... zaprem oči potujem daleč stran.
Čez pretekle dni.
Narišem senco ... In že me več ni.
Zadnje čase mislim samo čudne misli in čutim čudne občutke. Take res neopisljive in to, da so čudni je res edina beseda, ki jih trenutno lahko opiše. Mogoče bi rahlo rekla, da sem še rahlo zmedena, da ne vem čisto točno kaj se dogaja, da sem v zadnjem času pogosto hiperaktivna, potem pa pride trenutek, ko se vse skupaj preobrne. In to stanje nato traja. In traja. Ter traja ... Do naslednjega sončnega dne.
V mojem življenju se zadnje čase ogromno dogaja. Pravzaprav me je na to opozorila bivša sošolka, ko sva se zadnjič peljali na skavte, ko me je vprašala: "Ampak Živa, kako si pa ti vse to zmogla v prejšnjih letih, ko še nisi živela v Ljubljani." Šele takrat sem se začela zavedati, da dejansko ne prihajam domov pred deseto zvečer. V tem času se je nabralo toliko stvari, ki jih moram razčistiti, pa kar nimam časa.
Dnevi pa kar hitijo mimo. Zadnje čase me stvari ponovno prehitro prizadanejo. Že en sam napačen pogled je včasih dovolj, da se mi ulijejo solze. Ampak. Zakaj? Mogoče zaradi tega kar se dogaja eni izmed mojih dobrih prijateljic. Mogoče zaradi vseh naporov, ki so prišli v zadnjem času. Mogoče zato, ker letos nisem še nič pametnega naredila na faksu. Mogoče ...
Mogoče samo potrebujem pogovor. In tvojo podporo.
