Pravijo, da je čas, da napišem nov blog. Pravzaprav so to rekli že pred nekaj časa. Pa naj bo, saj že dolgo časa ni bilo nič novega.
Trenutno sem v enem takem obdobju sprememb. Verjetno največjem ali pa enem največjih. Fakulteta se končuje in s tem se končuje moje redno šolanje. Upam, da prihodnost prinese še malo šolanja, a zaenkrat bo potrebno dokončati diplomo. Nato pa pogledati za službo, ki mi bo omogočala, da se dokončno postavim na svoje noge in bo, upam, izpolnila vsaj del mojih želja. Danes živimo v takem svetu, da bomo delali nekaj let tu, nekaj let tam, v tej in oni državi, na različnih projektih. Zaenkrat še puščam času, da gre svojo pot, čeprav bi bilo potrebno kaj kmalu razmisliti o tem kaj zares početi po končani fakulteti in poiskati primerno službo. Zaenkrat pa me čaka vloga prošnje za podaljšanje statusa, en mesec potepanja po vzhodni obali Avstralije in veliko dela v laboratoriju ter pisanje diplome. Nato pa ... Who knows, bomo videli kaj bo čas prinesel.
Eno je gotovo. Letošnje leto je prineslo konec moje skavtske poti. Čeprav so volčiči še vedno prisrčni in bi si želela še kakšno leto preživeti med njimi, so nesoglasja med voditelji (p)ostala prevelika. Ko te toliko časa ni med njimi, se to pozna na dinamiki - zdi se mi, da nas je to leto s tistimi, s katerimi smo bili že prej skupaj, še malo bolj povezalo, medtem ko se s tistimi, ki so prišl na novo nikakor nismo mogli ujeti. In zato si pravim, da ni vredno. Ni vredno mojega časa, moje volje. Ni vredno tega, da poskušam vsem ustreči in da porabim goro časa za to, da bi se vsi imeli fino. Ni vredno tega, da bi skavte zapustila s slabim občutkom po tem, ko so mi tako ogromno dali. In je čas, da grem naprej in rečem, da smo se imeli fino ter da ima vsaka stvar svoj konec.
Potem pa so tu še vsi tisti, ki me obkrožajo. Ki me včasih spravijo v smeh, včasih pa v slabo voljo. Ki pomagajo pri mojih težavah in ki s svojimi težavami včasih povzročijo neprespane noči. Tisto dekle s katero sva se včasih slišali vsak dan, pa naju je letos razdalja rahlo razdružila. Pa tistih pet, za katere vem, da mi bodo vedno stali ob strani. Tisti fant, ki pravi, da me ima rad in naj malo potrpim. Pa nekdo, pri katerem imam še vedno probleme sprejemati njegove odločitve. Ter vsi tisti, s katerimi smo bili v Avstraliji včasih nerazdružljivi, danes pa pride do pogovorov z njimi ob trenutkih, ko jih najbolj potrebujem. Ja, ta čas spreminja tudi ta razmerja. Ali pa ta razmerja spreminjajo čas. Kakorkoli ... Zgleda, da bo tako prav.
nedelja, 21. avgust 2011
ponedeljek, 18. april 2011
Things change, people change
Ko sem odhajala, sem imela z enim svojih pijateljev pogovor v smislu kako močno se človek lahko v pol leta spremeni. Ta prijatelj je namreč svojo prakso oddelal na Irskem, prav tako pol leta. Takrat je rekel, da se človek, ki odide, v tem času tako močno spremeni, da je ponavadi težje priti nazaj kot oditi. Da se meni to že ne bo zgodilo, je bil moj odgovor. In mogoče se je na začetku res tako zdelo ...
Potem so se stvari tako hitro odvile. Tisto presenečenje na letališču. Pa jet lag. Nespanje. In učenje. Ogromno tega. Nekje vmes se je moje življenje ustavilo. Zamrznilo. Nisem več odgovarjala na klice. Pogovore z ljudmi sem zminimizirala na nulo. Skavtski občutek se je izgubil. To je verjetno tisto, kar me je še najbolj zadelo. Kako neverjetno drugače so se stvari čutile.
Potem je sledil pogovor z nekom, ki mi pomeni mnogo več kot si on misli. In ta nekdo je rekel, da se sama zapiram pred ljudmi. Postavil me je na realna tla. Tako kot malo ljudi do sedaj.
Še vedno se mi zdi, da ljudje okoli mene niso čisto taki kot so bili. Čeprav sem verjetno jaz tista, ki sem drugačna. Mogoče vse to izhaja iz mojega videnja prijatljstva. In tega, da ljudi, ki jih imam rada, še zmeraj nočem deliti. Če rečem tako, kot takrat, ko sem bila mala: Moje!
Potem so se stvari tako hitro odvile. Tisto presenečenje na letališču. Pa jet lag. Nespanje. In učenje. Ogromno tega. Nekje vmes se je moje življenje ustavilo. Zamrznilo. Nisem več odgovarjala na klice. Pogovore z ljudmi sem zminimizirala na nulo. Skavtski občutek se je izgubil. To je verjetno tisto, kar me je še najbolj zadelo. Kako neverjetno drugače so se stvari čutile.
Potem je sledil pogovor z nekom, ki mi pomeni mnogo več kot si on misli. In ta nekdo je rekel, da se sama zapiram pred ljudmi. Postavil me je na realna tla. Tako kot malo ljudi do sedaj.
Še vedno se mi zdi, da ljudje okoli mene niso čisto taki kot so bili. Čeprav sem verjetno jaz tista, ki sem drugačna. Mogoče vse to izhaja iz mojega videnja prijatljstva. In tega, da ljudi, ki jih imam rada, še zmeraj nočem deliti. Če rečem tako, kot takrat, ko sem bila mala: Moje!
sreda, 13. april 2011
Dom(a)
Zadnje čase je eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim: Kako se imaš kej doma? Pogrešaš Avstralijo? In moj odgovor je skoraj vedno enak: Ja, pogrešam Avstralijo. Veliko bolj ljudi, ki so tam, kot samo državo. Samo je tudi zelo lepo biti doma.
Verjetno se niti ne zavedam dobro, da sem pravzaprav doma. Ker se (z izjemo prvih nekaj dni) odkar sem prišla domov več al manj učim, se pogovarjam s tistimi, ki so ostali down under in hodim na skavte. Občasno se popokam v Ljubljano: učit in na kosilo s Klaro. Da sem vsaj malo med ljudmi. ;)
Po ponedeljku pa: gremo na vsa tista obljubljena kosila in pijače, ki sem jih obljubila v zadnjih 14 dneh. Prosim, pocukajte me za rokav, da vsa slučajno ne izpustim. In potem ... V Švico. Kako zelo se že veselim.:)
Še prej pa ta izpit, ki mi jemlje spanje in veliko živcev. Moja trenutna največja želja je, da gre skozi. Samo skozi. Prosim, prosim, naj gre skozi. :) Pa saj bo, ane? Ja, bo ja.
Verjetno se niti ne zavedam dobro, da sem pravzaprav doma. Ker se (z izjemo prvih nekaj dni) odkar sem prišla domov več al manj učim, se pogovarjam s tistimi, ki so ostali down under in hodim na skavte. Občasno se popokam v Ljubljano: učit in na kosilo s Klaro. Da sem vsaj malo med ljudmi. ;)
Po ponedeljku pa: gremo na vsa tista obljubljena kosila in pijače, ki sem jih obljubila v zadnjih 14 dneh. Prosim, pocukajte me za rokav, da vsa slučajno ne izpustim. In potem ... V Švico. Kako zelo se že veselim.:)
Še prej pa ta izpit, ki mi jemlje spanje in veliko živcev. Moja trenutna največja želja je, da gre skozi. Samo skozi. Prosim, prosim, naj gre skozi. :) Pa saj bo, ane? Ja, bo ja.
sobota, 2. april 2011
Piha veter
Tisti južni. Tisti, ki me vleče nazaj. Tja dol, tja med prijatelje, med tiste s katerimi smo lahko preživeli skupaj 24 ur na dan, pa se še vedno nismo naveličali družbe drug drugega.
Tu pa ... Nekaj časa smo vsi prijatelji, a kaj kmalu se naše poti spet razidejo in vsak hodi po svoji poti. Nihče ne pokliče. Nihče se ne spomni nate.
Jaz grem tja. Med dobre ljudi. Med no worries philosophy. :)
Tu pa ... Nekaj časa smo vsi prijatelji, a kaj kmalu se naše poti spet razidejo in vsak hodi po svoji poti. Nihče ne pokliče. Nihče se ne spomni nate.
Jaz grem tja. Med dobre ljudi. Med no worries philosophy. :)
ponedeljek, 28. marec 2011
Prigoda z letališča
Dogodek z Brnika, za katerega so odgovorni moji prijatelji soskavti, je bil pravzaprav razlog za pisanje prejšnjega bloga. Pa naj bo torej nov blog ...
Po 30 urah letenja, teka po Sydneyskem letališču, prekladanju po Frankfurtskem letališču, sem si samo želela priti na Brnik in domov pod tuš. Iz Frankfurta do Brnika nas je odpeljal mali Adriin Candair, na letalu pa je bilo približno 75 % nemških poslovnežev in še ostalih 10 % nemško govorečih ljudi. Moj ogromni kovček je prišel na cilj kot zadnji. No, če sem čisto natančna je še en gospod čakal nanj. Torej, moj kovček je bil predzadnji. Otovorjena s kovčkom, torbo z računalnikom, še eno torbo v kateri sem imela plišasto kookaburro (ki mi jo je na letališče v adelaide prinesla Carla) ter torbo z denarnico in ostalimi dokumenti se odpravim proti izhodu. Kjer me ustavita dva carinika. Carinikov na slovenskem letališču nisem videla že od takrat, ko smo bili sprejeti v evropsko unijo. Pa tudi prej jih nisem prav pogosto videla. Ta dva modela me torej ustavita in začneta spraševati od kje sem prišla, koliko časa sem bila tam, kaj sem delala ... V moji glavi pa je zvenelo samo: prosim, ne me pripravit do tega, da bi odprla kovček. Ker si tega res ne želim. Potem me vprašata če imam kakšen osebni dokument in preverita moj potni list ter podata neko pripombo v smislu: aha, iz Podgorja. To je tukaj blizu ne? Po 5 minutah sta se končno odločila, da me spustita tista dva metra kolikor je manjkalo do izhodnih vrat. Zadnja pripomba je bila: "Pa pripravi se na presenečenje." Izstopim skozi vrata, kjer pričakujem le mojega očeta, tam pa me poleg moje družine pričakajo še 4 prijatelji. :) Miha kleči na tleh z napisom Živa in mobitelom v roki, punce (Mojca, Zala in Zdenka) pa stojijo zraven moje mame, očeta in sestre. Definitivno dobro presenečenje. Najboljše. :) Tako nepričakovano in tako dobro. Hvala še enkrat!
Po 30 urah letenja, teka po Sydneyskem letališču, prekladanju po Frankfurtskem letališču, sem si samo želela priti na Brnik in domov pod tuš. Iz Frankfurta do Brnika nas je odpeljal mali Adriin Candair, na letalu pa je bilo približno 75 % nemških poslovnežev in še ostalih 10 % nemško govorečih ljudi. Moj ogromni kovček je prišel na cilj kot zadnji. No, če sem čisto natančna je še en gospod čakal nanj. Torej, moj kovček je bil predzadnji. Otovorjena s kovčkom, torbo z računalnikom, še eno torbo v kateri sem imela plišasto kookaburro (ki mi jo je na letališče v adelaide prinesla Carla) ter torbo z denarnico in ostalimi dokumenti se odpravim proti izhodu. Kjer me ustavita dva carinika. Carinikov na slovenskem letališču nisem videla že od takrat, ko smo bili sprejeti v evropsko unijo. Pa tudi prej jih nisem prav pogosto videla. Ta dva modela me torej ustavita in začneta spraševati od kje sem prišla, koliko časa sem bila tam, kaj sem delala ... V moji glavi pa je zvenelo samo: prosim, ne me pripravit do tega, da bi odprla kovček. Ker si tega res ne želim. Potem me vprašata če imam kakšen osebni dokument in preverita moj potni list ter podata neko pripombo v smislu: aha, iz Podgorja. To je tukaj blizu ne? Po 5 minutah sta se končno odločila, da me spustita tista dva metra kolikor je manjkalo do izhodnih vrat. Zadnja pripomba je bila: "Pa pripravi se na presenečenje." Izstopim skozi vrata, kjer pričakujem le mojega očeta, tam pa me poleg moje družine pričakajo še 4 prijatelji. :) Miha kleči na tleh z napisom Živa in mobitelom v roki, punce (Mojca, Zala in Zdenka) pa stojijo zraven moje mame, očeta in sestre. Definitivno dobro presenečenje. Najboljše. :) Tako nepričakovano in tako dobro. Hvala še enkrat!
Doma
6 mesecev je minilo kot bi mignil. Kje so tisti dnevi, ko sem mami doma jamrala, da moram zdržati v Avstraliji 190 dni in se je vse skupaj zdelo kot večnost? Kam so šli vsi ti dneve, vse te ure? Hmm ... V potovanja. Delo. Spoznavanje novih prijateljev. Nore zabave. Pohajanja po mestu. Lene nedelje.
Vsekakor je za mano 6 norih mesecev. Mesecev v katerih sem se naučila mnogo novih stvari, predvsem pa to, da se moram zanesti nase in se sama zmeniti če želim kaj narediti. Ja, bili so slabi trenutki, bili so dnevi, ko sem si želela domov, dnevi, ki sem jih preživela doma, dnevi, ko nisem želela videti nobenega ... Je pa bilo mnogo več lepih trenutkov, ki mi bodo za večno ostali v spominu.
Verjetno bo zadnje teden tisti, ki bo najdlje počival v mojih sivih celicah.
Zadnji sestanek. Z rezultati, ki smo jih vsi želeli videti in ki bodo mogoče vodili do kakšnega novega rezultata. Predvsem pa ponudbo, da se vrnem nazaj. Vsekakor mamljivo.
Moja zaključna zabava (farewell). In dejstvo, da se je ob šestih Mischa pojavil pri meni doma s pico, mesom in vsem ostalim kar ne sme manjkati na zabavi.
Zadnji večer, ki sem ga preživela s tremi meni ljubimi ljudmi. Malo alkohola, dobra družba in dober film. Pa zajtrk naslednji dan, ki me je skupaj s kavo že čakal na mizi, ko sem prišla izpod tuša.
In poslavljanje na letališču. Veliko težje, kot sem mislila.
Malo pogrešam, da moje življenje ni več v taki rutini kot je bilo tam "down under". Predvsem pa pogrešam tistih nekaj ljudi, ki so v teh 6 mesecih uspeli zasesti del mojega srca. Pa, saj se kmalu spet vidimo, kajne? Svet je vendarle tako majhen.
Vsekakor je za mano 6 norih mesecev. Mesecev v katerih sem se naučila mnogo novih stvari, predvsem pa to, da se moram zanesti nase in se sama zmeniti če želim kaj narediti. Ja, bili so slabi trenutki, bili so dnevi, ko sem si želela domov, dnevi, ki sem jih preživela doma, dnevi, ko nisem želela videti nobenega ... Je pa bilo mnogo več lepih trenutkov, ki mi bodo za večno ostali v spominu.
Verjetno bo zadnje teden tisti, ki bo najdlje počival v mojih sivih celicah.
Zadnji sestanek. Z rezultati, ki smo jih vsi želeli videti in ki bodo mogoče vodili do kakšnega novega rezultata. Predvsem pa ponudbo, da se vrnem nazaj. Vsekakor mamljivo.
Moja zaključna zabava (farewell). In dejstvo, da se je ob šestih Mischa pojavil pri meni doma s pico, mesom in vsem ostalim kar ne sme manjkati na zabavi.
Zadnji večer, ki sem ga preživela s tremi meni ljubimi ljudmi. Malo alkohola, dobra družba in dober film. Pa zajtrk naslednji dan, ki me je skupaj s kavo že čakal na mizi, ko sem prišla izpod tuša.
In poslavljanje na letališču. Veliko težje, kot sem mislila.
Malo pogrešam, da moje življenje ni več v taki rutini kot je bilo tam "down under". Predvsem pa pogrešam tistih nekaj ljudi, ki so v teh 6 mesecih uspeli zasesti del mojega srca. Pa, saj se kmalu spet vidimo, kajne? Svet je vendarle tako majhen.
petek, 18. marec 2011
Preprosto
Lepo.
Zaljubljeno.
Veselo.
Navihano.
Noro.
Prijetno.
Vcasih so stvari tako preproste ... Samo pustiti jim moramo, da se zgodijo.
Zaljubljeno.
Veselo.
Navihano.
Noro.
Prijetno.
Vcasih so stvari tako preproste ... Samo pustiti jim moramo, da se zgodijo.
četrtek, 3. marec 2011
Things
Vse stvari se nekoc koncajo. Baje. Vsaj tako pravijo. Tudi moja avstralska pravljica se pocasi bliza koncu. Pred mano so se priblizno 3 tedni. 3 tedni v katerih me caka se nekaj eksperimentov, sestankov, pisanje koncnega porocila, predstavitev mojega projekta, uzivanja, prezivljanje prostega casa z vsemi ljudmi, ki sem jih tukaj spoznala ... Se 3 tedni skupnih kosil, neprespanih noci, zabav, morja, potovanj, veselja, smeha, solzic srece in vcasih kaksna solza zalosti, dolgih pogovorov ... Pogresala bom cas tukaj, Vse te ljudi, ki sem jih v tem casu spoznala. Pogresala bom ta ustaljen urnik, svojo mizo v pisarni, laboratorij, to kako sem uzivala v vsem kar se je tukaj dogajalo. Po drugi strani pa me, s tem, ko se odhod domov nezadrzno priblizuje, vedno bolj vlece domov. Domaca soba. Mamina kuhinja. Mir. Slovenscina. Skavti. Stari prijatelji. Faks (in upanje na to, da ga cimprej koncam). Plezalska klapa. Nekaj novih bitij, ki jih bom ob prihodu domov prvic videla. Moji dve mali punci. Druzina in smeh za druzinsko mizo ...
Vem, da bo tezko reci "goodbye". Vem, da bo na mojih licih verjetno precej vec solz kot jih je bilo ob odhodu od doma. Vem da bo ob prihodu domov na mojih ustnicah en velik nasmeh. Vem, da me caka ogromno dela. Ucenje za izpite, izpiti, diploma. Skavti in ostale obveznosti, ki sem jih zanemarila v teh 6 mesecih. V meni se zadnje case naseljuje droben strah. Da sem si zadala prevec in da mi vse skupaj ne bo uspelo. Po zadnjih pogovorih z ljudmi, ki so mi nekoc veliko pomenili, pa tudi, da doma pravzaprav nimam vec ljudi, ki bi jim lahko brezpogojno zaupala. Ne vem cisto natancno kaj sem pricakovala pred svojim odhodom, a vem (in razumljivo je), da so tudi oni naredili korak naprej v svojem zivljenju (ravno tako kot jaz). Da so si v tem casu poiskali nove prijatelje in nove hobije. Me bodo se poznali, ko pridem domov? Bomo se prijatelji? Bo se enako kot nekoc? Ali so se nase poti v tem casu ze prevec oddaljile in smo postali novi ljudje? Drugacni in spremenjeni. Oddaljeni. Zazrti v svoj mali svet.
Prihajam domov. :) Kmalu. In naj se stvari zgodijo.
Vem, da bo tezko reci "goodbye". Vem, da bo na mojih licih verjetno precej vec solz kot jih je bilo ob odhodu od doma. Vem da bo ob prihodu domov na mojih ustnicah en velik nasmeh. Vem, da me caka ogromno dela. Ucenje za izpite, izpiti, diploma. Skavti in ostale obveznosti, ki sem jih zanemarila v teh 6 mesecih. V meni se zadnje case naseljuje droben strah. Da sem si zadala prevec in da mi vse skupaj ne bo uspelo. Po zadnjih pogovorih z ljudmi, ki so mi nekoc veliko pomenili, pa tudi, da doma pravzaprav nimam vec ljudi, ki bi jim lahko brezpogojno zaupala. Ne vem cisto natancno kaj sem pricakovala pred svojim odhodom, a vem (in razumljivo je), da so tudi oni naredili korak naprej v svojem zivljenju (ravno tako kot jaz). Da so si v tem casu poiskali nove prijatelje in nove hobije. Me bodo se poznali, ko pridem domov? Bomo se prijatelji? Bo se enako kot nekoc? Ali so se nase poti v tem casu ze prevec oddaljile in smo postali novi ljudje? Drugacni in spremenjeni. Oddaljeni. Zazrti v svoj mali svet.
Prihajam domov. :) Kmalu. In naj se stvari zgodijo.
petek, 21. januar 2011
My IAESTE experience
This will probably be my first and last blog written in English. The first one because I want some people, who are not that comfortable with Slovene, to understand it. But the last one because I'm still not very fluent in English. I know I still make many mistakes and I apologize for this to all the English speaking people reading this.
To come back on topic: I started to think a bit more about the IAESTE after I read an article from one of the girls I met through IAESTE in this time. She was writing about her experience which was in many cases very similar to mine. Everything started so easily. With a coffee with one of my friends once after classes and a simple question: So, what are your planes for the next summer. And she replied that she's just joined this organization which is called IAESTE and that she's going for a trainee ship somewhere abroad. It sounded interesting, so I came over next Tuesday and had a look. Being pretty shy at that time. When the meeting was over, they made me to go out with them for a drink. I still remember it: drinking hot chocolate and talking. People were asking me questions and I had a feeling that they're actually interested in what I answer. I got a good first impression and I continued going there. Making new friends, helping and having fun. When the time came, I took the position of incoming coordinator, getting the nominations from abroad and representing the bridge between the trainees coming to Ljubljana and the companies and supervisors accepting them. It took some time, but after the summer passed and the trainees went home happy, we were happy to. We did a good job. None of us (neither me, nor my friend) went abroad that year. It was a mixture of different reasons, but we both knew that we'll probably have even more opportunities next year.
As the summer finished, I passed my function of the incoming coordinator to the news students. We started to work for Central European Convention (CEC) and have been living only for this for the next 2 months. After it was over, we were almost dead, but we're happy as we knew that we did our best and we also got some very good feedback. I got the IAESTE feeling and nothing could stop me now. November came and it was time for a huge change in our National Committee (NC). That was a month of long talks with people. A month of thinking, organizing time, working for the university ... It finished with the elections where Klara was elected to be a new National Secretary and I took over the position of the Exchange Coordinator. I knew it will be a tough year taking into the account that I was still an Outgoing Coordinator on local level, that I was in my last study semester at the university and that I was the main leader in my scout group at home. On the other hand I knew that this will just make me to organize my time better and that I'll learn a lot of new things. I probably learnt more than I did in the previous 3 years at the university. It came naturally that Klara took over the incoming part and I took over the outgoing part on our national level. This meant the communication between the students, National Secretaries from other countries, Outgoing Coordinator from our second LC and sometimes also some other people at home and abroad. There were times when I said that I can't do it anymore, but I always managed to come through these times with a little help of my friends. :)
However, all hard work brought some good things: we sent more students abroad that we did in the last year, we got far more students coming to Slovenia, we managed to exchange trainee ships with some exotic countries and we managed to start solving our visa politics. And the most important: we both got trainee ships we wanted. Klara a very good one in UK in the field of neuroscience and I one in Australia which seemed quite impossible before the General conference.
My year in NC finished in October with the new elections when new students took over the positions we occupied in the last year. When I look back on the year, I don't regret anything. I learnt so many new things and got more experience for life than I did at the university. I got an amazing trainee ship in this crazy country. I learnt how to communicate with the officials and became more relaxed in English. I learnt how to live on my own and started to eat meat (yes mum, I did). :) Most importantly, I met a bunch of amazing people:
- A guy that said I can call him at 3 in the morning. And so I did. Once. And he answered and helped. Afterwards he was the one that managed to help with all my problems getting the Australian visa (besides my mum of course).
- A guy that was running with me everyday bringing with him a bottle of water for me. Listening to my problems and trying to solve them. Hanging around and eat ice cream. Giving me his jacket when I was freezing in the evenings.
- A couple that allowed me to sleep on their couch while I was "homeless" for 14 days. Soon, their home became my home and at that time I realised that I managed to make good friends here.
- The best supervisor ever that takes care that I always have a project plan and all the protocols on my table. She's always there for me when I need her, but she allows me to think with my own head and organise my time myself as long as I bring the results on monthly meetings.
- All those guys at work that help me when things aren't going as they should.
- A guy that shares a passion for musicals with me. That brings me Kraš napolitanke. That is prepared to spend after hours with me. Comes by and takes me for an ice cream during the experiments. Takes me for weekend trips and takes care that I'm always fed (as he knows that I'm cranky when I'm hungry).
- A girl that became one of my best friends here. I have a feeling that I can tell her everything. And I miss her as I haven't really talked to her for some time.
- A guy I really liked. Everything finished when he left this South Australian oasis and went back home to the real world. But I really enjoyed our time together and I hope we stay friends.
- A crazy girl that spent the majority of Thursday nights with me. We spent hours talking about boys and work and I can say that because of her my time here was much better that would be otherwise.
- Lastly: a bunch of other guys from work. We went camping together, spent lunch times together, tried to explore Adelaide, spent our time at the beach, watching movies, talking, laughing, dancing, having fun ... Without them my time here wouldn’t be as great as it is.
I love what all this experience did from me. I definitely became a new person. More relaxed, more “user friendly”. I learnt a lot. And despite all hard work, I'd repeat it again. In exactly the same way I did it for the first time.
To come back on topic: I started to think a bit more about the IAESTE after I read an article from one of the girls I met through IAESTE in this time. She was writing about her experience which was in many cases very similar to mine. Everything started so easily. With a coffee with one of my friends once after classes and a simple question: So, what are your planes for the next summer. And she replied that she's just joined this organization which is called IAESTE and that she's going for a trainee ship somewhere abroad. It sounded interesting, so I came over next Tuesday and had a look. Being pretty shy at that time. When the meeting was over, they made me to go out with them for a drink. I still remember it: drinking hot chocolate and talking. People were asking me questions and I had a feeling that they're actually interested in what I answer. I got a good first impression and I continued going there. Making new friends, helping and having fun. When the time came, I took the position of incoming coordinator, getting the nominations from abroad and representing the bridge between the trainees coming to Ljubljana and the companies and supervisors accepting them. It took some time, but after the summer passed and the trainees went home happy, we were happy to. We did a good job. None of us (neither me, nor my friend) went abroad that year. It was a mixture of different reasons, but we both knew that we'll probably have even more opportunities next year.
As the summer finished, I passed my function of the incoming coordinator to the news students. We started to work for Central European Convention (CEC) and have been living only for this for the next 2 months. After it was over, we were almost dead, but we're happy as we knew that we did our best and we also got some very good feedback. I got the IAESTE feeling and nothing could stop me now. November came and it was time for a huge change in our National Committee (NC). That was a month of long talks with people. A month of thinking, organizing time, working for the university ... It finished with the elections where Klara was elected to be a new National Secretary and I took over the position of the Exchange Coordinator. I knew it will be a tough year taking into the account that I was still an Outgoing Coordinator on local level, that I was in my last study semester at the university and that I was the main leader in my scout group at home. On the other hand I knew that this will just make me to organize my time better and that I'll learn a lot of new things. I probably learnt more than I did in the previous 3 years at the university. It came naturally that Klara took over the incoming part and I took over the outgoing part on our national level. This meant the communication between the students, National Secretaries from other countries, Outgoing Coordinator from our second LC and sometimes also some other people at home and abroad. There were times when I said that I can't do it anymore, but I always managed to come through these times with a little help of my friends. :)
However, all hard work brought some good things: we sent more students abroad that we did in the last year, we got far more students coming to Slovenia, we managed to exchange trainee ships with some exotic countries and we managed to start solving our visa politics. And the most important: we both got trainee ships we wanted. Klara a very good one in UK in the field of neuroscience and I one in Australia which seemed quite impossible before the General conference.
My year in NC finished in October with the new elections when new students took over the positions we occupied in the last year. When I look back on the year, I don't regret anything. I learnt so many new things and got more experience for life than I did at the university. I got an amazing trainee ship in this crazy country. I learnt how to communicate with the officials and became more relaxed in English. I learnt how to live on my own and started to eat meat (yes mum, I did). :) Most importantly, I met a bunch of amazing people:
- A guy that said I can call him at 3 in the morning. And so I did. Once. And he answered and helped. Afterwards he was the one that managed to help with all my problems getting the Australian visa (besides my mum of course).
- A guy that was running with me everyday bringing with him a bottle of water for me. Listening to my problems and trying to solve them. Hanging around and eat ice cream. Giving me his jacket when I was freezing in the evenings.
- A couple that allowed me to sleep on their couch while I was "homeless" for 14 days. Soon, their home became my home and at that time I realised that I managed to make good friends here.
- The best supervisor ever that takes care that I always have a project plan and all the protocols on my table. She's always there for me when I need her, but she allows me to think with my own head and organise my time myself as long as I bring the results on monthly meetings.
- All those guys at work that help me when things aren't going as they should.
- A guy that shares a passion for musicals with me. That brings me Kraš napolitanke. That is prepared to spend after hours with me. Comes by and takes me for an ice cream during the experiments. Takes me for weekend trips and takes care that I'm always fed (as he knows that I'm cranky when I'm hungry).
- A girl that became one of my best friends here. I have a feeling that I can tell her everything. And I miss her as I haven't really talked to her for some time.
- A guy I really liked. Everything finished when he left this South Australian oasis and went back home to the real world. But I really enjoyed our time together and I hope we stay friends.
- A crazy girl that spent the majority of Thursday nights with me. We spent hours talking about boys and work and I can say that because of her my time here was much better that would be otherwise.
- Lastly: a bunch of other guys from work. We went camping together, spent lunch times together, tried to explore Adelaide, spent our time at the beach, watching movies, talking, laughing, dancing, having fun ... Without them my time here wouldn’t be as great as it is.
I love what all this experience did from me. I definitely became a new person. More relaxed, more “user friendly”. I learnt a lot. And despite all hard work, I'd repeat it again. In exactly the same way I did it for the first time.
petek, 7. januar 2011
9000 km v 20 dneh ali popotovanje od Adelaida do Darwina
Ideja je padla že kar zgodaj po mojem prihodu v "deželo tam spodaj", vse skupaj pa se je malo bolj izkrastiliziralo v začetku decembra. Ja, res gremo na to potovanje. Od Adelaida do Darwina. Več kot 9000 km. Z avtom. Že sama misel je bila strašljiva, ampak včasih se je potrebno malo prepustiti dogodkom, da te nosijo.
Adelaide - Coober Pedy
Naša prva postojanka je bila torej Coober Pedy. Približno 850 km severno od našega doma. Znan kot svetovna prestolnica opalov in kot mesto, kjer lahko kampiraš pod zemljo. Poleg tega pa tudi eno izmed bolj multikulturalnih mest v Avstraliji, kjer lahko med drugim najdeš hrvata in grka, ki ti bosta želela prodati opale, srbsko pravoslavno cerkev, neko drugo cerkev v središču mesta, kjer imajo obešeno sliko iz Brezij (s slovenskim napisom), hrvaško družabno društvo ... Naša družba (sestavljena iz 4 ljudi: Aga, Kamil, Mischa and moi) je tako rezervirala kapiranje pod zemljo in "opal mining tour". Razlog zakaj so stvari pod zemljo je precejšnja vročina, ki je običajna za to območje, ki pa je mi, na srečo, nismo občutili (ja, vremenske spremembe in take fore). Tam spodaj sicer ni potreb po postavljanju šotora, ampak smo to vseeno naredili. Iz dveh razlogov: da smo lahko dobili sliko šotora pod zemljo (:P) in da smo malo vadili kako čim hitreje postaviti šotor v primeru dežja. Potem smo se udeležili ture, kjer so nam razložili kako nastanejo opali, kako razlikovati vredne in ničvredne opale, kako lahko sam iščeš opale (ja, dejansko se to da in ni preveč komplicirano - edini problem je, da jih ni preveč lahko najti) in kako sploh poteka samo raziskovanje. Zanimiva stvar. Naslednje jutro smo se podali na lov za opali, nato pa nadaljevali pot:
Coober Pedy - Alice Springs
Alice Springs je največje mesto sredi ničesar. Cela centralna Avstralija je načeloma ena velika puščava, ki pa je bila začuda mnogo bolj zelena kot smo si predstavljali. Cesta, ki povezuje Adelaide in Darwin se imenuje Stuart Highway in je prb. 1500 km dolga neprekinjena, ravna asfaltirana cesta. Alice Springs je bila bolj postojanka na naši poti, ker smo si po prb. 1500 prevoženiih km vsi želeli samo čim prej zaspati.
Alice Springs - Tennant Creek
Nato nas je pot vodila naprej na sever, proti mestu, ki se imenuje Tennant Creek. Vmes smo se ustavili v Devils Marbles. V osnovi je to formacija kamnov, kjer se je dalo narediti precej dobre fotografije (photoshooting no.1), kaj več pa si lahko preberete na temle linku: http://en.wikipedia.org/wiki/Devils_Marbles_Conservation_Reserve. V tem trenutku smo že bili v območju NT (Northern Teritory). Mislim, da me je tukaj prvič zares zadela vročina, ki vlada na tem območju. Celotna formacija je precej impresivna in če se kdaj odpravite v ta predel, priporočam, da zavijete s ceste in si jo ogledate. Večer se je končal v Tennant Creeku, ki je znan po rudnikih zlata. Tukaj smo tudi prvič ugotovili, da deževna doba ne pomeni le več dežja, ampak tudi to, da si večina ljudi zaradi pomanjkanja turistov vzame prosto. Tako je kar precej stvari zaprtih in naš obisk rudnika zlata je tako padel v vodo. Postavljanje šotora št. 3, večerja, spanje.
Tennant Creek - Katherine
Sledil je dan vožnje, ki se je končal v Katherine. Po poti smo se ustavili v Mataranki, to je prostor, kjer se odvija knjiga We of the never never (http://en.wikipedia.org/wiki/We_of_the_Never_Never). Poleg tega pa je znana po toplih vrelcih, kjer se da plavati v čudovitem tropskem okolju. Po osvežitvi smo nadaljevali pot proti našemu cilju za ta dan. Prvi dež. Težke odločitve med kampiranjem za 40 dolarjev in kabino za 160 dolarjev. Odločili smo se za kampiranje, kar se je izkazalo za rahlo neugodno odločitev. Evakuacija šotora sredi noči po tem, ko smo se zbudili v 3 cm vode in prenočitev v avtu sta imela za posledico malo slabe volje in utrujenost naslednji dan. Zjutraj nas je na srečo zbudilo sonce, ki je omogočilo vsaj zasilno posušitev šotora in normalno pakiranje. Hkrati pa je ta noč prinesla odločitev, da v območju severno od Katherine ne kampiramo več.
Katherine - Kakadu National Park
Blizu Katherine se nahaja Nitmiluk National Park, ki je bil prvi park, ki nam je ponudil nekaj prostora za "bushwalking". Kar nekaj prehojenih kilometrov v vročini in vlagi je bilo poplačanih s prvim (od mnogih) prečudovitih slapov, ki smo jih videli na našem potovanju. Slapovi navadno padajo v tako imenovane "pools", ki omogočajo kopanje, ampak tega tokrat nismo izkoristili. Po osvežitvi smo se odpravili nazaj, po poti so nas spremljali črni oblaki in nekaj dežnih kapelj, ki pa so se kmalu posušile. Pot smo nadaljevali mimo Edith Falls, ki so bili res čudoviti. Na žalost pa si jih, zaradi obilice dežja v preteklih dneh, ki je imelo za rezultat poplavljeno pot, nismo mogli pobliže ogledati. Ampak je tudi pogled od daleč zadostoval. Večer se je zaključil v Kakadu National Park, kjer smo že poprej rezervirali bungalov nad katerim smo bili vsi navdušeni. Sama arhitektura je precej preprosta: ena soba iz sten, ki prepuščajo veter in omogočajo, da prosto "diha", 4 postelje in ventilator na stropu. Ampak se mi zdi, da smo se vsi štirje zaljubili v to malo bivališče. Cel dan pohajkovanja, večerja, tropska vročina, spanje.
Kakadu National Park (NP)
Moji prvi vtisi: prava tropska vročina, narava, odličen kraj za dolge sprehode, kraj ki mi bo definitivno prirasel k srcu. In nisem se motila. Mislim, da smo se vsi zaljubili v ta prostor, kjer smo preživeli nekaj dni. Odpravili smo se na 2 daljša pohoda, kjer smo bili večinoma sami (ja, deževna sezona in to). Narava je prečudovita, drugi pohod pa se je končal s slapom in naravnim bazenom pod njim. Na informacijah so nam rekli, da je ta predel varen za plavanje, tako da smo se trije izmed četvorke odločili, da poskusimo našo srečo. :P Kakadu namreč leži že dovolj na severu, da to območje lahko okupirajo krokodili. Med suho dobo jih precej uspešno lovijo, v času deževne dobe pa poplav in krokodilov ni več mogoče kontrolirati. Previdnost ni nikoli odveč, hkrati pa je bila to ena redkih priložnosti, da plavamo v območju NT. Čeprav je govora o krokodilih mnogo, pa je pravzaprav kar težko najti krokodila v naravi. To smo izkusili zadnji dan našega bivanja tukaj, ko smo se odpravili na "križarjenje" po South Alligator River. Veliko narave, poplavljenih poti, nenavadih rož in ptičev in ... po kake pol ure smo uspeli zaznati tudi krokodila. A na žalost le za trenutek, ker se je nato spet skril pod površje. Krokodili lahko preživijo pod vodo tudi kako uro ali dve in so zmožni zreducirati svoj srčni utrip na le nekaj utripov na minuto. Precej osupljive živali. Od tukaj smo se nato odpravili naprej na pot, božični dan smo namreč želeli preživeti na najbolj severni točki našega potovanja.
Darwin
je glavno mesto NT, ki pa nas ni preveč očaralo. Je precej majhno, definitivno veliko manjše od Adelaida. Cel center obsega približno 2 ulici. Verjetno nismo imeli prav dobrega občutka tudi zato, ker je bil naš hostel v precej slabem stanju, poleg tega pa so se nad nami kar konstantno zbirali črni oblaki. V Darwinu smo tako malo pohajkovali, si privoščili večerjo zunaj (po tednu dni kampiranja, tortilj in riža kar dobrodošla sprememba), ter si ogledali dve atrakciji severnega teritorija: fishfeeding in farmo krokodilov. Fishfeeding pravzaprav ni nič posebnega: en zalivček v katerega priplavajo ribe, ker so navajene, da jih ljudje ob določenih urah dneva hranijo. Fino je, ker ti povejo malo več o ribah, ki plavajo okoli, občutek, ko ti nešteto velik rib plava okoli nog je zanimiv, drugače pa je to verjetno bolj stvar nad katero so navdušeni otroci. Farma krokodilov pa je bila precej bolj zanimiva. Po naključju nam je uspelo priti tja ravno v času, ko so imeli vodeno turo, tako da nam je fant, ki tam dela, malo razložil o krokodilih, o njihovih značilnostih in kako napadejo. Potem smo gledali tudi kako jih hranijo in ko vidiš kako nepričakovano in hitro zagrabi tisti kos mesa, ti je precej jasno, da nimaš prav veliko možnosti v kolikor se znajdeš v vodi skupaj s krokodilom. Prav to je tudi namen takih centrov: izobraževati turiste, da krokodili napadejo iznenada in da nikoli nisi dovolj previden. Darwin je bil tudi mesto, kjer smo morali prvič preurediti naš originalni plan potovanja: dež je v preteklih dneh precej namočil ceste, tako da je bil obisk Brooma precej nemogoč. Asfaltirana cesta bi nam namreč vzela preveč časa, nesfaltirana, krajša cesta pa bi bila neprevozna ali pa prevozna z zelo nizko hitrosjo. Tako smo se odločili, da se obrnemo nazaj proti jugu in preživimo več časa na določenih točkah po tej poti.
Litchfield National Park
Ta park je sicer bil na našem potovalnem spisku, a smo mu po spremembi plana namenili nekoliko več časa kot je bilo prvotno mišljeno. Če doma delamo neko primerjavo med Blejskim in Bohinjskim jezerom in Postonjsko ter Škocjanskimi jamami, lahko tukaj tudi potegnemo primerjavo med Kakadujem in Litchfieldom. V tem primeru je Kakadu bolj podoben Bohinju ali Škocjanskim jamam. Svojo lepoto skriva in ni tako na očeh. Če si moral tam do slapu hoditi nekaj ur po precej težkih razmerah, je bil tukaj slap oddaljen le pol kilometra, hkrati pa je bilo tudi možnosti za kopanje več kot v Kakaduju. Še vedno mi je bil Kakadu malo bolj všeč, čeprav je bil tudi Litcfield očarljiv. Predvsem pa bolj dostopen v teh težkih deževnik razmerah. ;) Čeprav so nas med kopanjem v enem izmed naravnih bazenov spodili iz vode, ker so pričakovali monsunsko deževje, ki bi lahko prevrnilo kako drevo in bi lahko bilo potencialno nevarno za kopalce. Na koncu ni bilo nič hujšega, ampak Avstralci se držijo načela, da je bolje delovati preventivno. ;) V Litchfieldu smo si še ogledali ogromne strukture, ki jih gradijo termiti, da se zaščitijo pred vremenskimi nevšečnostmi. Teh struktur je sicer polno po vsem severnem območju, ampak tukaj imaš včasih občutek, da si se znašel pred ogromnim pokopališčem. ;)
Litchfield NP - Kakadu NP
Iz Litchfielda smo šli nazaj v Kakadu. Iz dveh razlogov: ker smo bili vsi navdušeni nad njim in ker smo po reorganizaciji prvotnega plana imeli več časa kot bi ga imeli sicer. Prvotni namen je bil Ubirr. A nas je na žalost že po prb. 300 m ustavilo 80 cm vode na cesti. Neprehodna cesta torej. Tako smo se obrnili in odšli pogledat razgled na en drug, manjši hrib. Ubirr je najbolj znana vzpetina v Kakaduju, ljudje pogosto hodijo tja, da si od tam ogledajo sončni zahod in da imajo razgled nad celotno pokrajino. Druga možnost ni bila tako impresivna, vseeno pa smo imeli nekaj razgleda in miru. Dokler nas niso temni oblaki pregnali nazaj.
Kakadu NP - Tennant Creek - Alice Springs
Nekje vmes je padla odločitev, da novo leto preživimo v Alice Springs. Ta odločitev je pomenila gromno prevoženo razdaljo. 950 km v enem dnevu. Tako smo eno noč preživeli v Tennant Creeku. Kopanje v Mataranki in "Grenkih vrelcih" je odpadlo zaradi poplavljene ceste. Smo si pa ogledali hranjenje rib, ki se jim reče Baramundi. To so ekstra ogromne ribe in moram reči, da je bilo kar zanimivo. Lovijo le žive stvari in ko se dvignejo pod površje, da zagrabijo hrano, povzročijo zelo glasen zvok. Tak, da se ga na začetku močno ustrašiš. In ko je tisti gospod potegnil ribo ven iz vode, smo vsi obstali z odprtimi usti. Vsekakor vredno ogleda.
V Alice Springsu smo tako preživeli novo leto. Si ogledali ognjemet. In dolgo spali naslednji dan. No, v bistvu ne tako dolgo, ker nas je nekaj po 8 zbudilo močno sonce. Ampak, glede na to, da smo v preteklih tednih vstajali ob 7 ali prej, je bilo to precej pozno. Tako smo se odločili, da si gremo ogledat Desert Park. Alice je mesto sredi puščave, z letno količino dežja nekaj mm. Tukaj pa nas je verjetno ujela ena hujših ploh po našem odhodu iz Darwina. Zaradi vremena, je bil park skoraj v celoti prazen. Ena članice naše ekipe je imela migreno, tako da jo je drugi odpeljal nazaj v šotor. Tako sva s švicarjem Mischo ostala sama in bila deležna predavanja o plazilcih, ki jih imajo v parku. Zelo zanimivo. Mislim, da sem se navdušila nad plazilci in Thorny Devil je od tistega dne naprej moja nova najljubša žival. Nato je sledila predstavitev kengurujev. Kenguruji se načeloma obravnavajo kot živali, ki jih noben kaj preveč ne mara. Predvsem zato, ker so povsod in ker imaš ponavadi to neizmerno srečo, da kakega zbiješ in imaš potem totalko. Po tem predavanju pa sem začela na njih gledati malo drugače. Facinantne živali. Do takrat recimo nisem vedela, da rep uporabljajo kot peto nogo pri počasnem gibanju. Da imajo na zadnjem delu noge posebno mišico, ki omogoča skakljanje in da je samica v neugodnih razmerah sposobna ustaviti rast blastociste (zarodka) in nato ponovno sprožiti razvoj, ko so okoliščine spet ugodne. Tretje predavanje je bilo o pticah, ki so na vrhu prehranjevalne verige (birds of prey). Po predavanju smo se še malo sprehajali po samem parku in tako tam preživeli približno tri četrtine dneva. V kolikor boste kdaj kje v okolici Alice, priporočam obisk. ;)
Alice Springs - Kings Canyon
Iz deževne puščave smo se odpravili nekam, kjer pa res ne bi več smelo deževati. Uluru. No, dežja se nismo uspeli znebiti, vseeno pa ga je bilo bistveno manj kot v preteklih dneh. Naša prva postojanka je bila Kings Creek. Do tja smo se pripeljali po približno 100 km dolgi neasfaltirani cesti. Ker nam ni uspelo priti do Brooma, smo jahanje kamel tako prestavili na Kings Creek. Zanimiva izkušnja, ampak bi težko rekla, da je bilo kaj posebnega. Od tu smo se odpravili naprej v Kings Canyon, saj smo za naslednje jutro planirali pohod po planoti tega območja. Glede na vremensko napoved, ki je napovedovala do 45 stopinj celzija, je bila edina realna odločitev pohod začeti okoli sedmih zjutraj. In tako smo tudi ga. Tam nekje. In bilo je vredno. Po začetnem precej strmem vzponu, je skoraj celotna pot speljana po vrhu planote. Pogled na celo dolino pod nami, prekrasna narava, super pohod, skriti kotički, sprostitev ob manjšem "jezercu" sredi ničesar. Vsa naša, na naravo mahnjena, odprava je bila navdušena.
Kings Canyon - Uluru
Pa smo ga končno dočakali. To svetovno čudo. Po več kot 14 dneh potovanja smo prispeli v pravi rdeči center. Uluru je avstralski največji goli monolit. To pomeni, da nima po vrhu nobenih dreves ter da je v bistvu ena sama skala. Prvi večer smo šli na krajši pohod do še ene znamenitosti v tem območju, ki se imenuje Kata Tjuta oziroma The Olgas. Ta je sestavljena iz več ogromnih skal, najvišja točka je za prb. 100 m višja od Uluruja in je prav tako fascinantna kot sam Uluru. Z enim članom ekipe, Mischo, sva se odločila da si ogledava sončni vzhod nad Ulurujem. Ker sva bila brez avtomobila, sva lov na najboljšo možno točko pričela ob 4 zjutraj. In kar hitro našla primerno razgledno točko. Sicer je bila dokaj daleč, a vseeno sva bila deležna sončnega vzhoda in spreminjanja barv samega monolita (kljub temu, da so se vmes začeli pojavljati oblaki). Po zajtrku smo se odpravili na vodeno turo okoli dela Ulurja, kjer nam je aboriginsski vodič razložil nekaj več o samem kraju okoli katerega smo hodili. Po kratkem pohodu smo se ustavili še v aboriginskem centru. Na Uluru je sicer možno tudi splezati, ampak je pohod v trenutnih razmerah mogoč le do 8 ure zjutraj. Poleg tega pa Aborigini niso navdušeni nad tem dejanjem. Po obisku centra, so mi stvari malo bolj jasne. Aborigini se namreč čutijo odgovorne za ljudi, ki plezajo na to njihovo dediščino in smrti, ki se zgodijo tam ne prinašajo nič dobrega. Poleg tega sem v aboriginskem centru naletela na zanimiv zapis: kaj si odnesel z Uluruja? Še eno sliko? Kaj ti bo slika, če ne dojameš kako veliko ta kraj pomeni domačinom. To mi je dalo misliti.
Iz Uluruja nazaj na jug
Po odhodu iz Uluruja smo se odpravili nazaj na jug. Po 150 km neasfaltirane ceste, skozi poslikano puščavo (ki se tako imenuje zaradi spreminjajočih barv, predvsem velike količine bele in dejansko prave puščave), čez Coober Pedy (kjer smo popravili poškodovano gumo na avtu) do majhnega mesta, ki se imenuje Glendabo. To je tako tipično outback mesto z majhnim številom ljudi, veeeeeeelikim številom muh in enim all-in-one človekom, ki je bil v tem primeru barman, natakar in receptor površine za kampiranje. Tukaj smo našli najcenejše in obenem eno najlepših mest na katerih smo kampirali na našem potovanju. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo zunaj toplo in suho in da, po dolgem času, prvič ni bilo nevarnosti, da bi deževalo. Po zadnji noči v šotoru smo se odpravili proti domu. Skozi Woomero - to je posebno mesto, ki je bilo dolgo časa zaprto za javnost, saj je bilo del območja kjer so med drugo svetovno vojno testirali različne rakete, nato pa je bilo to območje testiranja vesoljskih plovil. Danes je mesto odprto in se ponaša s fino razstavo raket in letal na prostem. Pot smo nadaljevali mimo jezera Hart, ki je eno izmed mnogih slanih jezer. Kadar voda nima iztoka v morje, ostaja na površju. Tekočina izhlapi, ostanejo pa ogromne površine soli. V Port Augusti smo se ustavili na še zadnjem kosilu = tortilje + zelenjava iz pločevink ;), nato pa smo po 20 dneh odbrzeli proti domu.
Bilo je fino. Nastalo je eno novo močno prijateljstvo. Ostala so se okrepila. V glavi roji od vtisov. Še eno super potovanje.
Slikovno gradivo je dostopno tukaj:
http://www.facebook.com/album.php?aid=261921&id=595374000&l=39dd33ab0d
http://www.facebook.com/album.php?aid=261975&id=595374000&l=5020089d57
Adelaide - Coober Pedy
Naša prva postojanka je bila torej Coober Pedy. Približno 850 km severno od našega doma. Znan kot svetovna prestolnica opalov in kot mesto, kjer lahko kampiraš pod zemljo. Poleg tega pa tudi eno izmed bolj multikulturalnih mest v Avstraliji, kjer lahko med drugim najdeš hrvata in grka, ki ti bosta želela prodati opale, srbsko pravoslavno cerkev, neko drugo cerkev v središču mesta, kjer imajo obešeno sliko iz Brezij (s slovenskim napisom), hrvaško družabno društvo ... Naša družba (sestavljena iz 4 ljudi: Aga, Kamil, Mischa and moi) je tako rezervirala kapiranje pod zemljo in "opal mining tour". Razlog zakaj so stvari pod zemljo je precejšnja vročina, ki je običajna za to območje, ki pa je mi, na srečo, nismo občutili (ja, vremenske spremembe in take fore). Tam spodaj sicer ni potreb po postavljanju šotora, ampak smo to vseeno naredili. Iz dveh razlogov: da smo lahko dobili sliko šotora pod zemljo (:P) in da smo malo vadili kako čim hitreje postaviti šotor v primeru dežja. Potem smo se udeležili ture, kjer so nam razložili kako nastanejo opali, kako razlikovati vredne in ničvredne opale, kako lahko sam iščeš opale (ja, dejansko se to da in ni preveč komplicirano - edini problem je, da jih ni preveč lahko najti) in kako sploh poteka samo raziskovanje. Zanimiva stvar. Naslednje jutro smo se podali na lov za opali, nato pa nadaljevali pot:
Coober Pedy - Alice Springs
Alice Springs je največje mesto sredi ničesar. Cela centralna Avstralija je načeloma ena velika puščava, ki pa je bila začuda mnogo bolj zelena kot smo si predstavljali. Cesta, ki povezuje Adelaide in Darwin se imenuje Stuart Highway in je prb. 1500 km dolga neprekinjena, ravna asfaltirana cesta. Alice Springs je bila bolj postojanka na naši poti, ker smo si po prb. 1500 prevoženiih km vsi želeli samo čim prej zaspati.
Alice Springs - Tennant Creek
Nato nas je pot vodila naprej na sever, proti mestu, ki se imenuje Tennant Creek. Vmes smo se ustavili v Devils Marbles. V osnovi je to formacija kamnov, kjer se je dalo narediti precej dobre fotografije (photoshooting no.1), kaj več pa si lahko preberete na temle linku: http://en.wikipedia.org/wiki/Devils_Marbles_Conservation_Reserve. V tem trenutku smo že bili v območju NT (Northern Teritory). Mislim, da me je tukaj prvič zares zadela vročina, ki vlada na tem območju. Celotna formacija je precej impresivna in če se kdaj odpravite v ta predel, priporočam, da zavijete s ceste in si jo ogledate. Večer se je končal v Tennant Creeku, ki je znan po rudnikih zlata. Tukaj smo tudi prvič ugotovili, da deževna doba ne pomeni le več dežja, ampak tudi to, da si večina ljudi zaradi pomanjkanja turistov vzame prosto. Tako je kar precej stvari zaprtih in naš obisk rudnika zlata je tako padel v vodo. Postavljanje šotora št. 3, večerja, spanje.
Tennant Creek - Katherine
Sledil je dan vožnje, ki se je končal v Katherine. Po poti smo se ustavili v Mataranki, to je prostor, kjer se odvija knjiga We of the never never (http://en.wikipedia.org/wiki/We_of_the_Never_Never). Poleg tega pa je znana po toplih vrelcih, kjer se da plavati v čudovitem tropskem okolju. Po osvežitvi smo nadaljevali pot proti našemu cilju za ta dan. Prvi dež. Težke odločitve med kampiranjem za 40 dolarjev in kabino za 160 dolarjev. Odločili smo se za kampiranje, kar se je izkazalo za rahlo neugodno odločitev. Evakuacija šotora sredi noči po tem, ko smo se zbudili v 3 cm vode in prenočitev v avtu sta imela za posledico malo slabe volje in utrujenost naslednji dan. Zjutraj nas je na srečo zbudilo sonce, ki je omogočilo vsaj zasilno posušitev šotora in normalno pakiranje. Hkrati pa je ta noč prinesla odločitev, da v območju severno od Katherine ne kampiramo več.
Katherine - Kakadu National Park
Blizu Katherine se nahaja Nitmiluk National Park, ki je bil prvi park, ki nam je ponudil nekaj prostora za "bushwalking". Kar nekaj prehojenih kilometrov v vročini in vlagi je bilo poplačanih s prvim (od mnogih) prečudovitih slapov, ki smo jih videli na našem potovanju. Slapovi navadno padajo v tako imenovane "pools", ki omogočajo kopanje, ampak tega tokrat nismo izkoristili. Po osvežitvi smo se odpravili nazaj, po poti so nas spremljali črni oblaki in nekaj dežnih kapelj, ki pa so se kmalu posušile. Pot smo nadaljevali mimo Edith Falls, ki so bili res čudoviti. Na žalost pa si jih, zaradi obilice dežja v preteklih dneh, ki je imelo za rezultat poplavljeno pot, nismo mogli pobliže ogledati. Ampak je tudi pogled od daleč zadostoval. Večer se je zaključil v Kakadu National Park, kjer smo že poprej rezervirali bungalov nad katerim smo bili vsi navdušeni. Sama arhitektura je precej preprosta: ena soba iz sten, ki prepuščajo veter in omogočajo, da prosto "diha", 4 postelje in ventilator na stropu. Ampak se mi zdi, da smo se vsi štirje zaljubili v to malo bivališče. Cel dan pohajkovanja, večerja, tropska vročina, spanje.
Kakadu National Park (NP)
Moji prvi vtisi: prava tropska vročina, narava, odličen kraj za dolge sprehode, kraj ki mi bo definitivno prirasel k srcu. In nisem se motila. Mislim, da smo se vsi zaljubili v ta prostor, kjer smo preživeli nekaj dni. Odpravili smo se na 2 daljša pohoda, kjer smo bili večinoma sami (ja, deževna sezona in to). Narava je prečudovita, drugi pohod pa se je končal s slapom in naravnim bazenom pod njim. Na informacijah so nam rekli, da je ta predel varen za plavanje, tako da smo se trije izmed četvorke odločili, da poskusimo našo srečo. :P Kakadu namreč leži že dovolj na severu, da to območje lahko okupirajo krokodili. Med suho dobo jih precej uspešno lovijo, v času deževne dobe pa poplav in krokodilov ni več mogoče kontrolirati. Previdnost ni nikoli odveč, hkrati pa je bila to ena redkih priložnosti, da plavamo v območju NT. Čeprav je govora o krokodilih mnogo, pa je pravzaprav kar težko najti krokodila v naravi. To smo izkusili zadnji dan našega bivanja tukaj, ko smo se odpravili na "križarjenje" po South Alligator River. Veliko narave, poplavljenih poti, nenavadih rož in ptičev in ... po kake pol ure smo uspeli zaznati tudi krokodila. A na žalost le za trenutek, ker se je nato spet skril pod površje. Krokodili lahko preživijo pod vodo tudi kako uro ali dve in so zmožni zreducirati svoj srčni utrip na le nekaj utripov na minuto. Precej osupljive živali. Od tukaj smo se nato odpravili naprej na pot, božični dan smo namreč želeli preživeti na najbolj severni točki našega potovanja.
Darwin
je glavno mesto NT, ki pa nas ni preveč očaralo. Je precej majhno, definitivno veliko manjše od Adelaida. Cel center obsega približno 2 ulici. Verjetno nismo imeli prav dobrega občutka tudi zato, ker je bil naš hostel v precej slabem stanju, poleg tega pa so se nad nami kar konstantno zbirali črni oblaki. V Darwinu smo tako malo pohajkovali, si privoščili večerjo zunaj (po tednu dni kampiranja, tortilj in riža kar dobrodošla sprememba), ter si ogledali dve atrakciji severnega teritorija: fishfeeding in farmo krokodilov. Fishfeeding pravzaprav ni nič posebnega: en zalivček v katerega priplavajo ribe, ker so navajene, da jih ljudje ob določenih urah dneva hranijo. Fino je, ker ti povejo malo več o ribah, ki plavajo okoli, občutek, ko ti nešteto velik rib plava okoli nog je zanimiv, drugače pa je to verjetno bolj stvar nad katero so navdušeni otroci. Farma krokodilov pa je bila precej bolj zanimiva. Po naključju nam je uspelo priti tja ravno v času, ko so imeli vodeno turo, tako da nam je fant, ki tam dela, malo razložil o krokodilih, o njihovih značilnostih in kako napadejo. Potem smo gledali tudi kako jih hranijo in ko vidiš kako nepričakovano in hitro zagrabi tisti kos mesa, ti je precej jasno, da nimaš prav veliko možnosti v kolikor se znajdeš v vodi skupaj s krokodilom. Prav to je tudi namen takih centrov: izobraževati turiste, da krokodili napadejo iznenada in da nikoli nisi dovolj previden. Darwin je bil tudi mesto, kjer smo morali prvič preurediti naš originalni plan potovanja: dež je v preteklih dneh precej namočil ceste, tako da je bil obisk Brooma precej nemogoč. Asfaltirana cesta bi nam namreč vzela preveč časa, nesfaltirana, krajša cesta pa bi bila neprevozna ali pa prevozna z zelo nizko hitrosjo. Tako smo se odločili, da se obrnemo nazaj proti jugu in preživimo več časa na določenih točkah po tej poti.
Litchfield National Park
Ta park je sicer bil na našem potovalnem spisku, a smo mu po spremembi plana namenili nekoliko več časa kot je bilo prvotno mišljeno. Če doma delamo neko primerjavo med Blejskim in Bohinjskim jezerom in Postonjsko ter Škocjanskimi jamami, lahko tukaj tudi potegnemo primerjavo med Kakadujem in Litchfieldom. V tem primeru je Kakadu bolj podoben Bohinju ali Škocjanskim jamam. Svojo lepoto skriva in ni tako na očeh. Če si moral tam do slapu hoditi nekaj ur po precej težkih razmerah, je bil tukaj slap oddaljen le pol kilometra, hkrati pa je bilo tudi možnosti za kopanje več kot v Kakaduju. Še vedno mi je bil Kakadu malo bolj všeč, čeprav je bil tudi Litcfield očarljiv. Predvsem pa bolj dostopen v teh težkih deževnik razmerah. ;) Čeprav so nas med kopanjem v enem izmed naravnih bazenov spodili iz vode, ker so pričakovali monsunsko deževje, ki bi lahko prevrnilo kako drevo in bi lahko bilo potencialno nevarno za kopalce. Na koncu ni bilo nič hujšega, ampak Avstralci se držijo načela, da je bolje delovati preventivno. ;) V Litchfieldu smo si še ogledali ogromne strukture, ki jih gradijo termiti, da se zaščitijo pred vremenskimi nevšečnostmi. Teh struktur je sicer polno po vsem severnem območju, ampak tukaj imaš včasih občutek, da si se znašel pred ogromnim pokopališčem. ;)
Litchfield NP - Kakadu NP
Iz Litchfielda smo šli nazaj v Kakadu. Iz dveh razlogov: ker smo bili vsi navdušeni nad njim in ker smo po reorganizaciji prvotnega plana imeli več časa kot bi ga imeli sicer. Prvotni namen je bil Ubirr. A nas je na žalost že po prb. 300 m ustavilo 80 cm vode na cesti. Neprehodna cesta torej. Tako smo se obrnili in odšli pogledat razgled na en drug, manjši hrib. Ubirr je najbolj znana vzpetina v Kakaduju, ljudje pogosto hodijo tja, da si od tam ogledajo sončni zahod in da imajo razgled nad celotno pokrajino. Druga možnost ni bila tako impresivna, vseeno pa smo imeli nekaj razgleda in miru. Dokler nas niso temni oblaki pregnali nazaj.
Kakadu NP - Tennant Creek - Alice Springs
Nekje vmes je padla odločitev, da novo leto preživimo v Alice Springs. Ta odločitev je pomenila gromno prevoženo razdaljo. 950 km v enem dnevu. Tako smo eno noč preživeli v Tennant Creeku. Kopanje v Mataranki in "Grenkih vrelcih" je odpadlo zaradi poplavljene ceste. Smo si pa ogledali hranjenje rib, ki se jim reče Baramundi. To so ekstra ogromne ribe in moram reči, da je bilo kar zanimivo. Lovijo le žive stvari in ko se dvignejo pod površje, da zagrabijo hrano, povzročijo zelo glasen zvok. Tak, da se ga na začetku močno ustrašiš. In ko je tisti gospod potegnil ribo ven iz vode, smo vsi obstali z odprtimi usti. Vsekakor vredno ogleda.
V Alice Springsu smo tako preživeli novo leto. Si ogledali ognjemet. In dolgo spali naslednji dan. No, v bistvu ne tako dolgo, ker nas je nekaj po 8 zbudilo močno sonce. Ampak, glede na to, da smo v preteklih tednih vstajali ob 7 ali prej, je bilo to precej pozno. Tako smo se odločili, da si gremo ogledat Desert Park. Alice je mesto sredi puščave, z letno količino dežja nekaj mm. Tukaj pa nas je verjetno ujela ena hujših ploh po našem odhodu iz Darwina. Zaradi vremena, je bil park skoraj v celoti prazen. Ena članice naše ekipe je imela migreno, tako da jo je drugi odpeljal nazaj v šotor. Tako sva s švicarjem Mischo ostala sama in bila deležna predavanja o plazilcih, ki jih imajo v parku. Zelo zanimivo. Mislim, da sem se navdušila nad plazilci in Thorny Devil je od tistega dne naprej moja nova najljubša žival. Nato je sledila predstavitev kengurujev. Kenguruji se načeloma obravnavajo kot živali, ki jih noben kaj preveč ne mara. Predvsem zato, ker so povsod in ker imaš ponavadi to neizmerno srečo, da kakega zbiješ in imaš potem totalko. Po tem predavanju pa sem začela na njih gledati malo drugače. Facinantne živali. Do takrat recimo nisem vedela, da rep uporabljajo kot peto nogo pri počasnem gibanju. Da imajo na zadnjem delu noge posebno mišico, ki omogoča skakljanje in da je samica v neugodnih razmerah sposobna ustaviti rast blastociste (zarodka) in nato ponovno sprožiti razvoj, ko so okoliščine spet ugodne. Tretje predavanje je bilo o pticah, ki so na vrhu prehranjevalne verige (birds of prey). Po predavanju smo se še malo sprehajali po samem parku in tako tam preživeli približno tri četrtine dneva. V kolikor boste kdaj kje v okolici Alice, priporočam obisk. ;)
Alice Springs - Kings Canyon
Iz deževne puščave smo se odpravili nekam, kjer pa res ne bi več smelo deževati. Uluru. No, dežja se nismo uspeli znebiti, vseeno pa ga je bilo bistveno manj kot v preteklih dneh. Naša prva postojanka je bila Kings Creek. Do tja smo se pripeljali po približno 100 km dolgi neasfaltirani cesti. Ker nam ni uspelo priti do Brooma, smo jahanje kamel tako prestavili na Kings Creek. Zanimiva izkušnja, ampak bi težko rekla, da je bilo kaj posebnega. Od tu smo se odpravili naprej v Kings Canyon, saj smo za naslednje jutro planirali pohod po planoti tega območja. Glede na vremensko napoved, ki je napovedovala do 45 stopinj celzija, je bila edina realna odločitev pohod začeti okoli sedmih zjutraj. In tako smo tudi ga. Tam nekje. In bilo je vredno. Po začetnem precej strmem vzponu, je skoraj celotna pot speljana po vrhu planote. Pogled na celo dolino pod nami, prekrasna narava, super pohod, skriti kotički, sprostitev ob manjšem "jezercu" sredi ničesar. Vsa naša, na naravo mahnjena, odprava je bila navdušena.
Kings Canyon - Uluru
Pa smo ga končno dočakali. To svetovno čudo. Po več kot 14 dneh potovanja smo prispeli v pravi rdeči center. Uluru je avstralski največji goli monolit. To pomeni, da nima po vrhu nobenih dreves ter da je v bistvu ena sama skala. Prvi večer smo šli na krajši pohod do še ene znamenitosti v tem območju, ki se imenuje Kata Tjuta oziroma The Olgas. Ta je sestavljena iz več ogromnih skal, najvišja točka je za prb. 100 m višja od Uluruja in je prav tako fascinantna kot sam Uluru. Z enim članom ekipe, Mischo, sva se odločila da si ogledava sončni vzhod nad Ulurujem. Ker sva bila brez avtomobila, sva lov na najboljšo možno točko pričela ob 4 zjutraj. In kar hitro našla primerno razgledno točko. Sicer je bila dokaj daleč, a vseeno sva bila deležna sončnega vzhoda in spreminjanja barv samega monolita (kljub temu, da so se vmes začeli pojavljati oblaki). Po zajtrku smo se odpravili na vodeno turo okoli dela Ulurja, kjer nam je aboriginsski vodič razložil nekaj več o samem kraju okoli katerega smo hodili. Po kratkem pohodu smo se ustavili še v aboriginskem centru. Na Uluru je sicer možno tudi splezati, ampak je pohod v trenutnih razmerah mogoč le do 8 ure zjutraj. Poleg tega pa Aborigini niso navdušeni nad tem dejanjem. Po obisku centra, so mi stvari malo bolj jasne. Aborigini se namreč čutijo odgovorne za ljudi, ki plezajo na to njihovo dediščino in smrti, ki se zgodijo tam ne prinašajo nič dobrega. Poleg tega sem v aboriginskem centru naletela na zanimiv zapis: kaj si odnesel z Uluruja? Še eno sliko? Kaj ti bo slika, če ne dojameš kako veliko ta kraj pomeni domačinom. To mi je dalo misliti.
Iz Uluruja nazaj na jug
Po odhodu iz Uluruja smo se odpravili nazaj na jug. Po 150 km neasfaltirane ceste, skozi poslikano puščavo (ki se tako imenuje zaradi spreminjajočih barv, predvsem velike količine bele in dejansko prave puščave), čez Coober Pedy (kjer smo popravili poškodovano gumo na avtu) do majhnega mesta, ki se imenuje Glendabo. To je tako tipično outback mesto z majhnim številom ljudi, veeeeeeelikim številom muh in enim all-in-one človekom, ki je bil v tem primeru barman, natakar in receptor površine za kampiranje. Tukaj smo našli najcenejše in obenem eno najlepših mest na katerih smo kampirali na našem potovanju. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo zunaj toplo in suho in da, po dolgem času, prvič ni bilo nevarnosti, da bi deževalo. Po zadnji noči v šotoru smo se odpravili proti domu. Skozi Woomero - to je posebno mesto, ki je bilo dolgo časa zaprto za javnost, saj je bilo del območja kjer so med drugo svetovno vojno testirali različne rakete, nato pa je bilo to območje testiranja vesoljskih plovil. Danes je mesto odprto in se ponaša s fino razstavo raket in letal na prostem. Pot smo nadaljevali mimo jezera Hart, ki je eno izmed mnogih slanih jezer. Kadar voda nima iztoka v morje, ostaja na površju. Tekočina izhlapi, ostanejo pa ogromne površine soli. V Port Augusti smo se ustavili na še zadnjem kosilu = tortilje + zelenjava iz pločevink ;), nato pa smo po 20 dneh odbrzeli proti domu.
Bilo je fino. Nastalo je eno novo močno prijateljstvo. Ostala so se okrepila. V glavi roji od vtisov. Še eno super potovanje.
Slikovno gradivo je dostopno tukaj:
http://www.facebook.com/album.php?aid=261921&id=595374000&l=39dd33ab0d
http://www.facebook.com/album.php?aid=261975&id=595374000&l=5020089d57
Naročite se na:
Objave (Atom)