It seems that lately my feelings and emotions change daily. Probably more hourly than daily, to be honest. Quite often even I do not understand myself, but I expect others to do so. I was able to just start crying out of nothing and there was no reason for it. I know I just hopped there would be someone to offer a shoulder to cry on, but with everyone being far away, that was quite an optimistic wish.
I guess there was a combination of things that made me feel the way I felt: the end of the year, the end of my contract, not knowing exactly how to tackle this: whether I should go to talk to my supervisor or wait for him to bring things up ... Taking into the account that we both depend on my working visa, there is much more on the line than just the fact that I might be without a job at some point. On the other hand, people around us are getting back the results of their grants application, planning their future, applying for permanent residence and citizenship that definitely brings more stability. With all the changes that the government is making, it sometimes feels that it is now or never: if we do not do a move now, we will most probably be screwed. On the other hand, we can just go as it is and hope for the best and that the time will put things into the right order. The way we were raised makes me (us) anxious, but maybe taking a step back would make our lives a bit easier. If nothing changes, we can go back to Europe in two years and if things work out good, we might stay here.
I often have a feeling that none of us is really happy though, that we are both struggling with enjoying our time here. And that it is all my fault as it has been my idea to come here in the first place. While I know I did learn a lot, I still have a feeling I have not achieved much and I often feel like a failure. Nevertheless, it is not all just black and white: we live 1.5 km from the beach, we are able to eat most of our dinners outside and go to the beach for an ice cream afterwards. On a weekday. We can spend a lot of our time together. It often feels like a seaside when you inhale fresh salty air when you step out of the flat in the morning. This is often connected with the smell of Eucalypt trees. I am able to cycle to work and go running most days. However, I often feel lonely. I miss having someone that would drag me out on a bad day. I still have very small circle of people around myself. When it comes to this, Mischa says I have a "middle child syndrome": I am very protective of people I like and I am afraid someone will take them away. He is probably right, I often wish I would be more like him, more social and less introverted. Things sometimes just need some more time and patience ...
sreda, 22. november 2017
ponedeljek, 6. november 2017
Japonske prigode
Pred nekaj meseci smo se odločili, da se poskusimo prijaviti za eksperiment na Japonskem. Nismo imeli česa bistvenega za izgubiti, nismo pa tudi pričakovali, da bo naša prijava dejansko odobrena. No ... Ne samo, da je bil naš ekperiment odobren, naš projekt je celo kotiral v najvišjo četrtino prijavljenih projektov. Tako smo se morali odločiti kdo bo odšel, kako bomo tja potovali in seveda je bilo potrebno Japoncem posredovati en kup papirjev. Večina je tja odpotovala s papirnato pošto.
V končni fazi sva se na pot odpravila skupaj s sodelavcem. Pot naju je vodila čez Hong Kong do Osake ter nato še nekaj ur z vlakom proti jugu. Slaba odločitev! Nekaj ur pred odhodom smo še izbirali katere vzorce bomo vzeli s seboj, da o tem, da naju je skrbelo kako bova spravila dryshipper na letalo, ne govorimo. Po pravilih letalske zveze, naj ne bi bilo problema, priznam pa, da cela stvar izgleda malo nenavadno in seveda je obstajala možnost, da nama ga zavrnejo pri prijavi na let. Aja, pa čez Japonsko se je ravno tisti dan premikal tajfun, tako da nisva imela nobene garancije, da bova dejansko prišla na cilj pravočasno. No, najina pot se ne bi mogla začeti bolj enostavno in pol ure po prihodu na letališče sva že sedela na večerji in sangriji, ki naju je ravno prijetno omamila, da sva večino leta prespala. Pot do Osake je bila dolga, a enostavna. Tukaj pa se je vse skupaj zaključilo. Po nakupu kart za vlak, sva nekako našla peron, na katerem so ljudje stali v vrstah, ki so se vile v vse mogoče strani. Sama sem se obračala okoli, da bi mogoče našla nekoga, ki bi naju znal usmeriti. Neuspešno. Kar niti ni bilo pomembno, ker so se čez pol ure vsi ljudje nekam premaknili. S težavo sva ugotovila, da vlaka ne bo, ker se je en vlak pokvaril v predoru. Da je bila cela situacija totalno kaotična, je poskrbelo še to, da itak večina prevozov ni vozila, ker so morali stvar po tajfunu ponovno vzpostaviti. Odločiva se, da greva na avtobus. Neuspešno. Taksi torej! Tudi na taksi sva čakala več kot dobro uro, ampak po uri vožnje (in plačanih 200 dolarjih), sva končno prispela do naslednje železniške postaje, od koder ja najina pot potekala precej bolj enostavno. Do sinhrotrona sva tako prispela ob 22.10 (latest check-in je bil baje ob 22). Po telefonskem klicu, nama je gospod v pižami uspel predati ključe najine sobe. Da sva praktično popadala v postelji, ni potrebno posebaj poudarjati..
Naslednji dan naju je čakal eksperiment: zajtrk, predavanje o radiaciji in varnosti in iskanje najinega "hutcha" (=prostor, kjer se izvajajo eksperimenti). Človek bi si mislim, da to ne bi smelo biti tako težko, ker je sinhrotron okrogel in se je praktično nemogoče izgubiti v orkogli stavbi. Ponovna napaka! Ki sva jo še dodatno plačala, ker sva s seboj tovorila 15 kg težak dryshipper. Po tem, ko sva se bila prisiljena ustaviti na pol poti, ker ni bilo več prehoda in sva se nato skoraj ponovno izgubila, sva ugotovila, da ima ta dotični sinhrotron notranji in zunanji obroč in samo notranji obroč je dejansko neprekinjen. Z rahlo zamudo sva torej prispela. Nato so se stvari hiro odvile. Eksperiment je bil zelo uspešen, Japonci pa so naju totalno navdušili! Ne vem, če sem kdaj imela tako pozitivno izkušnjo z ljudmi in njihovim odnosom do našega dela. Definitivno vredno tega, da se ponovno vrnemo.
Naslednje jutro sva se odločila, da preskočiva zajtrk in raje poiščeva hrano na letališču, kamor bi morala prispeli kar nekaj dobrih ur pred odhodom letala. Tako sva vzela avtobus do prve železniške postaje, ki je trajal prb. 40 min. Ko prispeva tja, moj sodelavec ugotovi, da je na avtobusni postaji pozabil mobitel. Časovno je imel še ravno dovolj časa, da odide nazaj in pogleda, če je njegov mobitel še vedno tam. Mobitel je bil uspešno najden, najina pot pa je tako dobila +2 uri. Na letališče sva tako prispela le dve uri pred odhodom letala. Greva nekaj pojest, nato pa v nakupe čokolade z zelenim čajem in ostalih japonskih dobrot. Pred najina vrata odhoda tako prideva pol ure pred odhodom leala, ko moj sodelavec ponovno začne iskati mobitel. Ki ga ni. Tako teče nazaj do restavracije in s telefonom prispe ravno v trenutku, ko začnemo vkrcavanje na letalo. Baje so te stvari rezultat utrujenosti. Priznam, da tudi mene do tega trenutka že totalno zmanjkuje.
Let nazaj je bil ok, sva pa rabila nekaj časa, da sva si opomogla. Cela pot je bila absolutno vredna, a bomo naslednjič stvari naredili malo bolj "na izi".
V končni fazi sva se na pot odpravila skupaj s sodelavcem. Pot naju je vodila čez Hong Kong do Osake ter nato še nekaj ur z vlakom proti jugu. Slaba odločitev! Nekaj ur pred odhodom smo še izbirali katere vzorce bomo vzeli s seboj, da o tem, da naju je skrbelo kako bova spravila dryshipper na letalo, ne govorimo. Po pravilih letalske zveze, naj ne bi bilo problema, priznam pa, da cela stvar izgleda malo nenavadno in seveda je obstajala možnost, da nama ga zavrnejo pri prijavi na let. Aja, pa čez Japonsko se je ravno tisti dan premikal tajfun, tako da nisva imela nobene garancije, da bova dejansko prišla na cilj pravočasno. No, najina pot se ne bi mogla začeti bolj enostavno in pol ure po prihodu na letališče sva že sedela na večerji in sangriji, ki naju je ravno prijetno omamila, da sva večino leta prespala. Pot do Osake je bila dolga, a enostavna. Tukaj pa se je vse skupaj zaključilo. Po nakupu kart za vlak, sva nekako našla peron, na katerem so ljudje stali v vrstah, ki so se vile v vse mogoče strani. Sama sem se obračala okoli, da bi mogoče našla nekoga, ki bi naju znal usmeriti. Neuspešno. Kar niti ni bilo pomembno, ker so se čez pol ure vsi ljudje nekam premaknili. S težavo sva ugotovila, da vlaka ne bo, ker se je en vlak pokvaril v predoru. Da je bila cela situacija totalno kaotična, je poskrbelo še to, da itak večina prevozov ni vozila, ker so morali stvar po tajfunu ponovno vzpostaviti. Odločiva se, da greva na avtobus. Neuspešno. Taksi torej! Tudi na taksi sva čakala več kot dobro uro, ampak po uri vožnje (in plačanih 200 dolarjih), sva končno prispela do naslednje železniške postaje, od koder ja najina pot potekala precej bolj enostavno. Do sinhrotrona sva tako prispela ob 22.10 (latest check-in je bil baje ob 22). Po telefonskem klicu, nama je gospod v pižami uspel predati ključe najine sobe. Da sva praktično popadala v postelji, ni potrebno posebaj poudarjati..
Naslednji dan naju je čakal eksperiment: zajtrk, predavanje o radiaciji in varnosti in iskanje najinega "hutcha" (=prostor, kjer se izvajajo eksperimenti). Človek bi si mislim, da to ne bi smelo biti tako težko, ker je sinhrotron okrogel in se je praktično nemogoče izgubiti v orkogli stavbi. Ponovna napaka! Ki sva jo še dodatno plačala, ker sva s seboj tovorila 15 kg težak dryshipper. Po tem, ko sva se bila prisiljena ustaviti na pol poti, ker ni bilo več prehoda in sva se nato skoraj ponovno izgubila, sva ugotovila, da ima ta dotični sinhrotron notranji in zunanji obroč in samo notranji obroč je dejansko neprekinjen. Z rahlo zamudo sva torej prispela. Nato so se stvari hiro odvile. Eksperiment je bil zelo uspešen, Japonci pa so naju totalno navdušili! Ne vem, če sem kdaj imela tako pozitivno izkušnjo z ljudmi in njihovim odnosom do našega dela. Definitivno vredno tega, da se ponovno vrnemo.
Naslednje jutro sva se odločila, da preskočiva zajtrk in raje poiščeva hrano na letališču, kamor bi morala prispeli kar nekaj dobrih ur pred odhodom letala. Tako sva vzela avtobus do prve železniške postaje, ki je trajal prb. 40 min. Ko prispeva tja, moj sodelavec ugotovi, da je na avtobusni postaji pozabil mobitel. Časovno je imel še ravno dovolj časa, da odide nazaj in pogleda, če je njegov mobitel še vedno tam. Mobitel je bil uspešno najden, najina pot pa je tako dobila +2 uri. Na letališče sva tako prispela le dve uri pred odhodom letala. Greva nekaj pojest, nato pa v nakupe čokolade z zelenim čajem in ostalih japonskih dobrot. Pred najina vrata odhoda tako prideva pol ure pred odhodom leala, ko moj sodelavec ponovno začne iskati mobitel. Ki ga ni. Tako teče nazaj do restavracije in s telefonom prispe ravno v trenutku, ko začnemo vkrcavanje na letalo. Baje so te stvari rezultat utrujenosti. Priznam, da tudi mene do tega trenutka že totalno zmanjkuje.
Let nazaj je bil ok, sva pa rabila nekaj časa, da sva si opomogla. Cela pot je bila absolutno vredna, a bomo naslednjič stvari naredili malo bolj "na izi".
Naročite se na:
Objave (Atom)