Stvari

Spomnim se, da mi je nekoč kolegica, ki se je po gimnaziji odpravila na študij v Nemčijo, rekla: "Veš, ko si v tujini in je vse v redu, takrat nimaš problemov. Kadar pa pridejo težave, takrat si želiš, da bi bil doma s svojimi prijatelji in družino." Ne vem, če sem takrat res razumela kaj mi je želela povedati. Dokler na stvari gledaš iz varne razdalje, jih nikoli zares ne dojames in mogoče si celo misliš, da kaj takega se pa tebi res ne more zgoditi, ker si preveč "tough". Ko sem tudi sama prvič zares odšla v tujino, sem ugotovila, da se domotožja očitno ne bom nikoli popolnoma znebila. Vendar pa se ob občasnih odhodih od doma vedno zavedaš, da boš slej kot prej ponovno doma. In nato po začetnih težkih dneh, čas navadno še prehitro mine. In na koncu je navadno težko oditi nazaj domov. Zato me je presenetilo, ko me je tokrat zadelo res močno domotožje. Ne vem točno zakaj, mogoče zato, ker tokrat vem, da me res kar nekaj časa ne bo doma (če bo šlo vse po sreči). Mogoče zato, ker mi ni uspelo najti nobenih prijateljev oz. ljudi s katerimi bi lahko v miru delila svoje mnenje, skrbi, težave, veselje, solze in vse ostalo kar življenje prinese na pot. In mi še vedno ni uspelo. Verjetno prvič v življenju. Na žalost je moje delovno okolje kar se ljudi tiče precej neugodno. Verjetno eno najbolj neugodnih v katerih sem do sedaj delala. Na žalost imamo eno tako kombinacijo ljudi, da včasih že kar težko krmariš med vsemi ne da bi se slej kot prej nekomu zameril. Zato sem vedno rada delala z otroki: oni ti bodo vedno v obraz povedali kaj se jim zdi. Včasih se mi zdi, da bi bilo fino, da bi bili za kakšen dan otroci in bi si povedali vse kar nas moti. Verjamem, da bi na dan prišlo ogromno stvari in mogoče bi nato dejansko lahko začeli delati na sebi. Tako pa vedno le poslušaš pritožbe z ene strani o drugi strani in seveda iz druge strani o prvi strani. Ne vem zakaj se meni vedno uspe znajti nekje vmes. Ampak s časom se mi bo vejretno uspelo od vsega distancirati, za pritoževanje bom postala imuna in osebki z visokim egom bodo postali popolnoma nepomembni. Malo se pritožujem, se opravičujem, ampak to je edini ventil skozi katerega lahko spravim vse to kar se je s časom nabralo. Dejstvo je, da bomo v službi vedno ostali le ljudje, ki smo tam po spletu naključij in pač nikoli ne bomo imeli želje po kakem ekstra druženju. Z nekaj izjemami iz drugih podskupin. Moj projekt še vedno ne deluje. Ne vem ali me je zadnji pogovor z mojim mentorjem pomiril ali naredil le bolj živčno. Po tem, ko sem mu povedala, da po 5 meseceih še vedno nimam nobenih bistvenih rezultatov, je on izjavil: "Meni se zdi, da si v teh mesecih naredila ravno toliko kot sem si zamislil in imaš ravno toliko rezultatov kot sem si predstavljal." Vem, da raziskave v okviru doktoratov večinoma ne grejo vedno zlahka, ampak z le ponavljanjem poskusov ne bomo nič rešili. In dejstvo, da tvoj mentor očitno ni preveč zaskrbljen nad pomanjkanjem rezultatov tudi ni preveč pozitivno. Ampak, bomo videli. Vseeno sva uspela v moje delo uvesti nekaj novih projektov, ki bodo vsaj potencialno prinesli nekaj rezultatov. Poleg tega me v avgustu čaka sprejemni izpit, ki bo odločal o tem ali bom lahko nadaljevala doktorat tu ali ne. Moj mentor me seveda uspe skoraj dnevno spomniti na to in hkrati dodati, da ne bo lahko. Vsakič ko mu to uspe, bi najraje rekla, da zakaj se je potem odločil, da izbre točno ta izpit za moj sprejemni izpit, ko bi konec koncev lahko izbrali kaj lažjega in vse skupaj naredili bolj enostavno. Tolažim se s tem, da je to moj prvi mentor moškega spola in da se bova verjetno s časom uspela navaditi drug na drugega. Mu je pa uspelo priti od tega, da ga praktično ni zanimalo kaj delam, do tega, da se je odločil za dva sestanka na teden. Sicer po nesreči, ker je v petek pozabil, da sva imela sestanek že v ponedeljek, ampak vseeno je bilo smešno. K pisanju tega bloga me je spodbudilo moje razmišljanje o ljudeh okoli mene. Vreme je sivo že kar lep čas. Po tistem kratkem "poletju", ki je sledilo (pre)dolgi zimi, se je vrnila pomlad. Pa ne vem če bi ji lahko rekla pomlad. Mogoče se je april letod odločič razvleči svoje lovke še v maj. Sivi oblaki nas spremljajo že kar lep čas, dneva brez dežja že dolgo ni bilo in temperature so se ponovno spustile pod 10 stopinj. Edino kar še spominja na morebitno prijajoče poletje je to, da se dnevna svetloba poslovi okoli devetih. Ampak na žalost tudi tega velikokrat ne dojamemo, ker je tako ali tako že cel dan sivo. Razmišljanju o zimskih čevljih ter toplejši jakni sem se odpovedala, sem se pa vseeno odločila, da ponovno prižgem raidator v stanovanju. Taki dnevi, konstanten dež, nizke temperature in občutno premalo gibanja me spravljajo ob živce. Obup. Depresijo. Dejstvo, da tu nimam ljudi s katerimi bi se res lahko pogovorila, ne pomaga. Sprašujem se, zakaj mi v tem času res ni uspelo najti nobenih pravih prijateljev. Kaj je narobe z menoj? Je to, da sem se na začetku zadovoljila, da imam tu pač Mischo in en potrebujem novih ljudi? Je to, da so okoli mene večinoma Švicarji in Nemci katerih oklep je pogostokrat težko streti? Smo le prestari, da bi sklepali nova prijateljstva? Ali pa se nikomur več ne ljubi vložiti dovolj truda, da bi dejansko kaj počeli skupaj? Včasih se sprašujem, zakaj je bilo na primer v Avstraliji tako lahko se dobiti popoldne na pijači, tukaj pa se včasih zdi, da so vse te stvari skoraj nemogoče. In ja, v vseh teh trenutkih pogrešam prijatelje in domače. Predvsem takrat, ko sedim sama doma in že četrtič gledam včerajšnji dnevnik. Včasih se mi zdi, da so se z mojim odhodom pretrgale tudi naše vezi. Da nikomur ni več mar zame. Da nihče nima časa za skype, email ali le kratko sporočilo. Včasih si želim, da Švica ne bi bila predaleč ali pa bi bila predraga. Včasih si želim, da bi našla kratko sporočilce v svojem (e)nabiralniku, ki bi me spomnilo na to, da vsem le ni vseeno in da nekje še nekdo misli name. Včasih si želim ... Ampak nato želje odpihnem stran, obrišem solze in nadanem nasmeh na obraz. Saj bo še vse dobro. Samo naj ti sivi in deževni dnevi minejo.