And another year passed. A year ago I defended my thesis. I had all my family and friends around myself and I was on top of the mountain. We both had offers in Australia and I was thrilled about the move. I was so loking forward to this, to the new opportunities that are awaiting for us. A year later, the reality hit quite hard.
It has been an interesting year, a year of high highs and equally low lows. The new lab is quite different to the old one and I managed to come to a really good project. Which meant a lot of work, but I always loved spending my time in the lab. When we finally managed to get well diffracting crystals, I started to question myself. I started to have troubles in finidng my position. In my head, I am definitely not a structural biologist and I will never manage to be. My minds became completely occupied with all sorts of questions: can I do it? Shall I quit? What can I actually do? I spent all my life trying to learn things and now it feels like I do not have a single atribute I can use in my favour. For the last two months I have been divided between the thoughts saying I cannot do it and that it is not worth it and a few moments when I had a feeling that I can learn and that nothing is lost so far. Sometimes it feels like my part is done and now it is time to give it away, like it is not my project anymore. All these things made me quite depressed and I had difficulties dealing with everything, pushing the rare few people I have around myself even further away. And while I was asking myself why no one comes to ask if I am OK and to maybe listen to what bothers me, they were most probably equally asking themselves what is going on, leaving space for me to sort my things out. I often wish I would not need this confirmation that I am doing well and that I can learn everyting I decide to learn. I do wish my self-esteem would be better. I do wish I could be proud on myself sometimes and I would not just see the achievements of others and be "jealous". I do wish I could have objectively see my achivements. And I do wish I would not feel ashamed for everything I do not know so far. Yet. Because, at the end, we are all constantly learning and nohthing is ever just given to you.
torek, 19. december 2017
sreda, 22. november 2017
A rollercoaster of emotions
It seems that lately my feelings and emotions change daily. Probably more hourly than daily, to be honest. Quite often even I do not understand myself, but I expect others to do so. I was able to just start crying out of nothing and there was no reason for it. I know I just hopped there would be someone to offer a shoulder to cry on, but with everyone being far away, that was quite an optimistic wish.
I guess there was a combination of things that made me feel the way I felt: the end of the year, the end of my contract, not knowing exactly how to tackle this: whether I should go to talk to my supervisor or wait for him to bring things up ... Taking into the account that we both depend on my working visa, there is much more on the line than just the fact that I might be without a job at some point. On the other hand, people around us are getting back the results of their grants application, planning their future, applying for permanent residence and citizenship that definitely brings more stability. With all the changes that the government is making, it sometimes feels that it is now or never: if we do not do a move now, we will most probably be screwed. On the other hand, we can just go as it is and hope for the best and that the time will put things into the right order. The way we were raised makes me (us) anxious, but maybe taking a step back would make our lives a bit easier. If nothing changes, we can go back to Europe in two years and if things work out good, we might stay here.
I often have a feeling that none of us is really happy though, that we are both struggling with enjoying our time here. And that it is all my fault as it has been my idea to come here in the first place. While I know I did learn a lot, I still have a feeling I have not achieved much and I often feel like a failure. Nevertheless, it is not all just black and white: we live 1.5 km from the beach, we are able to eat most of our dinners outside and go to the beach for an ice cream afterwards. On a weekday. We can spend a lot of our time together. It often feels like a seaside when you inhale fresh salty air when you step out of the flat in the morning. This is often connected with the smell of Eucalypt trees. I am able to cycle to work and go running most days. However, I often feel lonely. I miss having someone that would drag me out on a bad day. I still have very small circle of people around myself. When it comes to this, Mischa says I have a "middle child syndrome": I am very protective of people I like and I am afraid someone will take them away. He is probably right, I often wish I would be more like him, more social and less introverted. Things sometimes just need some more time and patience ...
I guess there was a combination of things that made me feel the way I felt: the end of the year, the end of my contract, not knowing exactly how to tackle this: whether I should go to talk to my supervisor or wait for him to bring things up ... Taking into the account that we both depend on my working visa, there is much more on the line than just the fact that I might be without a job at some point. On the other hand, people around us are getting back the results of their grants application, planning their future, applying for permanent residence and citizenship that definitely brings more stability. With all the changes that the government is making, it sometimes feels that it is now or never: if we do not do a move now, we will most probably be screwed. On the other hand, we can just go as it is and hope for the best and that the time will put things into the right order. The way we were raised makes me (us) anxious, but maybe taking a step back would make our lives a bit easier. If nothing changes, we can go back to Europe in two years and if things work out good, we might stay here.
I often have a feeling that none of us is really happy though, that we are both struggling with enjoying our time here. And that it is all my fault as it has been my idea to come here in the first place. While I know I did learn a lot, I still have a feeling I have not achieved much and I often feel like a failure. Nevertheless, it is not all just black and white: we live 1.5 km from the beach, we are able to eat most of our dinners outside and go to the beach for an ice cream afterwards. On a weekday. We can spend a lot of our time together. It often feels like a seaside when you inhale fresh salty air when you step out of the flat in the morning. This is often connected with the smell of Eucalypt trees. I am able to cycle to work and go running most days. However, I often feel lonely. I miss having someone that would drag me out on a bad day. I still have very small circle of people around myself. When it comes to this, Mischa says I have a "middle child syndrome": I am very protective of people I like and I am afraid someone will take them away. He is probably right, I often wish I would be more like him, more social and less introverted. Things sometimes just need some more time and patience ...
ponedeljek, 6. november 2017
Japonske prigode
Pred nekaj meseci smo se odločili, da se poskusimo prijaviti za eksperiment na Japonskem. Nismo imeli česa bistvenega za izgubiti, nismo pa tudi pričakovali, da bo naša prijava dejansko odobrena. No ... Ne samo, da je bil naš ekperiment odobren, naš projekt je celo kotiral v najvišjo četrtino prijavljenih projektov. Tako smo se morali odločiti kdo bo odšel, kako bomo tja potovali in seveda je bilo potrebno Japoncem posredovati en kup papirjev. Večina je tja odpotovala s papirnato pošto.
V končni fazi sva se na pot odpravila skupaj s sodelavcem. Pot naju je vodila čez Hong Kong do Osake ter nato še nekaj ur z vlakom proti jugu. Slaba odločitev! Nekaj ur pred odhodom smo še izbirali katere vzorce bomo vzeli s seboj, da o tem, da naju je skrbelo kako bova spravila dryshipper na letalo, ne govorimo. Po pravilih letalske zveze, naj ne bi bilo problema, priznam pa, da cela stvar izgleda malo nenavadno in seveda je obstajala možnost, da nama ga zavrnejo pri prijavi na let. Aja, pa čez Japonsko se je ravno tisti dan premikal tajfun, tako da nisva imela nobene garancije, da bova dejansko prišla na cilj pravočasno. No, najina pot se ne bi mogla začeti bolj enostavno in pol ure po prihodu na letališče sva že sedela na večerji in sangriji, ki naju je ravno prijetno omamila, da sva večino leta prespala. Pot do Osake je bila dolga, a enostavna. Tukaj pa se je vse skupaj zaključilo. Po nakupu kart za vlak, sva nekako našla peron, na katerem so ljudje stali v vrstah, ki so se vile v vse mogoče strani. Sama sem se obračala okoli, da bi mogoče našla nekoga, ki bi naju znal usmeriti. Neuspešno. Kar niti ni bilo pomembno, ker so se čez pol ure vsi ljudje nekam premaknili. S težavo sva ugotovila, da vlaka ne bo, ker se je en vlak pokvaril v predoru. Da je bila cela situacija totalno kaotična, je poskrbelo še to, da itak večina prevozov ni vozila, ker so morali stvar po tajfunu ponovno vzpostaviti. Odločiva se, da greva na avtobus. Neuspešno. Taksi torej! Tudi na taksi sva čakala več kot dobro uro, ampak po uri vožnje (in plačanih 200 dolarjih), sva končno prispela do naslednje železniške postaje, od koder ja najina pot potekala precej bolj enostavno. Do sinhrotrona sva tako prispela ob 22.10 (latest check-in je bil baje ob 22). Po telefonskem klicu, nama je gospod v pižami uspel predati ključe najine sobe. Da sva praktično popadala v postelji, ni potrebno posebaj poudarjati..
Naslednji dan naju je čakal eksperiment: zajtrk, predavanje o radiaciji in varnosti in iskanje najinega "hutcha" (=prostor, kjer se izvajajo eksperimenti). Človek bi si mislim, da to ne bi smelo biti tako težko, ker je sinhrotron okrogel in se je praktično nemogoče izgubiti v orkogli stavbi. Ponovna napaka! Ki sva jo še dodatno plačala, ker sva s seboj tovorila 15 kg težak dryshipper. Po tem, ko sva se bila prisiljena ustaviti na pol poti, ker ni bilo več prehoda in sva se nato skoraj ponovno izgubila, sva ugotovila, da ima ta dotični sinhrotron notranji in zunanji obroč in samo notranji obroč je dejansko neprekinjen. Z rahlo zamudo sva torej prispela. Nato so se stvari hiro odvile. Eksperiment je bil zelo uspešen, Japonci pa so naju totalno navdušili! Ne vem, če sem kdaj imela tako pozitivno izkušnjo z ljudmi in njihovim odnosom do našega dela. Definitivno vredno tega, da se ponovno vrnemo.
Naslednje jutro sva se odločila, da preskočiva zajtrk in raje poiščeva hrano na letališču, kamor bi morala prispeli kar nekaj dobrih ur pred odhodom letala. Tako sva vzela avtobus do prve železniške postaje, ki je trajal prb. 40 min. Ko prispeva tja, moj sodelavec ugotovi, da je na avtobusni postaji pozabil mobitel. Časovno je imel še ravno dovolj časa, da odide nazaj in pogleda, če je njegov mobitel še vedno tam. Mobitel je bil uspešno najden, najina pot pa je tako dobila +2 uri. Na letališče sva tako prispela le dve uri pred odhodom letala. Greva nekaj pojest, nato pa v nakupe čokolade z zelenim čajem in ostalih japonskih dobrot. Pred najina vrata odhoda tako prideva pol ure pred odhodom leala, ko moj sodelavec ponovno začne iskati mobitel. Ki ga ni. Tako teče nazaj do restavracije in s telefonom prispe ravno v trenutku, ko začnemo vkrcavanje na letalo. Baje so te stvari rezultat utrujenosti. Priznam, da tudi mene do tega trenutka že totalno zmanjkuje.
Let nazaj je bil ok, sva pa rabila nekaj časa, da sva si opomogla. Cela pot je bila absolutno vredna, a bomo naslednjič stvari naredili malo bolj "na izi".
V končni fazi sva se na pot odpravila skupaj s sodelavcem. Pot naju je vodila čez Hong Kong do Osake ter nato še nekaj ur z vlakom proti jugu. Slaba odločitev! Nekaj ur pred odhodom smo še izbirali katere vzorce bomo vzeli s seboj, da o tem, da naju je skrbelo kako bova spravila dryshipper na letalo, ne govorimo. Po pravilih letalske zveze, naj ne bi bilo problema, priznam pa, da cela stvar izgleda malo nenavadno in seveda je obstajala možnost, da nama ga zavrnejo pri prijavi na let. Aja, pa čez Japonsko se je ravno tisti dan premikal tajfun, tako da nisva imela nobene garancije, da bova dejansko prišla na cilj pravočasno. No, najina pot se ne bi mogla začeti bolj enostavno in pol ure po prihodu na letališče sva že sedela na večerji in sangriji, ki naju je ravno prijetno omamila, da sva večino leta prespala. Pot do Osake je bila dolga, a enostavna. Tukaj pa se je vse skupaj zaključilo. Po nakupu kart za vlak, sva nekako našla peron, na katerem so ljudje stali v vrstah, ki so se vile v vse mogoče strani. Sama sem se obračala okoli, da bi mogoče našla nekoga, ki bi naju znal usmeriti. Neuspešno. Kar niti ni bilo pomembno, ker so se čez pol ure vsi ljudje nekam premaknili. S težavo sva ugotovila, da vlaka ne bo, ker se je en vlak pokvaril v predoru. Da je bila cela situacija totalno kaotična, je poskrbelo še to, da itak večina prevozov ni vozila, ker so morali stvar po tajfunu ponovno vzpostaviti. Odločiva se, da greva na avtobus. Neuspešno. Taksi torej! Tudi na taksi sva čakala več kot dobro uro, ampak po uri vožnje (in plačanih 200 dolarjih), sva končno prispela do naslednje železniške postaje, od koder ja najina pot potekala precej bolj enostavno. Do sinhrotrona sva tako prispela ob 22.10 (latest check-in je bil baje ob 22). Po telefonskem klicu, nama je gospod v pižami uspel predati ključe najine sobe. Da sva praktično popadala v postelji, ni potrebno posebaj poudarjati..
Naslednji dan naju je čakal eksperiment: zajtrk, predavanje o radiaciji in varnosti in iskanje najinega "hutcha" (=prostor, kjer se izvajajo eksperimenti). Človek bi si mislim, da to ne bi smelo biti tako težko, ker je sinhrotron okrogel in se je praktično nemogoče izgubiti v orkogli stavbi. Ponovna napaka! Ki sva jo še dodatno plačala, ker sva s seboj tovorila 15 kg težak dryshipper. Po tem, ko sva se bila prisiljena ustaviti na pol poti, ker ni bilo več prehoda in sva se nato skoraj ponovno izgubila, sva ugotovila, da ima ta dotični sinhrotron notranji in zunanji obroč in samo notranji obroč je dejansko neprekinjen. Z rahlo zamudo sva torej prispela. Nato so se stvari hiro odvile. Eksperiment je bil zelo uspešen, Japonci pa so naju totalno navdušili! Ne vem, če sem kdaj imela tako pozitivno izkušnjo z ljudmi in njihovim odnosom do našega dela. Definitivno vredno tega, da se ponovno vrnemo.
Naslednje jutro sva se odločila, da preskočiva zajtrk in raje poiščeva hrano na letališču, kamor bi morala prispeli kar nekaj dobrih ur pred odhodom letala. Tako sva vzela avtobus do prve železniške postaje, ki je trajal prb. 40 min. Ko prispeva tja, moj sodelavec ugotovi, da je na avtobusni postaji pozabil mobitel. Časovno je imel še ravno dovolj časa, da odide nazaj in pogleda, če je njegov mobitel še vedno tam. Mobitel je bil uspešno najden, najina pot pa je tako dobila +2 uri. Na letališče sva tako prispela le dve uri pred odhodom letala. Greva nekaj pojest, nato pa v nakupe čokolade z zelenim čajem in ostalih japonskih dobrot. Pred najina vrata odhoda tako prideva pol ure pred odhodom leala, ko moj sodelavec ponovno začne iskati mobitel. Ki ga ni. Tako teče nazaj do restavracije in s telefonom prispe ravno v trenutku, ko začnemo vkrcavanje na letalo. Baje so te stvari rezultat utrujenosti. Priznam, da tudi mene do tega trenutka že totalno zmanjkuje.
Let nazaj je bil ok, sva pa rabila nekaj časa, da sva si opomogla. Cela pot je bila absolutno vredna, a bomo naslednjič stvari naredili malo bolj "na izi".
nedelja, 6. avgust 2017
Pripadnost nečemu/nekomu
Razlogov za odhod je verjetno toliko kot je ljudi, ki so kdajkoli odšli: želja po boljšem življenju, iskanje dogodivščine, selitev k partnerju, možnost dodatne/bojše izobrazbe ... Prav vsem odhodom pa je skupno nekaj: vsi za seboj pustijo prav vse, kar so prej poznali. Družino, prijatelje, udobje vsakodnevne rutine ... Selitve so stresne: že znotraj iste države je včasih težko, selitev v drugo državo pa ta faktor še poveča. Kamorkoli prideš, vedno začneš znova, ne glede na pozicijo. Tudi v znanosti je tako, ko prideš v nov laboratorij, vedno vzame nekaj časa, da ljudje ugotovijo kakšno znanje si prinesel s seboj in da začnejo verjeti, da ti lahko zaupajo. Poleg tega je vse novo: osvojiti moraš kako najti stanovanje, kako je organiziran zdravstveni sistem, kaj vse moraš narediti, ko kupiš nov avto ... Prvi nakupi v trgovini vzamejo ure, ker seveda stvari niso tam, kjer bi jih pričakoval. In priznam, odhodi v trgovino se pogosto končajo z googlanjem: "Kje najti ... v ...?" Ampak, to so vse stvari, na katere se lahko zelo hitro navadiš. In nato ugotoviš, da že kar nekaj časa nisi slišal ničesar od svojih prijateljev, da življenje doma teče dalje tudi brez tebe, da si bil pač ti tisti, ki se je odločil oditi. In prav lahko se je hitro ujeti v nek krog (ne)pošiljanja sporočil, čakanja na drugega in izgovorov zakaj še vedno nisi odgovoril na sporočilo prijatelja izpred tednov. Prav vsi se ujamemo v to in počasi pustimo, da nam stvari spolzijo iz rok.
Zanimivo kako ob selitvi vedno pogrešamo tisto, kar smo pred tem imeli na dosegu roke. Tako sva, na primer, v Evropi pogrešala Tim Tame in honeycomb. Odkar sva tu, sva verjetno kupila točno en paket Tim Tamov, zato pa toliko bolj pogrešava Cockto, Smokije in Laderach. Pa gore. In predvsem njihovo dostopnost. In dobro izolirana stanovanja. Predvsem pa mi manjka nekdo, s komer bi lahko popoldne šla na kavo in povedala vse, kar me teži. V bistvu se do pred kratkim nisem zavedala, da sem imela srečo, da sem v Švici v zelo kratkem času spoznala nekaj ljudi, ki so hitro postali dobri prijatelji (poleg tega, da je Švica blizu in da se je praktično istočasno iz Slovenije preselilo tudi nekaj ostalih prijateljev). Tukaj te sreče še nimava. Čeprav sva spoznala nekaj simpatičnih ljudi, sva kar kmalu ugotovila, da nas očitno ne druži prav veliko skupnega in da druženje deluje le kadar sva midva pobudnika le-tega. V Švici velja pravilo, da se je najlažje vključiti v družbo preko športa in tako se veselim poletja, ko bodo razmere končno bolj ugodne za letenje in plezanje.
Še vedno me včasih prevzame občutek, da bi se najraje zaprla v kokon in vse skupaj prespala. Potem se zavem, da je to pač pot za katero sva se odločila in da sta pred nama le dve leti in pol, ko se bova lahko ponovno odločila kaj je za naju najbolje. Do takrat pa sva le midva odgovorna za to, da nama je tu lepo.
Zanimivo kako ob selitvi vedno pogrešamo tisto, kar smo pred tem imeli na dosegu roke. Tako sva, na primer, v Evropi pogrešala Tim Tame in honeycomb. Odkar sva tu, sva verjetno kupila točno en paket Tim Tamov, zato pa toliko bolj pogrešava Cockto, Smokije in Laderach. Pa gore. In predvsem njihovo dostopnost. In dobro izolirana stanovanja. Predvsem pa mi manjka nekdo, s komer bi lahko popoldne šla na kavo in povedala vse, kar me teži. V bistvu se do pred kratkim nisem zavedala, da sem imela srečo, da sem v Švici v zelo kratkem času spoznala nekaj ljudi, ki so hitro postali dobri prijatelji (poleg tega, da je Švica blizu in da se je praktično istočasno iz Slovenije preselilo tudi nekaj ostalih prijateljev). Tukaj te sreče še nimava. Čeprav sva spoznala nekaj simpatičnih ljudi, sva kar kmalu ugotovila, da nas očitno ne druži prav veliko skupnega in da druženje deluje le kadar sva midva pobudnika le-tega. V Švici velja pravilo, da se je najlažje vključiti v družbo preko športa in tako se veselim poletja, ko bodo razmere končno bolj ugodne za letenje in plezanje.
Še vedno me včasih prevzame občutek, da bi se najraje zaprla v kokon in vse skupaj prespala. Potem se zavem, da je to pač pot za katero sva se odločila in da sta pred nama le dve leti in pol, ko se bova lahko ponovno odločila kaj je za naju najbolje. Do takrat pa sva le midva odgovorna za to, da nama je tu lepo.
ponedeljek, 3. julij 2017
Zakaj internet ne prenese vsega kar zapišemo
Mesec maj je vedno tudi v znamenju teka, ki se imenuje "Wings for life." Ne samo, da je tek povsem drugačen od vseh ostalih tekmovanj, denar, ki se zbere preko štartnin, je tudi namenjen raziskovanju poškodb hrbtenjače. K pisanju tega bloga pa me je vzpodbudil komentar na internetu, ki se je najprej obregnil ob moto tega teka, nato pa nadaljeval z vprašanjem kako smo lahko prepričani, da gre denar res v prave roke. Nadaljevanje je bilo še bolj bizarno, avtorica posta se je namreč začela spraševati kako smo lahko prepričani, da se pri raziskavah ni mučilo živali. Facebook je odprt za vsa mogoča vprašanja, pa začnimo na začetku ...
Moto teka je: "Tečem za tiste, ki tega ne morejo." Tukaj dam avtorici pripombe delno prav, verjetno si tudi tisti na vozičkih želijo teči in si ne želijo, da namesto njih to počnemo drugi. Ne glede na to, pa moto točno pove kakšen je namen teka: ozaveščati o poškodbah hrbtenjače in hkrati pridobti nekaj denarja za nujno pomembne raziskave. Znanost je, poleg umetnosti, ena izmed tistih stvari, pri kateri je državi najlažje odvzeti nekaj denarja. Za večino ljudi vsakodnevne raziskave pač niso pomembne in se ne zavedajo, da je bila velika večina odkritij odkrita ravno zaadi tega, ker je znanost imela dovolj denarja. Žal se tega pogosto zavedamo le takrat, ko zbolimo in si neskončno želimo, da bi nam nekdo pomagal.
Ko se odločimo, da bomo donirali denar, nikoli ne moremo biti 100% prepričani, da bo denar šel v prave roke. Če vložimo nekaj časa, pa lahko v današnjem svetu zlahka prevesimo ta % proti visoki številki. Pet minut mi je vzelo, da sem našla, da je idejni vodja tega teka tudi sam na invalidskem vozičku. To je zame dovolj, da verjamem, da gre denar res v prave roke. In, če ne gre, potem več ne morem narediti. Edino kar lahko naredim je, da potem nikoli ničesar ne doniram.
Del komentarja, ki me je seveda najbolj zmotil, je bil ta o mučenju živali. Trenutno imam to srečo, da delam v laboratoriju, kjer lahko izvajamo tudi poskuse na živalih. Srečo zato, ker je potrebno vse zdravila najprej stestirati preden jih lahko pošljemo naprej in dejstvo, da vemo kako delujejo na miših, definitivno pomaga pri odločanju ali se splača v to investirati več časa (in denarja) ali ne. In naj tule povem, da moramo za vsako miško, ki jo uporabimo za raziskave, najprej napisati prošnjo, ki mora iti skozi etično komisijo. To so dolgi in zamudni postopki in lahko ste prepričani, da komisija ne odobri prošenj, ki nimajo utemeljenega razloga in če bi lahko poskuse opravili brez poskusov na živali. Vse živali so med poskusi nadzorovane in ob najmanjšem sumu, da žival trpi, jo je potrebno usmrtiti. Prav tako je treba voditi evidence o tem kaj natančno se je dogajalo z vsako miško od trenutka, ko je prišla na svet do njene smrti. Sigurno trpijo veliko manj od tistih miši, ki jih vaš maček na pol mrtve prinese domov kot trofejo. In če to niso zadostni razlogi, si samo zamislite naslednjo situacijo: v nesreči ste si poškodovali hrbtenjačo do take mere, da se ne morete premikati in vas morajo vaši bližnji hraniti po žlici. Mentalno ste še vedno na enaki ravni kot pred nesrečo. Bi se v tem primeru še vedno spraševali o mučenju živali (naj še enkrat poudarim, da živali v laboratoriju niso mučene) ali bi si želeli, da bi našli rešitev za vaše poškodbe.
In naj na koncu dodam samo še nekaj o našem delu. Medtem, ko se v javnosti razpravlja o zaslužkih farmacije in denarju v znanosti, večina raziskovalcev živi podobno življenje mojemu. V službo navadno prihajam med 7 in 7.30, domov grem med 5.30 in 6 popoldne. Včasih delam čez vikende in ponoči (vsakih nekaj mesecev celo noč). Včasih nam par ur pred eksperimentom sporočijo, da lahko uporabimo določeno aparaturo in potem smo spet v službi celo noč. Verjetno je tudi to razlog, da bodo otroci še nekaj časa počakali. Na teden oddelam mnogo več od tistih plačanih 40 ur, nadure niso plačane, pa tudi dodatnega dopusta ne morem vzeti. V službo se vozim z javnim prevozom, ki ga tukaj plačujem sama, enako velja za malico/kosilo. In če je slučajno začelo zveneti, kot da jamram ... Ne! To defitinivno ni namen, želim le predstaviti realno sliko našega dela. Ker ne verjamem, da bi kdorkoli izmed nas bil v našem poklicu, če v tem ne bi užival in če ne bi resnično verjeli, da lahko s svojim delom pripomoremo k boljšemu življenju nas vseh.
Raziskovalci se trudimo svoje delo na čim bolj razumljiv način predstaviti javnosti. Ko boste imeli čas, se le odpravite na noč znanstvenikov ali pa na znanstival (oziroma kakšno podobno prireditev). In če se vrnem na začetek tega bloga: ko vam v denarnici ostane kakšen "odvečen" evro, ga le donirajte. Vsak človek lahko najde nekaj/nekoga, ki mu lahko pomaga.
Moto teka je: "Tečem za tiste, ki tega ne morejo." Tukaj dam avtorici pripombe delno prav, verjetno si tudi tisti na vozičkih želijo teči in si ne želijo, da namesto njih to počnemo drugi. Ne glede na to, pa moto točno pove kakšen je namen teka: ozaveščati o poškodbah hrbtenjače in hkrati pridobti nekaj denarja za nujno pomembne raziskave. Znanost je, poleg umetnosti, ena izmed tistih stvari, pri kateri je državi najlažje odvzeti nekaj denarja. Za večino ljudi vsakodnevne raziskave pač niso pomembne in se ne zavedajo, da je bila velika večina odkritij odkrita ravno zaadi tega, ker je znanost imela dovolj denarja. Žal se tega pogosto zavedamo le takrat, ko zbolimo in si neskončno želimo, da bi nam nekdo pomagal.
Ko se odločimo, da bomo donirali denar, nikoli ne moremo biti 100% prepričani, da bo denar šel v prave roke. Če vložimo nekaj časa, pa lahko v današnjem svetu zlahka prevesimo ta % proti visoki številki. Pet minut mi je vzelo, da sem našla, da je idejni vodja tega teka tudi sam na invalidskem vozičku. To je zame dovolj, da verjamem, da gre denar res v prave roke. In, če ne gre, potem več ne morem narediti. Edino kar lahko naredim je, da potem nikoli ničesar ne doniram.
Del komentarja, ki me je seveda najbolj zmotil, je bil ta o mučenju živali. Trenutno imam to srečo, da delam v laboratoriju, kjer lahko izvajamo tudi poskuse na živalih. Srečo zato, ker je potrebno vse zdravila najprej stestirati preden jih lahko pošljemo naprej in dejstvo, da vemo kako delujejo na miših, definitivno pomaga pri odločanju ali se splača v to investirati več časa (in denarja) ali ne. In naj tule povem, da moramo za vsako miško, ki jo uporabimo za raziskave, najprej napisati prošnjo, ki mora iti skozi etično komisijo. To so dolgi in zamudni postopki in lahko ste prepričani, da komisija ne odobri prošenj, ki nimajo utemeljenega razloga in če bi lahko poskuse opravili brez poskusov na živali. Vse živali so med poskusi nadzorovane in ob najmanjšem sumu, da žival trpi, jo je potrebno usmrtiti. Prav tako je treba voditi evidence o tem kaj natančno se je dogajalo z vsako miško od trenutka, ko je prišla na svet do njene smrti. Sigurno trpijo veliko manj od tistih miši, ki jih vaš maček na pol mrtve prinese domov kot trofejo. In če to niso zadostni razlogi, si samo zamislite naslednjo situacijo: v nesreči ste si poškodovali hrbtenjačo do take mere, da se ne morete premikati in vas morajo vaši bližnji hraniti po žlici. Mentalno ste še vedno na enaki ravni kot pred nesrečo. Bi se v tem primeru še vedno spraševali o mučenju živali (naj še enkrat poudarim, da živali v laboratoriju niso mučene) ali bi si želeli, da bi našli rešitev za vaše poškodbe.
In naj na koncu dodam samo še nekaj o našem delu. Medtem, ko se v javnosti razpravlja o zaslužkih farmacije in denarju v znanosti, večina raziskovalcev živi podobno življenje mojemu. V službo navadno prihajam med 7 in 7.30, domov grem med 5.30 in 6 popoldne. Včasih delam čez vikende in ponoči (vsakih nekaj mesecev celo noč). Včasih nam par ur pred eksperimentom sporočijo, da lahko uporabimo določeno aparaturo in potem smo spet v službi celo noč. Verjetno je tudi to razlog, da bodo otroci še nekaj časa počakali. Na teden oddelam mnogo več od tistih plačanih 40 ur, nadure niso plačane, pa tudi dodatnega dopusta ne morem vzeti. V službo se vozim z javnim prevozom, ki ga tukaj plačujem sama, enako velja za malico/kosilo. In če je slučajno začelo zveneti, kot da jamram ... Ne! To defitinivno ni namen, želim le predstaviti realno sliko našega dela. Ker ne verjamem, da bi kdorkoli izmed nas bil v našem poklicu, če v tem ne bi užival in če ne bi resnično verjeli, da lahko s svojim delom pripomoremo k boljšemu življenju nas vseh.
Raziskovalci se trudimo svoje delo na čim bolj razumljiv način predstaviti javnosti. Ko boste imeli čas, se le odpravite na noč znanstvenikov ali pa na znanstival (oziroma kakšno podobno prireditev). In če se vrnem na začetek tega bloga: ko vam v denarnici ostane kakšen "odvečen" evro, ga le donirajte. Vsak človek lahko najde nekaj/nekoga, ki mu lahko pomaga.
nedelja, 11. junij 2017
Nedeljsko jutro
Ni lepšega od dobro izkoriščenega nedeljskega jutra. Tako me je moja notranja budilka zbudila ob 6.30 in mi tako omogočila, da uživam ob sončnem vzhodu iz najinege dnevne sobe. Zunaj je baje 6 stopinj, zato je danes očitno prvi dan, ko bom nase neavlekla dolge tekaške hlače. No ja, pa saj baje se je s prvim junijem tudi uradno začela zima. Najprej sem hotela v ušesa namestiti še slušalke, pa sem se nato odločila, da imam tako ali tako dovolj stvari za premislit. Že tako si preredko vzamemo čas, da smo samo sami s seboj, vedno smo v družbi ali pa visimo na telefonu. Včasih si zjutraj na tramvaju vzamem čas in opazujem ljudi in okolico in zmeraj mi je žal za vse tiste, ki samo gledajo v svoj telefon, medtem ko se nad reko prebuja dan in na nebu ustvarja najlepše možne barve.
Po prvem kilometru in pol, ko moram prečkati šestpasovnico in 4 semaforje, končno pridem do obale. Vdihnem morski zrak- tega se ne bom nikoli naveličala. Navadno lahko ob morju tečem le poleti, ko je že ob sedmih zjutraj zunaj vsaj 25 stopinj in tako danes prav uživam v bolj ugodnih temperaturah za tek. Kljub zgodnji uri, je zunaj že kar nekaj tekačev, sprehajalcev psov in kolesarjev. Ja, ne pravijo zaman, da je Melbourne eno najbolj športnih mest na svetu. Tečem proti Port Melbournu in se spomnim na študijo, ki sem jo brala pred kratkim, kjer so tekače spraševali o čem razmišljajo o teku. Zanimivo (ali pa tudi ne), so najpogostejše teme: okolica, koliko časa bodo še tekli, tempto teka in kako jih je težko (če sem si prav zapomnila in ne nujno v tem vrstnem redu). Moje misli se ponavadi vrtijo nekje med tem kako trpim, kako uživam, kaj imam za narediti v službi/doma in pogostokrat se mi med tekom utrnejo tudi najboljše ideje in rešitve problemov, ki jih imam v službi. Tokrat predvsem globoko diham, občudujem morje in se zavedam kako srečna sem lahko, da sem tu, da imam dve zdravi nogi in da imam dejansko možnost, da delam kar me je volja. V daljavi se svetlika "Spirit of Tasmania", ki me vedno znova spominja na to, da sva si obljubila, da se bova tokrat res odpravila tudi na Tasmanijo. Malo pred Port Melbournom me zaštiha v hrbtu (ja, verjetno bo res čas, da poleg teka končno vključim še vaje za moč), potem se začnejo še krči v nogah (predvidevam, da filter, ki ga imava za vodo odstranjuje tudi magnezij in ostale ione- verjetno ne bi bilo slabo kupiti še kakšnega dodatka magnezija), ampak se vseeno odločim in nadaljujem. Prijetno sonce in rahel vetrič (ali kako že pravijo Orleki) in 16 kilometrov je dejansko minilo še predno se tega dobro zavem. Mischa še spi, ampak kmalu bo čas za budnico- pred nama je še zanimiv dan ...
Po prvem kilometru in pol, ko moram prečkati šestpasovnico in 4 semaforje, končno pridem do obale. Vdihnem morski zrak- tega se ne bom nikoli naveličala. Navadno lahko ob morju tečem le poleti, ko je že ob sedmih zjutraj zunaj vsaj 25 stopinj in tako danes prav uživam v bolj ugodnih temperaturah za tek. Kljub zgodnji uri, je zunaj že kar nekaj tekačev, sprehajalcev psov in kolesarjev. Ja, ne pravijo zaman, da je Melbourne eno najbolj športnih mest na svetu. Tečem proti Port Melbournu in se spomnim na študijo, ki sem jo brala pred kratkim, kjer so tekače spraševali o čem razmišljajo o teku. Zanimivo (ali pa tudi ne), so najpogostejše teme: okolica, koliko časa bodo še tekli, tempto teka in kako jih je težko (če sem si prav zapomnila in ne nujno v tem vrstnem redu). Moje misli se ponavadi vrtijo nekje med tem kako trpim, kako uživam, kaj imam za narediti v službi/doma in pogostokrat se mi med tekom utrnejo tudi najboljše ideje in rešitve problemov, ki jih imam v službi. Tokrat predvsem globoko diham, občudujem morje in se zavedam kako srečna sem lahko, da sem tu, da imam dve zdravi nogi in da imam dejansko možnost, da delam kar me je volja. V daljavi se svetlika "Spirit of Tasmania", ki me vedno znova spominja na to, da sva si obljubila, da se bova tokrat res odpravila tudi na Tasmanijo. Malo pred Port Melbournom me zaštiha v hrbtu (ja, verjetno bo res čas, da poleg teka končno vključim še vaje za moč), potem se začnejo še krči v nogah (predvidevam, da filter, ki ga imava za vodo odstranjuje tudi magnezij in ostale ione- verjetno ne bi bilo slabo kupiti še kakšnega dodatka magnezija), ampak se vseeno odločim in nadaljujem. Prijetno sonce in rahel vetrič (ali kako že pravijo Orleki) in 16 kilometrov je dejansko minilo še predno se tega dobro zavem. Mischa še spi, ampak kmalu bo čas za budnico- pred nama je še zanimiv dan ...
četrtek, 25. maj 2017
Zima (ali kakorkoli že to je)
Večina Avstralije ne povezuje ravno z zimskimi okoliščinami, in čeprav v Melbournu verjetno nikoli ne bomo dobili dveh metrov snega, zima definitivno počasi prihaja. Dnevi so se že primerno skrajšali in dnevno svetlobo tako premoremo le med 7.30 in 17.30 (oziroma nekaj takega, ne vem kdaj mi je nazadnje res uspelo iti domov, ko je bilo zunaj še sveto). Dnevi postajajo tudi bolj mrzli in vetrovni. Še huje pa je, da je najino stanovanje verjetno bolj mrzlo od zunanje okolice, ker je pač izolacija skoraj neobstoječa. Tudi zaradi tega je bilo zadnjič prav smešno gledati razpravo o mejah hrupa, ki je potekala v določenih krogih doma. Tu sem se že navadila, da najina spalnica gleda na parkirišče sosednje stavbe in da je hrup avtomobilov pač moja večerna uspavanka.
Najino življenje se je po začetni kolobiciji postavilo v ustaljene tire. Tako tedne preživiva na relaciji služba-stanovanje, čez vikende pa nadoknadiva čez teden zamujeni spanec in poskusiva preživeti vsaj nekaj časa zunaj. Če ne drugega, se vsaj odpraviva na sladoled in na sprehod ob obali, saj bi bilo kar malo žalostno če ne bi izkoristila lokacije. Najino stanovanje je namreč od promenade ob obali oddaljeno le dober kilometer. Tek ob plaži je tudi moja priljubljena rekreacija, čeprav moram priznati, da je tek proti vetru, ki piha v prsa s hitrostjo 25 km/h, precej težaven. Prvih nekaj tednov me je že nekaj kilometrov popolnoma uničilo, sedaj se pa pač ne vdam: grizem, dokler se veter ne vda prvi. In tako počasi ponovno nabiram tekaške kilometre, k čemur pripomore tudi to, da imamo nasproti mojega laboratorija lep park kamor se da pobegniti medtem, ko eksperimenti "tečejo".
Služba je še vedno fajn. Skupina, ki se ukvarja s strukturno biologijo je majhna in dejansko so se sposobni med seboj pogovarjati in prilagajati. Tako ne prihaja do tega, da se mora vsak soočiti z istim problem kot se je dogajalo v mojem prejšnjem labpratoriju. Ker je laboratorij del fakultete za farmacijo, se večina ljudi ukvarja s farmacevtskimi tematikami, tako da smo mi nekakšni "outsiderji". Ker tudi šef ni strukturni biolog, nam pusti, da delamo samostojno, čeprav nikoli ne izpusti priložnosti, da bi vprašal kdaj bomo rešili strukturo novega receptorja. Glede na to, da je projekt praktično ležal v predalu zadnjih nekaj let (no, verjetno nekje v zamrzovalniku na -20), smo do sedaj že uspeli dobiti kristale v nekaj različnih pogojih in difrakcijo do 8A. Pot je še dolga, ampak začetek je. V Švici smo bili razvajeni, saj smo imeli sinhrotron direktno pred nosom in smo lahko praktično kadarkoli preverili kvaliteto naših kristalov. Avstralski sinhrotron je za nas trenutno še precej neuporaben, saj imajo ljudje, ki so dejansko tam zaposleni zelo malo časa za razvoj. Zato se še vedno, več ali manj, ukvarjajo le s konvencionalno kristalografijo. Na srečo lahko mi naše vzorce pošljemo v Ameriko, kjer lahko potem naše eksperimente izvedemo kar iz luksuza naše pisarne. V kolikor je internet v redu (malo več o tem v odstavku spodaj). Ker tako dejansko vskočimo vedno, ko dejanski uporabnik na Stanfordu ne rabi vsega časa, ki je bil predviden zanj, se nam je v zadnjem tednu zgdodilo, da smo dvakrat dobili čas za analizo, kar je pomenilo, da smo bili v službi 12-16 ur. Mislim, da smo potem porabili kar nekaj časa, da smo dodobra prišli k sebi. Nadur seveda ne poznamo, kakšnega višjega plačila tudi ne, je prednost našega dela, da nas dejansko nihče ne kontrolira in si lahko občasno vzamemo tudi kakšen dan malo bolj "na izi".
Čeprav naj bi na internet doma čakala nekaj tednov, se je vse skupaj odvilo hitreje od pričakovanj. Plačala sva sicer 250 dolarjev za to, da je nekdo prišel do naju in "priklopil" telefonsko linijo (to mu je vzelo natanko 5 minut), ampak tak je tu sistem in midva ne moreva nič. Dostop do interneta sva tako dobila presenetljivo hitro, kar pa ne pomeni, da dejansko lahko res uporabljava internet. Hitrost je namreč tako mizerna, da lahko internet uporablja le eden od naju, tako da se morava o tem dogovoriti (no ja, vsaj poskrbi za to, da redno komunicirava :P). Malo me spominja na tiste čase pred 20 leti, ko so nas starši odlogirali z interneta, ker so potrebovali telefon. Tu namreč vsa infrastruktura pripada eni samo telefonski družbi, ki ima seveda absoluten monopol. V zadnjih letih so se pojavile manjše družbe, ki ponujajo internet, ampak morajo najemati priključke od te velike družbe. Uporabniki nato igramo namizni tenis med vsemi temi družbami, si podajamo žogico in izgubljamo živce. Tako sva se odločila, da prekineva pogodbo z eno od teh manjših družb in se pridruživa glavni telefonski družbi. Tako bova seveda plačevala mnogo več, ampak imava vsaj pogodbo s katero so obvezani, da ima najina internetna povezava vsaj neko določeno minimalno hitrost (mogoče bova pa že kmalu lahko oba naenkrat uporabljala internet).
V zadnjih tednih so prispele tudi najine stvari, ki sva jih poslala iz Švice. Tako ima Mischa končno dovolj spodnjega perila in meni ni treba vsakih nekaj dni skrbeti ali je v predalniku še dovolj njegovih svežih nogavic. Ker po pogodbni ne smeva v nobeno steno zabiti niti enega žeblja, sva se opremila z nalepkami, ki nama omogočajo, da na stene obesiva vse tiste slike, ki so tudi prispele (2 ogromni škatli!). Tako stanovanje dejansko postaja malo bolj domače in stene manj bele. Je pa s paketom tudi prišla streznitev, da sva se res preselila in da sva se res odločila, da se odseliva na drugo stran sveta. Zame je bilo kar malo boleče, ko sem razmišljala koliko zamujeni stvari je pred nama: rojstni dnevi, poroke, nove družinske pridobitve, odraščanja otrok najinih prijateljev ... Koliko prijateljstev se bo izgubilo nekje vmes med telefonskimi pogovori in vrsticami emailov? Za koliko od teh bo odgovorna moja neodzivnost in trma? Po drugi strani: koliko novih doživetij je pred nama? Koliko preizkušenj, ki naju lahko še bolj povežejo? Koliko skupnih razočaranj in koliko nepozabnih potovanj?
Priznam, iskanje novih "prijateljstev" je tisti del, ki me dela najbolj nervozno. Mischa pravi, da zato, ker od ljudi preveč pričakujem. Priznam, da ima prav. Verjetno vse skupaj izhaja že iz naše vzgoje: v angleščini je praktično vsak človek, ki je okoli tebe, tvoj "friend". V slovenščini pa striktno ločujemo med prijateljem, znancem, kolegom itd. Pravih prijateljev je malo in te so tisti na katere se lahko absolutno zaneseš. Vsaka selitev s seboj prinese tudi to, da moraš na novo vzpostaviti krog ljudi, ki jih imaš okoli sebe. Težko bi rekla, da sem v Švici uspela najti res prave prijatelje, čeprav Mischa trdi, da je to le posledica moje trme in neprilagodljivosti v določenih situacijah. Mischa, na drugi strani, nima problemov z navezovanjem novih prijateljstev, tako se pogosto zgodi, da me pusti doma, ko se on odpravi s prijatelji na pivo. Ali v kino ... :)
Ne glede na vse, trenutno nama res ni nič hudega. In čeprav včasih pride črv dvoma ali pa trenutek otožnosti, ta hitro mine. Sploh kadar se v mojem inboxu znajde kakšen prijeten mail. ;)
Najino življenje se je po začetni kolobiciji postavilo v ustaljene tire. Tako tedne preživiva na relaciji služba-stanovanje, čez vikende pa nadoknadiva čez teden zamujeni spanec in poskusiva preživeti vsaj nekaj časa zunaj. Če ne drugega, se vsaj odpraviva na sladoled in na sprehod ob obali, saj bi bilo kar malo žalostno če ne bi izkoristila lokacije. Najino stanovanje je namreč od promenade ob obali oddaljeno le dober kilometer. Tek ob plaži je tudi moja priljubljena rekreacija, čeprav moram priznati, da je tek proti vetru, ki piha v prsa s hitrostjo 25 km/h, precej težaven. Prvih nekaj tednov me je že nekaj kilometrov popolnoma uničilo, sedaj se pa pač ne vdam: grizem, dokler se veter ne vda prvi. In tako počasi ponovno nabiram tekaške kilometre, k čemur pripomore tudi to, da imamo nasproti mojega laboratorija lep park kamor se da pobegniti medtem, ko eksperimenti "tečejo".
Služba je še vedno fajn. Skupina, ki se ukvarja s strukturno biologijo je majhna in dejansko so se sposobni med seboj pogovarjati in prilagajati. Tako ne prihaja do tega, da se mora vsak soočiti z istim problem kot se je dogajalo v mojem prejšnjem labpratoriju. Ker je laboratorij del fakultete za farmacijo, se večina ljudi ukvarja s farmacevtskimi tematikami, tako da smo mi nekakšni "outsiderji". Ker tudi šef ni strukturni biolog, nam pusti, da delamo samostojno, čeprav nikoli ne izpusti priložnosti, da bi vprašal kdaj bomo rešili strukturo novega receptorja. Glede na to, da je projekt praktično ležal v predalu zadnjih nekaj let (no, verjetno nekje v zamrzovalniku na -20), smo do sedaj že uspeli dobiti kristale v nekaj različnih pogojih in difrakcijo do 8A. Pot je še dolga, ampak začetek je. V Švici smo bili razvajeni, saj smo imeli sinhrotron direktno pred nosom in smo lahko praktično kadarkoli preverili kvaliteto naših kristalov. Avstralski sinhrotron je za nas trenutno še precej neuporaben, saj imajo ljudje, ki so dejansko tam zaposleni zelo malo časa za razvoj. Zato se še vedno, več ali manj, ukvarjajo le s konvencionalno kristalografijo. Na srečo lahko mi naše vzorce pošljemo v Ameriko, kjer lahko potem naše eksperimente izvedemo kar iz luksuza naše pisarne. V kolikor je internet v redu (malo več o tem v odstavku spodaj). Ker tako dejansko vskočimo vedno, ko dejanski uporabnik na Stanfordu ne rabi vsega časa, ki je bil predviden zanj, se nam je v zadnjem tednu zgdodilo, da smo dvakrat dobili čas za analizo, kar je pomenilo, da smo bili v službi 12-16 ur. Mislim, da smo potem porabili kar nekaj časa, da smo dodobra prišli k sebi. Nadur seveda ne poznamo, kakšnega višjega plačila tudi ne, je prednost našega dela, da nas dejansko nihče ne kontrolira in si lahko občasno vzamemo tudi kakšen dan malo bolj "na izi".
Čeprav naj bi na internet doma čakala nekaj tednov, se je vse skupaj odvilo hitreje od pričakovanj. Plačala sva sicer 250 dolarjev za to, da je nekdo prišel do naju in "priklopil" telefonsko linijo (to mu je vzelo natanko 5 minut), ampak tak je tu sistem in midva ne moreva nič. Dostop do interneta sva tako dobila presenetljivo hitro, kar pa ne pomeni, da dejansko lahko res uporabljava internet. Hitrost je namreč tako mizerna, da lahko internet uporablja le eden od naju, tako da se morava o tem dogovoriti (no ja, vsaj poskrbi za to, da redno komunicirava :P). Malo me spominja na tiste čase pred 20 leti, ko so nas starši odlogirali z interneta, ker so potrebovali telefon. Tu namreč vsa infrastruktura pripada eni samo telefonski družbi, ki ima seveda absoluten monopol. V zadnjih letih so se pojavile manjše družbe, ki ponujajo internet, ampak morajo najemati priključke od te velike družbe. Uporabniki nato igramo namizni tenis med vsemi temi družbami, si podajamo žogico in izgubljamo živce. Tako sva se odločila, da prekineva pogodbo z eno od teh manjših družb in se pridruživa glavni telefonski družbi. Tako bova seveda plačevala mnogo več, ampak imava vsaj pogodbo s katero so obvezani, da ima najina internetna povezava vsaj neko določeno minimalno hitrost (mogoče bova pa že kmalu lahko oba naenkrat uporabljala internet).
V zadnjih tednih so prispele tudi najine stvari, ki sva jih poslala iz Švice. Tako ima Mischa končno dovolj spodnjega perila in meni ni treba vsakih nekaj dni skrbeti ali je v predalniku še dovolj njegovih svežih nogavic. Ker po pogodbni ne smeva v nobeno steno zabiti niti enega žeblja, sva se opremila z nalepkami, ki nama omogočajo, da na stene obesiva vse tiste slike, ki so tudi prispele (2 ogromni škatli!). Tako stanovanje dejansko postaja malo bolj domače in stene manj bele. Je pa s paketom tudi prišla streznitev, da sva se res preselila in da sva se res odločila, da se odseliva na drugo stran sveta. Zame je bilo kar malo boleče, ko sem razmišljala koliko zamujeni stvari je pred nama: rojstni dnevi, poroke, nove družinske pridobitve, odraščanja otrok najinih prijateljev ... Koliko prijateljstev se bo izgubilo nekje vmes med telefonskimi pogovori in vrsticami emailov? Za koliko od teh bo odgovorna moja neodzivnost in trma? Po drugi strani: koliko novih doživetij je pred nama? Koliko preizkušenj, ki naju lahko še bolj povežejo? Koliko skupnih razočaranj in koliko nepozabnih potovanj?
Priznam, iskanje novih "prijateljstev" je tisti del, ki me dela najbolj nervozno. Mischa pravi, da zato, ker od ljudi preveč pričakujem. Priznam, da ima prav. Verjetno vse skupaj izhaja že iz naše vzgoje: v angleščini je praktično vsak človek, ki je okoli tebe, tvoj "friend". V slovenščini pa striktno ločujemo med prijateljem, znancem, kolegom itd. Pravih prijateljev je malo in te so tisti na katere se lahko absolutno zaneseš. Vsaka selitev s seboj prinese tudi to, da moraš na novo vzpostaviti krog ljudi, ki jih imaš okoli sebe. Težko bi rekla, da sem v Švici uspela najti res prave prijatelje, čeprav Mischa trdi, da je to le posledica moje trme in neprilagodljivosti v določenih situacijah. Mischa, na drugi strani, nima problemov z navezovanjem novih prijateljstev, tako se pogosto zgodi, da me pusti doma, ko se on odpravi s prijatelji na pivo. Ali v kino ... :)
Ne glede na vse, trenutno nama res ni nič hudega. In čeprav včasih pride črv dvoma ali pa trenutek otožnosti, ta hitro mine. Sploh kadar se v mojem inboxu znajde kakšen prijeten mail. ;)
sobota, 1. april 2017
Pa sva šla ...
So rekli, da je čas, da spet kaj napišem. Po dolgem razmišljanju sem prišla do spoznanja, da imajo verjetno prav. Poleg tega, da lahko na tak način relativno hitro delim kaj se dogaja, mi to tudi omogoča, da ostajam v stiku s slovenščino. Po pravici povedano, se velikokrat zavem, da mi manjka stik z jezikom in da mi velikokrat zmanjka besed, ko želim kaj povedati. Zato se, prosim, ne ozirajte na manjkajoče vejice, čeprav se bom trudila, da bo slovničnih napak čim manj.
Po štirih letih življenja v Zurichu sva se torej odločila, da se preseliva. In če se že greva to igro, bova to naredila popolno in se preselila praktično na drugi konec sveta, v Melbourne. Čeprav sem se tega podviga na začetku neizmerno veselila, me je na koncu malo stiskalo. Konec koncev nama v Zurichu ni bilo slabo, imela sva svoj krog prijateljev in urejeno stanovanje, starši so bili relativno blizu, socialna varnost je bila dobra, na koncu pa sva po spletu naključij tudi imela ponudbe za nadaljevanje najine kariere. Kakorkoli, s postdoc ponudbama v najinih žepih, sva po dveh mesecih čakanja končno pričakala tisto vizo. Stvari seveda niso šle brez vseh problemov, ampak Mischa bi rekel, da to niso bile ovire, ki jih ne bi mogla preskočiti. Tako sem konec februarja naprej odletela jaz, Mischa pa se mi je pridružil teden kasneje, po tem, ko je iz Švice uspešno odpravil majnšo pošiljko najinih osebnih stvari.
Nisva pričakovala, da bodo stvari enake kot so bile, ko sva Avstralijo zapustila zadnjič in prav to sva želela preveriti: je Avstralija še vedno tista dežela, ki naju je pred leti tako prevzela. Stvari so, khm, rahlo dražje. In to govorim iz švicarske prespektive, kjer so stvari res drage. Kar naju je najbolj presenetilo, je bilo kako drage so stvari, ki so bile že uporabljene: pohištvo, avtomobili, elektronske naprave itd. Poleg tega sva morala kar hitro sprejeti kakšna so tu stanovanja. Z eno besedo: majhna. Cenejša kot v Zurichu, ampak res majhna. Ker s pritoževanjem ne bova ničesar spremenila, sva se odločila, da so to stvari, ki jih moraš sprejeti, ko se preseliš. Še posebno, ker sta najini službi na dveh različnih koncih mesta in sva želela najti kotiček nekje vmes. Na koncu sva imela srečo, da sva dobila relativno veliko stanovanje, kilometer in pol oddaljeno od plaže in 45-60 minut do služb. Kar niti ni tako hudo. Finančni vidik opremljanja stanovanja nama je seveda dal glavobol (še posebaj ker imajo tu ljudje tudi svoj osebni hladilnik in pralni stroj), ampak na koncu sva se prebila skozi to in sedaj imava vsaj delno opremljeno stanovanje v katerega zvečer z veseljem prihajava. Interneta še vedno nimava (v Avstraliji za to potrebuješ 4-6 tednov), prav tako ne televizije, lahko pa zato več časa kvalitetno preživiva drug z drugim.
Ker sva oba prispela v Avstralijo le dva dneva pred pričetkom službe, je le-ta do sedaj prevzela velik del najinih življenj. Tudi tu so ljudje le ljudje in privih 14 dni sem tako kosilo jedla sama. Ni se zdelo, da bi kogarkoli res zanimalo ali kaj potrebujem in ali bi mi prav prišlo nekaj družbe. V zadnjih letih sem se navadila, da je včasih ok biti tudi sam in me to ni preveč prizadelo. Po teh dveh tednih, pa sem končno lahko odšla v lab in od takrat je v službi res fajn. Na mojem projektu sva le dva postdoca in klima tu je popolnoma drugačna kot je bila v mojem prejšnjem laboratoriju. Na začetku sva praktično vse stvari delala skupaj in občutek, da imam nekoga, ki ga lahko vprašam za pomoč dokler se ne počutim dovolj samozavestno, je bil absolutno nenadomestljiv. Poleg tega je več sodelovanja, ker se tu ljudje zavedajo, da se da tako doseči mnogo več kot če vsak dela na svojem omejenem projektu in nikoli ne govori z drugimi. Če primerjam laboratorij s tistim v Švici, smo imeli v Švici sigurno več opreme in več možnosti, da pridemo do uporabe najnovejše tehnologije, tu, na primer, s tem kar imajo, dejansko rešujejo strukture. ;) Mogoče bi se morali malo zamisliti kaj je v življenju res pomembno. Dnevi tako kar prehitro minevajo, čez vikende pa je seveda še vedno 1000 stvari, ki jih je potrebno postoriti.
Avstralija je še vedno neverjetna in čeprav je najina situacija sedaj drugačna, verjamem, da bova znala izkušnjo izkoristiti do konca. Sončni zahodi še vedno vzamejo sapo in nikoli se jim ne morem dovolj naužiti. Še vedno pa je ena najboljših stvari tisti vonj, ki te prevzame, ko stopiš iz hiše, ko okoli tebe zapiha veter in s seboj prinese vonj evkaliptusa.
Po štirih letih življenja v Zurichu sva se torej odločila, da se preseliva. In če se že greva to igro, bova to naredila popolno in se preselila praktično na drugi konec sveta, v Melbourne. Čeprav sem se tega podviga na začetku neizmerno veselila, me je na koncu malo stiskalo. Konec koncev nama v Zurichu ni bilo slabo, imela sva svoj krog prijateljev in urejeno stanovanje, starši so bili relativno blizu, socialna varnost je bila dobra, na koncu pa sva po spletu naključij tudi imela ponudbe za nadaljevanje najine kariere. Kakorkoli, s postdoc ponudbama v najinih žepih, sva po dveh mesecih čakanja končno pričakala tisto vizo. Stvari seveda niso šle brez vseh problemov, ampak Mischa bi rekel, da to niso bile ovire, ki jih ne bi mogla preskočiti. Tako sem konec februarja naprej odletela jaz, Mischa pa se mi je pridružil teden kasneje, po tem, ko je iz Švice uspešno odpravil majnšo pošiljko najinih osebnih stvari.
Nisva pričakovala, da bodo stvari enake kot so bile, ko sva Avstralijo zapustila zadnjič in prav to sva želela preveriti: je Avstralija še vedno tista dežela, ki naju je pred leti tako prevzela. Stvari so, khm, rahlo dražje. In to govorim iz švicarske prespektive, kjer so stvari res drage. Kar naju je najbolj presenetilo, je bilo kako drage so stvari, ki so bile že uporabljene: pohištvo, avtomobili, elektronske naprave itd. Poleg tega sva morala kar hitro sprejeti kakšna so tu stanovanja. Z eno besedo: majhna. Cenejša kot v Zurichu, ampak res majhna. Ker s pritoževanjem ne bova ničesar spremenila, sva se odločila, da so to stvari, ki jih moraš sprejeti, ko se preseliš. Še posebno, ker sta najini službi na dveh različnih koncih mesta in sva želela najti kotiček nekje vmes. Na koncu sva imela srečo, da sva dobila relativno veliko stanovanje, kilometer in pol oddaljeno od plaže in 45-60 minut do služb. Kar niti ni tako hudo. Finančni vidik opremljanja stanovanja nama je seveda dal glavobol (še posebaj ker imajo tu ljudje tudi svoj osebni hladilnik in pralni stroj), ampak na koncu sva se prebila skozi to in sedaj imava vsaj delno opremljeno stanovanje v katerega zvečer z veseljem prihajava. Interneta še vedno nimava (v Avstraliji za to potrebuješ 4-6 tednov), prav tako ne televizije, lahko pa zato več časa kvalitetno preživiva drug z drugim.
Ker sva oba prispela v Avstralijo le dva dneva pred pričetkom službe, je le-ta do sedaj prevzela velik del najinih življenj. Tudi tu so ljudje le ljudje in privih 14 dni sem tako kosilo jedla sama. Ni se zdelo, da bi kogarkoli res zanimalo ali kaj potrebujem in ali bi mi prav prišlo nekaj družbe. V zadnjih letih sem se navadila, da je včasih ok biti tudi sam in me to ni preveč prizadelo. Po teh dveh tednih, pa sem končno lahko odšla v lab in od takrat je v službi res fajn. Na mojem projektu sva le dva postdoca in klima tu je popolnoma drugačna kot je bila v mojem prejšnjem laboratoriju. Na začetku sva praktično vse stvari delala skupaj in občutek, da imam nekoga, ki ga lahko vprašam za pomoč dokler se ne počutim dovolj samozavestno, je bil absolutno nenadomestljiv. Poleg tega je več sodelovanja, ker se tu ljudje zavedajo, da se da tako doseči mnogo več kot če vsak dela na svojem omejenem projektu in nikoli ne govori z drugimi. Če primerjam laboratorij s tistim v Švici, smo imeli v Švici sigurno več opreme in več možnosti, da pridemo do uporabe najnovejše tehnologije, tu, na primer, s tem kar imajo, dejansko rešujejo strukture. ;) Mogoče bi se morali malo zamisliti kaj je v življenju res pomembno. Dnevi tako kar prehitro minevajo, čez vikende pa je seveda še vedno 1000 stvari, ki jih je potrebno postoriti.
Avstralija je še vedno neverjetna in čeprav je najina situacija sedaj drugačna, verjamem, da bova znala izkušnjo izkoristiti do konca. Sončni zahodi še vedno vzamejo sapo in nikoli se jim ne morem dovolj naužiti. Še vedno pa je ena najboljših stvari tisti vonj, ki te prevzame, ko stopiš iz hiše, ko okoli tebe zapiha veter in s seboj prinese vonj evkaliptusa.
Naročite se na:
Objave (Atom)