Od kar so moji sestri odkrili precej hudo obliko anemije in ji predpisali železove tablete sem bolj pozorna na to koliko ljudje pravzaprav manjka železa. Takih ljudi je vedno več: enkrat nam je en zdravnik na enem predavanju celo povedal, da mladim puncam (atletinjam) vsak teden železo vnašajo v telo intravenozno, ker se na drugačen način ne da. Verjetno je to danes precej razširjen fenomen predvsem zato, ker: 1. ljudje jemo vedno manj mesa in sveže zelenjave in 2. ker si danes bolj redno pregledujemo kri in take stvari ugotovimo.
Sama s pomanjkanjem železa nikoli nisem imela težav. Pred enim letom sem se po daljšem premoru spet začela bolj aktivno ukvarjati s športom. Pred takimi odločitvami je priporočljivo narediti krvno sliko, da vidiš kje si in kako športno ukvarjanje vpliva na tvoje telo. Moja krva slika je bila praktično popolna, vključno z idelanim razmerjem LDL in HDL. Edina stvar, ki je bila rahlo zaskrbljujoča je bila nizka raven železa. Ampak ker je bila raven hemoglobina izredno visoka, se nihče ni preveč sekiral zaradi tega. Začela sem jesti malo več mesa in na krvodajalski akciji so mi tudi po več kot pol leta namerili visok hemoglobin. Nato pa grem prejšnji teden na krvodajalsko akcijo in mi rečejo, da tokrat pač ne bo šlo čez. Ja, bo treba malo več mesa jesti, kljub temu, da nad tem nisem preveč navdušena. Je pa res, da je to bolj zdravo, kot jesti železove tablete, ki se precej slabše absorbirajo v telo in ki s seboj prinašajo še ogromno stranskih učinkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar