Krvodajalska ali puščanje krvi drugič

Darovanje krvi ja... Mislim, da potrebuje svoj blog. Predvsem zato, ker načeloma krvi v Sloveniji pogosto primanjkuje in ker gotovo obstaja veliko ljudi, ki bi kri lahko darovalo, pa enostavno niso dovolj seznanjeni.
Ko boste imeli kaj časa, se preklikajte čez spletne strani Zavoda za transfuzijsko medicino: http://www.ztm.si/sl/.

Vedno sem občudovala krvodajalce, pa se sama kar dolgo časa nisem odločila za to. Zakaj ne vem. Verjetno je bil prisoten strah, ker nikoli nisem marala dajati krvi. Igle sem sovražila in vsakič, ko je bilo potrebno iti v laboratorij, sem že kakšno uro prej komplicirala. Danes se mi zdi to neumnost. Strah ima velike oči in škoda, da nas včasih preveč ohromi.

Ko sem šla prvič na Zavod za transfuzijsko medicino je bil strah še močno prisoten. Se pa spomnim kako je zdravnik ta moj strah začutil in celo prišel vprašati mojo prijateljico ali je z menoj vse v redu. Takrat mi je bilo jasno, da bo z menoj vse v redu.:)

Darovanje krvi je v Sloveniji še vedno neplačljivo (če ne upoštevamo tega, da lahko zaposleni izkoristijo prost dan službe). V drugih državah imajo sistem darovanja različno urejeno: ponekod je (tako kot pri nas) prostovoljno, nekje dobijo plačano ... Najbolj zanimiv sistem pa je tisti, pri katerem imajo krvodajalci prednost na določenih zdravniških listah, npr. za določene preiskave itd. Sama se strinjam z našim sistemom, saj se mi zdi, da bi se s plačilom stvari obrnile. Malo je situacij v katere se tako rada vračam in tisto kar privablja sedaj je prijaznost osebja in neznansko dober občutek, da si naredil nekaj dobrega. Ne delam si utvar, da bo samo moja kri nekomu rešila življenje, vem pa, da bo mogoče komu pripomogla h kvalitetnejšemu življenju.

Ne bodi kot drugi

Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Feri Lainšček

Say no to plastic bags!

Say no to plastic bags je naslov ene izmed skupin na facebooku. Je pa to pravzaprav stvar kateri bi se morali pridružiti vsi ljudje.

K pisanju tokratnega bloga sta me pripravili dve stvari, ki sem ju opazila v zadnjih dveh dnevih (je pa sicer res, da se druga omenjena vleče že dalj časa).
Prva je ta, da sem opazila, da v DMu namesto plastičnih vrečk ponujajo papirnate vrečke vseh velikosti. DM je bila verjetno ena prvih trgovin, v kateri si ob nakupu dobil brezplačno vrečko. O smiselnosti dajanja vrečk se že dolgo sprašujem, pa še vedno nisem prišla do absolutnega odgovora. Argument za je ta, da večina teh vrečk vsebuje reklamo za trgovino in reklama ne bi smela biti plačljiva. Argument proti pa je ta, da smo ljudje vseeno malo škrti in ne želimo plačevati za vrečke, ki jih imamo tako ali tako že doma. Tako vseeno uporabimo manj plastičnih vrečk kot bi jih, če bi bile vedno plačjive (pri tem za trenutek pozabimo, da so male plastične vrečke brezplačne in da gre v njih manj blaga kot v navadne). Danes so brezplačne vrečke praktično dosegljive povsod in želela bi si, da bi tudi ostale trgovine šle po poti DMa ter začele ponujati papirnate vrečke.

Druga stvar, ki me je danes (ponovno) spravila v slabo voljo je ta, da se vedno znova pojavljajo ljudje, ki porabijo ob nakupih 10+ malih plastičnih vrečk. Ne razumem zakaj... Prvič pospravljaš veliko dlje kot v eno navadno, drugič je 10 vreč velik težje odnesti do doma kot eno ali dve, tretjič: kaj boš z vsemi temi vrečkami razen za v kakšen mali koš, kjer jih pa spet ne potrebuješ 10 na teden?...

Omejevanje uporabe plastničnih vrečk je le ena izmed stvari, ki jih lahko vsak posameznik naredi za manjše onesnaževanje okolja. K takim malim stvarem, ki jih vsi lahko naredimo spada še na primer ločevanje odpadkov (vsaj ločevanje papirja, plastike in steklenic načeloma ne bi smel biti problem) in uporaba javnega prometa, nog in kolesa kadar je to mogoče. Ne verjamem v to, da nam zaradi segrevanja ozračja grozi konec sveta, verjamem pa, da se do planeta obnašamo precej mačehovsko. In tudi ne verjamem v izgovore, da posameznik ne more nič narediti. Ja, je res, da bi bila stvar bolj učinkovita če bi se vse dogajalo na neki državni ravni. Je pa tudi res, da vsak mali prispevek pripomore k temu, da svojega okolja ne zasvinjamo bolj kot smo ga že.