Odkrivanje novih tekaških poti

Ko sem začela teči, mi je tistih nekaj poti, ki sem jih imela, čisto zadostovalo. Danes mi je že rahlo dolgčas, ko že tretjič v enem tednu tečem po isti progi. Zato počasi iščem nove. In eno sem odkrila prejšnji teden. Dolga je približno 40 minut, kar je ravno primeren čas, da preobremenitev kolena še ni prevelika. To pomeni, da lahko naslednji dan normalno hodim.

Včeraj sem rekla Mateju naj pokliče če bo šel danes kam ven. V nasprotju z večino ostalih ljudi s katerimi se po sili razmer družim, on dejansko spada med tiste, ki svoje obljube držijo. In sva šla... Proti Samotnemu malnu. In Matej, mislim da je več kot 10 km.:P Ze od nas do centra je 2 km (no, al pa vsaj 1,5). In ja, bilo je zakon. Po dolgem času sem se spet nasmejala in pozabila na tiste probleme, ki me čakajo doma. Matej, upam da mi ne zameriš da to tukaj omenjam, ampak tista izjava: "Aja, saj res, danes se je prestavila ura, zato je sonce še tako visoko..." me je res nasmejala. Naj bralcem obrazložim, da sva imela prej kar precej dolg pogovor o smiselnosti prestavljanja ure.

In ni mi žal, da sem dan zapravila za stvari, ki me veselijo in spravijo nasmeh na obraz. Bom pa zato čez teden bolj pridna.

Blog

Matej pravi, da je moj blog precej oseben. Nekaj časa sem se spraševala ali je ta opazka pozitivna ali ne in danes jo jemljem kot nevtralno. Moj blog bi bil težko drugačen zato, ker je moj in ker je vse kar pišem pogled skozi moje oči. Že zato je osebno. Je pa res, da mogoče včasih pišem stvari, ki jih ljudje na bloge ne in ki res spadajo že v ožjo osebno intimo. To dela predvsem zato, ker se potem počutim bolje in ker se mi zaenkrat to pisanje še ne zdi tako osebno, da tega ne bi pisala. Vem, vse skupaj zveni zmedeno, ampak taka je tudi trenutna situacija v moji glavi.

Danes sva šli z Vesno na koncert Neishe, ki je bil tukaj v Domu kulture. Izvočenje je bilo slabo, ampak je bil koncert v splošnem dober. Koncertov v osnovi ne maram, ker je glasba preglasna in ker se mi zdi, da lahko skladbe enako dobro (ali še boljše) slišim na CDju. Ampak ta je bil tak majhen in intimen. Pa ne mislim komentirati samega koncerta. Moje misli so večkrat odplavale kam drugam. Predvsem mi je dala misliti tista Neishina izjava, ko je rekla, da je pogled z odra precej drugačen in da je, ko je bila stara 16 let stala pod odrom in žurala prav tukaj. In so se porodili spomini.
V času naših staršev se je ta stavba imenovala Kinodom in tja so hodili gledat otroške kino matineje. Smešno... Ko sem bila jaz mlajša, je stavba propadala. Je pa naš klub točno v tej dvorani uredil strelišče, kjer smo vsak večer trenirali. Nekje v kleti pa je igral nek band. Nikoli nisem bila na teh "koncertih" na katerih je bil Neisha, ampak predvidevam, da je govorila o teh časih. In tudi mi smo se imeli fino. Bili smo najboljši prijatelji in tam prebili vse svoje večere. Tam se odstreljala svojo prvo tekmo, na kateri sem nastrelila vsega skupaj 30 točk.:) Tam sem imela prijatelje, se resno zaljubila (in tudi odljubila), se naučila kaj je res pomembno v življenju. Potem so se občinski veljaki odločili, da dvorano predelajo in jo poimenujejo Dom kulture. Tam smo nato imeli (kot prva generacija naše osnovne šole) svojo valeto. In ja, bila je prelomnica. Danes tja hodimo na koncerte in gledališke predstave.

In ja, vsakič ko pridem se spomnim na tiste čase, ki so minili. In nikoli ne bom pozabila vseh teh lepih trenutkov, ki mi jih je dala ta dvorana.

Tek, počitek, Šmarna gora

Ko pregledujem svoj tekaški dnevnik, ugotavljam da so minili že trije tedni brez teka. Najprej 14 dni zaradi bolečega kolena in še dodatni teden zaradi vnetih ušes in splošnega slabega počutja.

Da ne govorim o vremenu prejšnji teden. V soboto sem se odločila, da je bilo dovolj zabušavanja in da je treba kaj narediti. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudila. me je čakalo precej neprijetno presenečenje: sneg na strehah in travnikih in nič ni izgledalo, da bi kaj ponehalo. Včasih sem sovražila tek v snegu in dežju, ker so mi dežne kaplje meglile pogled. Potem pa so me na treningu naučili, da kapa s šiltom vse lepo prestreže in da postane tek v dežju zaradi razmočene podlage v bistvu še večji užitek. Se oblečem in grem. Srečam sicer nekaj znancev, ki me čudno gledajo, pa me to ne moti več. Važno da uživam. Po tolikem času je bilo pol ure čisto dovolj in tudi koleno me je precej manj bolelo, pa tudi regeneracija je bila veliko hitrejša.

Vseeno sem ta teden poklicala zdravnico, da dobim napotnico za nadaljne preiskave. Takim stvarem je treba priti do dna, ker se drugače stalno ponavljajo. Komaj čakam, da ugotovimo kaj je v bistvu narobe in bom lahko tekla brez bolečin.

Po celem tednu dežja je bilo prav fino videti sonček zjutraj. Zato sva z mami šli na Šmarno goro, ker mi manjka še nekaj točk pri športni vzgoji. Prav smešno je gledati vse tiste trume ljudi, ki prav "romajo" na vrh. Še bolj smešno je gledati tiste študente, ki se jim zdi, da je to najlažji način za pridobitev točk. Potem pa po poti preklinjajo vse kar leze in gre, ker kaj kmalu ugotovijo, da brez kondicije ni tako lahko priti do vrha. Še bolj smešne pa so tiste punce, ki so sicer oblečene v trenirko, ampak v roki pa nosijo eno tako elegantno torbico. Nekako mi ni čisto jasno zakaj rabiš torbico na Šmarni gori. Je pa res, da sem se vsaj jaz od srca nasmejala.

Zate

Trije tedni so že minili od tistega dneva, ko se mi je zdelo, da se mi je sesul svet. Ko sem vikend prečepela v svoji sobi in se borila s solzami, ki jih nisem mogla več zadrževati. Danes se delam, da me nič več ne more zlomiti, da me nastala situacija ne moti in da sem močnejša. Pa v bistvu nisem... Za na faks in med ljudi si na obraz nadenem nasmeh in se delam, da je vse v redu. V bistvu noben še ni ugotovil, da je vse samo farsa in še nihče me ni vprašal kaj se z mano v bistvu dogaja.

Pogrešam te. Pogrešam najin smeh za brezvezne reči, ki sva jih razumeli le ti in jaz, pogrešam iskren objem in tolažbo, pogrešam tiste telefonske klice, ki so se začeli z: "Živjo, te kličem samo za to, da te vprašam kako si." in ki so jih danes zamenjali tisti: "Čav, te motim? Veš, rabim pomoč..."

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje če me sploh ne bi bilo, ker me itak ne bi noben pogrešal. Čeprav vem, da si bom jutri spet nadela na obraz tisti lažni nasmeh in šla med ljudi.

Spomladanska utrujenost

Se mi zdi, da se me že loteva, pa v bistvu koledarsko še pomlad ni. Res je sicer, da sem ravno prebolela bolezen in da sem precej slabo spala zaradi kašlja. Nisem sicer gledala na uro, ampak se mi zdi, da nisem spala več kot le par ur. Saj ne da navadno res veliko spim, ampak svojih minimalnih 5 ur pa res rabim.

Zjutraj sem vstala, da sem v Ljubljano odnesla eno poročilo in potem se je začelo. Ko sem prišla domov, sem šla spat. Pojedla kosilo in spet šla spat. Zbudil me je sošolec, ki me je klical zaradi enega poročila (vsaj mislim- kadar me kdo zbudi, se ponavadi ne spomnim kaj sem govorila in običajno niti kaj je klicoči sploh hotel od mene). Spet sem šla spat, kar je skrajno nenavadno pri meni. In najhuje je, da imam stalno občutek kako sem utrujena, čeprav sem ravno vstala iz postelje.

Ja, definitivno je spomladanska utrujenost!:P Mogoče je tudi razlog, da že kar nekaj časa nisem bila zunaj. Ta teden grem kupit nove superge, nato pa tečt...

Poročila

so stvar, na katero smo vsi študentje nekako obsojeni. K pisanju današnjega bloga me je spodbudilo pisanje zadnjega poročila, ki sem ga, z nekaj presledki, pisala od enih do šestih popoldne. Zabavno ja... Saj ne, da merim absorbanco že nekaj let in da se nikoli nisem vprašala: Ampak, kako zares smo pa prišli do te formule iz katere sedaj računam koncentracije? No, sedaj vem. Iz umeritvene krivulje, ki jo najprej narišeš in nato izračunaš. Najbolj pravilen rezultat ti pač da metoda najmanjših kvadratov, ki si se jo sicer učil v prvem letniku fakultete, ampak si jo do sedaj že pozabil. Se pa zna zgoditi, da imaš lahko srečo in da je kakšen pameten sošolec že pred tabo sestavil program, v katerega moraš ti nato samo še vpisati podatke in dobiš ven graf, pa tudi enačbo premice. Kakorkoli, to še zmeraj ne pomeni, da boš delal poročilo manj kot 3 ure.:P

Po eni strani je v bistvu smešno kako se vedno pritožujemo kadar asistenti rečejo, da moramo oddati poročila na koncu vaj. Po 3 urah dela je v bistvu res težko še razmišljati kaj in kako se nekaj izračuna. Po drugi strani je pa res, da se moraš zato v naprej dobro pripraviti in potem doma nimaš več nobenega dela. Pa še končaš veliko hitreje, ker imaš pomoč takoj zraven sebe. In vsakič, ko pišem poročilo doma že več kot dve uri, preklinjam kaj mi je tega treba. Če bi kdaj všteli še vse te ure, ki jih porabimo doma za pripravo in nato za posanje, porabimo za vaje veliko več časa kot je zapisano v predmetiku.

Life goes on

Ja, življenje gre naprej. Verjetno se ni smiselno spraševati o pomenu, ker se to dogaja ne glede na naše mišljenje o tem. Verjetno je prav, da odraščamo, da se spreminjajo naše mišljenje, razmišljanje, vrednote in prioritete življenja. Vseeno pa bi včasih rada zavrtela čas nazaj, v tiste brezskrbne in vesele dni.

Nazaj v drugi in tretji letnik gimnazije, ko smo bili na verouku še prava klapa, ki je vse petke preživela skupaj. Ko si, ko si zbolel, upal, da boš do petka že v redu, ker ne bi rad zamudil tistgega večera. Ko smo si kljub napornim urnikom vzeli čas in prišli. In smo se imeli fino, ne glede na to kaj smo počeli: šli v kino, na pijačo ali pa le sedeli v sobi, jedli sladoled in se pogovarjali o stvareh, ki so se nam dogajale pretekli teden in ki so v življenju pomembne (ali pa se nam je vsaj zdelo tako). In ko si vedel, da imaš tam gotovo vsaj enega pravega prijatelja, ki ti bo prisluhnil, ko boš imel težave ter ti ponudil svojo ramo, ko je bilo hudo. Leta so pač minila in naša klapa je razpadla. Očitno nismo bili tako trdni kot smo mislili ali pa si vsaj želeli. Verjetno nismo imeli dovolj skupnih stvari in želje, da bi vse skupaj obdržalo in so nas držali skupaj le tisti petki zvečer.

Včasih bi rada zavrtela čas nazaj v četrti letnik, ko smo bile s Tejo in Ano še nerazdružljiva trojka. Ko sem vsakič, ko sem manjkala več kot en dan, dobila sporočilo naj se takoj primajem v šolo, ker me že pogrešajo. Danes sošolci komaj opazijo da me ni, kaj šele da bi kdo poklical in vprašal kako sem in kdaj pridem nazaj. Če bi kaj potrebovali od mene, bi bila situacija verjetno drugačna, ampak takšen je pač svet danes. Vsak izkoristi drugega kolikor pač lahko. In nekako se mi zdi, da se po koncu faksa ne bomo več veliko videvali. In po pravici povedano, se tega trenutka kar veselim, ker mi gredo določeni osebki s svojo zahrbtnostjo kar pošteno na jetra.

Vendar vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, da svojih besed in dejanj nočem vzeti nazaj (pa saj jih tudi nočem- ljudje me morajo sprejemati tako kot sem) in da gre čas naprej in da soločeni ljudje le s časom pokažejo svoj pravi obraz. Nekako verjamem v to, da se ljudje težko spremenimo v takšni meri, da bi se v trenutki z določenimi ljudmi, s katerimi smo se prej dobro razumeli, popolnoma razhajali. Se mi pa zdi, da s časom verjetno v skupnosti vedno bolj postajamo to kar smo. Prijateljstvo in ljubezen ne mineta. Se le izkaže, da vse skupaj ni bilo resnično.

Big brother

Danes je petek zvečer in jaz sedim doma ter gledam BB. Saj vem, patetično... Dejstvo je, da se še vedno precej slabo počutim in da še nimam kakšne blazne želje iti spati. Tako sem se zleknila pred televizijo, da si ogledam uvod v "največji resničnostni šov" pri nas.

Khm... Že začelo se je precej obupno. O voditeljici si še vedno nisem ustvarila enega pravega mnenja. Po eni strani jo občudujem kaj je uspela narediti iz svojega življenja, ampak: ali je res treba, da je vsaka druga beseda auuuu ali pa wooow! Obup! Po drugi strani se sprašujem če bi celoten koncept deloval če voditeljica ne bi bila takšna kot je. Ampak OK, to še sprejmem. Potem pa privedejo nekega dolgolasega človeka, ki mu je glavna voditeljica očitno glavni vzor in katerega vsaka druga beseda je tudi: wooow! In ki ne zna ljudi spraviti v hišo na drugačen način kot da jih priganja: "Gremo, gremo..." Pa ki misli, da je oh in sploh najbolj pameten in da obvlada rapanje in petje in nevemkajše ter da lahko ukazuje kdo mora dati lupčka komu in... Ne vem no...
Ampak najhujša stvar definitivno je trio fantasticus ali tako imenovani komentatorji. Jao... Kaj dobiš če daš skupaj blondinko, samooklicanega seksologa in oblikovalca. Obup, definitivno!

Stvar, ki me pri vsem skupaj najbolj moti je to, da si nisem čisto na jasnem kakšna je ciljna publika letošnjega BB. Po eni strani naj bi bil to šov za vse generacije (no za tiste, ki so dovolj butasti da to gledajo ter za tiste, ki nimamo nič bolj pametnega za početi), ampak to že v osnovi ne more biti tak šov. Če bi bila mama, mi ne bi bilo všeč če bi moj otrok gledal šov v katerem bi bila vsaka druga beseda seks, kjer bi eden izmed komentatorjev stalno omenjal kumare in korenček v nekih čudnih prenesenih pomenih in kjer bi ena od sostanovalk recitirala nekaj iz svoje erotične knjige. Kjer je že takoj jasno, da to pač ni erotika, ampak že bolj pornografija, čepraj je tukaj precej tanka meja.

O stanovalcih pa raje ne bom govorila, ker pač moraš biti malo odpuljen in nimaš vseh povezav v možganih na svojem mestu, da se sploh greš kaj takega.

Kako zelo sovrazim...

... bolezen. In ja, spet sem zbolela.
Nazadnje sem imela vneta ušesa konec januarja, sedaj pa spet. V torek sem odšla k zdravnici, ker sem se precej slabo počutila in ker se nisem mogla učiti (glede na to, da sem imela danes izpit, je bil to pomemben dejavnik mojega obiska pri zdravniku). Izkazalo se je, da moja raven levkocitov ni kritična in da je Hb spet na normalni ravni. Vseeno pa sem dobila zdravila proti vnetju ušes, če se stanje slučajno poslabša.

Vedno sem imela občutek da v primerjavi z ostalimi ljudmi pojem precej več zdravil. Ampak danes se mi zdi, da to ni čisto res. Je pa res, da ne čakam, da se bolezen razvije. Mogoče je res, da bi kdaj kakšna bolečina minila sama od sebe. Je pa tudi res, da si ne predstavljam koliko tablet bi vzela če bi se tista bolečina, zaradi katere včasih preventivno vzamem zdravilo, razvila v kaj več.
Torej... Dobila sem zdravila in takrat sem začela razmišljati kaj bi se zgodilo, če bi bili antibiotiki, ki so sedaj samo na recept, prosto dostopni v lekarni. Osebno se mi nekako zdi, da z antibiotiki, za katere se moram sama odločiti ali jih bom vzela ali ne, ravnam bolj previdno. In tako sem vzela zdravila šele, ko je bila bolečina v ušesih res že skoraj neznosna in ko nekaj večerov nisem prespala. Kadar pa dobim antibiotike pri zdravniku, se ne oziram na to ali me kaj res boli, ampak jih pač pojem in to je to. Verjetno je res, da nekaj prispeva tudi to, da imam konstantna vnetja ušes že od malega in vem približno kdaj je kritično in kdaj ne. Je pa res, da bi kdaj kakšna bolezen sama po sebi izvenela, če ne bi takoj tekla k zdravniku.

Prijatelji pridejo in grejo

Tako žalostno, pa tako resnično. In tako zelo boli...

Gotovo lahko naštejem vsaj 30 ljudi, za katere rečem da so "prijatelji". Pa v bistvu niso, so bolj znanci. Spadajo v tisto kategorijo ljudi, ki so tvoji prijatelji zato ker jih ti potrebuješ in ker oni potrebujejo tebe. Zato, ker občacno rabiš skopirati njihov zvezek ali pa samo iti s kom na kosilo. In za katere točno veš, da ne boš slišal nič od njih od trenutka ko se začnejo počitnice pa do zadnjega prostega dneva. Razen če bodo od tebe kaj potrebovali. Samo to vzameš v zakup in ti njih ravno tako izkoristiš kot oni tebe. Ne dopustiš jim, da bi te bolje spoznali in zato tudi ne boli kadar se poti ločijo.

Na drugi strani obstajajo tisti redki prijatelji, ki jim zaupaš vse svoje skrivnosti. Ki te včasih poznajo bolje kot poznaš sam sebe in točno vejo kaj morajo narediti ali reči, da zvabijo nasmeh na obraz, ko se dnevi zdijo brezupni. In zato se zdi kot konec sveta, ko se zavedaš da je minilo. Da nimaš več nikogar, ki mu lahko zaupaš in za katerega veš, da ti bo omagal ko bo hudo. Pravijo, da sem preveč zahtevna, da od ljudi preveč zahtevam. Ne vem, mogoče sem pa res. Predvsem zato, ker sem sama sposobna za svoje prave prijatelje narediti vse: čakati več ur v Ljubljani, poiskati tisto knjigo, ki si jo zares želijo, si vzeti čas za sprehod, čeprav vem, da bom potem do enih zjutraj pisala poročila in spala le nekaj ur, iti na luno... In od njih pričakujem enako. Pa sem le vedno znova razočarana.

Ne spadam sem

Obstaja pesem od Beatlov, ki zadane moja trenutna čustva v piko. Sicer je res, da celotna pesem govori o izgubljeni ljubezni, ampak če vzamemo nekaj kitic iz konteksta je to to.

Yesterday,
All my troubles seemed so far away,
Now it looks as though they're here to stay,
Oh, I believe in yesterday.

Ja, včeraj se je zdelo, da so vse težave daleč daleč stran. In čeprav ta včeraj ni ravno včeraj, ampak v prenesenem pomenu začetek tedna. In zdi se kot da ne bodo nikoli šle stran.

Suddenly,
I'm not half the man I used to be,
There's a shadow hanging over me,
Oh, yesterday came suddenly.

Vem, ne znam se spopadati s težavami in sama sem kriva za to. Je pa res, da se mi je v zadnjem času nabralo toliko stvari, da ne vem kako in kdaj jih bom rešila. Če jih sploh bom...
Mogoče bo kdaj kdo spoznal, da se za tankim oklepom skriva precej občutljiva notranjost. In da me stvari prizadanejo precej bolj in hitreje kot to pokažem. Ter da tudi jaz rabim ramo na kateri se zjokam kadar imam probleme.

Zmedenost na x-to potenco

Danes sem uspešno dokazala kako izgleda kadar je človek resno zmeden.

Srede sovražim zato, ker s sabo vedno tovorim tisoč enih stvari in nato ugotavljam kje sem kaj izgubila. Ker imam ob sredah plavanje in še vaje iz instrumentalnih metod analize, imam s seboj dve vrečki, kar mi daje en tak obupen občutek koliko stvari tovorim s seboj.

To se predvsem izkaže na plavanju, kjer se moraš čim hitreje preobleči in vse stvari večkrat prestaviti. Po izjavi mojega sošolca sem "vedno prva v garderobi, pa zadnja ven." V bistvu ima prav. Danes sem poleg vsega tega prišla ven iz garderobe še zato, ker se nisem mogla spomniti kje je moja bunda (na obešalniku, ker ne bi šla v omarico) in kje je moja zapestnica za omarico (na kavlju, kamor sem jo obesila da je ne izgubim ali pozabim). Seveda sem požela kar nekaj smeha, ampak sem pa vsaj nekomu polepšala dan.:)

nasmeh

Večina naših vaj izgleda tako, da nastavimo reakcijo in nato čakamo kar nekaj časa (včasih več kot uro), da reakcija poteče. Vmes se večinoma pogovarjamo o različnih stvareh, ki pač v toku časa pridejo na vrsto. Danes smo se pogovarjali o pozdravljanju. Fino je, ker smo v razredu zbrani z vseh vetrov: nekaj nas je iz vasi in manjših mest, nekaj Ljubljančanov, Mariborčani... Pri nas na vasi je nekako navada, da se ljudje pozdravljamo. Čeprav je res, da to počasi izginja in tudi meni se večkrat zgodi, da ne pozdravim ljudi, ko grem tečt. Predvsem zato, ker že vnaprej vidim kako me gledajo in kakšnih ljudi res nimam želje pozdravljati. Je pa res, da ljudem vedno odzdravim, ker tudi sama pozdravljam neznane ljudi kadar sem dobre volje. Presenetilo pa me je mnenje mojega sošolca, da ljudem ne odzdravlja kadar jih ne pozna. Sedaj vem zakaj občasno dobivam začudene poglede.:P

Če pa povežem za naslovom... Danes sem prejela najlepši nasmeh na svetu. Od tistega fanta z rjavimi očmi... Če bi vedel kako mi s tem polepša dan, bi se pomoje večkrat nasmehnil.
Podobno je s pozdravi. Če si odprt, ti morajo spraviti nasmeh na obraz.

Diagnoza: počitek

Bila sem pri zdravnici, ker je bolečina v kolenu prešla skrajne meje.
Diagnoza: 14 dni relativnega počitka (raje ne povem kaj zame pomeni relativno:P).
Ja no, 14 dni bom počivala, če ne bo bolje pa na magnetno resonanco.
Če bo komu dolgčas ve kje me najde.

Samo tišina

Včasih pridejo takšni dnevi, ko se ti zdi, da se je čisto vsak del tvojega življenja porušil. Ko se ti zdi, da se je tvoje življenje razbilo na miljon koščkov in veš, da jih boš moral najti in zlepiti nazaj. Da ti nič drugega ne preostane. In ko si želiš, da bi imel nekoga, ki bi ti pomagal pri tem, ki bi ti dal roko, vzpodbudno besedo in tiho hodil ob tebi dokler ne bi bil pripravljen na pogovor.

Skozi leta so lažna prijateljstva zbledela. Obstaja sicer en osebek za katerega vem, da bi mi pomagal kadar bi ga rabila in poklicala. Pa vendar vem, da ima svoje življenje, da je pač 8 let starejši in da nima časa kadar si jaz zmislim.
Bolj me boli tisto, kar se je zgodilo z mojima najboljšima prijateljicama iz srednje šole. Ena izmed njih je še danes moja sošolka, pa se mi zdi, da o meni ne ve ničesar več. Ne vm kdaj mi je nazadnje nekaj povedala sama od sebe in nisem rabila zvleči iz nje. Mogoče takrat, ko je govorila o tistem fantu, ki ji je tako všeč in s katerim sta sedaj skupaj že eno leto in nima več časa in zame. In močno dvomim da ve kaj se dogaja z mano zadnje čase. Da se spet zatekam k podobnemu reševanju problemov kot na gimnaziji in da bo mogoče takrat, ko bo to ugotovila, vse skupaj že prepozno. Podobno je z drugo, ki nikoli nima časa za kosilo, ker so ji očitno druge stvari bolj pomembne kot jaz.

Zato raje odidem v svojo sobo in se zjočem. In ne dopustim ljudem da vidijo kako hudo mi je.