Večina Avstralije ne povezuje ravno z zimskimi okoliščinami, in čeprav v Melbournu verjetno nikoli ne bomo dobili dveh metrov snega, zima definitivno počasi prihaja. Dnevi so se že primerno skrajšali in dnevno svetlobo tako premoremo le med 7.30 in 17.30 (oziroma nekaj takega, ne vem kdaj mi je nazadnje res uspelo iti domov, ko je bilo zunaj še sveto). Dnevi postajajo tudi bolj mrzli in vetrovni. Še huje pa je, da je najino stanovanje verjetno bolj mrzlo od zunanje okolice, ker je pač izolacija skoraj neobstoječa. Tudi zaradi tega je bilo zadnjič prav smešno gledati razpravo o mejah hrupa, ki je potekala v določenih krogih doma. Tu sem se že navadila, da najina spalnica gleda na parkirišče sosednje stavbe in da je hrup avtomobilov pač moja večerna uspavanka.
Najino življenje se je po začetni kolobiciji postavilo v ustaljene tire. Tako tedne preživiva na relaciji služba-stanovanje, čez vikende pa nadoknadiva čez teden zamujeni spanec in poskusiva preživeti vsaj nekaj časa zunaj. Če ne drugega, se vsaj odpraviva na sladoled in na sprehod ob obali, saj bi bilo kar malo žalostno če ne bi izkoristila lokacije. Najino stanovanje je namreč od promenade ob obali oddaljeno le dober kilometer. Tek ob plaži je tudi moja priljubljena rekreacija, čeprav moram priznati, da je tek proti vetru, ki piha v prsa s hitrostjo 25 km/h, precej težaven. Prvih nekaj tednov me je že nekaj kilometrov popolnoma uničilo, sedaj se pa pač ne vdam: grizem, dokler se veter ne vda prvi. In tako počasi ponovno nabiram tekaške kilometre, k čemur pripomore tudi to, da imamo nasproti mojega laboratorija lep park kamor se da pobegniti medtem, ko eksperimenti "tečejo".
Služba je še vedno fajn. Skupina, ki se ukvarja s strukturno biologijo je majhna in dejansko so se sposobni med seboj pogovarjati in prilagajati. Tako ne prihaja do tega, da se mora vsak soočiti z istim problem kot se je dogajalo v mojem prejšnjem labpratoriju. Ker je laboratorij del fakultete za farmacijo, se večina ljudi ukvarja s farmacevtskimi tematikami, tako da smo mi nekakšni "outsiderji". Ker tudi šef ni strukturni biolog, nam pusti, da delamo samostojno, čeprav nikoli ne izpusti priložnosti, da bi vprašal kdaj bomo rešili strukturo novega receptorja. Glede na to, da je projekt praktično ležal v predalu zadnjih nekaj let (no, verjetno nekje v zamrzovalniku na -20), smo do sedaj že uspeli dobiti kristale v nekaj različnih pogojih in difrakcijo do 8A. Pot je še dolga, ampak začetek je. V Švici smo bili razvajeni, saj smo imeli sinhrotron direktno pred nosom in smo lahko praktično kadarkoli preverili kvaliteto naših kristalov. Avstralski sinhrotron je za nas trenutno še precej neuporaben, saj imajo ljudje, ki so dejansko tam zaposleni zelo malo časa za razvoj. Zato se še vedno, več ali manj, ukvarjajo le s konvencionalno kristalografijo. Na srečo lahko mi naše vzorce pošljemo v Ameriko, kjer lahko potem naše eksperimente izvedemo kar iz luksuza naše pisarne. V kolikor je internet v redu (malo več o tem v odstavku spodaj). Ker tako dejansko vskočimo vedno, ko dejanski uporabnik na Stanfordu ne rabi vsega časa, ki je bil predviden zanj, se nam je v zadnjem tednu zgdodilo, da smo dvakrat dobili čas za analizo, kar je pomenilo, da smo bili v službi 12-16 ur. Mislim, da smo potem porabili kar nekaj časa, da smo dodobra prišli k sebi. Nadur seveda ne poznamo, kakšnega višjega plačila tudi ne, je prednost našega dela, da nas dejansko nihče ne kontrolira in si lahko občasno vzamemo tudi kakšen dan malo bolj "na izi".
Čeprav naj bi na internet doma čakala nekaj tednov, se je vse skupaj odvilo hitreje od pričakovanj. Plačala sva sicer 250 dolarjev za to, da je nekdo prišel do naju in "priklopil" telefonsko linijo (to mu je vzelo natanko 5 minut), ampak tak je tu sistem in midva ne moreva nič. Dostop do interneta sva tako dobila presenetljivo hitro, kar pa ne pomeni, da dejansko lahko res uporabljava internet. Hitrost je namreč tako mizerna, da lahko internet uporablja le eden od naju, tako da se morava o tem dogovoriti (no ja, vsaj poskrbi za to, da redno komunicirava :P). Malo me spominja na tiste čase pred 20 leti, ko so nas starši odlogirali z interneta, ker so potrebovali telefon. Tu namreč vsa infrastruktura pripada eni samo telefonski družbi, ki ima seveda absoluten monopol. V zadnjih letih so se pojavile manjše družbe, ki ponujajo internet, ampak morajo najemati priključke od te velike družbe. Uporabniki nato igramo namizni tenis med vsemi temi družbami, si podajamo žogico in izgubljamo živce. Tako sva se odločila, da prekineva pogodbo z eno od teh manjših družb in se pridruživa glavni telefonski družbi. Tako bova seveda plačevala mnogo več, ampak imava vsaj pogodbo s katero so obvezani, da ima najina internetna povezava vsaj neko določeno minimalno hitrost (mogoče bova pa že kmalu lahko oba naenkrat uporabljala internet).
V zadnjih tednih so prispele tudi najine stvari, ki sva jih poslala iz Švice. Tako ima Mischa končno dovolj spodnjega perila in meni ni treba vsakih nekaj dni skrbeti ali je v predalniku še dovolj njegovih svežih nogavic. Ker po pogodbni ne smeva v nobeno steno zabiti niti enega žeblja, sva se opremila z nalepkami, ki nama omogočajo, da na stene obesiva vse tiste slike, ki so tudi prispele (2 ogromni škatli!). Tako stanovanje dejansko postaja malo bolj domače in stene manj bele. Je pa s paketom tudi prišla streznitev, da sva se res preselila in da sva se res odločila, da se odseliva na drugo stran sveta. Zame je bilo kar malo boleče, ko sem razmišljala koliko zamujeni stvari je pred nama: rojstni dnevi, poroke, nove družinske pridobitve, odraščanja otrok najinih prijateljev ... Koliko prijateljstev se bo izgubilo nekje vmes med telefonskimi pogovori in vrsticami emailov? Za koliko od teh bo odgovorna moja neodzivnost in trma? Po drugi strani: koliko novih doživetij je pred nama? Koliko preizkušenj, ki naju lahko še bolj povežejo? Koliko skupnih razočaranj in koliko nepozabnih potovanj?
Priznam, iskanje novih "prijateljstev" je tisti del, ki me dela najbolj nervozno. Mischa pravi, da zato, ker od ljudi preveč pričakujem. Priznam, da ima prav. Verjetno vse skupaj izhaja že iz naše vzgoje: v angleščini je praktično vsak človek, ki je okoli tebe, tvoj "friend". V slovenščini pa striktno ločujemo med prijateljem, znancem, kolegom itd. Pravih prijateljev je malo in te so tisti na katere se lahko absolutno zaneseš. Vsaka selitev s seboj prinese tudi to, da moraš na novo vzpostaviti krog ljudi, ki jih imaš okoli sebe. Težko bi rekla, da sem v Švici uspela najti res prave prijatelje, čeprav Mischa trdi, da je to le posledica moje trme in neprilagodljivosti v določenih situacijah. Mischa, na drugi strani, nima problemov z navezovanjem novih prijateljstev, tako se pogosto zgodi, da me pusti doma, ko se on odpravi s prijatelji na pivo. Ali v kino ... :)
Ne glede na vse, trenutno nama res ni nič hudega. In čeprav včasih pride črv dvoma ali pa trenutek otožnosti, ta hitro mine. Sploh kadar se v mojem inboxu znajde kakšen prijeten mail. ;)
