Svetem Primožu. Vreme je bilo obupno, malo je deževalo, malo je pihalo, mraz pa je bil obupen. Na poti navzgor sva z našo takratno stegovodkinjo ponavljali skavtske zakone in obljubo. Dobila sem svojo rutko, ki danes čez teden visi na stolu in "čaka" na petkove popoldneve. Ter zimovanja. In tabore. Pa izobraževanja.

Poletje je prineslo super poletni tabor, ki se ga še danes vsi z veseljem spominjamo. September pa je malo prevetril naše voditeljske vrste: nekaj jih je odšlo, nekaj prišlo, voditeljske vloge pa so se malo premešale. Novo leto je prineslo tudi 16 novih otrok in seveda veliko prilagajanja.

Kaj so mi dali skavti? Veliko. Še vedno trdim, da veliko več kot večina drugih stvari, ki sem jih počela ali pa jih še počnem v življenju. Naučila sem se potrpežljivosti (to je danes na vajah ugotovil moj sošolec), naučila sem se delati in komunicirati z otroki, iz njih izvleči najbolje ter se kontrolirati, ko nagajajo in tečnarijo. Naučila sem se komunicirati s sovoditelji in starši, ugotovila, da včasih ni dobro vsega povedati in da z vsako stvarjo ne bodo vedno vsi zadovoljni. Erika me je naučila, da je treba odpuščati: ko narediš napako, se za napako opravičiš in pokesaš, nato pa je napaka pozabljena. Moj problem do sedaj ni bil, da ne bi znalodpuščati drugim, ampak da sem se za svoje napake velikokrat preveč sekirala in se z njimi obremenjevala tudi če to ni bilo potrebno. Skavti so v moje življenje prinesli veliko smeha, veselja in koristno preživetih uric. In nikoli, zares nikoli mi ni bilo žal tistega časa, ki sem ga namenila srečanjem ali izobraževanju. Pri skavtih sem se naučila zabijati izolacijo.:) Pa malo kuhati. In an koncu: tukaj sem spoznala cel kup ljudi, ki so na nek način podobni meni. Ob katerih sem lahko točno taka kot sem. Veliko takih, ki jih lahko pokličem, ko mi je hudo. Takih, ki vedno vedo kako pomagati, ki najdejo dobro besedo in ki hodijo z mano na kosila ter se pogovarjajo. Takih, ki so lahko, tako kot jaz, celo noč pokonci in se naslednji dan podajo novim dogodivščinam naproti. Takih, ki lahko ure in ure preživijo ob igranju taroka. Takih, s katerimi hodimo skupaj na kosila in se pogovarjamo o vsem, kar nam pade na pamet. Ja, priznam. V skavta sem se tudi zaljubila. In očitno bo trajalo nekaj časa, da ga pozabim. Ker je res fajn. Ampak ... Ne bom rekla, da moj naslednji fant mogoče ne bo spet skavt.:P Ja, skavti so mi res dali več kot sem si mislila. Rada sem skavtinja. Uživam v tej "norosti, ki deluje".:)

Avstralija?

Tole je zgodba o tem, kaj se lahko rodi iz ene male študentske šale.
Bil je oktober. Ali pa november. En mesec na začetku študijskega leta skratka. Večino svojega prostega časa smo preživljali na mednarodni pisarni, kjer smo se med delom tudi veliko pogovarjali. Med drugim o tem kam si letos želimo na prakso. Klara je bila odločena, da je letos njen čas in da na prakso 100% gre. Sama sem bila bolj neodločna - trdila sem, da je moj čas že minil in da je sedaj čas, da naredim izpite na faksu in zaključim to poglavje svojega življenja. Potem pa so minevali tedni in bili so pogovori. Prišla je drobna šala, da mogoče pa grem na prakso. V Avstralijo. Ali pa v Egipt. Nekam iz Evrope skratka. Stran od vsega tukaj. Bilo je eno čudno obdobje v mojem življenju, ko se mi je zdelo, da tukaj pač nič ne zapuščam.

Prišel je januar, ko smo se začeli državam pošiljati ponudbe za povpraševanje po praksah. Klara je rekla: Živa, sedaj se zmisli kam hočeš. In sem rekla: Avstralija. V Egipt sem sicer zaljubljena, amppak mislim, da je zame bolj primeren samo turistični del Egipta. Na dan, ko sem našo delegacijo odpeljala na letališče, je pri nas močno snežilo. Poslovili smo se in Klara je še rekla: Ko dobim prakso, ti sporočim.;) Res po dveh dnevih prileti SMS: Živa, greš v Avstralijo. Sem dobila super prakso.:) Praksa je bila sicer malo bolj kemijska in malo manj bio, ampak izgubiti ni bilo kaj.

Začelo se je ... Urejanje papirjev ... Pošiljanje. In čakanje. 14 dni. Še vedno se spomnim tistega dneva, ko sem dobila odgovor. Bila sem na mednarodni pisarni, kjer sva bili zmenjeni s Klaro, da se dobiva pred kosilom. Ko je Klara končno pritekla s predavanj, sva se izmenjali za računalnikom: ona je prevrila maile, jaz pa sem šla še kupit bone. In ko sva se odpravili skozi vrata, se je Klara nasmehnila in rekla: "Imam dobro in slabo novico. Katero želiš slišati prej?" "Ok, slabo." "No, ni slabe." "Potem mi pa povej dobro." "Rochelle je pisala. Sprejeta si." Vav, super.:) To je potem še kak mesec ostala najina skrivnost. Nisem prav preveč razglašala okoli, ker sem najprej hotela biti prepričana, da res grem.

14 dni nazaj sem dobila tudi uradno pismo z univerze in napotke kaj vse moram poslati. Ja, kar nekaj dokumentov po treba urediti, kar nekaj stvari, ki jih bom delala prvič (npr. overjanje dokumentacije), potrebno bo najti določene ljudi na faksu ... Ampak mi je uspelo in vsi dokumenti so včeraj prispeli na svojo končno destinacijo. Sedaj bom približno 8 tednov čakala na odobritev in na nadaljna navodila glede vize.

Uh ja. Dogaja se. Res se dogaja. Težko verjamem. Mi bo res uspelo?

Poletje

Kako gre čas, ljudje, kako gre čas.
Spreminja mi srce, spreminja mi obraz.

Kako gre čas, kajne? Lansko poletje se mi zdi še kot včeraj. Tisti teden na Kolpi. Radosten otroški smeh. Večeri ob tabornem ognju. Sprehodi mimo buč z roko v roki. Pečena koruza. Merjenje nogometnega igrišča s koruznim storžem. obmetavanje z vodnimi balončki. Vsi tisti tedni na morju. Ukradeni poletni poljubi. Plavanje. Smeh. Veselje. Sreča. Gore. Strah. Spomnim se, kako sem zablokirala na poti v hribe, pa si me prijel za roko in sva šla naprej. Nesrečna ljubezen. Naliv, ki naju je ujel sredi mesta. Tako mokre obleke, da sem jih najprej ožela v banji, preden sem jih dala v pranje. Dež in sonce. Sladoled. Ja, zdi se, kot da bi bilo včeraj.

Pa je pred nami že skoraj novo poletje. Še 14 dni, pa bo konec faksa. Za nekaj časa - vsaj eno leto. Eno leto brez vsakodnevniih obveznosti. Pred nami je že skoraj poletje. Skoraj. Ker se je vreme odločilo, da bo letos malo počakalo s toplimi dnevi. Mogoče je še bolje tako. Najprej me namreč čaka verjetno najbolj naporen mesec v mojem življenju - letošnji junij bo zanimiv. Zelo zanimiv. Upam pa, da bom na začetku julija lahko z veseljem gledala na pretekli mesec in da mi bo uspelo vse stvari narediti tako kot sem si zastavila. In potem bo julij. En teden tabora z volčiči in en teden tabora z izvidniki in vodnicami. Saj ne vem čisto točno česa se bolj veselim. Verjetno kar obojega, ker bo verjetno oboje noro zabavno.:) Potem pa en teden taborne šole. 3 tedni skavtov - mogoče bo to zadostna količina, da bom lažje preživela tiste pol leta brez njih. Pa kakšen teden morja. In bo minilo. Spet tako prehitro.

Pred mano bo novo poletje. Tisto na južni celini. Novo doživetje, nova izkušnja. Novi ljudje, nove preizkušnje. Komaj čakam. Poletje.:)

Somethin' will have to change

Ja, nekaj se bo moralo spremeniti. To me je zadelo včeraj. S Tejo sva bili domenjeni, da se dobiva v Ljubljani okoli devetih. Deset do devetih začne moj mobitel cingljati in v sporočilu piše: Čakam te v Petiju ob oknu. Jaz pa sem bila še doma. V Kamniku.:S Ja, stvari bo treba začeti spreminjati. Pa začnimo na začetku ...

Dejstvo je, da na dogodke v svojem življenju precej burno reagiram: lahko sem zelo močno vesela kadar se mi dogaja kaj pozitivnega, lahko se hudo razjezim na nekoga, ki mi dela krivico, lahko dolgo zamerim ali hitro odpustim. In ... Kadar me kdo razočara ali pa se mi zgodi kaj nepričakovano slabega, potem sem lahko zelo žalostna. Problem pri vsem tem je, da imam takrat občutek, da si lahko vse privoščim. Da lahko zaradi tega, ker sem žalostna in razočarana, zamujam na dogovorjene sestanke/ kave/ kosila, da lahko zanemarjam svoje obveznosti, da se lahko ne učim in ne pišem seminarske. Da ... Teja pravi, da si to človek sme privoščiti, da je bila ona enaka. Jaz pa se s tem ne strinjam. Ne, ne moreš zanemarjati svojih obveznosti. Ne, ne bom srečna, če zamudiš pol ure na najino domenjeno kavo in ne, ne smeš reči, da imaš pravico ne delati za faks. Samo zato, ker si žalostna in razočarana. To pač niso izgovori. Ne za druge in ne zame. Zato je sedaj res že skrajni čas, da stvari prebolim in da to neha vplivati name in še manj na ljudi okoli mene.

Saj priznam ... Da včasih še vedno jokam ob večerih. Da še vedno mislim nate, da ti imam še toliko povedati. Da si želim, da bi mogoče tole prebral in me razumel. Ampak v to dvomim - ker nisi tak človek. Pogrešam prijatelja. In to, da imaš čas za druge, zame pa ne, me tako zelo boli. Želim si, da bi vse skupaj že minilo. Pa me vsakič, ko že mislim, da sem v redu, nekaj spreleti. Pa sem spet na začetku. Lahko prevrtim čas naprej? Rada bi videla kaj bo čez dva meseca. Bom v redu?

Hvala

Že nekaj časa nazaj je nekdo rekel, da ljudje težko izgovorimo tri besede: prosim, hvala in oprosti. Verjetno je res. Ljudje znamo kritizirati, znamo se hitro razjeziti in se skregati, znamo tečnariti, ni problema nekoga opravljati ali reči nekomu za uslugo ... Zahvaliti se pa je težje. Verjetno se je še težje opravičiti. Torej, ta blog je namenjen vsem tistim, ki bi jim morala večkrat reči hvala. Ne bom naštevala poimensko, ampak upam, da se boste vsi, ki bi se morali, najdli v tem blogu.

Hvala ...
da me znaš postaviti na realna tla.
da me poslušaš in ponudiš ramo za jok.
da mi pošlješ kakšno neumno foro ali pa kak lep song, ko sem totalno na tleh.
da mi znaš odpuščati in da razumeš, da včasih svojega dolgega jezika ne znam zadržati za zobmi (čeprav imaš prav, da bi ga morala).
da me razumeš.
da me imaš rad/a.
da si potrpežljiv/a.
da si pripravljen gledati zvezde z mano.
da pokličeš tudi takrat, ko ti izrecno povem, da ti ne želim jokati po telefonu.
da se skupaj z mano zgražaš nad tistim tipom, ki me do sedaj še ni opazil.
da si mi vedno na razpolago, ko te potrebujem.
da lahko napišeš celo stran mojih dobrih lastnosti.
da me objameš, ko mi je hudo in takrat svet neha obstajati.
da si zapomniš take neumnosti, kot je na primer ta, da sem te nekoč poškropila z vodo.
da sem ob tebi lahko spet otrok.
da me prenašaš, ko tečnarim.
da me učiš potrpežljivosti.
da imaš na kolokviju vedno dva geotrikotnika - ker že točno veš, da bom jaz svojega pozabila doma.
za ves čas, ki mi ga namenjaš, čeprav si mogoče včasih zaposlen/a in bi ga gotovo lahko bolj koristno uporabil/a.

Hvala TI, da si. Resno. Brez tebe bi mi bilo tako zelo težko. In OPROSTI ker premalokrat rečem hvala.