Kdo sem in kam grem?

Se tudi vam kdaj zgodi, da občasno ne veste kaj točno se z vami dogaja? Da se ustavite, ker vaša pot ne pelje več naravnost? Da se ustavite pred močno razvejanim križiščem in ne veste katero pot izbrati? In se nato še dolgo časa sprašujete ali je bila izbrana pot zares prava? Se tudi vam kdaj zgodi, da so določeni dogodki v vašem življenju tako intenzivni, da potrebujete nekaj časa, da jih premeljete? Se tudi vam zgodi, da se v določenih trenutkih ujamete in se vprašate kdo je oseba, ki govori iz vas? Ker to niste vi. Nekoč sem slišala dober nasvet in sicer je šel nekako takole: preden sprejmeš odločitev, jo dodobra premelji. Vzemi si čas in razmisli kaj ti bo prinesla vsaka izmed sprejetih možnosti. Ko pa odločitev sprejmeš, takrat ne glej nazaj. Ker je zelo verjetno ne moreš spremeniti in obžalovanje običajno naredi stvari samo še slabše. Zadnje čase se sprašujem ali je bila moja odločitev za selitev pravilna. In vem, da vse to razmišljanje ne bo prineslo nobene rešitve. Ampak mogoče bo ta zapis pomagal. Ko bom imela vse črno na belem, bom mogoče stvari lažje pogledala bolj realno. Odločitev sama ni bila težka. Bila je pravzaprav otročje lahka, ker so me gnali določeni osebni interesi in ker sem si tako ali tako želela oditi v tujino. Danes se sprašujem ali so bili ti osebni interesi dovolj velik razlog, da odhitim za srcem. Bi bilo mogoče bolje, da bi šla nekam kamor bi se res želela? Da bi se za to odločila sama brez vseh ostalih stvari, ki so takrat prisostvovale moji odločitvi. Mogoče bi morala upoštevati tisti del moje zavesti, ki mi je govoril, da ta skupina ne bo dobra odločitev. Morala bi upoštevati "gut feeling", ki mi je govoril, da lahko še malo počakam, da lahko še malo pogledam okoli in grem na intervju v še kakšno skupino. Ampak moj strah, da ne bom nikoli dobila nič boljšega, da moram sprejeti kar mi življenje ponuja, je bil močnejši. Ni mi hudega, res ne. Švica je super in Zurich je idealno mesto za začetek samostojnega življenja. Kar me resnično moti sta neobstoječa delovna vnema ter odnosi med ljudmi. Verjetno me bodo ljudje hitro obtožili, da sem deloholik, ampak to, da si ob pol osmih prvi v laboratoriju in da malo čez sedmo zvečer ni nikogar več naokoli, je rahlo zastrašujoče. Kar je še bolj žalostno je to, da ljudi dejansko ne zanimajo njihovi rezultati. Njihova služba traja 8.5 ur dnevno in po tem času se gre domov. Ne glede na to, da bi mogoče v naslednje pol ure lahko videl rezultat svojega večdnevnega ali večtedenskega dela. Bojim se, da jaz nisem človek, ki lahko vztrajam v takem okolju, da me bo vse skupaj potegnilo nazaj. Da pač nimam dovolj močne volje vztrajati v labu, ko so že vsi moji sodelavci odšli domov. Mogoče pa je to samo moj izgovor. Ljudje imamo radi izgovore. In seveda je fino biti doma ob šestih. :P Se mi zdi, da v Sloveniji ljudje vedno govorimo, kako sovražimo obnašanje ljudi. Zaplankanost, nevoščljivost, neprijaznost ... No ... Tu ljudje niso nič drugačni. Ljudje smo še vedno ljudje in mislim, da so vse te lastnosti univerzalne. Zadnjič sem se pravzaprav zavedla, da imam po skoraj pol leta v mobitelu dejansko eno samo številko osebe, ki dela v mojem laboratoriju. Pa še ta ni iz moje sedanje, ampak iz moje bivše skupine. V pol leta še nismo šli nikoli skupaj ven, še nikoli se nismo družili izven okvira službe. Je pa v tem času nekaj ljudi uspelo pokazati svoj pravi obraz in to na tak način, da se dejansko nimam niti želje ukvarjati z njimi, da se nikoli ne pogovarjamo in da se večinoma niti ne pozdravljamo na hodnikih. Še nikoli v življenju nisem imela takih problemov navezati stika z ljudmi okoli sebe. Še nikoli se ni zgodilo, da po pol leta ne bi imela nikogar s katerim bi se lahko res pogovorila. Ne rečem, da imam doma veliko prijateljev, ampak vedno se najde nekdo, ki lahko ponudi pogovor, vzpodbudno besedo, ramo za jok. Včasih samo potrebuješ nekoga, ki bo šel s teboj na kavo, ko so vsi tvoji eksperimenti propadli, ko te je šef spravil ob živce in ko imaš polno glavo podtikanja polen med sodelavci. Včasih samo potrebuješ neumen sms ali sporočilo na facebooku. Včasih samo rabiš občutek, da si z ljudmi ti res lahko ti in ne rabiš biti bolj vesel, bolj zgovoren ali manj jezen. Včasih ... Vse skupaj mine.