Mesec maj je vedno tudi v znamenju teka, ki se imenuje "Wings for life." Ne samo, da je tek povsem drugačen od vseh ostalih tekmovanj, denar, ki se zbere preko štartnin, je tudi namenjen raziskovanju poškodb hrbtenjače. K pisanju tega bloga pa me je vzpodbudil komentar na internetu, ki se je najprej obregnil ob moto tega teka, nato pa nadaljeval z vprašanjem kako smo lahko prepričani, da gre denar res v prave roke. Nadaljevanje je bilo še bolj bizarno, avtorica posta se je namreč začela spraševati kako smo lahko prepričani, da se pri raziskavah ni mučilo živali. Facebook je odprt za vsa mogoča vprašanja, pa začnimo na začetku ...
Moto teka je: "Tečem za tiste, ki tega ne morejo." Tukaj dam avtorici pripombe delno prav, verjetno si tudi tisti na vozičkih želijo teči in si ne želijo, da namesto njih to počnemo drugi. Ne glede na to, pa moto točno pove kakšen je namen teka: ozaveščati o poškodbah hrbtenjače in hkrati pridobti nekaj denarja za nujno pomembne raziskave. Znanost je, poleg umetnosti, ena izmed tistih stvari, pri kateri je državi najlažje odvzeti nekaj denarja. Za večino ljudi vsakodnevne raziskave pač niso pomembne in se ne zavedajo, da je bila velika večina odkritij odkrita ravno zaadi tega, ker je znanost imela dovolj denarja. Žal se tega pogosto zavedamo le takrat, ko zbolimo in si neskončno želimo, da bi nam nekdo pomagal.
Ko se odločimo, da bomo donirali denar, nikoli ne moremo biti 100% prepričani, da bo denar šel v prave roke. Če vložimo nekaj časa, pa lahko v današnjem svetu zlahka prevesimo ta % proti visoki številki. Pet minut mi je vzelo, da sem našla, da je idejni vodja tega teka tudi sam na invalidskem vozičku. To je zame dovolj, da verjamem, da gre denar res v prave roke. In, če ne gre, potem več ne morem narediti. Edino kar lahko naredim je, da potem nikoli ničesar ne doniram.
Del komentarja, ki me je seveda najbolj zmotil, je bil ta o mučenju živali. Trenutno imam to srečo, da delam v laboratoriju, kjer lahko izvajamo tudi poskuse na živalih. Srečo zato, ker je potrebno vse zdravila najprej stestirati preden jih lahko pošljemo naprej in dejstvo, da vemo kako delujejo na miših, definitivno pomaga pri odločanju ali se splača v to investirati več časa (in denarja) ali ne. In naj tule povem, da moramo za vsako miško, ki jo uporabimo za raziskave, najprej napisati prošnjo, ki mora iti skozi etično komisijo. To so dolgi in zamudni postopki in lahko ste prepričani, da komisija ne odobri prošenj, ki nimajo utemeljenega razloga in če bi lahko poskuse opravili brez poskusov na živali. Vse živali so med poskusi nadzorovane in ob najmanjšem sumu, da žival trpi, jo je potrebno usmrtiti. Prav tako je treba voditi evidence o tem kaj natančno se je dogajalo z vsako miško od trenutka, ko je prišla na svet do njene smrti. Sigurno trpijo veliko manj od tistih miši, ki jih vaš maček na pol mrtve prinese domov kot trofejo. In če to niso zadostni razlogi, si samo zamislite naslednjo situacijo: v nesreči ste si poškodovali hrbtenjačo do take mere, da se ne morete premikati in vas morajo vaši bližnji hraniti po žlici. Mentalno ste še vedno na enaki ravni kot pred nesrečo. Bi se v tem primeru še vedno spraševali o mučenju živali (naj še enkrat poudarim, da živali v laboratoriju niso mučene) ali bi si želeli, da bi našli rešitev za vaše poškodbe.
In naj na koncu dodam samo še nekaj o našem delu. Medtem, ko se v javnosti razpravlja o zaslužkih farmacije in denarju v znanosti, večina raziskovalcev živi podobno življenje mojemu. V službo navadno prihajam med 7 in 7.30, domov grem med 5.30 in 6 popoldne. Včasih delam čez vikende in ponoči (vsakih nekaj mesecev celo noč). Včasih nam par ur pred eksperimentom sporočijo, da lahko uporabimo določeno aparaturo in potem smo spet v službi celo noč. Verjetno je tudi to razlog, da bodo otroci še nekaj časa počakali. Na teden oddelam mnogo več od tistih plačanih 40 ur, nadure niso plačane, pa tudi dodatnega dopusta ne morem vzeti. V službo se vozim z javnim prevozom, ki ga tukaj plačujem sama, enako velja za malico/kosilo. In če je slučajno začelo zveneti, kot da jamram ... Ne! To defitinivno ni namen, želim le predstaviti realno sliko našega dela. Ker ne verjamem, da bi kdorkoli izmed nas bil v našem poklicu, če v tem ne bi užival in če ne bi resnično verjeli, da lahko s svojim delom pripomoremo k boljšemu življenju nas vseh.
Raziskovalci se trudimo svoje delo na čim bolj razumljiv način predstaviti javnosti. Ko boste imeli čas, se le odpravite na noč znanstvenikov ali pa na znanstival (oziroma kakšno podobno prireditev). In če se vrnem na začetek tega bloga: ko vam v denarnici ostane kakšen "odvečen" evro, ga le donirajte. Vsak človek lahko najde nekaj/nekoga, ki mu lahko pomaga.
