so stvar, na katero smo vsi študentje nekako obsojeni. K pisanju današnjega bloga me je spodbudilo pisanje zadnjega poročila, ki sem ga, z nekaj presledki, pisala od enih do šestih popoldne. Zabavno ja... Saj ne, da merim absorbanco že nekaj let in da se nikoli nisem vprašala: Ampak, kako zares smo pa prišli do te formule iz katere sedaj računam koncentracije? No, sedaj vem. Iz umeritvene krivulje, ki jo najprej narišeš in nato izračunaš. Najbolj pravilen rezultat ti pač da metoda najmanjših kvadratov, ki si se jo sicer učil v prvem letniku fakultete, ampak si jo do sedaj že pozabil. Se pa zna zgoditi, da imaš lahko srečo in da je kakšen pameten sošolec že pred tabo sestavil program, v katerega moraš ti nato samo še vpisati podatke in dobiš ven graf, pa tudi enačbo premice. Kakorkoli, to še zmeraj ne pomeni, da boš delal poročilo manj kot 3 ure.:P
Po eni strani je v bistvu smešno kako se vedno pritožujemo kadar asistenti rečejo, da moramo oddati poročila na koncu vaj. Po 3 urah dela je v bistvu res težko še razmišljati kaj in kako se nekaj izračuna. Po drugi strani je pa res, da se moraš zato v naprej dobro pripraviti in potem doma nimaš več nobenega dela. Pa še končaš veliko hitreje, ker imaš pomoč takoj zraven sebe. In vsakič, ko pišem poročilo doma že več kot dve uri, preklinjam kaj mi je tega treba. Če bi kdaj všteli še vse te ure, ki jih porabimo doma za pripravo in nato za posanje, porabimo za vaje veliko več časa kot je zapisano v predmetiku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar