Darovanje krvi ja... Mislim, da potrebuje svoj blog. Predvsem zato, ker načeloma krvi v Sloveniji pogosto primanjkuje in ker gotovo obstaja veliko ljudi, ki bi kri lahko darovalo, pa enostavno niso dovolj seznanjeni.
Ko boste imeli kaj časa, se preklikajte čez spletne strani Zavoda za transfuzijsko medicino: http://www.ztm.si/sl/.
Vedno sem občudovala krvodajalce, pa se sama kar dolgo časa nisem odločila za to. Zakaj ne vem. Verjetno je bil prisoten strah, ker nikoli nisem marala dajati krvi. Igle sem sovražila in vsakič, ko je bilo potrebno iti v laboratorij, sem že kakšno uro prej komplicirala. Danes se mi zdi to neumnost. Strah ima velike oči in škoda, da nas včasih preveč ohromi.
Ko sem šla prvič na Zavod za transfuzijsko medicino je bil strah še močno prisoten. Se pa spomnim kako je zdravnik ta moj strah začutil in celo prišel vprašati mojo prijateljico ali je z menoj vse v redu. Takrat mi je bilo jasno, da bo z menoj vse v redu.:)
Darovanje krvi je v Sloveniji še vedno neplačljivo (če ne upoštevamo tega, da lahko zaposleni izkoristijo prost dan službe). V drugih državah imajo sistem darovanja različno urejeno: ponekod je (tako kot pri nas) prostovoljno, nekje dobijo plačano ... Najbolj zanimiv sistem pa je tisti, pri katerem imajo krvodajalci prednost na določenih zdravniških listah, npr. za določene preiskave itd. Sama se strinjam z našim sistemom, saj se mi zdi, da bi se s plačilom stvari obrnile. Malo je situacij v katere se tako rada vračam in tisto kar privablja sedaj je prijaznost osebja in neznansko dober občutek, da si naredil nekaj dobrega. Ne delam si utvar, da bo samo moja kri nekomu rešila življenje, vem pa, da bo mogoče komu pripomogla h kvalitetnejšemu življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar