Hja, čas kar prehitro mineva. Kar ne morem verjeti, da sta za menoj že dva meseca in pol. Ko sem bila tu na praksi, je bil to že čas, ko sem se počasi že začela pripravljati na odhod domov. Sedaj pa se zdi, da je minil le kak teden, čas je kar poletel in se ne želi ustaviti.
Z začetkom januarja sem začela delati na svojem doktoratu. Začetni tedni so minili v pregledu literature. Vsi, ki ste bili kdaj v taki situaciji točno veste kako se počutiš po 8 urah prebiranja člankov. In kako si želiš, da bi končno odšel v laboratorij. :) Pa je tudi to minilo in sedaj si včasih želim, da bi mogoče imela čas, da bi lahko v miru prebrala kak članek. Naša raziskovalna skupina se ukvarja s strukturo GPCR (z GTP povezani receptorji). Ti receptorji so izredno pomembni, saj so izredno razširjeni v našem telesu in trenutno kar 30% vseh zdravil na tržišču tako ali drugače deluje na te receptorje. Med njih recimo spadajo serotoninski receptor, adrenergični receptorji, vazopresinski receptorji ... Ne mislim na dolgo razpredati, če koga zanima kaj natančno vsi ti receptorji delajo, si lahko prebere članek ali dva na internetu. Naša zamisel je (no ja, zamisel vseh raziskovalcev, ki se ukvarjajo s to temo), da lahko s poznavanjem strukture naredimo bolj učinkovita zdravila, ki bodo specifično delovala na receptorje. Za to seveda potrebujemo strukturo, ki pa jo je izredno težko dobiti, saj imajo vsi ti proteini več transmembranskih vijačnic, kar pomeni, da doberšen del sestavlja hidrofoben del. Za kristalizacijo pa potrebujemo proteine v raztopini, ki po možnosti tvorijo dobre kontakte med seboj, da lahko dobimo lep kristal. Toliko o mojem delu za tiste, ki jih zanima. :)
V sredini januarja sem se tudi preselila v svoje stanovanje. Sedaj je približno (več ali manj) urejeno in lahko pridete na obisk. :) Ampak ne vsi naenkrat, ker je stanovanje relativno majhno. Čeprav na začetku nisem bila preveč navdušena nad stanovanjem, sem sedaj zares srečna. Še posebaj kadar poslušam ljudi okoli sebe, ki iščejo stanovanje po več mesecev. Dobiti stanovanje v Zurichu je res težko, ker se za vsako stanovanje poteguje še vsaj 20 drugih ljudi. In kot tujec in po vrhu še študent, ki ne zasluži nekih bajnih denarjev (s čimer se seveda ne strinja slovenska davčna zakonodaja), v vsej tej množici ljudi odpadeš med prvimi. Sedaj se veliko bolj zavedam kako srečna sem lahko, da sem za svoje stanovanje le podpisala dokumente in se nisem ukvarjala z nepotrebno birokracijo. Kar pa ne pomeni, da sem ji ušla. Ah, ne ne. Še vedno se ukvarjam s kupom papirjev, ki jih moram predložiti doma. Na srečo se velikokrat z uradniki meni Mischa, ker je znanje angleščine povsod izven znanstvenih krogov pogosto zanemarljivo. Da ne omenjam tega, da ničesar ne sovražim bolj od klicanja ljudi po telefonu. :P No ja, ampak z dovolj vztrajnosti se da preiti vse prepreke. To smo v našem laboratoriju že večkrat dokazala.
Drugače pa dnevi kar prehitro minevajo. Od doma odhajam okoli pol sedmih, domov prihajam med šesto in sedmo. Na javnem prevozu dnevno presedim približno 2 uri, kar niti ni tako hudo glede na to, da sem podobno počela doma, pa je bila razdalja vsaj za pol krajša. :) Iz dneva v dan nekako poskušam narediti kompromis med delom, študijem in ostalimi aktivnostmi. In moram priznati, da mi zaenkrat kar uspeva, čeprav to velikokrat pomeni, da večerja ni končana pred deseto zvečer. Ampak, se ni za pritoževati. Življenje je prav fajn in upam, da tako tudi ostane. :)
