Feeling lonely

Days like days always make me a bit sad and depressed. I spent the last week in Oxford having our Marie Curie ITN training. We had basic training in communication with media and microfocus beamlines. But in general it was meant to meet other participants and exchange some thoughts on our research. It was funny how we all came there with same fears and left with same thoughts how we spent great time together. Well, besides meeting awesome people, I also brought back a really bad cold with headaches and blocked nose which basically means I spent the day in bed trying to recover as soon as possible.

Mischa went to the USA already in the early morning, which means there is basically no one I can communicate. I can't believe I am living here for 11 months already and I still have no friends. I really tried, but nothing really works, it seems everything is just one way communication. I guess I am not prepared to be the one who will always organize the meetings after all. I know I might need just a bit more time, but days like days really make me sad. I miss my friends, someone that would come over with some aspirins, a smile and ice cream and to whom I could talk and not spend all my day watching "Rules of engagement".

I know I would probably find a bunch of things to do if I would not feel so bad, but it is a reality that I become really bored in a short time and I am not good with dealing with this. But hopefully I will feel better tomorrow and all these negative thoughts will go away.

Stop the time

Lately things have changed. They turned for 180 degrees and time started to fly. I barely follow which day it is and probably only know the date because I need to label the samples in the lab.

If, until now, I have not been sure if I want to stay in Switzerland, I now decided I will. At least until the end of my PhD. Or better said: until the end of my PhD. :) I have had long conversation at work with all my supervisors whether to stay or to go. And after talking to all three of them for one hour, changing my project quite a bit, changing my working bench to another lab and actually having much more communication with people that are working on the same topic, things look much nicer. I am sure I can make my project work and this is the major reason why time flies so fast recently. I want to have purified protein by the time I go for holidays (my supervisor wants plates with set up protein for crystallization) and this means I am also working on weekends so that I am not wasting any time. Because I have not had any real holidays this year and I have problems sleeping, I am tired all the time. I have problems getting up in the morning and at the moment life really does not exist before the first coffee. And then continues with second and third ... I am really looking forward to go for holidays. Even though that I know I might be even more tired after I come back to Switzerland. :P

And the rest of my life? I still miss some people that have left in the last month. I still miss old conversations and I am worrying I might bother people too much with trying to talk to them. On the other hand, I am trying to let things go. Live some time to pass. I know things will change and you never know what time has to offer. On the other hand I am trying to connect more with people that are here. To get a bit more involved with IAESTE in Zurich, I went to the cinema with some of my coworkers and we are trying to organize bowling for all PhD students in our department. I started to go to the gym again and it is time to plan the trip and finalise the general plan. And the time flies. You come home, eat dinner and it is 11 already and time to go to sleep. Let's stop the time. Just for a little while, so we can enjoy the moment.

Just need some time

I have just come back from home. It is a funny feeling knowing that Mischa stayed in Slovenia to do some more experiments before coming back. And I do feel a bit lonely. Because I am alone here and also because I had such an amazing time with all my friends back home. It was so good to catch up with all of them, especially because I have not seen some of them for almost a year. One of the most important conversation was the one I had today with one of my ex schoolmates. There were many bad times over last year and I had problems coping with certain issues that came up. I tried to solve them myself and got a huge amount of support from my best friends and family. But I realized today that the only thing that can really help is to talk to someone who went through the same thing. And I did. Maybe a bit late, but it is never too late. I had a conversation with one of the people I probably admire the most in my life. And when he was explaining how he felt, I had a feeling he is describing my situation. I now believe that it is true: I need some more time. Zurich did become my second home already, I just need some more time to adjust a bit more. I am so happy that the timing was right: what is the probability that two of us that live in 2 different countries meet in the third country at the same time? I do believe in myself a bit more now and I do believe that things will get better with a bit more time. All we need is a bit of patience. :) And people that know what to say.

Autumn is coming

It's been grey and rainy outside and it seems we are all a bit down lately. I can't believe we have still been swimming in the lake last Friday and today we are walking around in hoodies and are complaining how cold it became. Summer clothes will soon be replaced by winter ones and swimming will be replaced by skiing. We will be waiting for some sun to shine through the dark clouds and try to use every single moment we get.

Winter will pass again and summer will return. People will come, city will become full of life again. But there will be something that will not be the same. Some people will not return. Will new people be as good as the old one? Will we connect in the same way? Will we find the same stupid jokes?

Greyness makes me depressed. My head is still full of memories from the last summer. My heart is still happy when I find an email in my email box or a short message on facebook. It does not need to be much, but it still feels like we are together. Just for a little while. And I still hope that some people will return and we will enjoy more time together. Though that I try to convince myself it will probably never happen. Just that it hurts less.

Zombie and goodbye(s)

**This blog will be written in English as I will be also writing about some people that do not speak Slovene and might like to read this. I apologize for all grammar/vocabulary mistakes.**

Today I feel like a walking zombie. I haven't got enough sleep/rest in the last 3 weeks. It started with the exam on last Friday. I like to study, I enjoy when I learn new things, but I really hate that I need to learn things just that I can get a grade for it. I am too old for this. :P The combination of studying and working, trying to find some time to go running or do some other type of sport led to a huge lack of sleep. The exam was followed by the awesome Zermatt weekend. I was looking forward to this for weeks. The schedule was amazing, I was looking forward to meet some new IAESTE people and I really needed some time off after all the studying and working. My health did not agree with me. My head hurt like crazy, I was sick and tired and I spend the majority of Saturday evening in bed. However, I still met some really nice people, had some good conversations and I hope we will manage to spend some more time together until one of us leaves this country. ;)

The last week was a bit crazy. I came home from Zermatt quite late, spend the majority of the week in the lab and trying to clean my flat that looked like the atomic bomb would fell in at some point. I got a visit on Thursday evening: my mum and a daughter of my cousin. I was really looking to this, to doing the kids things, to spend time with them and put my head on off. I had nothing planned, no exam to study, no urgent work to do, no other things planned. However, together with this visit, the weekend was also full of goodbyes. Yeah, summer is over and people are leaving. It's something I have to accept. Now I understand how my friends were feeling when we were all going home from Australia and they were staying there. I still vividly remember how I felt when I came back home from Oz. At first everything felt so unreal, for the first few weeks I wished I could just sit on the plane and go back and be with all the friends I met there. I came over this. Time helps. I feel a bit similar now. I feel a bit sad that the group of people I occasionally shared my lunch breaks with is now gone, that there will be no one I could escape to when I don't want to eat with my group and that would always make me feel better. There will probably be no one that would make a crazy golf drinking game and actually make it work. I don't like goodbyes, but as one of my friends said yesterday: each goodbye just makes you stronger. What I always wish the most is that I would just have a little bit more time with people. Sometimes it happens that with some people you just connect, you don't need too many words, the conversation runs smoothly. Unfortunately this time it happened that I met one of the people of that kind just before he left. It happens, I just wish we would have met earlier, I think my life here would be a bit nicer having a friend more by my side. But I do believe we will all meet again. One day. Until then we have skype, gtalk and other virtual ways of communication.

It was a great weekend. Playing in the children's playground. Going to Uetliberg and enjoy sun. Going out and have a blast with IAESTE people. Talking to my mum. Drinking lots and lots and lots of coffee. Saying farewell.

So: goodbye to you all! Thanks for bringing some colour in my life and I believe we will meet again (soon). :)

Sinusoida

Življenje naj bi sledilo sinusoidni krivulji, kar pomeni, da je polno vzponov in padcev. Kar pomeni tudi, da za vsakim dežjem posije sonce in da se občasno po veselih in srečnih trenutkih pojavijo tudi taki, ki bi jih radi čim prej pozabili. Ljudje pa smo velikokrat taki, da radi jamramo. Mogoče tudi zato, ker se ob srečnih trenutkih pogosto zgodi, da se ljudje pač ne znajo veseliti z nami. Verjetno tudi jaz nisem izjema. Včasih se je težko veseliti z drugimi, čeprav si srečen, da jim gre dobro. In včasih je težko pokazati, da jim zares privoščiš. Moja sinusoida se zadnje čase zelo hitro premika gor in dol. Ne vem ali je to povezano z mojo selitvijo, s tem, da je doktorat že sam po sebi v osnovi frustirajoč, z ljudmi ki me (ne)obdajajo ali pa s čim drugim. Zadnje čase se borim z nekaj mislimi, ki me vsakodnevno okupirajo. Od tega, da se mi zdi, da nimam dovolj rezultatov, da se mi zdi, da bi v teh 7 mesecih lahko naredila veliko več kot sem. Dejstvo, da sem zadnjih 14 dni porabila za učenje za izpit, namesto, da bi brala članke in delala v labu, ne pripomore k več in boljšim rezultatom. Verjetno me ta izpit podzavestno mori bolj, kot sem si pripravljena priznati, ker navsezadnje bo odločil ali ostanem tu ali ne. Po drugi strani želim na vse skupaj gledati tako, da se bodo stvari odvile tako kot so mi namenjene. Če je prav, da ostanem tu, bom ostala, če je čas da grem drugam, potem je mogoče bolje, da se to zgodi zdaj in ne kasneje. Velikokrat se sprašujem ali bi bile kje drugje stvari drugačne. Bi imela kje drugje več rezultatov, več volje do dela? Bi se mogoče bolje počutila v manjši skupini, kjer bi bili vsi skupaj bolj povezani, kjer bi mentor imel čas, da bi vse študente enakomerno spodbujal? Bo tudi to okolje s časom postalo bolj stimulativno? Mogoče le potrebujem več časa kot sem na začetku mislila. Mogoče bodo stvari šle na bolje. Mogoče pa bodo ta 4 leta le minila in bom vesela, ko bo čas, da grem naprej. Veliko stvari me spravlja v slabo voljo. V bes, obup, žalost. Ljudje okoli mene. Učenje. Doktorat. Rezultati. Napake, ki jih delam ... Žalosti me, da se z veliko ljudmi, s katerimi smo se družili doma, sploh ne slišimo več. Nobenega maila. Nobenega skypa. Nobene razglednice ali smsa. Sem kriva sama? Si ne znam vzeti časa za druge? Priznam, da včasih potrebujem nekaj časa, da odpišem na mail (ker se mu res želim posvetiti) in da se včasih borim s svojim egom, da tokrat pač ne bom spet jaz tista, ki bo prva poslala mail. Pa bi verjetno morala. Potem se mi mogoče ne bi zdelo, da so se z mojim odhodom prekinile naše vezi. Še bolj se to pozna, ker tu nisem spoznala neke prave družbe. Ne vem zakaj mi nikoli prej ni bilo težko najti novih prijateljev. Je mogoče krivo to, da je moje življenje večinoma omejeno na delo in šport. Da ponavadi prihajam domov pozno zvečer in sem popolnoma utrujena od celega dneva. Mogoče le ne pustim ljudem, da pridejo blizu, ker se bojim, da bi bila lahko spet razočarana. Mogoče je kaj drugega. Komplet različnih stvari. Zdi se mi, da z vsem skupaj tu nič ne pridobivam, izgubljam pa vse kar sem imela doma.

Zdravniki v Švici

Zgodilo se je, da sem zbolela. Nič novega, nič nevarnega, le skrajno nadležno. Dobila sem nek infekt, ki se mi ponovi vsake toliko časa in ker je nadležno boleče in srbeče je obisk pri zdravniku močno zaželjen. Vsa saga se je začela v sredo. V četrtek zjutraj je šlo vse skupaj tako daleč, da nisem šla v službo. Prvič odkar sem začela z doktoratom (in pri nas so bili pozimi praktično vsi bolni vsaj nekaj dni). Kličem zdravnico, ki sem jo našla na internetu, mi povejo, da ne sprejemajo več novih pacientov. Dobim številno urgence, kjer mi lahko povejo kdo je dežurni zdravnik. Kličem Mischa, Mischa kliče na to številko, dobi številko dežurnega zdravnika, kliče dežurnega zdravnika, ki je na urgentni intervenciji. Predlagajo, da odidem kar v bolnico. Se odločim, da danes še ne odidem v bolnico. V petek sem morala iti v službo, ker celice pač ne poznajo bolezni. Popoldne sva se z Mischo tako odpravilo v bolnico. Na srečo je le-ta oddaljena le dobrih 5 min. Če bi bila sama, bi me takoj odpravili. Malo zaradi tega, ker ne govorim nemško, malo pa zato, ker nisem dovolj vztrajna pri birokratskih zadevah. Mischa pa se ni dal in tako sva čez 15 minut že sedela v čakalnici. O problemih z mojim zavarovanjem ne bom govorila. Nima smisla, bomo videli kako se bodo stvari razpletle. :P Potem sva čakala. In čakala ... 1 uro. 2 uri. 2 uri in pol... V čakalnici sta bili poleg mene le 2 osebi, kar me je delalo živčno. Razumem čakanje če je pred tabo kup ljudi. Po 3 urah sem končno prišla na vrsto. Ura je bila že čez 9 zvečer. Zdravnica je bila izredno prijazna. Specializantka v supergah. Moram reči, da se mi je dopadla. Vzela si je čas zame, se pogovorila z mano in se pogovarjala veš čas pregleda. Doma bi bila verjetno odpravljena v 10 minutah. Tu pa sem tudi jaz porabila dobro uro. Poklicala je svojo šefico, ker ni bila prepričana kaj mi je. Ampak tudi ta šefica ni imela kaj več idej. :P Tako da trenutno jemljem določena zdravila in če slučajno vzorci, ki so jih vzeli, pokažejo da je kaj drugega, me bodo poklicali. Na koncu sem celo dobila kontakte zdravnikov, ki še jemljejo paciente. Moram reči, da sem bila zelo zadovoljna s samim odnosom. Si pa ne predstavljam kako bi se stvar odvila če bi čez vse skupaj morala iti sama. Definitivno je jezik izrednega pomena.

Kdo sem in kam grem?

Se tudi vam kdaj zgodi, da občasno ne veste kaj točno se z vami dogaja? Da se ustavite, ker vaša pot ne pelje več naravnost? Da se ustavite pred močno razvejanim križiščem in ne veste katero pot izbrati? In se nato še dolgo časa sprašujete ali je bila izbrana pot zares prava? Se tudi vam kdaj zgodi, da so določeni dogodki v vašem življenju tako intenzivni, da potrebujete nekaj časa, da jih premeljete? Se tudi vam zgodi, da se v določenih trenutkih ujamete in se vprašate kdo je oseba, ki govori iz vas? Ker to niste vi. Nekoč sem slišala dober nasvet in sicer je šel nekako takole: preden sprejmeš odločitev, jo dodobra premelji. Vzemi si čas in razmisli kaj ti bo prinesla vsaka izmed sprejetih možnosti. Ko pa odločitev sprejmeš, takrat ne glej nazaj. Ker je zelo verjetno ne moreš spremeniti in obžalovanje običajno naredi stvari samo še slabše. Zadnje čase se sprašujem ali je bila moja odločitev za selitev pravilna. In vem, da vse to razmišljanje ne bo prineslo nobene rešitve. Ampak mogoče bo ta zapis pomagal. Ko bom imela vse črno na belem, bom mogoče stvari lažje pogledala bolj realno. Odločitev sama ni bila težka. Bila je pravzaprav otročje lahka, ker so me gnali določeni osebni interesi in ker sem si tako ali tako želela oditi v tujino. Danes se sprašujem ali so bili ti osebni interesi dovolj velik razlog, da odhitim za srcem. Bi bilo mogoče bolje, da bi šla nekam kamor bi se res želela? Da bi se za to odločila sama brez vseh ostalih stvari, ki so takrat prisostvovale moji odločitvi. Mogoče bi morala upoštevati tisti del moje zavesti, ki mi je govoril, da ta skupina ne bo dobra odločitev. Morala bi upoštevati "gut feeling", ki mi je govoril, da lahko še malo počakam, da lahko še malo pogledam okoli in grem na intervju v še kakšno skupino. Ampak moj strah, da ne bom nikoli dobila nič boljšega, da moram sprejeti kar mi življenje ponuja, je bil močnejši. Ni mi hudega, res ne. Švica je super in Zurich je idealno mesto za začetek samostojnega življenja. Kar me resnično moti sta neobstoječa delovna vnema ter odnosi med ljudmi. Verjetno me bodo ljudje hitro obtožili, da sem deloholik, ampak to, da si ob pol osmih prvi v laboratoriju in da malo čez sedmo zvečer ni nikogar več naokoli, je rahlo zastrašujoče. Kar je še bolj žalostno je to, da ljudi dejansko ne zanimajo njihovi rezultati. Njihova služba traja 8.5 ur dnevno in po tem času se gre domov. Ne glede na to, da bi mogoče v naslednje pol ure lahko videl rezultat svojega večdnevnega ali večtedenskega dela. Bojim se, da jaz nisem človek, ki lahko vztrajam v takem okolju, da me bo vse skupaj potegnilo nazaj. Da pač nimam dovolj močne volje vztrajati v labu, ko so že vsi moji sodelavci odšli domov. Mogoče pa je to samo moj izgovor. Ljudje imamo radi izgovore. In seveda je fino biti doma ob šestih. :P Se mi zdi, da v Sloveniji ljudje vedno govorimo, kako sovražimo obnašanje ljudi. Zaplankanost, nevoščljivost, neprijaznost ... No ... Tu ljudje niso nič drugačni. Ljudje smo še vedno ljudje in mislim, da so vse te lastnosti univerzalne. Zadnjič sem se pravzaprav zavedla, da imam po skoraj pol leta v mobitelu dejansko eno samo številko osebe, ki dela v mojem laboratoriju. Pa še ta ni iz moje sedanje, ampak iz moje bivše skupine. V pol leta še nismo šli nikoli skupaj ven, še nikoli se nismo družili izven okvira službe. Je pa v tem času nekaj ljudi uspelo pokazati svoj pravi obraz in to na tak način, da se dejansko nimam niti želje ukvarjati z njimi, da se nikoli ne pogovarjamo in da se večinoma niti ne pozdravljamo na hodnikih. Še nikoli v življenju nisem imela takih problemov navezati stika z ljudmi okoli sebe. Še nikoli se ni zgodilo, da po pol leta ne bi imela nikogar s katerim bi se lahko res pogovorila. Ne rečem, da imam doma veliko prijateljev, ampak vedno se najde nekdo, ki lahko ponudi pogovor, vzpodbudno besedo, ramo za jok. Včasih samo potrebuješ nekoga, ki bo šel s teboj na kavo, ko so vsi tvoji eksperimenti propadli, ko te je šef spravil ob živce in ko imaš polno glavo podtikanja polen med sodelavci. Včasih samo potrebuješ neumen sms ali sporočilo na facebooku. Včasih samo rabiš občutek, da si z ljudmi ti res lahko ti in ne rabiš biti bolj vesel, bolj zgovoren ali manj jezen. Včasih ... Vse skupaj mine.

Stvari

Spomnim se, da mi je nekoč kolegica, ki se je po gimnaziji odpravila na študij v Nemčijo, rekla: "Veš, ko si v tujini in je vse v redu, takrat nimaš problemov. Kadar pa pridejo težave, takrat si želiš, da bi bil doma s svojimi prijatelji in družino." Ne vem, če sem takrat res razumela kaj mi je želela povedati. Dokler na stvari gledaš iz varne razdalje, jih nikoli zares ne dojames in mogoče si celo misliš, da kaj takega se pa tebi res ne more zgoditi, ker si preveč "tough". Ko sem tudi sama prvič zares odšla v tujino, sem ugotovila, da se domotožja očitno ne bom nikoli popolnoma znebila. Vendar pa se ob občasnih odhodih od doma vedno zavedaš, da boš slej kot prej ponovno doma. In nato po začetnih težkih dneh, čas navadno še prehitro mine. In na koncu je navadno težko oditi nazaj domov. Zato me je presenetilo, ko me je tokrat zadelo res močno domotožje. Ne vem točno zakaj, mogoče zato, ker tokrat vem, da me res kar nekaj časa ne bo doma (če bo šlo vse po sreči). Mogoče zato, ker mi ni uspelo najti nobenih prijateljev oz. ljudi s katerimi bi lahko v miru delila svoje mnenje, skrbi, težave, veselje, solze in vse ostalo kar življenje prinese na pot. In mi še vedno ni uspelo. Verjetno prvič v življenju. Na žalost je moje delovno okolje kar se ljudi tiče precej neugodno. Verjetno eno najbolj neugodnih v katerih sem do sedaj delala. Na žalost imamo eno tako kombinacijo ljudi, da včasih že kar težko krmariš med vsemi ne da bi se slej kot prej nekomu zameril. Zato sem vedno rada delala z otroki: oni ti bodo vedno v obraz povedali kaj se jim zdi. Včasih se mi zdi, da bi bilo fino, da bi bili za kakšen dan otroci in bi si povedali vse kar nas moti. Verjamem, da bi na dan prišlo ogromno stvari in mogoče bi nato dejansko lahko začeli delati na sebi. Tako pa vedno le poslušaš pritožbe z ene strani o drugi strani in seveda iz druge strani o prvi strani. Ne vem zakaj se meni vedno uspe znajti nekje vmes. Ampak s časom se mi bo vejretno uspelo od vsega distancirati, za pritoževanje bom postala imuna in osebki z visokim egom bodo postali popolnoma nepomembni. Malo se pritožujem, se opravičujem, ampak to je edini ventil skozi katerega lahko spravim vse to kar se je s časom nabralo. Dejstvo je, da bomo v službi vedno ostali le ljudje, ki smo tam po spletu naključij in pač nikoli ne bomo imeli želje po kakem ekstra druženju. Z nekaj izjemami iz drugih podskupin. Moj projekt še vedno ne deluje. Ne vem ali me je zadnji pogovor z mojim mentorjem pomiril ali naredil le bolj živčno. Po tem, ko sem mu povedala, da po 5 meseceih še vedno nimam nobenih bistvenih rezultatov, je on izjavil: "Meni se zdi, da si v teh mesecih naredila ravno toliko kot sem si zamislil in imaš ravno toliko rezultatov kot sem si predstavljal." Vem, da raziskave v okviru doktoratov večinoma ne grejo vedno zlahka, ampak z le ponavljanjem poskusov ne bomo nič rešili. In dejstvo, da tvoj mentor očitno ni preveč zaskrbljen nad pomanjkanjem rezultatov tudi ni preveč pozitivno. Ampak, bomo videli. Vseeno sva uspela v moje delo uvesti nekaj novih projektov, ki bodo vsaj potencialno prinesli nekaj rezultatov. Poleg tega me v avgustu čaka sprejemni izpit, ki bo odločal o tem ali bom lahko nadaljevala doktorat tu ali ne. Moj mentor me seveda uspe skoraj dnevno spomniti na to in hkrati dodati, da ne bo lahko. Vsakič ko mu to uspe, bi najraje rekla, da zakaj se je potem odločil, da izbre točno ta izpit za moj sprejemni izpit, ko bi konec koncev lahko izbrali kaj lažjega in vse skupaj naredili bolj enostavno. Tolažim se s tem, da je to moj prvi mentor moškega spola in da se bova verjetno s časom uspela navaditi drug na drugega. Mu je pa uspelo priti od tega, da ga praktično ni zanimalo kaj delam, do tega, da se je odločil za dva sestanka na teden. Sicer po nesreči, ker je v petek pozabil, da sva imela sestanek že v ponedeljek, ampak vseeno je bilo smešno. K pisanju tega bloga me je spodbudilo moje razmišljanje o ljudeh okoli mene. Vreme je sivo že kar lep čas. Po tistem kratkem "poletju", ki je sledilo (pre)dolgi zimi, se je vrnila pomlad. Pa ne vem če bi ji lahko rekla pomlad. Mogoče se je april letod odločič razvleči svoje lovke še v maj. Sivi oblaki nas spremljajo že kar lep čas, dneva brez dežja že dolgo ni bilo in temperature so se ponovno spustile pod 10 stopinj. Edino kar še spominja na morebitno prijajoče poletje je to, da se dnevna svetloba poslovi okoli devetih. Ampak na žalost tudi tega velikokrat ne dojamemo, ker je tako ali tako že cel dan sivo. Razmišljanju o zimskih čevljih ter toplejši jakni sem se odpovedala, sem se pa vseeno odločila, da ponovno prižgem raidator v stanovanju. Taki dnevi, konstanten dež, nizke temperature in občutno premalo gibanja me spravljajo ob živce. Obup. Depresijo. Dejstvo, da tu nimam ljudi s katerimi bi se res lahko pogovorila, ne pomaga. Sprašujem se, zakaj mi v tem času res ni uspelo najti nobenih pravih prijateljev. Kaj je narobe z menoj? Je to, da sem se na začetku zadovoljila, da imam tu pač Mischo in en potrebujem novih ljudi? Je to, da so okoli mene večinoma Švicarji in Nemci katerih oklep je pogostokrat težko streti? Smo le prestari, da bi sklepali nova prijateljstva? Ali pa se nikomur več ne ljubi vložiti dovolj truda, da bi dejansko kaj počeli skupaj? Včasih se sprašujem, zakaj je bilo na primer v Avstraliji tako lahko se dobiti popoldne na pijači, tukaj pa se včasih zdi, da so vse te stvari skoraj nemogoče. In ja, v vseh teh trenutkih pogrešam prijatelje in domače. Predvsem takrat, ko sedim sama doma in že četrtič gledam včerajšnji dnevnik. Včasih se mi zdi, da so se z mojim odhodom pretrgale tudi naše vezi. Da nikomur ni več mar zame. Da nihče nima časa za skype, email ali le kratko sporočilo. Včasih si želim, da Švica ne bi bila predaleč ali pa bi bila predraga. Včasih si želim, da bi našla kratko sporočilce v svojem (e)nabiralniku, ki bi me spomnilo na to, da vsem le ni vseeno in da nekje še nekdo misli name. Včasih si želim ... Ampak nato želje odpihnem stran, obrišem solze in nadanem nasmeh na obraz. Saj bo še vse dobro. Samo naj ti sivi in deževni dnevi minejo.

Kaj se dogaja?

Hja, čas kar prehitro mineva. Kar ne morem verjeti, da sta za menoj že dva meseca in pol. Ko sem bila tu na praksi, je bil to že čas, ko sem se počasi že začela pripravljati na odhod domov. Sedaj pa se zdi, da je minil le kak teden, čas je kar poletel in se ne želi ustaviti.

Z začetkom januarja sem začela delati na svojem doktoratu. Začetni tedni so minili v pregledu literature. Vsi, ki ste bili kdaj v taki situaciji točno veste kako se počutiš po 8 urah prebiranja člankov. In kako si želiš, da bi končno odšel v laboratorij. :) Pa je tudi to minilo in sedaj si včasih želim, da bi mogoče imela čas, da bi lahko v miru prebrala kak članek. Naša raziskovalna skupina se ukvarja s strukturo GPCR (z GTP povezani receptorji). Ti receptorji so izredno pomembni, saj so izredno razširjeni v našem telesu in trenutno kar 30% vseh zdravil na tržišču tako ali drugače deluje na te receptorje. Med njih recimo spadajo serotoninski receptor, adrenergični receptorji, vazopresinski receptorji ... Ne mislim na dolgo razpredati, če koga zanima kaj natančno vsi ti receptorji delajo, si lahko prebere članek ali dva na internetu. Naša zamisel je (no ja, zamisel vseh raziskovalcev, ki se ukvarjajo s to temo), da lahko s poznavanjem strukture naredimo bolj učinkovita zdravila, ki bodo specifično delovala na receptorje. Za to seveda potrebujemo strukturo, ki pa jo je izredno težko dobiti, saj imajo vsi ti proteini več transmembranskih vijačnic, kar pomeni, da doberšen del sestavlja hidrofoben del. Za kristalizacijo pa potrebujemo proteine v raztopini, ki po možnosti tvorijo dobre kontakte med seboj, da lahko dobimo lep kristal. Toliko o mojem delu za tiste, ki jih zanima. :)

V sredini januarja sem se tudi preselila v svoje stanovanje. Sedaj je približno (več ali manj) urejeno in lahko pridete na obisk. :) Ampak ne vsi naenkrat, ker je stanovanje relativno majhno. Čeprav na začetku nisem bila preveč navdušena nad stanovanjem, sem sedaj zares srečna. Še posebaj kadar poslušam ljudi okoli sebe, ki iščejo stanovanje po več mesecev. Dobiti stanovanje v Zurichu je res težko, ker se za vsako stanovanje poteguje še vsaj 20 drugih ljudi. In kot tujec in po vrhu še študent, ki ne zasluži nekih bajnih denarjev (s čimer se seveda ne strinja slovenska davčna zakonodaja), v vsej tej množici ljudi odpadeš med prvimi. Sedaj se veliko bolj zavedam kako srečna sem lahko, da sem za svoje stanovanje le podpisala dokumente in se nisem ukvarjala z nepotrebno birokracijo. Kar pa ne pomeni, da sem ji ušla. Ah, ne ne. Še vedno se ukvarjam s kupom papirjev, ki jih moram predložiti doma. Na srečo se velikokrat z uradniki meni Mischa, ker je znanje angleščine povsod izven znanstvenih krogov pogosto zanemarljivo. Da ne omenjam tega, da ničesar ne sovražim bolj od klicanja ljudi po telefonu. :P No ja, ampak z dovolj vztrajnosti se da preiti vse prepreke. To smo v našem laboratoriju že večkrat dokazala.

Drugače pa dnevi kar prehitro minevajo. Od doma odhajam okoli pol sedmih, domov prihajam med šesto in sedmo. Na javnem prevozu dnevno presedim približno 2 uri, kar niti ni tako hudo glede na to, da sem podobno počela doma, pa je bila razdalja vsaj za pol krajša. :) Iz dneva v dan nekako poskušam narediti kompromis med delom, študijem in ostalimi aktivnostmi. In moram priznati, da mi zaenkrat kar uspeva, čeprav to velikokrat pomeni, da večerja ni končana pred deseto zvečer. Ampak, se ni za pritoževati. Življenje je prav fajn in upam, da tako tudi ostane. :)