Vse diši že po poletju...

V četrtek sva s sošolcem po končanem kolokviju sedela na klopci v Tivoliju. Sonce se je že kazalo v svoji najboljši luči in takrat sem ugotovila kako zelo že pogrešam poletje. Če se ljudje lahko delimo po letnih časih, sama definitivno spadam med poletne ljudi. Komaj že čakam, da lahko pospravim kavbojke v omaro in ven potegnem kratke majice, kratke hlače in krila. In ko mi končno ne bo treba za seboj cel dan nositi še flisa, ker je zjutraj še vedno mrzlih 6 stopinj.

Odkar študiram se je pojem počitnic rahlo spremenil. Zavedam se, da verjetno nikoli več ne bom mela tako brezskrbnih dveh mesecev kot na gimnaziji, vseeno pa vsako leto komaj čakam toplejše temperature in sonček. In morje... Odkar pomnim sem vsaj en mesec na leto preživela v Savudriji. To je bil nekako moj drugi dom. Spomnim se kakšne pakte smo imeli s sosedovima Petrom in Mihom, kako smo pozno v noč igrali tarok, kako smo plavali dalj kot bi naši starši želeli, skakali na glavo s "Skalce" (tako smo poimenovali eno od skal) tudi takrat ko je bila voda prenizka za to. Ampak, saj pravijo - mladost je norost. Potem so prišla leta, ko si me skoraj morali prisiliti da grem na morje. Vsa moja klapa je bila rahlo starejša in hitro so se odločili, da hoditi na morje s starši pač ni kul. Takrat sem spoznala Luka, ki je za skoraj 5 let postal neločjivi del mene. Danes grem na morje s kupom knjig, ki jih imam tam končno možnost prebrati. In uživam v tem, ko moja sestra hodi s plaže domov ob desetih zvečer (sredi avgusta je takrat že zdavnaj tema), ker so na plaži igrali tarok in ko jo moram okoli polnoči iti iskat, ker je že čas da pride domov. Takrat se spomnim kako je bilo, ko sem bila sama stara toliko kot ona in si včasih želim, da bi se spet vsi zbrali. Zavoljo dobrih starih časov.:)

Brez naslova

Danes je bil en precej obupen dan. Ne vem zakaj, nekaj me je precej zamorilo. Pa ne samo danes, stvari so take že dva meseca in po pravici povedano težko vidim izhod.

Ko sem prišla domov, me je prijatelj več kot uro prepričeval, da težave minejo. Da ko pridejo, pridejo na kupu in nato tudi odidejo na kupu. V bistvu ima prav, samo ko se nekaj vleče že takooo dolgo časa, težko verjameš v to, da bo enkrat bolje.

Obstajajo stvari, ki me res prizadanejo. In sem definitivno spada dojemanje, da te večina stvari poklične ali klikne na MSNju samo takrat ko kaj rabi od tebe. To se je zgodilo danes: ko sem bila na faksu, ni nihče opazil, da mogoče hodim sama, ko pa kaj rabijo, takrat sem vedno dobra. Ne, ne morem ti pomagati, ker jokam za računalnikom in ker je to dojel samo en človek. In ne, tudi če vem odgovor, ti ga nočem povedati - vprašaj tiste, ki so tudi drugače vredni tvojega pogovora.

Kaj bova zdej

Je naslov komada, ki ga pojeta Kosta in Omar (http://www.youtube.com/watch?v=s_8CWs-o1DE). Prvič sem ga slišala med enim tekom in še vedno se točno spomnim kje in kateri dan je bil. Takrat sem si rekla, da moram preveriti kdo to poje, ker do takrat že kar precej časa nisem slišala kakšne res dobre slovenske pesmi. Potem sem seveda pozabila, tako kot zadnje čase pozabljam pregledati večino stvari, za katere si rečem, da jih moram doma pogledati. Potem pa sem jo danes spet slišala, ko sem lezla v hrib na Špico. In mi je dala misliti...

Se mi zdi, da se danes vedno bolj obremenjujejo sami s sabo in s tem kako nas vidijo drugi. Pa je res tako pomembno? Ko pogledam okoli sebe, vidim kup anoreksičnih punc. Kar me je šokiralo, je bila izjava ene devetošolke na vlaku, ko je razlagala svoji kolegici kako je debela v hlačah, ki jih nosi (pa ni bila, bila je pravzaprav presuha za svojo višino). Nihče ni popoln in tudi jaz sem imela svoje obdobje, ko sem imela pri svoji višini 50 kil. Ko nisem pojedla praktično nič in ko sem se fajn počutila, ko so me sošolci spraševali: Pa kdaj si ti tako shujšala, jaz pa sem vztrajno trdila, da nisem. Danes imam mogoče kakšno kilo več kot bi si želela, ampak mi je dobra fizična pripravljenost bolj pomembna. Lahko tečem na vlak, pa potem ne porabim 10 minut, da pridem k sebi, lahko hodim po stopnicah v peto nadstropje na faksu in mi ni prevelik napor, lahko grem na Šmarno goro in je ne preklinjam na pol poti, ampak mi je na vrhu žal, da ni še kakšen meter višja...

Kar je v bistvu strašljivo, je to, da te punce pravzaprav ne vejo v kaj se spuščajo s tem. Zakaj lahko kadilce stalno opozarjamo na pljučnega raka in ostale bolezni, ki jih kajenje prinaša, nikoli pa ne govorimo kakšne so posledice dolgotrajne bulimije in anoreksije? Od totalno uničenega prebavnega trakta in zobovja (pri bulimiji), tega, da se telo navadi na majhen vnos hrane (telo ne ve, da mi hujšamo, ampak misli, da smo prišli v obdobje stradanja, pomanjkanja hrane, zaradi česar maksimalno izkoristi kar dobi), slabše koncentracije in težav pri učenju, do možne neplodnosti zaradi izostanka menstruacije. Tega se premalo zavedamo, ampak ko pride do težav, se vsi tolčemo po glavi: "Ko bi takrat vedel..."

Sprašujem se, zakaj nas v šoli ne učijo o tem, zakaj se pri zdravsteni vzgoji trikrat pogovarjamo o spolno prenosljivih boleznih in dvojni uporabi kontracepcije, nikoli pa nas noben ne nauči osnov zdrave prehrane in kako si sestaviti zdrav jedilnik. Ja, saj imamo neka načela, ki jih lahko precej hitro najdemo na googlu. Imamo prehransko piramido, ki pa nam daje v bistvu precej manj podatkov o tem kako jesti. Nikoli pa nam nihče ne pove kako stvari prenesti v prakso. Kaj za to v slovenskih šolah res ni časa?

1 mesec, 400 evrov

To so podatki, ki sem jih danes izvedela za slikanje z magnetno resonanco. Čakalna doba za napotnico po skoraj vseh bolnišnicah v Sloveniji je 5 mesecev (saj ne, da lahko do septembra že poženem korenine) če imaš napotnico. Za samoplačniško so podatki napisani v naslovu: čakalna doba 1 mesec, stane 400 evrov.

Trenutno sem precej na tleh, ampak bo že bolje.