Nikoli nisem marala zime. Nisem marala mraza, vonja, nrepotrebnega izgubljanja časa z oblačenjem. Še najbolj sem sovražila temo, ki me je spremljala zjutraj, ko sem odšla od doma v šolo in ki je spet prekrivala domači Kamnik, ko je vlak pripeljal na postajo. Od zime je obstajal samo še en hujši letni čas. In to je bila jesen.
Očitno se je v meni nekaj premaknilo. Zima me ne moti več. Pravzaprav čisto uživam v njej in v vseh čarih, ki mi jih ponuja. Še vedno sovražim občutek, ki me navdaja tiste dneve, ko pospravljam v omaro svoja krilca in kratke hlače in vem, da jih dolgo, dolgo ne bom oblekla. Sem pa že v pozni jeseni začela uživati v teku pod lučkami. Kako je v bistvu lepo, pa tega dolgo časa nisem vedela. Pa prvi sneg. In tiste snežinke, ki so nas spremljale zadnje dneve, ko so debeli kosmi padali iz čisto jasnega neba.
Danes sem stala na vrhu kamniške Špice in čakala na preostale s katerimi smo v bistvu šli "skupaj" gor. Kako uživam v teh pohodih, ko gremo skupaj, pa grem lahko naprej po svojih zmožnostih in uživam v tem kar me obdaja in kar mi v tistem trenutku hodi po glavi. Tako stojim danes tam na vrhu, na tistem centimetru snega, ki še kar trmasto vztraja. Spodaj pod mano leži Kamnik z okoliškimi vasmi, na desni pa se razprostirajo gore pokrite z debelo snežno odejo. Še nikoli nisem videla Kamniškega sedla tako lepega in kar jezna sem, da mi drevesa deloma zakrivajo pogled. Zaprem oči in uživam v tistih trenutkih tišine, ki mi preostanejo. Zaslišim zvok palic in na vrh prispe starejši gospod. Prijazno pozdravi in začne pogovor o tem kako lepo je bilo danes na Veliki planini. Kako bi rada pobegnila tja. Samo za kak dan ali dva. In se izgubljala po planini, se sankala, metala v sneg in se kepala. Gre kdo zraven? ;)
Gospod ugotovi, da ga zebe in odrine v drugo smer. Preostanek moje skupine pa prav tako prešerne volje prispe do vrha. In odrinemo v dolino. Pa čeprav samo nekaj sto metrov nižje. Se mi zdi, da pozimi čas tukaj teče drugače.
Zvečer me kliče moj najljubšejši bratranec: "Gremo jutri kaj drsat?" Moj odgovor: "Ja, seveda, da gremo." Zima ima tudi svoje prednosti. Drsanje na primer. Pa smučanje. Lučke po Ljubljani. In kuhano vino. Pa tople šale, kape in rokavičke. In držanje za roke pod pretvezo, da nas zebe. Ter kakšen ukraden objem kdaj in kdaj.
Ja, drsat grem. In to ne s komerkoli, ampak z NEKOM. S tistim, ki je z mano hodil ven, ko sem bila še mlajša. Ki je preživel vse moje izpade. Ki me je poslušal, ko sem bila nesrečno zaljubljena in bil pri meni tudi takrat, ko sem bila cel mesec doma, ker sem se slabo počutila. Tisti, ki se je letos poleti poročil. Zadnjič sem po dolgih mesecih dogovarjanja končno uspela priti k njima v novo stanovanje. Na sok (ker ne maram čaja)in božične piškote. Gledali smo slike s poroke, se pogovarjali in smejali. Ko sem ju gledala, sem si želela, da bi tudi sama nekoč našla nekoga, ki naju bo družila enaka ljubezen. Enkrat ...
ponedeljek, 29. december 2008
sreda, 24. december 2008
Doma sem, doma
Ja, danes sem vstala zjutraj ob sedmih. In to samo zaradi Denisa, ker sem obljubila, da mu prinesem nazaj CD z motivacijskega. No ja, zraven sem šla še kupit nekaj daril za mojo sestro in mamo. In sem navdušena. V Ljubljani sem bila ob pol devetih, Denisa klicala uro kasneje in ga seveda zbudila. Khm... Kdo je že rekel, da bo zgodaj pokonci?? Skratka, ob enajstih sem bila že doma.
Do sedaj sem preposlušala že skoraj vse pesmi od Beach Boysov. Začelo se je s "Forever", s čim se bo končalo še ne vem. Prebrala sem blog svoje sošolke, ki sem ga šele pred kratkim odkrila. Poskušala težiti tistemu že včeraj omenjenemu fantu preko računalniške žice, pa mi ni uspelo.:( Mislim, da je skrajni čas, da grem posesat sobo in mogoče pomagat pospravit še kaj drugega po hiši. Če pa tega ne, pa vsaj nadoknadit tisti manjkajoči spanec od včeraj.
Do sedaj sem preposlušala že skoraj vse pesmi od Beach Boysov. Začelo se je s "Forever", s čim se bo končalo še ne vem. Prebrala sem blog svoje sošolke, ki sem ga šele pred kratkim odkrila. Poskušala težiti tistemu že včeraj omenjenemu fantu preko računalniške žice, pa mi ni uspelo.:( Mislim, da je skrajni čas, da grem posesat sobo in mogoče pomagat pospravit še kaj drugega po hiši. Če pa tega ne, pa vsaj nadoknadit tisti manjkajoči spanec od včeraj.
Stvari, ki me spravljajo v dobro voljo
Že precej časa nazaj sem pisala o stvareh, ki me jezijo. Klemen je takrat predlagal, da napišem še stvari, ki me veselijo, so mi všeč in me spravljajo v dobro voljo. Takrat očitno nisem bila pri volji, ampak danes pa sem. Torej, stvari, ki me veselijo...
1. Moja družina, ki me zna spraviti v dobro voljo, hkrati pa občasno tudi razjeziti do konca. Ampak, v končni fazi vedno vem, da tu lahko najdem zavetje in da bodo oni trenutno edini, ki mi bodo znali pomagati, ko mi bo zares hudo.
2. Tek, ker kaj kmalu ugotovim kako postajam vedno slabše volje, ko dolgo časa ne tečem. Takrat tudi mami reče: "Živa, kaj ko bi šla ti danes malo tečt?" Kot je že ena moja sošolka v svojem blogu ugotovila, to ni več samo psihološka, temveč tudi fiziološka potreba.
3. Tisti fant tam, približno 100 km stran od mene, s katerim se samo občasno slišiva preko računalniške žice, pa mi s svojim humorjem vedno pričara nasmeh na obraz.
4. Druga klop v M4 ter človek, ki sedi levo od mene. Prav tako še 2/3 ljudi, ki sedijo za mano ter še kakšna klop bolj zadaj, ker vedno vedo kaj reči, ko piham od jeze in ko sem totalno na tleh zaradi nesrečne ljubezni.
5. IAESTOVCI. Sedaj sem končno ugotovila, da še obstajajo novi načini spoznavanja ljudi in da obstaja en kup zanimivih stvari, ki jih je vredno poznati.
6. Vsa tista mala vabila v kino, na drsanje, na kuhano vino, kavo itd., ki me spravijo ven tudi po tem, ko se že zdavnaj odločim, da bom ostala doma in gledala tv.
7. Morje, plavanje, sonce in bučanje valov.
8. Poletne nevihte, ki jih opazujem iz svoje tople sobe in vedno znova ugotavljam kakšno moč ima narava in kako je nikoli ne bomo premagali.
9. Sladoled in kuhano vino.
10. Še in še ...
1. Moja družina, ki me zna spraviti v dobro voljo, hkrati pa občasno tudi razjeziti do konca. Ampak, v končni fazi vedno vem, da tu lahko najdem zavetje in da bodo oni trenutno edini, ki mi bodo znali pomagati, ko mi bo zares hudo.
2. Tek, ker kaj kmalu ugotovim kako postajam vedno slabše volje, ko dolgo časa ne tečem. Takrat tudi mami reče: "Živa, kaj ko bi šla ti danes malo tečt?" Kot je že ena moja sošolka v svojem blogu ugotovila, to ni več samo psihološka, temveč tudi fiziološka potreba.
3. Tisti fant tam, približno 100 km stran od mene, s katerim se samo občasno slišiva preko računalniške žice, pa mi s svojim humorjem vedno pričara nasmeh na obraz.
4. Druga klop v M4 ter človek, ki sedi levo od mene. Prav tako še 2/3 ljudi, ki sedijo za mano ter še kakšna klop bolj zadaj, ker vedno vedo kaj reči, ko piham od jeze in ko sem totalno na tleh zaradi nesrečne ljubezni.
5. IAESTOVCI. Sedaj sem končno ugotovila, da še obstajajo novi načini spoznavanja ljudi in da obstaja en kup zanimivih stvari, ki jih je vredno poznati.
6. Vsa tista mala vabila v kino, na drsanje, na kuhano vino, kavo itd., ki me spravijo ven tudi po tem, ko se že zdavnaj odločim, da bom ostala doma in gledala tv.
7. Morje, plavanje, sonce in bučanje valov.
8. Poletne nevihte, ki jih opazujem iz svoje tople sobe in vedno znova ugotavljam kakšno moč ima narava in kako je nikoli ne bomo premagali.
9. Sladoled in kuhano vino.
10. Še in še ...
petek, 19. december 2008
Let it be
Včasih bi si morala preprosto reči "pa naj bo" in pustiti stvari, da grejo svojo pot. Ampak ne, jaz nisem tak človek, da bi stvari preprosto pustila, ampak se vtikam v njih toliko časa, dokler se vse ne zaplete tako zelo, da se stvari navadno precej slabo končajo.
Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.
V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.
And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.
Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?
And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.
Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.
Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.
V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.
And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.
Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?
And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.
Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.
Naročite se na:
Objave (Atom)