Noro leto

Zadnjič smo se menili za eno stvar ... Da bi se dobili čez vikend. Pa se je izkazalo, da več kot polovica ljudi ne more, ker so seveda blazno okupirani. Vsak je našel nek izgovor: izpiti, matura, kolokviji, ogromno dela z drugimi stvarmi ... "Male norišnice" pri vseh.:) Sama sem se raje vzdržala debate. Ker točno vem, da se v tistem času, ko bi se dobili, ne bi naučila čisto nič več kot če bi bila doma. Ampak to je stvar do katere sem tudi sama prišla šele letos.

Septembra se je torej začelo moje noro leto. Najprej še z nekaterimi izpiti, ki so ostali od junija in z načrtovanjem novega skavtskega leta. Potem se pa kar ni nehalo. V četrtem letniku so se pri nas očitno odločili, da nas je treba še dokončno utrditi: tako smo cele dneve preživeli na faksu. Poslušali predavanja in sodelovali na vajah. Doma pa pisali poročila in seminarske naloge - polovico vseh seminarjev smo naredili letos. Dela je bilo tudi drugje dovolj: priprava srečanj za naše volkce, usklajevanje voditeljev, kontaktiranje staršev. Potem začetni tečaj plezanja, ki sem ga letos končno spravila pod streho in tako imam po 12 letih tudi uradni dokument o plezanju.:) Pa IAESTE: delo z našimi študenti, ki želijo oditi v tujino in, skupaj s Klaro, komunikacija s tujino in povezava študentje - podjetja - IAESTE v tujini. Na srečo večino tega dela prevzame Klara.:) V prvem semestru sem še živela v Ljubljani in večinoma prihajala v stanovanje ob desetih zvečer. Moje cimre so se sicer spraševale kako mi uspeva, meni pa se pravzaprav ni zdelo nič čudnega. Verjetno je tak samo moj način življenja.:) Če se mi ne bi toliko dogajalo, bi mi bilo dolgčas.

Je pa dejstvo, da sem imela včasih tudi sama izgovore za marsikatero stvar. Ja, še danes najdem kakega: "Joj, oprosti, samo moram res napisati tisto seminarsko." Samo se zavedam, da so to samo izgovori. Koliko časa na dan previsim pred televizijo/ za računalnikom/ v postelji, ko v bistvu niti nisem zaspana? Koliko ur na teden se z nekom "kar nekaj" pogovarjam? Če bi ta čas koristno uporabila, mi nikoli ne bi zmanjkalo časa za učenje. In prav v tem je rešitev: namesto, da sem 3 ure na dan na facebooku, 1 uro na mailu in 1 uro pred televizijo, teh 5 ur izkoristim za učenje (tako ali tako je to maksimalen čas, ki ga v enem dnevu namenim učenju) in nato imam ves ljubi čas za druženje.

To, da nimamo časa je večino časa le izgovor. Samo priti moramo do tega spoznanja. In eno takole noro leto, ti v življenju prinese mnogo spoznanj. ;)