The best birthday

Včasih nisem marala rojstnega dne. Če bi se dalo, bi ga najraje izbrisala iz koledarja. Samo s tem bi ob rojstni dan prikrajšala še vsaj tistih 10 ljudi, ki jih poznam, da z menoj delijo ta poseben dan. Verjetno je bila to samo ena izmed mojih kapric. Tako kot tista o ne-slikanju.

Potem se je nekaj spremenilo. In danes imam v bistvu rada ta dan. Všeč mi je, ko vidim, da se ljudje okoli mene spomnijo name. Veliko mi pomeni, ko dobim mail ali sporočilo, pa čeprav je od nekoga, ki ga čez leto poredko slišim. Danes, v poplavi informacij, pozabljamo na take stvari. In rada dobivam darila.:) Ne v materialističnem smislu. Super je videti, da se je nekdo potrudil, nekaj naredil, razmislil kdo si in kaj delaš v življenju. Najslabše je to, da dobiš darilo, ki je vredno 100 eur, pa ti ne pomeni nič. In na koncu obstane v omari.

Letos je moj rojstni dan prav poseben. Zaradi ljudi, ki so okoli mene. Zaradi stvari, ki se dogajajo zadnje čase. Zaradi teh skupnih nasmehov. Iskrenih sporočil. Solzic, ki nastajajo ob njihovem prebiranju.

Prvo rojstnodnevno darilo sem dobila že v sredo. Iz Dunaja je po enem tednu prispel moj potni list. S tisto čudovito vizo za Avstralijo. Ja, res grem. Kar težko verjamem, da je po treh mesecih res že vse zaključeno in da se moram samo še usesti na letalo in odpotovati v deželo "down under".

Nato smo šle včeraj s puncami malo ven. Na "večerjo" in pijačo - dokler nas niso vrgli ven. Prvotni plan je bil Kino pod zvezdami, a nam jo je na žalost dež prav dobro zagodel. Ko so izpod mize potegnile plastično škatlo, se je veselje zares začelo. Prva točka je bila dodobra popisana čestitka (Nina je končno lahko v polnosti izkoristila svojo majhno pisavo in ogromno prostora na čestitki). Kaj kmalu mi je postalo jasno, da je pred menoj komplet za prvo pomoč v primeru: pobesnelih koal in kengurujev, preizkušanja trdote avstralskega asfalta, nenadnih izpadov elektrike, hude žeje, nepričakovane romantične večerje, želje po kopanju, potrebe po toaletni torbici ... Ko sem uspela razvozlati vse tiste taborniške vozle, ki se jih je Nina potrudila narediti, sem najprej naletela na en kup vate. Nato pa na Anino hand-made torbico z mojimi inicialkami (aww :)), vse mini toaletne potrebščine, super, ekstra lahko rdečo čutaro (ki ima sedaj še osebno noto - samo me je malo strah dati stvar v pralni stroj), obliže z medvedki, toaletni papir z narisanimi sudokuji, robčke, obesek za ključe z led svetilko (super ideja glede na moje konstantne probleme z odpiranjem vrat v temi), elastike brez kovine (končno - to sem dolgo iskala) in seveda nekaj iz lusha (za lush maniaka). V čestitki pa vse tri emergency telefonske številke in podatek zakaj je toliko časa trajalo, da sem dobila vizo. Baje so se zelo trudile, da bi me obdržale v Sloveniji, pa na žalost veze tokrat niso bile dovolj močne.:)

Ker se mami še vedno nekaj slabo počuti, so moji domači za nedoločen čas preložili odhod na morje. Tako me je zjutraj čakalo še drugo darilo. Škatla s celim kupom lepo zavitih daril: Australia guide in travel guide, dve kratki majčki in super poletna oblekica, body shop izdelki za body shop maniaka :) in čokolada za čokoholika. Kako super je bilo odpirati vsa tista darilca in kako se je mami spet potrudila zame.:)

Potem pa je začelo padati še nekaj sporočilc. Klarino, Mihovo, Andrejevo, Ninino ... Mogoče pride še kakšno. Pa tudi če ne. Že tako je dovolj. Vem, da so okoli mene ljudje, ki me imajo radi. In pred mano je še dolgo vroče poletje. Takole:

Na kratko

Pogrešam te.

Afrika

V Afriki sem bila enkrat. V Egiptu. Še vedno obujam lepe spomine na to potovanje, hkrati pa se želim enkrat vrniti. V Egipt, pa tudi v tisto pravo, črno Afriko.

Tako smo letos na našem prvem načrtovanju začeli možgansko nevihtenje o možni temi našega tabora. Med smrkci, indijanci, grki, Piko Nogavičko in ostalimi idejami, se je porodila tudi ideja o Afriki, ki smo jo vsi kar hitro posvojili. Nato je sledilo iskanje lokacije in novih idej. Na začetku junija smo tako imeli določeno lokacijo in čas: drugi teden v juliju v Trbojah. Program je bil približno dodelan, treba je bilo samo še sfiniširati in ...

Tisti ponedeljek je tako prehitro prišel. Naš Bagira se je že prej potrudil in zvozil v Trboje blazine, da bodo lahko otroci spali na mehkem ter vse potrebne pripomočke, ki jih je prej skrbno pripravil naš Čil. Na žalost ga je slabo počutje za nekaj dni položilo v posteljo in Akela je v nedeljo prejela ne preveč spodbuden klic, da v ponedeljek ne more oditi z nami. Tako smo se ob dveh popoldne Akela, Bagira, Mang, miška Čikai, Sivi brat in Želva U popokali v kombi in se odpeljali v Trboje. Do prihoda volčičev je bilo že vse pripravljeno. Sledila je vselitev, nato pa so si volčiči prevezali oči in odpeljali smo jih v neznano. Ko so smeli sneti preveze, so se znašli v ... Afriki! Za dobrodošlico jim je Mesua pripravila mleko in kuhan krompir, ki smo ga pomakali v sol.


Seveda smo vsi prejeli tudi prava afriška imena. A smo kaj kmalu ugotovili, da so prezapletena in da bomo ostali kar pri naših slovenskih in džungelskih imenih. Nato nam je družbo prišla delat sestra Jacinta, ki deluje v misijonih v Beninu. S svojim pripovedovanjem nam je pričarala vzdušje prave Afrike. Po njenem odhodu smo začeli izdelovati afriške obleke - stare rjuhe smo potiskali z barvami in se tako še bolj vživeli v afriške prebivalce. Vmes je Mesua pripravila slastno večerjo, po večerji pa je Akela ukazala, da se umijemo, preoblečemo in pospravimo v spalke. Bagira nas je na žalost prve tri večere zapustil, ker je imel druge obveznosti, zato smo zvečer pogledali risanke, ki govorijo o Afriki.


Naslednje jutro smo po zajtrku začeli z delavnicami. Prva skupina se je podala v afriško šolo. Na travnik, na prosto, s tablicami, kredami in gobicami smo se učili angleških in afriških besed. Druga skupina je Mesui pomagala v kuhinji ter izdelovala afriške bobenčke ter trstenke iz slamic. Tretja skupina je pri miški Čikai in želvi U izdelovala pravi afriški nakit iz fimo mase in das mase ter pletla zapestnice. Četrta skupina pa je odšla z Bagiro in Akelo, poslušali smo pravljice, se o njih pogovarjali in na koncu narisali tisto, kar nam je najbolj ostalo v spominu. Ja, dolgčas nam ni bilo. :)

Popoldne smo se odpravili na sprehod do Smlednika. 5 kilometrov v vsako smer. Sonce je pošteno pripekalo, prav po afriško. Vmes smo se ustavljali, počivali, pili, se pogovarjali, debatirali, lepili obliže na žulje, malo jamrali ... Ampak, na koncu smo uspešno dospeli do cilja, kjer nas je z malico že čakala Mesua. Okrepčali smo se, poslušali katehezo ter se odpravili po postajah križevega pota in na vrhu zapisali kaj se nas je posebaj dotaknilo. Pot nazaj je potekala hitreje, saj smo se vsi veselili Mesuine večerje. Bagira je že prej odšel, Akela pa je morala oditi domov na izpit. Tako je prišel čas, ko so volčiči lahko nagajali ostalim voditeljem in preizkušali njihovo potrpežljivost.


V sredo je končno prišel težko pričakovani dogodek: odhod do vode. 10 kilometrov v vsako smer. Po celodnevnem norenju na bazenu in v vodi, po tunkanju, skakanju v vodi, tekanju okoli bazena in hoji nazaj, smo komaj čakali, da prispemo nazaj do naše hiške. Napolnili smo želodčke, se umili in se vsi utrujeni podali v posteljo.


V četrtek smo se zjutraj ponovno razdelili po delavnicah. Poleg tega je v Afriko priletel tudi naš Čil. Popoldne je bilo prevroče, da bi normalno izpeljali program, zato smo imeli bolj lenobno popoldne. Zunaj smo pisali razglednice za domov, delali zapsetnice, se špricali z vodo, da smo se malo ohladili ... Vmes sta prišla Mang in želva U, ki sta šla v Kamnik pogledat rezultate mature. S seboj sta prinesla novico o tragični nesreči ptujske skavtinje. To je bila dobra iztočnica za pogovor med voditelji, saj predvsem popotniki na služenju še nimajo občutka kako odgvorno je naše delo in kako pri volčičih nikoli nisi dovolj previden. Nesreča nikoli ne počiva in upamo, da se bomo iz tega vsi skupaj veliko naučili. Po večerji je Bagira prinesel kitaro in skupaj z Mesuo smo začeli prepevati, dokler ni Čil prinesel sporočila velikega afriškega poglavarja. Razdelil nas je v dve afriški plemeni: Masaje in Bakige. Poiskati smo morali v katero pleme pripradamo, načrt poti in se podati na pot. Pot je bila polna nalog: najprej smo se morali podučiti o svojem plemenu, nato smo se pobarvali v bojne barve, sestavili bojni ples, poiskali papirnate replike afriških živali in jih sestavili, nato pa ... Je prišlo do nesporazuma in Bakige so napadle Masaje. Ko smo se pogovorili, smo ugotovili, da bomo v bistvu lahko čisto lepo sodelovali. Bakige so imele s seboj neko okroglo stvar, ki jo oni potrebujejo za sedenje. Mi pa jo bolj koristno uporabimo za neko igro, kjer to okroglo stvar brcamo in poskusimo spraviti skozi poseben pravokoten predmet nasprotnika. Mislim, da nekatera plemena to imenujejo nogomet. Tako smo jih izzvali na nočno tekmo. Ker pa je bila že tema, smo se kaj kmalu odločili, da se odpravimo nazaj. Nekateri pripradniki plemen so imeli s seboj posebne pravokotne naprave, katerih rezultate prilagamo tukaj.



V petek smo po jutranjih delavnicah in kosilu priredili prave afriške olimpijske igre. Pomerili smo se v skoku v višino, v prenašanju vode v prepičenih lončkih, streljanju v tarčo ... Zmagali so pripadniki plemena Bakiga, a to je stranskega pomena. Po tem smo se še malo ohladili, nato pa smo se preobleki in začeli pripravljati na popoldnasko sveto mašo. VV odhoda so z Bagiro, Mangom in Sivim bratom postavili šotor - svoje prebivališče za noč, ki je bila pred nami. Mlajši volčiči pa so se z ostalimi voditelji začeli pripravljati: pogovarjali smo se, peli, igrali na bobenčke ... ko nas je s svojim prihodom presenetil pater Pepi. Najprej smo kar nekaj časa sedeli za mizo in se pogovarjali. O Beninu, življenju, njegovem delu in delovanju ... Odgovarjal je na vsa naša radovedna vprašanja, z nami jedel sladoled, nam povedal nekaj besed po francosko in afriško ter nam razdelil naše vloge med mašo. Dal nam je možnost za spoved, nato pa smo si priredili pravo afriško mašo na našem vrtu. Med pridigo nam je Pepi pokazal kalbas (poseben sadež iz katerega si v Beninu naredijo neke vrste "kozarec"). Rekel je: "Ta Kalbas je vaše življenje. Zvčer, preden greste spat, poglejte vanj. Ne dopustite, da bi kak dan ostal prazen."


Nato je vzel drug afriški predmet: moški in ženska povezana preko verige. Ko imaš nekoga tako rad, da se z njim poročiš, je to za vedno. Za vedno si povezan - kot to prikazuje ta predmet. Enako velja za prijateljstvo. "S katerim od skavtov si vi želite, da bi ostali tako povezani?" Verjetno je bilo to vprašanje za otroke lažje kot za nas. Vsaj meni je dalo misliti.


Popoldne je tako hitro minilo. Prehitro. Čil je za nas pripravil še presenečenje: afriške spominske knjižice, ki smo jih začeli pisati pred večerjo in nato nadaljevali pozno v noč. Bil je zadnji večer. Bagira je vzel kitaro, mi pa smo začeli prepevati. Vendar, namesto ob soju tabornega ognja, ob soju svečk. Visoka požarna ogroženost nam je namreč odvzela ogenj. Ker pa se skavt vedno znajde, nismo dopustili, da nam to pokvari večer. Zvečer smo vsi utrujeni pospali. Le iz šotora se je slišalo pogovarjanje.;)


V soboto so volčiči odhoda zgodaj vstali, saj je bil čas, da slišijo še zadnjo od Mavglijevih zgodb in napišejo pismo odhoda. Med tem časom so mlajši volčiči pozajtrkovali in začeli pospravljati. Ko smo vse za silo pospravili, smo se še zadnjič razdelili in odšli na delavnice, ki so kar prehitro minile. Čas je bil še za generalko, med tem časom pa so z dobrotami že začeli prihajati starši. Na hitro smo jim povedali kaj smo delali ta teden, ko so nas oni doma pogrešali. Akela je razdelila spominske knjižice, želva U pa spominke za na rutke. Nato pa smo napadli hrano, se poslovili in veseli ter srečni odšli domov.

Spreminjanje življenja

Ljudje pogosto rečemo: če bi lahko, bi spremenil svoje življenje, svoja dejanja. Verjetno tukaj sama nisem izjema. A ko dobro pomislim, vem, da sem stvari vedno naredila po svojih najboljših močeh. Tako kot se mi je zdelo v tistem trenutku najbolj prav.

Če bi lahko ...
... bi mogoče kdaj stvari vzela bolj preprosto in ne bi tako hitela. Potem bi te mogoče še obdržala.
... bi se s kakšnimi stvarmi začela ukvarjati prej. A potem bi se jih mogoče do takrat, ko sem se dejansko začela ukvarjati z njimi, že naveličala.
... bi mogoče pri kakšnih stvareh bolj vztrajala. A potem ne bi doživela vsega tega kar sem.
... bi morala preživeti kakšno noč več zunaj. Včasih držati jezik za zobmi. Biti bolj likeable. Samo potem to ne bi bila več jaz.

Ne, ne bi spreminjala stvari. Sem to kar sem. Takšna kot sem. Z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi.

Brišem te ...

... iz svojega življenja. Tako počasi. Kar niti ne bi smel biti tak problem, glede na to, da si ti mene izbrisal na hitro. In tako popolnoma. Kot da ne obstajam. Tvoje ime pa je v meni vklesano kot v kamen. Zato sedaj brišem črko za črko. Potem pomislim nate. Kaj delaš? Si srečen? Spomnim se, da je bilo lepo. In zbrišem novo črko.

Se pa bojim ... Da lahko ponovno pridrviš v moje življenje kot vihar. Ampak ... Do takrat ... te brišem.

Slovenska birokracija je ena zafrknjena stvar …

… ampak avstralska ni nič boljša. Pa naj začnem kar na začetku, torej pri slovenski birokraciji.
Letos se kot koordinatorka praks namreč malo več ukvarjam z vsemi papirji, ki jih morajo študentje pridobiti, da lahko pridejo v Slovenijo. Najlažje je za študente EU. Pa tudi za njih ni preprosto. Imajo sicer to prednost, da lahko enostavno pridejo v Slovenijo, ko pa so enkrat tukaj, pa okusijo pravi čar Slovenije. Prvi dan tako porabimo, da hodimo od urada do urada in urejamo papirje: pridobitev davčne številke, bančni račun, napotnice, obisk upravne enote v Ljubljani, vselitev v študentski dom/ stanovanje … To nekako kar vzame cel dan. Predvsem pa je treba izpolniti en kup papirjev, ki so vsi v slovenščini. Pa tudi uradniki niso kaj prida prijazni, tako da je kar nujno, da ima vsak tujec s sabo slovensko varuško. Kakor se je izrazil nek Norvežan lansko leto: »Danes sem lahko podpisal en kup papirjev, da bom od nekoga suženj, saj niti ne vem kaj sem podpisal.« Če imamo srečo (navadno jo imamo, pomaga pa tudi prijazen nasmeh uradnicam), stvari uredimo v enem dnevu. In se smejimo izjavam, kot je na primer izjava Lea, Finca: »Jaz se bom poročil s Slovenko in preselil sem. Slovenija s finsko birokracijo pa bi bila sploh idealna država.« Človeški spomin je selektiven, zato vse tele stvari in kroženje po celi Ljubljani vsi kar kmalu pozabimo.:)

Malo hujši problem so tisti izven EU. Tem moramo najprej po pošti poslati vse papirje (predstavljajte si, da recimo pošiljamo v Brazilijo). Tam mora kandidat papirje odnesti na slovensko veleposlaništvo (navadno je prvo slovensko veleposlaništvo oddaljeno kakih 1000 km od kraja študenta). Nato se ti papirji pošljejo na upravno enoto Ljubljana, kjer se odobri prihod študenta in papirji se pošljejo nazaj. Tam jih študent lahko prevzame in pride v Slovenijo. Navadno vse skupaj traja kak mesec, lahko pa tudi več. Če so študentje in nacionalni sekretarji vestni, tako kot na primer Avstralci, potem lahko študent pravočasno pridobi dokumente. Če pa niso, kot na primer kakšni iz bivših jugoslovanskih republik, potem pa se velikokrat zgodi, da študentje ne morejo pravočasno priti v Slovenijo ali pa da sploh ne pridejo. Takrat smo seveda mi obtoženi slabega dela. To se nam je ravno zgodilo, ampak na srečo imamo kar precej dokazov kdo je tukaj zamočil.

Pa da se vrnem še na avstralsko birokracijo. Ta ni nič boljša, samo pošiljanja je manj. Imaš pa za poslati precej več dokumentacije. Trenutno traja celoten proces že slaba dva meseca in danes so mi sporočili, da moje zavarovanje ni ustrezno, ker ne krije povrnitve stroškov, ki nastanejo pri delu umetnih protez. Pa sem upala, da moje delo ne bo nevarno.:) Skratka, po kontaktiranju Corisa, so mi oni (oz. moji mami) povedali, da še nikoli niso imeli takega problema, mi poslali polico z vsem, kar krije moje zavarovanje in sedaj lahko ponovno čakam na odgovor. Na srečo imam še dovolj časa za urejanje stvari. Klara se včasih jezi nad slovensko birokracijo, pa ji nato povem, da je povsod enako. Če želiš nekam iti in si moraš urediti vizo, si je za to potrebno vzeti minimalno 2 mesec časa.

Ahja, ta birokracija. Jaz si želim univerzalni svet. ;) Pa malo več prijaznosti in razumevanja.