Ti

Tvoj nasmeh meni polepša dan. Ob tebi spoznavam, da me stvari kar naenkrat ne motijo več. Samo na tebi me ne moti, da ne moreš sedeti več kot 5 minut skupaj. Samo pri tebi mi je vseeno, če treseš s koleni. Samo tebe ustavim z dotikom in ne z zadirčnim: "Ali boš že enkrat nehal!" Ob tebi se lahko iz srca nasmejem. Lahko sem srečna, vesela, lahko sem to kar sem. Samo tebe vedno popolnoma poslušam, ker mi je tisto, kar imaš ti povedati bolj pomembno od govora o sebi. S teboj se kahko pogovarjam ure in ure. In s teboj dejansko govorim po telefonu. :)

Ko me objameš, se mi zdi, da je ves svet moj. Takrat si želim, da bi imela čarobno paličico s katero bi lahko ustavila trenutek. Ob tebi mi je preprosto tako lepo. In ko te ni, čakam dan, ko bom spet lahko ukradla tvojih 5 minut.

Taborna šola MVV ali kako smo iskali Đ

Ena izmed pomembnih stvari, za katere moramo skavtski voditelji skrbeti je redno izobraževanje. Sem, poleg DPSVjev, MŠŽDja, regijskih srečanj voditeljev in ostalih dogodkov, spadajo tudi taborne šole. In tako sem se tudi sama odločila, da se letos, po 2 letih skavtstva, udeležim taborne šole. Vedela sem, da si moram samo zavestno vzeti čas za to. Vse ostalo bo nato prišlo samo. In je res.


Čilova pošta je nekaj govorila o nekem Đ. Čudno. Nato so stari volkovi napisali, da se veselijo snidenja z nami. Razen tega, da so mi povedali, da bo naporno, nisem vedela kaj natančno pričakovati. Malo sem se bala kakšen bo odnos voditeljev do nas. Vedela pa sem, da bo z menoj cel kup ljudi, s katerimi se bomo dobro razumeli. Samo pri skavtih lahko v tako hitrem času najdem toliko ljudi, ki bodo v enem dnevu razumeli moj smisel za humor. Ki ne bodo takoj užaljeni. S katerimi si lahko povemo vse kar mislimo. In tistih, s katerimi lahko v enem tednu spletemo vezi za celo življenje.


V torek sem zvečer prišla domov z morja. Preverila vremensko napoved in prepakirala stvari v nahrbtnik. V sredo smo načrtovali odhod ob 8.20. Miha je rahlo zamujal. Kar niti ni bila tako slaba stvar, ker je zamujala tudi Zdenka, ki je iz Ljubljane prišla z avtobusom. Na poti smo klepetali, se ustavili na Jesenicah, da smo tankali in potešili naše kruleče želodce, se prebijali čez ovinke na Vršič in se zabavali na ovinkih navzdol, malo zalutali ... Ampak na koncu uspešno prišli na cilj s samo 10 minutno zamudo. Večina ostalih je zamujala še veliko bolj. Medtem, ko smo čakali na ostale, smo se počasi začeli spoznavati. Spraviti v glavo 34 novih imen ni preveč enostavno. No, približno šestino sem poznala že od prej, ampak povezati več kot 25 obrazov z imeni ni preveč enostavno. Nato smo odšli iskat Đ. Po parih. Po precej čudni poti. Najprej nas je v zakajenem šotoru pričakal en čuden tip, ki je bil od tistega dima itak že popolnoma zadet in je govoril, da je boss. Na naslednji točki je drug fant rekel, da bo poskrbel za to, da bo Đ bolj zadel. Ja, po vrtenju okoli lastne osi, se mi je zemlja res premikala. Potem smo bredli čez Sočo in se upirali njenemu toku. Ko smo hoteli iti čez most nam neki čudni "domačini" tega niso dovolili, ker je to baje zasebna posest. Ribe na rokah pa so nam po 10 minutah omogočile nadaljevanje poti. Do nekega tipa, ki je govoril o prostoru za prostorom in vratih pa prostoru ... Ah ... Za vsemi temi vrati in prostori je bil travnik. Armafleksi. In sonček. Na katerem so se moje kavbojke do prihoda ostalih udeležencev že skoraj posušile.


Ko smo se vsi zbrali, smo resno začeli. Voditelji so se postavili pred nas in se predstavili. Lahko si predstavljate moj pogled, ko sem ugotovila, da je tisti boss iz šotora naš duhovni asistent oziroma Balu.:) Potem pa so bili tukaj še vsi tisti, ki v džungli ne smejo manjkati: Akela, Bagira, kača Kaja, mama Rakša, oče Volk, Sivi brat in želva U. Naše prelepe rutke stegov smo zamenjali za zelene rutke taborne šole. Dobili smo obeske za rutke, razdrli krog in se vselili v naš brlog. Sama sem, skupaj z 8 drugimi volkuljicami, zasedla sobo Prinčeške na zrnu kokosa. Fantje so se vselili v Siks pek, druge punce pa še v preostali dve sobi.


Kaj smo delali na TŠ? Se učili o džungli. Nekaj nas je bilo na Skali posveta sprejetih v krdelo. Iskali smo Mavglija, ki so nam ga ugrabili Bandarlogi. Se borili z vaščani in jih poskušali izgnati iz mesta, da ga bodo lahko uničili sloni. Tako kot Mavgli odtekli svoj pomladni tek. Nekateri so dali obljubo, da smo videli kako to poteka. Učili smo se o skavstki metodi in do štirih zjutraj pisali zlate knjižice. Se pogovarjali o skavtskem načrtovanju in pripravi katehez. Skupaj z Jono padli v ribje žrelo. Se skupaj udeleževali poznonočnih večernih maš, ki jih je vodil naš Balu. Se učili o uokoljenju, novih pesmi in bansov, novih iger ... Delili izkušnje iz krdela. Pregledali zgodovino skavtstva. Poslušali Bi-Pija, ki se nam je javljal iz Londona. Hodili in padali iz slack lina. Ponoči ležali na travi, gledali v nebo in šteli utrinke. Spravljali SVOD ob živce, ko smo ob pol dveh zjutraj še vedno posedali po hodnikih in klepetali. Peli in se igrali ob večernem ognju. Se zabavali ob najbolj neumnih igricah. Z drugimi delili stvari, ki jih verjetno ljudjem v navadnem življenju nikoli ne bi zaupali. Se učili o administraciji, prvi pomoči, o tem kako reagirati ob nastanku kriznih situacij. Gradili mesta iz peska in tacali po mrzli Soči. Se učili o prehodih volčičev k izvidnikom, osebnem napredovanju, delovanju SKVOja, komunikaciji s starši, o tem kakšen je idealen skavtski voditelj in zakaj mi to nikoli ne bomo (bomo pa lahko idealna skupina v katero bo vsak izmed nas vnesel svoje dobre lastnosti), o naši vlogi in nalogah in konec koncev tudi o volčičih, o tem kaj lahko pričakujemo od njih, o stopnjah razvoja in njihovih splošnih lastnostih. Na osebnem spremljanju smo lahko izlili svoja čustva, povedali kaj nas moti, kaj nam je všeč, kaj bi si še želeli. Stari volkovi so se trudili, da so vse naše predloge upoštevali, hkrati pa so počasi postajali naši prijatelji. Med obroki so sedeli z nami, se pogovarjali in hecali (ko je Bagira začel oponašati Salome, je cela miza kar naenkrat rabila za večerjo veliko več časa kot ostali), delili svoje bogate izkušnje in znanje. Kar naenkrat nismo bili več voditelji in udeleženci, ampak prijatelji. Učili smo se z delom, predvsem pa smo se učili drug od drugega. Vse teme so bile tako prepletene med seboj, da nismo niti opazili kdaj smo iz ene teme prešli v drugo. In tudi tiste teme, ki bi lahko bile dolgočasne, so bile predstavljene na tak način, da smo se vsi zabavali zraven. Hkrati pa nam bodo tako stvari verjetno tudi dlje časa ostale v spominu.


Super je bilo. Takoj bi šla nazaj, čeprav mi verjetno obupno manjka spanca. V moji glavi kar brni od skavtov, od idej, od misli kaj vse lahko spremenim v krdelu. Predvsem pa vem, da sem v tem tednu spoznala en kup super ljudi. Na primer:
- Punco, s katero sem se lahko tam pod zvezdami pogovarjala o bivšem fantu. O tistem zaradi katerega mi je bilo še nekaj časa nazaj zelo hudo.
- Najbolj pozornega fanta na svetu. Ki mi je prinesel lekadol in vodo, ko me je obupno bolela glava. In ki je izbrskal mojo mapo med množico enakih modrih map in mi jo odnesel na mojo posteljo.
- Še enega podobnega hiperaktivca kot sem jaz.
- Fanta, ki me je s svojim odnosom do mene naučil, da moram včasih malo premisliti kaj rečem.
- Nekoga, ki je pri večerji oponašal Salome, Jankoviča in Katanca tako dobro, da so nekateri jokali od smeha, ostali pa nismo mogli jesti, ker smo se tako smejali.
- Kar nekaj punc, ki so non-stop pele in plesale in katerih energičnost se je prenašala na vse ostale.
- Voditelje, ki so me očarali že s prvo besedo, ki so jo izrekli. Voditelje, s katerimi smo spletli prijateljstva in ki so na koncu rekli, da se lahko kadarkoli dobimo. To ogromno pomeni. To pomeni, da imaš v slovenski džungli vedno nekoga na katerega se lahko obrneš.
- Ljudi, ki sem jim lahko v igrici "Naj se zamenjajo tisti ..." zaupala stvari, ki jih drugače ne bi verjetno nikomur.



Ja, ta norost še vedno deluje! In, najbolj pomembno, vsi smo našli svoj Đ. :)

Kamfest

Poleg Jararaje: http://http://www.kamfest.org/kamfest-2010/program/details/29-jararaja/ si res želim videti še Patty Diphusa, ki v gledališču sploh ne igra več: http://http://www.kamfest.org/kamfest-2010/program/details/31-patty-diphusa-2-psychopattya-sexualis-vrnitev-porno-dive/. Gombač je pač zakon.:)
Mogoče pa za kak dan podaljšam moje bivanje doma.

Kako naju je čas spremenil

Nekoč si mi pomenil ... skoraj vse? veliko? Ne vem, nedvomno več kot danes. Nato so se najine poti razšle. Za leto al dve, kar v teh burnih študentskih časih pomeni veliko. In nato so sedaj spet našle skupno pot. Za kratek čas. Najprej moje sporočilo za tvoj orjstni dan in čez en teden tvoj sms za moj rojstni dan. Potem je skozi zrak odletelo še nekaj sporočil in dogovor o srečanju še pred mojim odhodom na morje.

Sem pričakovala istega fanta kot sem ga nekoč poznala? Sem bila takrat sploh dovolj realna ali sem si že takrat v svoji glavi ustvarila svojo sliko o tebi? Fant, ki je prišel, ni bil tisti fant, ki sem ga pričakovala. Ki sem ga nekoč poznala. Nekam čudno spremenjen in star se je zdel. Je on odrastel ali sem jaz postala bolj otroška zadnja leta. Govoril mi je o svojem delu, s takim navdušenjem, da sem ga težko poslušala. Verjetno zaradi tega, ker sem sama take stvari delala že na koncu srednje šole in se mi sedaj niso zdele nič kaj posebnega. Govoril je o sošolcih, o tem kako pišejo diplomo, kako si pridni in kako jim gre dobro v življenju. Kot da bi bila šola edini pomembni dejavnik v življenju. Jaz sem govorila o praksi, o skavtih, o uživanju, o tem, da je treba življenje včasih sprejeti tako kot pride in uživati v njem.

Verjetno nama je obema odleglo, ko sva se po določenem času razšla. Kako se je to lahko zgodilo? Kako mi je lahko danes nekdo, ki mi je nekoč toliko pomenil, le še tujec? Tujec, ki ga mogoče niti ne bi opazila v množici ljudi? Naju je tako močno spremenil čas ali sva si bila vedno različna in tega samo nisem opazila?

Kakorkoli. Čas je, da grem naprej. Spomini pa ostanejo spomini.

Kako hitro me lahko obrneš?

Kako hitro zmešaš glavo? Povzročiš metuljčke v trebuhu? Popolnoma okupiraš moje misli?

Nato pa izgineš. In od tebe ni več niti besede.

Vedno znova. In znova. Jaz pa vsakič sprejmem tvojo igro.