40 dni je minilo od mojega odhoda iz Slovenije. Malo ironično. Biblično. ;) Po začetnih "porodnih težavah", domotožju, smiljenju sami sebi, dolgih pogovorih in ... ja, joku, so se stvari spremenile. Na občutno bolje. ;)
V 40 dneh se lahko navadiš na mnogo stvari. Recimo:
- na to, da pri prehodu čez cesto najprej pogledaš desno.
- Prečkati cesto po polovicah, ker ni nikjer v bližini prehoda in ker bi drugače čakal mnogo predolgo.
- Da je vsaka malo večja cesta takoj petpasovnica.
- Da so vse trgovine in ostali uradi odprti od 9 do 5. Kar postane rahel problem, ko imaš v stanovanju obupno majhen nabiralnik in moraš oditi po "paket" na pošto. Pošta je oddaljena kar nekaj kilometrov, odprta pa seveda le od ponedeljka do petka ... Ja, verjetno ste uganili. Od 9 do 5.
- Da se vremenska napoved spreminja vsakih 15 minut ter da ni preveč verodostojna.
- Spoznaš ogromno novih ljudi. Iz različnih koncev sveta, z različnimi navadami, željami, idejami, življenjskimi slogi ... Z nekaterimi lahko spleteš taka tesna prijateljstva, da bo hudo, ko se bodo naše poti ločile.
- Navadiš se jesti sadje in zelenjavo. Malo zato, ker ima tukaj sadje dejansko okus (ja, pozna se če dobiš v trgovini samo sezonsko, "doma" pridelano sadje, ne pa nečesa, kar je prepotovalo pol sveta preden je prišlo v trgovino), malo pa zato, ker okoli tebe vsi zdravo jejo. Tako postanejo jabolka in banane, pa paradižniki, bučke in paprike kar tvoji redni spremljevalci. ;)
- Navadiš se prati svoje obleke, kuhati zase, poskrbeti za to, da ne zmanjka stvari v hladilniku ...
- Osvojiš aparature v laboratoriju in končno dobiš ene uporabne rezultate.
- Se navadiš na bolj ležeren življenjski slog.
- Začneš uporabljati sončno kremo z zaščitnim faktorjem 30 (nižjega tako ali tako ne moreš dobiti), ker te že v 5 minutah na soncu lahko pošteno opeče.
- Se začneš spet ukvarjati s športom. In ugotoviš kako zelo si ga pogrešal v zadnjem času, ko si nisi vzel časa zanj.
40 dni. Tako hitro je minilo. Stvari so postale tako dobre. In če včasih nisem verjela Davidovim besedam, da te čas v tujini začne spreminjati, mu sedaj vedno bolj verjamem. Uživam v vsaki minuti, ki mi jo ponuja življenje tukaj.
ponedeljek, 25. oktober 2010
petek, 15. oktober 2010
Slišal sem in sem pozabil ...
... videl sem in sem se naučil.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
sreda, 13. oktober 2010
Čas je za ...
... update. :) Pa začnimo kar po vrsti ...
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
Naročite se na:
Objave (Atom)