Včasih pridejo takšni dnevi, ko se ti zdi, da se je čisto vsak del tvojega življenja porušil. Ko se ti zdi, da se je tvoje življenje razbilo na miljon koščkov in veš, da jih boš moral najti in zlepiti nazaj. Da ti nič drugega ne preostane. In ko si želiš, da bi imel nekoga, ki bi ti pomagal pri tem, ki bi ti dal roko, vzpodbudno besedo in tiho hodil ob tebi dokler ne bi bil pripravljen na pogovor.
Skozi leta so lažna prijateljstva zbledela. Obstaja sicer en osebek za katerega vem, da bi mi pomagal kadar bi ga rabila in poklicala. Pa vendar vem, da ima svoje življenje, da je pač 8 let starejši in da nima časa kadar si jaz zmislim.
Bolj me boli tisto, kar se je zgodilo z mojima najboljšima prijateljicama iz srednje šole. Ena izmed njih je še danes moja sošolka, pa se mi zdi, da o meni ne ve ničesar več. Ne vm kdaj mi je nazadnje nekaj povedala sama od sebe in nisem rabila zvleči iz nje. Mogoče takrat, ko je govorila o tistem fantu, ki ji je tako všeč in s katerim sta sedaj skupaj že eno leto in nima več časa in zame. In močno dvomim da ve kaj se dogaja z mano zadnje čase. Da se spet zatekam k podobnemu reševanju problemov kot na gimnaziji in da bo mogoče takrat, ko bo to ugotovila, vse skupaj že prepozno. Podobno je z drugo, ki nikoli nima časa za kosilo, ker so ji očitno druge stvari bolj pomembne kot jaz.
Zato raje odidem v svojo sobo in se zjočem. In ne dopustim ljudem da vidijo kako hudo mi je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar