Prigoda z letališča

Dogodek z Brnika, za katerega so odgovorni moji prijatelji soskavti, je bil pravzaprav razlog za pisanje prejšnjega bloga. Pa naj bo torej nov blog ...

Po 30 urah letenja, teka po Sydneyskem letališču, prekladanju po Frankfurtskem letališču, sem si samo želela priti na Brnik in domov pod tuš. Iz Frankfurta do Brnika nas je odpeljal mali Adriin Candair, na letalu pa je bilo približno 75 % nemških poslovnežev in še ostalih 10 % nemško govorečih ljudi. Moj ogromni kovček je prišel na cilj kot zadnji. No, če sem čisto natančna je še en gospod čakal nanj. Torej, moj kovček je bil predzadnji. Otovorjena s kovčkom, torbo z računalnikom, še eno torbo v kateri sem imela plišasto kookaburro (ki mi jo je na letališče v adelaide prinesla Carla) ter torbo z denarnico in ostalimi dokumenti se odpravim proti izhodu. Kjer me ustavita dva carinika. Carinikov na slovenskem letališču nisem videla že od takrat, ko smo bili sprejeti v evropsko unijo. Pa tudi prej jih nisem prav pogosto videla. Ta dva modela me torej ustavita in začneta spraševati od kje sem prišla, koliko časa sem bila tam, kaj sem delala ... V moji glavi pa je zvenelo samo: prosim, ne me pripravit do tega, da bi odprla kovček. Ker si tega res ne želim. Potem me vprašata če imam kakšen osebni dokument in preverita moj potni list ter podata neko pripombo v smislu: aha, iz Podgorja. To je tukaj blizu ne? Po 5 minutah sta se končno odločila, da me spustita tista dva metra kolikor je manjkalo do izhodnih vrat. Zadnja pripomba je bila: "Pa pripravi se na presenečenje." Izstopim skozi vrata, kjer pričakujem le mojega očeta, tam pa me poleg moje družine pričakajo še 4 prijatelji. :) Miha kleči na tleh z napisom Živa in mobitelom v roki, punce (Mojca, Zala in Zdenka) pa stojijo zraven moje mame, očeta in sestre. Definitivno dobro presenečenje. Najboljše. :) Tako nepričakovano in tako dobro. Hvala še enkrat!

Doma

6 mesecev je minilo kot bi mignil. Kje so tisti dnevi, ko sem mami doma jamrala, da moram zdržati v Avstraliji 190 dni in se je vse skupaj zdelo kot večnost? Kam so šli vsi ti dneve, vse te ure? Hmm ... V potovanja. Delo. Spoznavanje novih prijateljev. Nore zabave. Pohajanja po mestu. Lene nedelje.

Vsekakor je za mano 6 norih mesecev. Mesecev v katerih sem se naučila mnogo novih stvari, predvsem pa to, da se moram zanesti nase in se sama zmeniti če želim kaj narediti. Ja, bili so slabi trenutki, bili so dnevi, ko sem si želela domov, dnevi, ki sem jih preživela doma, dnevi, ko nisem želela videti nobenega ... Je pa bilo mnogo več lepih trenutkov, ki mi bodo za večno ostali v spominu.

Verjetno bo zadnje teden tisti, ki bo najdlje počival v mojih sivih celicah.
Zadnji sestanek. Z rezultati, ki smo jih vsi želeli videti in ki bodo mogoče vodili do kakšnega novega rezultata. Predvsem pa ponudbo, da se vrnem nazaj. Vsekakor mamljivo.
Moja zaključna zabava (farewell). In dejstvo, da se je ob šestih Mischa pojavil pri meni doma s pico, mesom in vsem ostalim kar ne sme manjkati na zabavi.
Zadnji večer, ki sem ga preživela s tremi meni ljubimi ljudmi. Malo alkohola, dobra družba in dober film. Pa zajtrk naslednji dan, ki me je skupaj s kavo že čakal na mizi, ko sem prišla izpod tuša.
In poslavljanje na letališču. Veliko težje, kot sem mislila.

Malo pogrešam, da moje življenje ni več v taki rutini kot je bilo tam "down under". Predvsem pa pogrešam tistih nekaj ljudi, ki so v teh 6 mesecih uspeli zasesti del mojega srca. Pa, saj se kmalu spet vidimo, kajne? Svet je vendarle tako majhen.

Preprosto

Lepo.
Zaljubljeno.
Veselo.
Navihano.
Noro.
Prijetno.

Vcasih so stvari tako preproste ... Samo pustiti jim moramo, da se zgodijo.

Things

Vse stvari se nekoc koncajo. Baje. Vsaj tako pravijo. Tudi moja avstralska pravljica se pocasi bliza koncu. Pred mano so se priblizno 3 tedni. 3 tedni v katerih me caka se nekaj eksperimentov, sestankov, pisanje koncnega porocila, predstavitev mojega projekta, uzivanja, prezivljanje prostega casa z vsemi ljudmi, ki sem jih tukaj spoznala ... Se 3 tedni skupnih kosil, neprespanih noci, zabav, morja, potovanj, veselja, smeha, solzic srece in vcasih kaksna solza zalosti, dolgih pogovorov ... Pogresala bom cas tukaj, Vse te ljudi, ki sem jih v tem casu spoznala. Pogresala bom ta ustaljen urnik, svojo mizo v pisarni, laboratorij, to kako sem uzivala v vsem kar se je tukaj dogajalo. Po drugi strani pa me, s tem, ko se odhod domov nezadrzno priblizuje, vedno bolj vlece domov. Domaca soba. Mamina kuhinja. Mir. Slovenscina. Skavti. Stari prijatelji. Faks (in upanje na to, da ga cimprej koncam). Plezalska klapa. Nekaj novih bitij, ki jih bom ob prihodu domov prvic videla. Moji dve mali punci. Druzina in smeh za druzinsko mizo ...

Vem, da bo tezko reci "goodbye". Vem, da bo na mojih licih verjetno precej vec solz kot jih je bilo ob odhodu od doma. Vem da bo ob prihodu domov na mojih ustnicah en velik nasmeh. Vem, da me caka ogromno dela. Ucenje za izpite, izpiti, diploma. Skavti in ostale obveznosti, ki sem jih zanemarila v teh 6 mesecih. V meni se zadnje case naseljuje droben strah. Da sem si zadala prevec in da mi vse skupaj ne bo uspelo. Po zadnjih pogovorih z ljudmi, ki so mi nekoc veliko pomenili, pa tudi, da doma pravzaprav nimam vec ljudi, ki bi jim lahko brezpogojno zaupala. Ne vem cisto natancno kaj sem pricakovala pred svojim odhodom, a vem (in razumljivo je), da so tudi oni naredili korak naprej v svojem zivljenju (ravno tako kot jaz). Da so si v tem casu poiskali nove prijatelje in nove hobije. Me bodo se poznali, ko pridem domov? Bomo se prijatelji? Bo se enako kot nekoc? Ali so se nase poti v tem casu ze prevec oddaljile in smo postali novi ljudje? Drugacni in spremenjeni. Oddaljeni. Zazrti v svoj mali svet.

Prihajam domov. :) Kmalu. In naj se stvari zgodijo.