petek, 29. februar 2008

Biokemija

Je predmet, ki ga študiram in zaradi česar ponavadi dobim iz okolice ogromno začudenih pogledov.:) Moj sošolec nas je opredelil kot: "Skupina fantov in deklet, ki se trudijo razumet celični skelet. Hujš kot kemiki hujš kot biologi mi smo biokemologi." Ne morem, da se ne bi strinjala z njim.:)

V srednji šoli sem še rahlo kolebala med biokemijo in medicino. Moja osebna zdravnica je že od osnovne šole govorila, da bi morala iti študirati medicino. Prav tako se mi zdi, da bi mami rada imela zdravnika v družini. Vseeno pa je prevladalo mnenje mojega očeta, ki veliko dela z zdravniki in na splošno nima dobrega mnenja o njih. Še bolj pa je name vplivala izjava mojega srednješolskega učitelja biologije. Bil je moj učitelj vsa štiri leta gimnazije: tako na nacionalnem kot tudi na mednarodnem programu in je tisti, ki je zaslužen za to, da me je biologija začela zanimati. Spominjam se, da sem enkrat, ko smo imeli že konec šole in smo se doma pripravljali na maturo, prišla do njega, da preveriva rezultate enega od prejšnjih izpitov. Na koncu me je vprašal kaj grem študirat in ko sem mu rekla, da je moja prva izbira biokemija, je rekel: "Dobra izbira, vas je škoda za medicino." To je bilo tisto, kar je samo še potrjevalo mojo odločitev.
Moja najboljša prijateljica študira medicino, tako da lahko malo primerjam kaj delajo oni in kaj mi. Poleg tega imamo tudi mi kar nekaj predmetov na urniku, ki jih za našo fakulteto izvaja medicinska fakulteta. In mislim, da je glavna razlika v tem, da nas učijo razmišljati in povezovati, medtem ko morajo bodoči zdravniki memorirato ogromno število podatkov, ki jih velikokrat niti ne znajo pravilno uvrstiti. Poleg tega se razlike kažejo na podiplomskem študiju biomedicine, kjer študentje naravoslovnih študijev v osnovi dosegajo boljše rezultate. Kar je verjetno predvsem posledica predhodnega načina študija. In jaz si trenutno ne predstavljam, da bi celo popoldne sedela za knjigo in poskušala memorirati ogromno količino nekih podatkov, ki jih ne bi znala uvrstiti v nek okvir.

Že od srednje šole delam v laboratoriju na Kemijskem inštitutu in danes si ne predstavljam, da bi delala karkoli drugega kot to. Sicer je res, da tam nimas normalnega delovnega časa in da se ne moreš ob štirih popoldne odločiti in iti. Bakterij se na žalost ne da prisiliti da rastejo hitreje kot jim to dopušča njihova rastna krivulja. Prav tako pufra ne moreš prisili da teče hitreje kot mu to dopušča sila težnosti. In se je že zgodilo, da sem bila v laboratoriju od osmih zjutraj do devetih zvečer, ampak se še nisem naveličala. Sedaj sem tukaj in čakam na veliko odkritje.:P
Vseeno pa dopuščam možnost, da me enkrat zagrabi in se enkrat vpišem še na medicino.:)

2 komentarja:

Klemen Kregar pravi ...

Ful je dobr ko ugotoviš, da si izbral taprav fax in da z veseljem študiraš to kar študiraš.
Še bolš sm se pa js počutu ko sm ugotovu da hodm na najlažji fax na univerzi. Povsod drugod se učijo bodisi kompleksne in težke stvari, bodisi se na pamet učijo ogromne količine podatkov, česar js ne morem počet, ker sem prelen.
Nš fax je pa tko bistro zasnovan, da so tudi najkompleksnejši predmeti samo en mejhen košček močnejših ved.
Bi te pa opozoril da s tem da medicince daješ v nič ne koristiš nikomur. Kakorkoli boš gledala na zadevo so samo piloti in zdravniki spoštovani poklici, pa čeprav so mogoče kkšni drugi študiji zahtevnejši :) Velik veselja s faxom še naprej!

Ziva pravi ...

Glede na vse kar se dogaja v zadnjem casu, se mi nekak zdi, da medicinci pac niso vec tko cenjeni kot so vcasih bli. Seveda obstajajo dobro zdravniki, ampak obstaja pa tudi veliko takih, ki so prava sramota za njihov poklic in o katerih se danes vec govori. Je pa res, da so si na razlicne nacine izborili precej dobre place, kar je pa itak fajn.
Glede pilotov pa... Raj ne bi o tem. Glede na to, da mam en tak bezen vpogled v vse skupej raj ne bi komentirala.
Aja, pa nism hotla dajat medicincev v nic. Navsezadnje je moja zelja tud dokoncat medicino enkrat. Opazam pa kaksni ljudje studirajo medicino in kako razmisljajo, pa upam da kdaj ne pridem pod njihov noz oz. da me ne bojo rabli kaj zdravit.