Če sem se pred dvema letoma spraševala kako pospraviti celo omaro v kovček in oditi za pol leta, sedaj ugotavljam kako to narediti za več časa. Malo se tolažim, da tokrat odhajam le nekaj sto in ne več tisoč kilometrov stran. Poleg tega se bom do menjave letnih časov še vrnila domov. Po drugi strani postajam izbirčna in želim s seboj na primer odnesti tudi svoje smuči, kar seveda celoten proces pakiranje še dodatno zakomplicira.
Po več kot letu dni življenja med dvema državama, je sedaj končno čas, da malo zamenjam svoje okolje. Ampak, po resnici povedano, bom verjetno še vedno živela med obema državama, le da bom odhajala od drugje. Ne maram odhajanja. Ne maram poslavljanja. Ne vem zakaj se vedno zdi dokončno. Nekako sem se navadila, da sem malo tu in malo tam. Da zamudim stvari tu in tam. Vendar, čeprav se zdi, da imam sedaj dve družini in dve skupini prijateljev, si včasih želim, da bi lahko imela ob sebi tiste prave ljudi, s katerimi gremo skupaj na kavo ali kosilo in se lahko smejimo našim internim šala.
Ja, odhajam. Ampak le novim dogodivščinam in novemu znanju naproti. In upam, da nam bo tokrat uspelo bolje premagovati razdaljo kot zadnjič. ;)
