Včasih pridejo dnevi, ko imaš vsega dovolj. Včasih se ti dnevi razvlečejo v obdobja. In eno tako obdobje se dogaja meni ravno v tem času.
Misli hitijo nazaj. Tja v julij in avgust, v Francijo, na Kolpo in na morje. Ja, letošnje poletje je prineslo veliko zanimivih stvari: uspešno opravljene (in popravljene) kolokvije in izpite, nekaj poglobljenih in obnovljenih prijateljstev, super potovanje v Francijo in posledično bolj povezan odnos s sestro, nepozaben skavtski tabor in tebe, ki si bil razlog, da je moje srce za trenutek spet poskočilo. Pozni poletni veter je odpihnil tebe in tvoja čustva do mene ter voljo do učenja. Je pa pustil vse lepe spomine na poletje, ki živijo naprej. Vseh teh spominov ne bo mogel odpihniti ne prihajajoči jesenski veter in dež, ne prvi zimski sneg in ne vetrič, ki bo naslednje poletje zopet zapihal.
Je pa ta isti jesenski veter prinesel nekaj novosti. Stanovanje je že ena izmed teh. Prišlo je tako na hitro, da še danes ne dojemam popolnoma, da se oktobra selim v Ljubljano. Da bom lahko odšla na faks 5 minut pred začetkom. Da mi ne bo treba čakati po pol ure pred predavalnico, ker pač tisto jutro ni bilo gneče na cesti. Da bom lahko hodila zjutraj pred faksom plavat. In to s kolesom. Da bom lahko šla zvečer ven brez skrbi kdo me bo prišel iskat in koga bom to noč zbudila s klicom. Da ... Ja, obstaja še milijona da-jev. Poleg teh pa obstaja še milijon zakajev, milijon strahov in milijon vprašajčkov, ki se pojavljajo v moji glavi. Ko sem prišla v ponedeljek domov, sem imela tak občutek polne glave. Ko bi si želela nekaj narediti, pa enostavno nisem mogla. Od tistega ponedeljka je minil že teden dni. Misli v glavi se počasi urejajo in prav tako se počasi trdno postavljam na tla. Da me naslednji veter ne bo mogel tako premakniti. Razmišljam za nazaj ... Vem, da sem pogrnila na celi črti, da sem pri eni stvari naredila čisto vsako napako, ki jo je bilo v tistem trenutku možno narediti. Če bi lahko, bi čas zavrtela nazaj in popravila. Pa ne morem. Lahko pa se učim iz lastnih napak in jih naslednjič ne ponovim.
četrtek, 17. september 2009
sreda, 9. september 2009
19 otrok, 7 voditeljev, 5 dni, ena reka, ena nepozabna izkušnja, moj prvi skavtski tabor!
Hmm, sem enkrat julija res rekla, da me čaka precej dolgočasno poletje? No, motila sem se! Po prihodu iz Francije je bil že čas za tabor, za moj prvi pravi skavtski tabor.
Le-ta se je v bistvu začel že mnogo prej kot tistega 4. avgusta. Enkrat junija, ko smo se voditelji prvič dobili na načrtovanju in to je nato trajalo tisti mesec in pol, ko smo se končno odpravili na Kolpo. Kljub celemu mesecu priprav, je bilo na koncu še vedno toliko stvari, ki jih je bilo potrebno narediti v tistih zadnjih 5 dnevih: narediti bilten, imeti sestanek s starši, kupiti pripomočke za delavnico in se naučiti kakega vozla, spakirati stvari in ... Zadnji dan sem že komaj čakala, da bo tisti torek, da že končno gremo.
V torek zjutraj je deževalo. Kar je bilo v bistvu pozitivno, ker smo že vsi kar nestrpno pričakovali dež in ohladitev. Če je že moralo deževati, je bil prvi dan za to idealen. Jaz sem zamujala. Malo zaradi dežja, malo pa zato, ker sem se prepozno spravila od doma in ker sem se zaradi pozabljivosti morala še nekajkrat vrniti domov in pobrati pozabljene stvari. Volčiči in E so bili že pripravljeni na odhod. Hitro smo se poslovili od staršev in odšli na vlak. Proti Ljubljani in nato do Metlike. Vožnja je bila sicer udobna, a naporna in ko smo končno prišli na cilj, smo bili vsi veseli, da smo končno v Metliki. Po poti se je deževno nebo začelo parati in v Meliki nas je s svojimi žarki sonce že prijetno božalo. Miha nas je odpeljal do naše končne destinacije: Podzemelj, kjer so nas že pričakali ostali voditelji. Sledilo je kosilo in počitek. Poleg tega je bilo potrebno najti svoj kotiček za spanje in razpakirati prtljago. Popoldne se nam je pridružil S, ki se je kasneje izkazal za izredno pozitivno "pridobitev". Imeti kakšnega dodatnega fanta v skupini je vedno plus, saj imajo otroci do nih vedno drugačen odnos. Verjetno so nas ženskih voditeljic že rahlo naveličani.:) Popoldne smo se sprehodili po učni poti, ki je speljana v okolici župnišča, se okopali v Kolpi in odšli "domov" na odlično večerjo, ki jo je med tem za nas že pripravila Majda. Po napornem dnevu smo popadali v spalke. Fanta sta spala pri volkcih, preostal ženski del pa se je preselil v spodnjo veroučno učilnico, kjer smo imeli voditelji svoj kotiček.
Naslednje jutro nas je ob osmih zbudila M, ko nam je prišla povedat, da so otroci sicer že budni, a S sedi na stolu in jih gleda in si zaradi tega ne upajo narediti nič. Nisem se mogla upreti, da se ne bi smejala. Pravzaprav se temu še danes vsi od srca smejimo. Bil je čas, da končno naredimo našo ambientacijo - gasilce.:) Preoblekli smo se v naše majice in volkce zbudili s sireno ter jim predstavili temo tabora. Naše domovanje se je tako spremenilo v pravi gasilski dom z vsem kar mora le-ta imeti. Seznam dežurnih je že visel na mestu za dežurnega, ki je bilo že primerno opremljeno in izmene so se lahko začele. Preostali smo se preoblekli in pojedli zajtrk. Pripravili smo še presenečenje za eno izmed volkuljic, ki je praznovala rojstni dan, nato pa se je začel naš gasilski program. Ker je vodja gasilcev nujno morala na pomemben sestanek, je izdelovanje gasilsih kapic prevzel naš Bagira. Kot se je kasneje izrazil, je bilo to verjetno njegovo prvo in zadnje tako umetniško izražanje. Ampak, kapice so bile narejene in izgledale so prav fino. Popoldne so gasilsi vajenci začeli svoje gasilsko urjenje v eni izmed štirih disciplin: ročnih spretnostih, pomoči v kuhinji, poznavanju prve pomoči in učenju vozlov ter strogega drila po poligonu. Da so lahko postali pravi gasilci, so v naslednjih štirih dnevih morali opraviti vse zastavljene naloge, pridobiti nalepke in jih na koncu nalepiti v svoj gasilski priročnik. Popoldne smo šli še malo zaplavat, sledila je kateheza o zavetniku gasilcev svetemu Florijanu ter nekaj preživetih trenutkov v cerkvi. Večer pa smo preživeli ob ognju. Minil je drugi dan, mene pa je čakalo nočno dežurstvo. Ker pa se fantoma ni dalo prestavljati, smo zgoraj prespali kar vsi trije. Tako je nato ostalo do konca tabora.
Če si ponoči dežuren, pomeni, da boš tudi zjutraj prvi vstal. Sama sem slabo spala, zato sem bila pokonci že pred sedmo, ko so se otroci zbudili. Žal moje nadzorstvo ni bilo tako uspešno kot prejšnje jutro in komaj mi jih je uspelo zadržati v postelji na neki normalni glasnosti do osmih zjutraj, ko je bil čas za vstajanje. Naslednji dnevi so si bili precej podobni: vstajanje, zajtrk, gasilsko urjenje, plavanje, zabavni večeri ob ognju ... Vseeno pa smo vsak dan počeli še kakšno novo stvar.
Tako smo se en dan odpravili v gasilski muzej v Metliko. V približno treh urah smo prehodili teh 10 kilometrov od Podzemlja do Metlike in na srečo sta nas pred gasilskim muzejem že pričakala Bagira in Mesua (za moje neskavstke bralce naj povem, da skavtska metoda pri otrocih temelji na Knjigi o Džungli. Tako so otroci volčiči, voditelji pa prevzemamo vloge preostalih vodilnih živali)z malico, da smo se okrepčali po naporni poti. Gospa, ki nas je vodila po muzeju se je zelo potrudila, da nam je predstavila zgodovino gasilcev. Natrosila nam je dovolj podatkov, a ravno dovolj, da so še ostali v naših glavah. Poleg tega nam je dovolila, da se slikamo na starem gasilskem vozu.:) Po ogledu muzeja smo si ogledali še cerkev v Metliki, kjer nam je župnik razložil nekaj o župniji in sami cerkvi, nato pa nas je Bagira že odpeljal proti domu, kjer nas je čakalo kosilo.
Kot pravi gasilci smo seveda tudi sodelovali pri intervencijah. Nekega lepega popoldneva je do našega dežurnega priletela novica, da je v naši bližini strmoglavilo letalo. Bil je že skrajni čas, da preverimo koliko smo se naučili skozi urjenje in odpravili smo se na pot. Sicer nam je pot vzela kar nekaj časa, a a koncu smo prispeli na cilj in našli ponesrečenega pilota. Mladi gasilski pripravniki so imeli nalogo, da ga oskrbijo in njihova učiteljica je bila prav navdušena nad njimi. Včasih jih res preveč podcenjujemo. Vedno znova presenečajo in dokazujejo, da zmorejo veliko več kot mislimo.
Seveda pa poletni tabor ne bi bil pravi tabor brez vodnih iger. Ko sva skupaj s S v eni uri napolnila približno 120 vodnih balončkov. Žal jih je zmanjkalo v 5 minutah. Zato smo pri naslednjih vodnih igrah malo spremenili navodila. Tako smo imeli poleg balončkov še velike injekcijske igre in škafe z vodo, da ni vse skupaj tako hitro minilo, mi pa smo dejansko bili vsaj malo mokri.:)
Večere smo preživljali ob ognju, kjer smo skupaj prepevali, igrali igrice in se predvsem imeli noro fajn.:)
Zadnji večer je prišel čas, da gasilske pripravnike povišamo, da dobijo za uspešno opravljeno urjenje diplomo in medaljo. Po podelitvi so se volčiči odpravili spat: mlajši nazaj v župnišče, volčiči odhoda pa v šotor. To noč so imeli dovoljenje, da se zvečer pogovarjajo, a se mi zdi, da so vsi zaspali že medtem, ko jim je Akela brala pravljico. Pa tudi v župnišču so kaj kmalu pospali in jih ni bilo treba nadzorovati. Tako je bil to prvi večer, ki smo ga lahko vsi voditelji skupaj zaključili ob ognju. Mene pa je čakalo še presenečenje: bil je čas, da po tem letu dobim svoje skavtsko ime. Vesela sem, da sem ga dobila ravno v tej družbi, s katero smo se letos tako dobro ujeli. Še pred imenom pa seveda naloga: s koruznim storžem premeriti nogometno igrišče po dolgem in počez ter izračunati njegovo ploščino. Predstavljajte si kako to delate ob enih zjutraj, ko se nogometno igrišče še zaliva, ti pa hodiš po njem in meriš njegovo površino. Na srečo mi je S stal ob strani, da me ni bilo strah, ker je blo na trenutke res kar malo strašno.:) Preostal del pa je ravno tako s koraki poskušal premeriti igrišče, a so kaj kmalu obupali in me nato počakali pri vhodu. A mi je uspelo in dobila sem skavtsko ime: vseveda ribica.:) Večer smo zaključili ob ognju in refleksiji in ga zaključili okoli dveh. To noč sem prespala zunaj, pod luno in zvezdami in s pogovorom, ki je trajal dolgo v noč. Z enim takih, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končal. Spala sem tri ure, a so bile to verjetno najkvalitetnejše tri ure v celem tednu.
Nedelja je prišla prehitro. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati. Nekateri so šli ob sedmih še plavat, ob osmih pa nas je čakal zajtrk in nato pospravljanje. Sledila je sveta maša, nato pa "gasilska veselica" s srečelovom. Ob dveh smo končali, stari volki smo šli še podret šotor, nato pa se okopat v Kolpo. Bagira me je zafrkaval: " A si že vse preštela? So še vsi tukaj?" Ja, fino je bilo biti v vodi in za spremembo ne skrbeti če še imaš vse otroke. Čeprav vem, da jih bom v naslednjih dveh mesecih spet začela pogrešati in komaj čakala, da pride oktober, ko jih bom imela kmalu spet vrh glave.:)
Ja, super je bilo. Dobila sem novo motivacijo za delo in vem, da bodo v prihodnjem letu imeli skavti v mojem življenju še pomembnejšo vlogo. Pogrešam tabor in Kolpo. Pa sovoditelje, nočne pogovore, luno in zvezde. In pečeno koruzo. Pa smeh in veselje. In ... Še vse tisto, kar sem sedaj pozabila našteti, a ostaja v mojem spominu in me opominjala, da življenje ni samo črno-belo.
Le-ta se je v bistvu začel že mnogo prej kot tistega 4. avgusta. Enkrat junija, ko smo se voditelji prvič dobili na načrtovanju in to je nato trajalo tisti mesec in pol, ko smo se končno odpravili na Kolpo. Kljub celemu mesecu priprav, je bilo na koncu še vedno toliko stvari, ki jih je bilo potrebno narediti v tistih zadnjih 5 dnevih: narediti bilten, imeti sestanek s starši, kupiti pripomočke za delavnico in se naučiti kakega vozla, spakirati stvari in ... Zadnji dan sem že komaj čakala, da bo tisti torek, da že končno gremo.
V torek zjutraj je deževalo. Kar je bilo v bistvu pozitivno, ker smo že vsi kar nestrpno pričakovali dež in ohladitev. Če je že moralo deževati, je bil prvi dan za to idealen. Jaz sem zamujala. Malo zaradi dežja, malo pa zato, ker sem se prepozno spravila od doma in ker sem se zaradi pozabljivosti morala še nekajkrat vrniti domov in pobrati pozabljene stvari. Volčiči in E so bili že pripravljeni na odhod. Hitro smo se poslovili od staršev in odšli na vlak. Proti Ljubljani in nato do Metlike. Vožnja je bila sicer udobna, a naporna in ko smo končno prišli na cilj, smo bili vsi veseli, da smo končno v Metliki. Po poti se je deževno nebo začelo parati in v Meliki nas je s svojimi žarki sonce že prijetno božalo. Miha nas je odpeljal do naše končne destinacije: Podzemelj, kjer so nas že pričakali ostali voditelji. Sledilo je kosilo in počitek. Poleg tega je bilo potrebno najti svoj kotiček za spanje in razpakirati prtljago. Popoldne se nam je pridružil S, ki se je kasneje izkazal za izredno pozitivno "pridobitev". Imeti kakšnega dodatnega fanta v skupini je vedno plus, saj imajo otroci do nih vedno drugačen odnos. Verjetno so nas ženskih voditeljic že rahlo naveličani.:) Popoldne smo se sprehodili po učni poti, ki je speljana v okolici župnišča, se okopali v Kolpi in odšli "domov" na odlično večerjo, ki jo je med tem za nas že pripravila Majda. Po napornem dnevu smo popadali v spalke. Fanta sta spala pri volkcih, preostal ženski del pa se je preselil v spodnjo veroučno učilnico, kjer smo imeli voditelji svoj kotiček.
Naslednje jutro nas je ob osmih zbudila M, ko nam je prišla povedat, da so otroci sicer že budni, a S sedi na stolu in jih gleda in si zaradi tega ne upajo narediti nič. Nisem se mogla upreti, da se ne bi smejala. Pravzaprav se temu še danes vsi od srca smejimo. Bil je čas, da končno naredimo našo ambientacijo - gasilce.:) Preoblekli smo se v naše majice in volkce zbudili s sireno ter jim predstavili temo tabora. Naše domovanje se je tako spremenilo v pravi gasilski dom z vsem kar mora le-ta imeti. Seznam dežurnih je že visel na mestu za dežurnega, ki je bilo že primerno opremljeno in izmene so se lahko začele. Preostali smo se preoblekli in pojedli zajtrk. Pripravili smo še presenečenje za eno izmed volkuljic, ki je praznovala rojstni dan, nato pa se je začel naš gasilski program. Ker je vodja gasilcev nujno morala na pomemben sestanek, je izdelovanje gasilsih kapic prevzel naš Bagira. Kot se je kasneje izrazil, je bilo to verjetno njegovo prvo in zadnje tako umetniško izražanje. Ampak, kapice so bile narejene in izgledale so prav fino. Popoldne so gasilsi vajenci začeli svoje gasilsko urjenje v eni izmed štirih disciplin: ročnih spretnostih, pomoči v kuhinji, poznavanju prve pomoči in učenju vozlov ter strogega drila po poligonu. Da so lahko postali pravi gasilci, so v naslednjih štirih dnevih morali opraviti vse zastavljene naloge, pridobiti nalepke in jih na koncu nalepiti v svoj gasilski priročnik. Popoldne smo šli še malo zaplavat, sledila je kateheza o zavetniku gasilcev svetemu Florijanu ter nekaj preživetih trenutkov v cerkvi. Večer pa smo preživeli ob ognju. Minil je drugi dan, mene pa je čakalo nočno dežurstvo. Ker pa se fantoma ni dalo prestavljati, smo zgoraj prespali kar vsi trije. Tako je nato ostalo do konca tabora.
Če si ponoči dežuren, pomeni, da boš tudi zjutraj prvi vstal. Sama sem slabo spala, zato sem bila pokonci že pred sedmo, ko so se otroci zbudili. Žal moje nadzorstvo ni bilo tako uspešno kot prejšnje jutro in komaj mi jih je uspelo zadržati v postelji na neki normalni glasnosti do osmih zjutraj, ko je bil čas za vstajanje. Naslednji dnevi so si bili precej podobni: vstajanje, zajtrk, gasilsko urjenje, plavanje, zabavni večeri ob ognju ... Vseeno pa smo vsak dan počeli še kakšno novo stvar.
Tako smo se en dan odpravili v gasilski muzej v Metliko. V približno treh urah smo prehodili teh 10 kilometrov od Podzemlja do Metlike in na srečo sta nas pred gasilskim muzejem že pričakala Bagira in Mesua (za moje neskavstke bralce naj povem, da skavtska metoda pri otrocih temelji na Knjigi o Džungli. Tako so otroci volčiči, voditelji pa prevzemamo vloge preostalih vodilnih živali)z malico, da smo se okrepčali po naporni poti. Gospa, ki nas je vodila po muzeju se je zelo potrudila, da nam je predstavila zgodovino gasilcev. Natrosila nam je dovolj podatkov, a ravno dovolj, da so še ostali v naših glavah. Poleg tega nam je dovolila, da se slikamo na starem gasilskem vozu.:) Po ogledu muzeja smo si ogledali še cerkev v Metliki, kjer nam je župnik razložil nekaj o župniji in sami cerkvi, nato pa nas je Bagira že odpeljal proti domu, kjer nas je čakalo kosilo.
Kot pravi gasilci smo seveda tudi sodelovali pri intervencijah. Nekega lepega popoldneva je do našega dežurnega priletela novica, da je v naši bližini strmoglavilo letalo. Bil je že skrajni čas, da preverimo koliko smo se naučili skozi urjenje in odpravili smo se na pot. Sicer nam je pot vzela kar nekaj časa, a a koncu smo prispeli na cilj in našli ponesrečenega pilota. Mladi gasilski pripravniki so imeli nalogo, da ga oskrbijo in njihova učiteljica je bila prav navdušena nad njimi. Včasih jih res preveč podcenjujemo. Vedno znova presenečajo in dokazujejo, da zmorejo veliko več kot mislimo.
Seveda pa poletni tabor ne bi bil pravi tabor brez vodnih iger. Ko sva skupaj s S v eni uri napolnila približno 120 vodnih balončkov. Žal jih je zmanjkalo v 5 minutah. Zato smo pri naslednjih vodnih igrah malo spremenili navodila. Tako smo imeli poleg balončkov še velike injekcijske igre in škafe z vodo, da ni vse skupaj tako hitro minilo, mi pa smo dejansko bili vsaj malo mokri.:)
Večere smo preživljali ob ognju, kjer smo skupaj prepevali, igrali igrice in se predvsem imeli noro fajn.:)
Zadnji večer je prišel čas, da gasilske pripravnike povišamo, da dobijo za uspešno opravljeno urjenje diplomo in medaljo. Po podelitvi so se volčiči odpravili spat: mlajši nazaj v župnišče, volčiči odhoda pa v šotor. To noč so imeli dovoljenje, da se zvečer pogovarjajo, a se mi zdi, da so vsi zaspali že medtem, ko jim je Akela brala pravljico. Pa tudi v župnišču so kaj kmalu pospali in jih ni bilo treba nadzorovati. Tako je bil to prvi večer, ki smo ga lahko vsi voditelji skupaj zaključili ob ognju. Mene pa je čakalo še presenečenje: bil je čas, da po tem letu dobim svoje skavtsko ime. Vesela sem, da sem ga dobila ravno v tej družbi, s katero smo se letos tako dobro ujeli. Še pred imenom pa seveda naloga: s koruznim storžem premeriti nogometno igrišče po dolgem in počez ter izračunati njegovo ploščino. Predstavljajte si kako to delate ob enih zjutraj, ko se nogometno igrišče še zaliva, ti pa hodiš po njem in meriš njegovo površino. Na srečo mi je S stal ob strani, da me ni bilo strah, ker je blo na trenutke res kar malo strašno.:) Preostal del pa je ravno tako s koraki poskušal premeriti igrišče, a so kaj kmalu obupali in me nato počakali pri vhodu. A mi je uspelo in dobila sem skavtsko ime: vseveda ribica.:) Večer smo zaključili ob ognju in refleksiji in ga zaključili okoli dveh. To noč sem prespala zunaj, pod luno in zvezdami in s pogovorom, ki je trajal dolgo v noč. Z enim takih, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končal. Spala sem tri ure, a so bile to verjetno najkvalitetnejše tri ure v celem tednu.
Nedelja je prišla prehitro. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati. Nekateri so šli ob sedmih še plavat, ob osmih pa nas je čakal zajtrk in nato pospravljanje. Sledila je sveta maša, nato pa "gasilska veselica" s srečelovom. Ob dveh smo končali, stari volki smo šli še podret šotor, nato pa se okopat v Kolpo. Bagira me je zafrkaval: " A si že vse preštela? So še vsi tukaj?" Ja, fino je bilo biti v vodi in za spremembo ne skrbeti če še imaš vse otroke. Čeprav vem, da jih bom v naslednjih dveh mesecih spet začela pogrešati in komaj čakala, da pride oktober, ko jih bom imela kmalu spet vrh glave.:)
Ja, super je bilo. Dobila sem novo motivacijo za delo in vem, da bodo v prihodnjem letu imeli skavti v mojem življenju še pomembnejšo vlogo. Pogrešam tabor in Kolpo. Pa sovoditelje, nočne pogovore, luno in zvezde. In pečeno koruzo. Pa smeh in veselje. In ... Še vse tisto, kar sem sedaj pozabila našteti, a ostaja v mojem spominu in me opominjala, da življenje ni samo črno-belo.
29. 7. 2009: Odhod domov
Prehitro je minilo in potrebno je bilo iti domov. Skupno kosilo, poslavljanje, vkrcanje na TGV in vožnja do Pariza. Tam sva zamudili prvi avtobus do letališča, kar pa ni bilo nič hudega, ker sva imeli do odhoda letala še ogromno časa. Na letališču nama je nemalo problemov povzročilo iskanje avtobusa, ki bi naju odpeljal do terminala. Ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da avtobus do najinega terminala ne vozi več in naju bo šofer odložil nekje drugje, potem pa bova šli peš. Tukaj se je tudi zataknilo, ker je šofer vztrajno govoril, da naju bo doložil pri W, nama pa ni bilo jasno kaj s tem misli, saj so terminali le do črke F (ali G, ne vem več natančno). Tako nama je šofer večkrat razložil, ker je verjetno mislil, da ga ne razumeva. Midve pa sva v bistvu ga razumeli, ampak nama ni bilo jasno. Kakorkoli, do terminala sva prišli peš, se s pomočjo prijaznega uslužbenca elektronsko čekirali, oddali prtljago in odšli na terminal. Dobre tri ure pred odhodom. A je čas hitro minil in čas je bil za boarding. Let sam ni bil nič posebnega z izjemo dveh rahlo nadležnih otrok, ki sta se celo pot drla en čez drugega. Ampak nič hudega. Na srečo smo bili v uri in pol doma. Home, sweet home.:) Čeprav bi ga brez problemov zamenjala za Nantes. Vsaj za kakšno leto.
ponedeljek, 7. september 2009
Tebi!
Ljudje vstopajo (vstopamo) v naša življenja na različne načine.
Nekateri se kar naenkrat pojavijo - pridrvijo v naše življenje in ga obrnejo na glavo. Taki poavadi naša življenja tudi precej hitro zapustijo in za seboj puščajo boleče sledi.
Drugi vstopajo počasi, korak za korakom. Pridejo čisto potiho in šele kasneje ugotovimo, da so tukaj. Že dolgo časa. Da zavzemajo manjše vloge v našem življenju in da je mogoče čas, da dobijo pomembnejšo vlogo.
Nekateri pridejo in grejo. Nekateri hitijo skozi naše življenje. Drugi ostajajo. Nekateri se vrnejo. Drugi odidejo za vedno. Vsi pa za seboj puščajo sledi. Sledi veselja, sreče, zaljubljenosti, prijateljstva, žalosti, solz, ponujenih ram za jok, odtrganega časa za pogovor, skupnih kosil in smeha ...
Ti si bil kot zvezdni utrinek. Kar naenkrat si pridrvel v moje življenje in ga obrnil na glavo. Sedaj odhajaš. In jaz te nočem spustiti, ker te želim ob sebi. Kot prijatelja, kot nekoga na katerega se lahko kadarkoli obrnem, kot tistega ob katerem ne rabim razmišljati kako moram biti odrasla in odgovorna ter kaj vse me čaka naslednji dan, ampak lahko preprosto uživam trenutek.
Hvala ti za lepe dneve, ki so prehitro minili. Hvala za nočne pogovre, za luno in zvezde, za ogenj in pečeno koruzo. Hvala za nasmehe. Hvala, ker sem ob tebi lahko to kar sem.
In. OPROSTI! Ti veš zakaj.
Nekateri se kar naenkrat pojavijo - pridrvijo v naše življenje in ga obrnejo na glavo. Taki poavadi naša življenja tudi precej hitro zapustijo in za seboj puščajo boleče sledi.
Drugi vstopajo počasi, korak za korakom. Pridejo čisto potiho in šele kasneje ugotovimo, da so tukaj. Že dolgo časa. Da zavzemajo manjše vloge v našem življenju in da je mogoče čas, da dobijo pomembnejšo vlogo.
Nekateri pridejo in grejo. Nekateri hitijo skozi naše življenje. Drugi ostajajo. Nekateri se vrnejo. Drugi odidejo za vedno. Vsi pa za seboj puščajo sledi. Sledi veselja, sreče, zaljubljenosti, prijateljstva, žalosti, solz, ponujenih ram za jok, odtrganega časa za pogovor, skupnih kosil in smeha ...
Ti si bil kot zvezdni utrinek. Kar naenkrat si pridrvel v moje življenje in ga obrnil na glavo. Sedaj odhajaš. In jaz te nočem spustiti, ker te želim ob sebi. Kot prijatelja, kot nekoga na katerega se lahko kadarkoli obrnem, kot tistega ob katerem ne rabim razmišljati kako moram biti odrasla in odgovorna ter kaj vse me čaka naslednji dan, ampak lahko preprosto uživam trenutek.
Hvala ti za lepe dneve, ki so prehitro minili. Hvala za nočne pogovre, za luno in zvezde, za ogenj in pečeno koruzo. Hvala za nasmehe. Hvala, ker sem ob tebi lahko to kar sem.
In. OPROSTI! Ti veš zakaj.
Naročite se na:
Objave (Atom)