Ko pogledam skozi okno, dežuje ...
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
