Proti domu

Zaradi vremena sva se odločila, da se iz Manille po najhitrejši poti odpraviva proti domu. Vedela sva namreč, da najin šotor hujšega dežja ne bo preživel. Po poti sva se ustavila v Milduri, kjer sva imela prijeten pogovor z receptorko v campingu, ki se je ravno vrnila s potovanja po Evropi. Obiskala je tako Švico kot Slovenijo. :)

Ker nama je tako ostal še kakšen dodatni dan, sva želela po poti obiskati še Coorong National Park. Po poti nama je pri prb. 100 km/h počila zračnica. Verjetno bi morala biti vesela, da se je vse v redu izteklo, midva pa sva bila po 3 tednih mogoče že rahlo naveličana občasnih težav z avtom.:P Mischa je po vojaško hitro zamenjal zračnico (hvala Bogu za obvezen vojaški rok), tako da sva se lahko hitro odpravila naprej. Kakorkoli, v Coorongu naju je že ujelo slabo vreme. Občutek, da imava lahko pnovno nesrečo z avtom na precej odročnem kraju brez mobilnega signala, naju ni navdajal s pretirano željo po raziskovanju tega območja. Tako, da sva ga (večinoma) pustila za naslednjič ter se odpeljala proti Adelaidu. Po poti sva se še ustavila pri mehaniku ter zamenjala počeno gumo.

Proti Manilli

Najin naslednji postanek je bil kraj z imenom Manilla. Če nikoli niste slišali za ta kraj, se nič ne sekirajte. Tam praktično ni nič, razen tegale:

No, k temu se bom vrnila kasneje. Nekje okoli Coffs Harbour sva se torej obrnila proti notranjosti. Ker sama spadam med tiste, ki malo bolj komplicirajo, sva se preden sva se odpravila v "outback" ustavila na informacijski točki. Tam so nama povedali, da je cesta "ozka in ovinkasta". Na to frazo sva se že navadila, vendar sva verjetno v Švici in Sloveniji že navadila kaj dejansko pomeni ozko in ovinkasto. Moj glavni problem je bil, da bi se z avtom zgodilo in ne bi imela telefonskega signala (v Avstraliji signala zmanjka takoj, ko se odpraviš malo od velikih mest). Ko sem delavca v turistični pisarni vprašala koliko ljudi se dejansko pelje po tisti cesti, se je verjetno moral malo zadržati, da se mi ni začel smejati. No ja, malo me je pomiril in skupaj z Lauro smo odbrzeli v notranjost. Po poti sva najprej našle tele slapove:

Po enem postanku sva torej prispela v Manillo. Tam res ni nič, razen izjemno visokih temperatur, ogromno muh ter tistega z zgornje fotografije: baje odločnih pogojev za letenje z jadralnim padalom. In čeprav pravijo, da imajo tam baje 350 dni, ko se da leteti, je Mischi v dve dnevih to uspelo le enkrat in še to za kratek čas.

Tam sva preživela dva dneva ter eno noč. Moram priznati, da je bilo zabavno opazovati 10 ljudi, ki so posedali pred njihovimi začasnimi prebivališči s telefoni v rokah. Vsakih 10 minut so preverjali vremensko napoved in ko je bila ta kolikor toliko v redu, so se spakirali v 10 minutah in odšli. Ko so se vrnili, smo se imeli prav fino, saj so bili vsi izredno zanimivi. Eden izmed njih je bil pomočnik režiserja pri filmu Mad Max ter je imel polno zgodb o snemanju filmov, drugi je postavljal odre za glasbene skupine, tretji ... Ja, veliko zanimivih zgodb. Res prijeten čas. Ko sva rekla, da ne veva katera bi bila najboljša pot do Adelaida, so prinesli ven svoje GPSe ter poiskali najbolj optimalno pot. Najin prvotni načrt, da bi se odpravila proti Brightu, je zaradi slabih vremenskih razmer padel v vodo. Ponoči je Manillo zajela ena izmed najhujših neviht na najini poti in prav vesela sva bila, da nisva šotorila. Naslednji dan sva se prebudila v sončno jutro, od nevih je preostalo le nekaj večjih luž.

Preden sva zapustila Manillo in se vrnila nazaj na asfaltirano cesto, sva po poti rešila še tole želvo:

Yeppoon

Sledila je pot proti jugu. Večinoma sva se vračala po isti poti (no, vsaj v začetnem delu), vendar sva se odločili, da se ustavljava v drugih krajih kot sva se po poti na sever Avstralije. Mogoče odkrijeva kraje, ki naju bodo očarali še bolj kot npr. Byron Bay ali Town of 1770. Najin prvi postanek je bil torej Yeppoon. Ko sva do tega kraju prispela v poznem popoldnevu sva na vrhu hribčka (na katerega sva zavila po naklučju) zagledala naslednji prizor:

Za nevešče oko opazovalca naj poudarim, da je tista rumena pika nad morjem jadralni padalec. Odbrzela sva torej po najkrajši možni poti do tega kraja, kjer sva ponovno doživela avstralsko izkušnjo: na manjšem travniku sva srečala moškega, ki sva ga povprašala ali gre lahko tudi Mischa jadrat. Na najino (no ja, moje mogoče malo manj) je rekel, da brez problema. Malo sta se pogovorila, vmes je tudi tisti padalski tandem (prijatelj od tega gospoda in njegova žena) pristal. Tako se je tudi Mischa lahko končno odpravil jadrat:

Whitsunday

Po Town of 1770 je sledila dolga vožnja do najine najbolj severne točke: Proserpine oz. Whitsunday. Verjetno sva se tega dela najbolj veselila, ker sva vedela, da bova po dolgi vožnji od Melbourna končno nekaj dni ostala na enem mestu, kjer bova lahko spala, počivala in poležavala na plaži. Na žalost je bilo najino uživanje rahlo preprečeno s pričakovanimi meduzami ter nepričakovanimi ženskimi težavami. Se je pa Mischa lahko neumno počutil, ko je pri tridesetih stopinjah pripravljal termofor. Kmalu sva spoznala, da je ves turizem v teh krajih usmerjen predvsem v razna "križarjenja", ki so relativno draga, tako da sva bila vesela, da sva imela prihranjenega dovolj denarja, da sva si to lahko privoščila. Tako sva se en dan odpravila na križarjenje po nekaj otokih (Whitsunday's islands) naslednji dan pa smo se odpravili "snorklat" na koralni greben.

Kot zanimivost: otoki so večinoma neposeljeni, se pa na otokih nahajajo različne združbe krav, ovc in ostalih evropskih domačih živali. Te so namreč prvi osvajalci odvrgli z ladij. Ker te živali nimajo naravnih plenilcev, so se tako razmožile in ostale na prvotnih mestih.

Taki dnevi

Včasih pridejo taki čudni dnevi. Ko zjutraj najprej čakaš eno uro, da lahko daš kri v laboratoriju. Zato ti seveda zmanjka časa, da bi uredil nekaj stvari na občini (ki ima seveda uradne ure močno prilagojene njenim uporabnikom). Nato odhitiš v Ljubljano, zamujaš na sestanek, ugotoviš, da si po poti izgubil ključe od avta, kličeš mamo, mama poišče brata, brat najde rezervni ključ, se izgubiš na poti na sestanek, zamudiš na sestanek za pol ure, človek je tako prijazen, da ti podari dodatne pol ure svojega časa. Huh, sedaj gredo lahko stvari samo na bolje. Kličeš brata, da ti pripelje ključe in upaš, da je avto še na parkirišču. In je. Z bratom se odpeljeta domov, drug za drugim, vsak v svojem avtu (kakšna potrata bencina). Prideš domov prešvican ful. Se stuširaš, odideš nazaj v Ljubljano na kosilo s sošolcem. Zamujaš. Spet. Poješ kosilo. Nadoknadiš zamujeno s sošolcem. Greš naročit nov laptop. Vmes te ujame dež, dežnik si seveda pozabil v avtu. Prideš do avta delno do pretežno moker. Greš domov, se dobiš z drugo sošolko na kavo. Predebatiraš vse. Ugotoviš katera je noseča in kdo se je poročil. Prideš domov. In greš spat. Ja, pridejo taki dnevi.