Zdaj!

Zdaj je ena taka zanimiva oddajo, ki jo predvajajo na tv Slovenija. Sicer jo le redko ujamem, ker jo vrtijo ob nekih čudnih urah (ob petkih okoli petih), vendar pa sem danes čisto po nesreči naletela nanjo. Prvi prispevek, ki sem ga videla, je bil o gibanju. Ste vedeli, da naj bi se ljudje dnevno gibali vsaj 1 uro. To pomeni eno uro prave fizične aktivnosti in ne samo lahkotnega sprehoda do trgovine. Kakorkoli, ljudje imamo na žalost preveč izgovorov: pozimi je hitro tema, poleti je prevroče, v službi in v šoli smo po cele dneve, ko pridemo končno domov smo utrujeni in gremo raje spat... Glede na vse to, sem nekako mnenja, da je bolje vsaj nekaj kot nič.

Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je zdelo, da tukaj nihče ne hodi peš. Tudi za najkrajše razdalje so moji sosošolci uporabljali avtobus. Če prideš iz mesta, ki nima mestnega pozniškega prometa (ki ga Kamnik po pravici povedano verjetno tudi ne potrebuje), se ti zdi tako ravnanje nesmiselno. Še posebej, ker kmali ugotoviš, da si peš hitreje. In ja, nikoli ne bom pozabila vseh tistih začudenih pogledov, ko sem rekla, da grem v mesto peš.:) Danes se mi zdi, da vedno več ljudi hodi. Naša fakulteta ima precejšnjo stisko s prostorom (ki ji ima po pravici povedano kar večina fakultet v Ljubljani) imn zato imamo enkrat na teden seminar tudi na biotehniški fakulteti. In prav presenetilo me je zadnjič, ko je večina sosošolcev do tja šla peš, Fino je bilo: zunaj je bil sonček in svež zrak, pa še na poti smo lahko predebatirali vse zadnje dogodke, ki so se zgodili.

V prvem prispevku v že omenjenu oddaji so povedali, da je najverjetneje največji problem v tem, da se otroke spodbuja k športu preko tekmovanj. Kar je milo rečeno zelo slaba spodbuda. Ker večina na teh tekmovanjih pač ni prva, hitro obupa in tudi nato, zaradi te prve slabe izkušnje, nima želje še sodelovati v športu. V Sloveniji pa na žalost obstaja premalo organizacij, ki bi otroke samo usmerjale v šport in ne nujno v tekmovalni šport.
Sama sem imela pri tem srečo. Ker sem imela občutno preveč energije, so moji starši želeli, da s eukvarjam s športom. Tako sem trenirala praktično vse kar se je dalo, je pa res, da me nikoli niso silili v tekmovanja. Športi JE ljubezen na prvi pogled in ko enkrat "padš notr", potem je to to. Moj šport je bil dolga leta lokostrelstvo. Mislim, da ne bom nikoli pozabila trenerjevega pogleda, ko sem prišla na prvi trening. Je res, da sem bila med najmlajšimi in edina punca, ampak moja močna trma je premagala vse in botrovala temu, da sem kar nekaj let vztrajala v tem športu. Glede na to, da sem bila edina punca, so mefantje včasih malo razvajali, predvsem pa smo se odlično razumeli in nismo bili le sotekmovalci, ampak tudi dobri prijatelji. Poleg tega sem se naučila usklajevati čas, ker je bil zvečer čas za tekme in ker smo med vikendi hodili po tekmovanjih. Zato takrat ni bilo časa za žur in za to, da grem ven s prijatelji. Vseeno pa sem doživela vse, kar mora otrok in mladostnik doživeti, predvsem pa sem uživala v vsem kar se je dogajalo in teh let ne zamenjam za nič na svetu. Danes se z lokostrelstvom zaradi različnih razlogov na žalost ne ukvarjam več. Vseeno pa ne izključujem možnosti, da se ne bi spet začela- mogoče takrat, ko bom imela svoje otroke.:)

Danes plezam kadar imam čas, ker je bila to moja druga ljubezen na prvi pogled. Na žalost je to šport, kjer se ne moreš odločiti in iti, ampak rabiš enakovrednega partnerja, ki bi šel s tabo. Dokler nisem sama prvič plezala v skali, nisem razumela alpinistov, ki so izpostavljali svoje življenje v nemogočih razmerah v gorah. Danes jih razumem, ker sem ugotovila kako te to lahko zasvoji, vseeno pa sem rahlo izbirčna pri izbiri plezalnih pratnerjev, ker je treba temu človeku 100% zaupati.

Tretji šport, ki ima pomembno vlogo v mojem življenju je tek. Imela sem to srečo, da sem čez poletje lahko tekla v Poletovi tekaški ekipi, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi, ki delimo skupno ljubezen = tek. Poleg tega nas trenerji vzpodbujajo, da tek ne postane naš edini šport, ampak da se ukvarjamo še s čim drugim: vsaj enkrat tedensko hoja v hrib, rolanje, plavanje, tek na smučeh... Poleg tega nas učijo krepljenja mišic in razteznih tehnik, ki jih ljudje drugače tako pogosto izpuščamo. Pravim, da so dnevi mojega tekmovalnega udejstvovanja mimo in tečem predvsem zaradi užitka in dobre družbe. Je pa res, da je fino občasno iti na kakšno tekmo, kjer so pogoji čisto drugačni in kjer opažaš kako vsi tečemo iz istega razloga: da premagamo sami sebe in tisti občutek, da mogoče včasih ne zmoremo. Ko pritečeš v cilj (po možnosti z nekom, s katerim sta pretekla že mnogo skupnih kilometrov), je občutek neopisljiv. In za take občutke bi se ljudje morali potruditi.