So rekli, da je čas, da spet kaj napišem. Po dolgem razmišljanju sem prišla do spoznanja, da imajo verjetno prav. Poleg tega, da lahko na tak način relativno hitro delim kaj se dogaja, mi to tudi omogoča, da ostajam v stiku s slovenščino. Po pravici povedano, se velikokrat zavem, da mi manjka stik z jezikom in da mi velikokrat zmanjka besed, ko želim kaj povedati. Zato se, prosim, ne ozirajte na manjkajoče vejice, čeprav se bom trudila, da bo slovničnih napak čim manj.
Po štirih letih življenja v Zurichu sva se torej odločila, da se preseliva. In če se že greva to igro, bova to naredila popolno in se preselila praktično na drugi konec sveta, v Melbourne. Čeprav sem se tega podviga na začetku neizmerno veselila, me je na koncu malo stiskalo. Konec koncev nama v Zurichu ni bilo slabo, imela sva svoj krog prijateljev in urejeno stanovanje, starši so bili relativno blizu, socialna varnost je bila dobra, na koncu pa sva po spletu naključij tudi imela ponudbe za nadaljevanje najine kariere. Kakorkoli, s postdoc ponudbama v najinih žepih, sva po dveh mesecih čakanja končno pričakala tisto vizo. Stvari seveda niso šle brez vseh problemov, ampak Mischa bi rekel, da to niso bile ovire, ki jih ne bi mogla preskočiti. Tako sem konec februarja naprej odletela jaz, Mischa pa se mi je pridružil teden kasneje, po tem, ko je iz Švice uspešno odpravil majnšo pošiljko najinih osebnih stvari.
Nisva pričakovala, da bodo stvari enake kot so bile, ko sva Avstralijo zapustila zadnjič in prav to sva želela preveriti: je Avstralija še vedno tista dežela, ki naju je pred leti tako prevzela. Stvari so, khm, rahlo dražje. In to govorim iz švicarske prespektive, kjer so stvari res drage. Kar naju je najbolj presenetilo, je bilo kako drage so stvari, ki so bile že uporabljene: pohištvo, avtomobili, elektronske naprave itd. Poleg tega sva morala kar hitro sprejeti kakšna so tu stanovanja. Z eno besedo: majhna. Cenejša kot v Zurichu, ampak res majhna. Ker s pritoževanjem ne bova ničesar spremenila, sva se odločila, da so to stvari, ki jih moraš sprejeti, ko se preseliš. Še posebno, ker sta najini službi na dveh različnih koncih mesta in sva želela najti kotiček nekje vmes. Na koncu sva imela srečo, da sva dobila relativno veliko stanovanje, kilometer in pol oddaljeno od plaže in 45-60 minut do služb. Kar niti ni tako hudo. Finančni vidik opremljanja stanovanja nama je seveda dal glavobol (še posebaj ker imajo tu ljudje tudi svoj osebni hladilnik in pralni stroj), ampak na koncu sva se prebila skozi to in sedaj imava vsaj delno opremljeno stanovanje v katerega zvečer z veseljem prihajava. Interneta še vedno nimava (v Avstraliji za to potrebuješ 4-6 tednov), prav tako ne televizije, lahko pa zato več časa kvalitetno preživiva drug z drugim.
Ker sva oba prispela v Avstralijo le dva dneva pred pričetkom službe, je le-ta do sedaj prevzela velik del najinih življenj. Tudi tu so ljudje le ljudje in privih 14 dni sem tako kosilo jedla sama. Ni se zdelo, da bi kogarkoli res zanimalo ali kaj potrebujem in ali bi mi prav prišlo nekaj družbe. V zadnjih letih sem se navadila, da je včasih ok biti tudi sam in me to ni preveč prizadelo. Po teh dveh tednih, pa sem končno lahko odšla v lab in od takrat je v službi res fajn. Na mojem projektu sva le dva postdoca in klima tu je popolnoma drugačna kot je bila v mojem prejšnjem laboratoriju. Na začetku sva praktično vse stvari delala skupaj in občutek, da imam nekoga, ki ga lahko vprašam za pomoč dokler se ne počutim dovolj samozavestno, je bil absolutno nenadomestljiv. Poleg tega je več sodelovanja, ker se tu ljudje zavedajo, da se da tako doseči mnogo več kot če vsak dela na svojem omejenem projektu in nikoli ne govori z drugimi. Če primerjam laboratorij s tistim v Švici, smo imeli v Švici sigurno več opreme in več možnosti, da pridemo do uporabe najnovejše tehnologije, tu, na primer, s tem kar imajo, dejansko rešujejo strukture. ;) Mogoče bi se morali malo zamisliti kaj je v življenju res pomembno. Dnevi tako kar prehitro minevajo, čez vikende pa je seveda še vedno 1000 stvari, ki jih je potrebno postoriti.
Avstralija je še vedno neverjetna in čeprav je najina situacija sedaj drugačna, verjamem, da bova znala izkušnjo izkoristiti do konca. Sončni zahodi še vedno vzamejo sapo in nikoli se jim ne morem dovolj naužiti. Še vedno pa je ena najboljših stvari tisti vonj, ki te prevzame, ko stopiš iz hiše, ko okoli tebe zapiha veter in s seboj prinese vonj evkaliptusa.
