Če česa ne maram, so to tekmovanja. Še posebej tista pri teku. Že v naprej me je groza tega, da moram vstati ob nemogoči zgodnji uri, da pravočasno pojem zajtrk, groza me je neznosne množice ljudi pred stranišči, gneče na štartu ... Zato raje tečem zase in tekmujem sama s seboj - ne rabim uradnega rezultata, da vem za svoj napredek. Zato obstajata samo dve tekmi, ki se jih na leto dejansko udeležim: Tek trojk in Nočna desetka na Bledu.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
