Nedeljsko jutro

Ni lepšega od dobro izkoriščenega nedeljskega jutra. Tako me je moja notranja budilka zbudila ob 6.30 in mi tako omogočila, da uživam ob sončnem vzhodu iz najinege dnevne sobe. Zunaj je baje 6 stopinj, zato je danes očitno prvi dan, ko bom nase neavlekla dolge tekaške hlače. No ja, pa saj baje se je s prvim junijem tudi uradno začela zima. Najprej sem hotela v ušesa namestiti še slušalke, pa sem se nato odločila, da imam tako ali tako dovolj stvari za premislit. Že tako si preredko vzamemo čas, da smo samo sami s seboj, vedno smo v družbi ali pa visimo na telefonu. Včasih si zjutraj na tramvaju vzamem čas in opazujem ljudi in okolico in zmeraj mi je žal za vse tiste, ki samo gledajo v svoj telefon, medtem ko se nad reko prebuja dan in na nebu ustvarja najlepše možne barve.

Po prvem kilometru in pol, ko moram prečkati šestpasovnico in 4 semaforje, končno pridem do obale. Vdihnem morski zrak- tega se ne bom nikoli naveličala. Navadno lahko ob morju tečem le poleti, ko je že ob sedmih zjutraj zunaj vsaj 25 stopinj in tako danes prav uživam v bolj ugodnih temperaturah za tek. Kljub zgodnji uri, je zunaj že kar nekaj tekačev, sprehajalcev psov in kolesarjev. Ja, ne pravijo zaman, da je Melbourne eno najbolj športnih mest na svetu. Tečem proti Port Melbournu in se spomnim na študijo, ki sem jo brala pred kratkim, kjer so tekače spraševali o čem razmišljajo o teku. Zanimivo (ali pa tudi ne), so najpogostejše teme: okolica, koliko časa bodo še tekli, tempto teka in kako jih je težko (če sem si prav zapomnila in ne nujno v tem vrstnem redu). Moje misli se ponavadi vrtijo nekje med tem kako trpim, kako uživam, kaj imam za narediti v službi/doma in pogostokrat se mi med tekom utrnejo tudi najboljše ideje in rešitve problemov, ki jih imam v službi. Tokrat predvsem globoko diham, občudujem morje in se zavedam kako srečna sem lahko, da sem tu, da imam dve zdravi nogi in da imam dejansko možnost, da delam kar me je volja. V daljavi se svetlika "Spirit of Tasmania", ki me vedno znova spominja na to, da sva si obljubila, da se bova tokrat res odpravila tudi na Tasmanijo. Malo pred Port Melbournom me zaštiha v hrbtu (ja, verjetno bo res čas, da poleg teka končno vključim še vaje za moč), potem se začnejo še krči v nogah (predvidevam, da filter, ki ga imava za vodo odstranjuje tudi magnezij in ostale ione- verjetno ne bi bilo slabo kupiti še kakšnega dodatka magnezija), ampak se vseeno odločim in nadaljujem. Prijetno sonce in rahel vetrič (ali kako že pravijo Orleki) in 16 kilometrov je dejansko minilo še predno se tega dobro zavem. Mischa še spi, ampak kmalu bo čas za budnico- pred nama je še zanimiv dan ...