Dogodek z Brnika, za katerega so odgovorni moji prijatelji soskavti, je bil pravzaprav razlog za pisanje prejšnjega bloga. Pa naj bo torej nov blog ...
Po 30 urah letenja, teka po Sydneyskem letališču, prekladanju po Frankfurtskem letališču, sem si samo želela priti na Brnik in domov pod tuš. Iz Frankfurta do Brnika nas je odpeljal mali Adriin Candair, na letalu pa je bilo približno 75 % nemških poslovnežev in še ostalih 10 % nemško govorečih ljudi. Moj ogromni kovček je prišel na cilj kot zadnji. No, če sem čisto natančna je še en gospod čakal nanj. Torej, moj kovček je bil predzadnji. Otovorjena s kovčkom, torbo z računalnikom, še eno torbo v kateri sem imela plišasto kookaburro (ki mi jo je na letališče v adelaide prinesla Carla) ter torbo z denarnico in ostalimi dokumenti se odpravim proti izhodu. Kjer me ustavita dva carinika. Carinikov na slovenskem letališču nisem videla že od takrat, ko smo bili sprejeti v evropsko unijo. Pa tudi prej jih nisem prav pogosto videla. Ta dva modela me torej ustavita in začneta spraševati od kje sem prišla, koliko časa sem bila tam, kaj sem delala ... V moji glavi pa je zvenelo samo: prosim, ne me pripravit do tega, da bi odprla kovček. Ker si tega res ne želim. Potem me vprašata če imam kakšen osebni dokument in preverita moj potni list ter podata neko pripombo v smislu: aha, iz Podgorja. To je tukaj blizu ne? Po 5 minutah sta se končno odločila, da me spustita tista dva metra kolikor je manjkalo do izhodnih vrat. Zadnja pripomba je bila: "Pa pripravi se na presenečenje." Izstopim skozi vrata, kjer pričakujem le mojega očeta, tam pa me poleg moje družine pričakajo še 4 prijatelji. :) Miha kleči na tleh z napisom Živa in mobitelom v roki, punce (Mojca, Zala in Zdenka) pa stojijo zraven moje mame, očeta in sestre. Definitivno dobro presenečenje. Najboljše. :) Tako nepričakovano in tako dobro. Hvala še enkrat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar