What I like about you...

Včeraj sem imela ustni izpit. Prvega izmed treh pogojev, za katere upam, da jih bom naredila do odhoda na morje. Sovražim ustne izpite, ker imam vedno občutek, da profesor vidi skozi mene in me nato vpraša točno tisto česar se nisem naučila. In ravno zaradi tega sem vedno tudi obupno živčna, kar na rezultat ne vpliva nič kaj vzpodbudno. Podobno je bilo včeraj, ko sem čakala pred kabinetom. V kabinetu je bila ena od mojih sošolk, poleg mene pa je čakal še eden, ki je imel ustnega pred menoj. In ja, spet sem bila obupno živčna. Dokler ni prišla sošolka ven in se začela z mano pogovarjati. Ko je povedala kaj je bila vprašana in mi dala nekaj namigov, je bilo takoj lažje.:) Še bolje je bilo, ko se je vseeno odločila, da me počaka in gre z mano na pijačo, kljub temu, da je potem že zmenjena. Hvala Nives.:) Mislim, da v takih trenutkih spoznavam kako pomembni so taki prijatelji, ki ti znajo priskočiti na pomoč ravno takrat, ko to najbolj potrebuješ. Ki sicer ne spadajo med tiste, ki bi jih klical ob polnoči (verjetno tudi oni ne tebe), ampak so vedno tukaj zate, ko je to najbolj potrebno.
Aja, izpit se je iztekel v redu. Našla sem še dve točki, profesor me je vprašal zakaj se nisem pritožila in ju je moral najti sam, potem pa mi je dal čas, da še enkrat dobro pregledam izpit. Končal se je z devetko in predvsem enim zanimivim pogovorom. In ni bilo tiste mučne tišine, ki včasih nastane, ko ti nimaš pojma, profesor pa te samo gleda.

Poleg izpita sva v tem tednu uspela z Matejem končno izvesti najin, že dolgo načrtovani, tek. Ker je nebo kazalo, da se bo vsak čas izlilo in ker toča na odprtem polju ni preveč pametna stvar, sva ubrala krajšo pot. Bilo je fino. Veliko sva se načvekala in zdelo se mi je, da Mateju kar ni bilo dovolj, sama pa sem bila kar vesela, da sem doma. Drugič boš ti govoril, jaz pa tekla.;)

Odličen dan

Včasih pridejo taki dnevi, ko lahko na koncu samo rečeš: fino je bilo. Čeprav veš, da bi se moral učiti, pa se nisi in da je bilo za narediti še 1000 enih stvari. Pa je v bistvu čisto vseeno, ker je v življenju prav tako pomembno, da si znaš vzeti čas zase in samo uživati. Ne glede na to, kaj pravijo drugi.

Zjutraj sem vstala, odšla k maši, se malo učila in že je bila ura eno. Ob enih smo praznovali rojstni dan fanta moje sestrične. Od kar se je naša širša družina (poleg naše še tetina) povečala iz 11 na 12 se veliko več družimo in na splošno preživimo veliko poletnih vikendov na skupnih kosilih. Kar je fino in zabavno.:) In obdelamo vse: od tega kdo se je poročil do tega kolikšna je temperatura tekočega dušika in ali bi se dalo klorofil teoretično spremeniti v eritrocite.

Po kosilu je do mene prišel Aleš. Šla sva naKriški bajer, ki sicer nikoli ni bila moja priljubljena destinacija. Verjetno zato, ker je veljala za tipično "Podgorsko" destinacijo, sama pa se nikoli nisem prištevala med njih in poleg tega tudi nikoli nisem spletla prijateljskih odnosov s sošolci, ki tu stanujejo. Potem pa sem ugotovila, da je v teh vročih poletnih dneh tam klima bolj prijetna, ker voda vročino delno blaži. Poleg tega je ena izmed klopc postavljena v senci v gozdu, kar name dobro vpliva, ker zadnje čase ugotavljam kako slabo prenašam sonce in vročino. Tam sva sedela in predebatirala vse kar se dogaja: kdaj imamo izpite, zakaj še vedno nimam narejene organske kemije, kako poteka glioksilatni ciklus, zakaj popita kava pred treningom dobro vpliva na tekmovalne rezultate.... Ker se je najin pogovor vključeval tudi biokemijo, se trenutno ne sekiram preveč, ker sem predelala nekaj strani manj kot sem si danes želela. Vem pa, da mi taki dnevi dajejo več moči za nadaljnje delo.

Ja, fino je bilo. In Matej: če to bereš, dogovor o teku še velja.;)

This awful feeling...

Sedim za mizo, za zvezkom iz instrumentalnih metod. Ja, spada med moje ljubše predmete, pa mi danes nič ne gre v glavo. Zunaj dežuje - zdi se, da ne bo nikoli nehalo in da bo kmalu zalilo cesto (ko je nazadnje tako deževalo, je bila cesta dejansko pod vodo). Približno meter stran od mene stoji mobitel. Čakam, da zapiska. Da vidim, da si se spomnil name. Da mogoče vprašaš kako sem in kaj počnem (čeprav verjetno veš odgovor). Pa ni nič... Že celo jutro. V mojih očeh se nabirajo solze, ki jih le stežka zadržujem. Pa vem da ni vredno, ker nihče ni vreden mojih solz in ker mi verjetno to ne bo čisto nič pomagalo. Verjetno potrebujem pogovor v smislu: Živa, nehaj, nehaj se smiliti sama sebi in se spravi za knjigo!

Imela sem občutek, da se bo tako končalo. Da bom na koncu prizadeta in da se bo tisti sončni žarek razblinil hitreje kot se je pojavil. Vem, da se bom postavila nazaj na noge. Brez pomoči tistih, ki se imajo za moje prijatelje, pa so v bistvu prijatelji samo takrat, ko kaj rabijo od tebe. In mogoče bom nato ugotovila, da se je v letošnjem letu vendarle zgodilo tudi kaj pozitivnega. Čeprav trenutno ne zgleda tako.

Žalosten večer

Ura je približno deset in pred približno eno uro sem prišla s treninga. Sedaj sedim za računalnikom, pa bi v bistvu morala biti kje drugje. Zunaj, na zraku, poleg tebe. Tako zelo sem se veselila, pa si sporočil, da te ne bo. Imaš svoje razloge, kar razumem in sprejemam. No, sprejemam malo težje, vem pa, da te ne morem prisiliti da prideš, če sam ne želiš tako.

Sedela sem v sobi z ugasnjeno lučjo in gledala skozi okno. Zunaj je nekaj lučk in v bistvu je fajn včasih tako sedeti. Misli so švigale sem ter tja in na licu so se pojavile solze. Ja, očitno sem bolj občutljiva kot kažem. Ne vem če sem sposobna ostati močna in prenesti to kar se dogaja s tabo.

Zjutraj sem mislila, da bo večer najboljši del dneva. Ker ga bom očitno preživela za zvezkom iz instrumentalnih metod analize (kar tudi ni slabo), bom rekla, da je bil vsaj trening fajn. V pravem pomenu besede. Z Andrejo nisva bili hitri, sva pa premagali celoten klanec, čeprav je hotela Andreja na polovici zaviti na ravnino. Dober občutek je, ko pretečeš kar si si zadal, še boljši, ko vidiš, da nekoga vlečeš naprej. In da na koncu ni izmučen do konca, ampak zadovoljen in srečen. Treningi so zabavni ravno zaradi tega, ker se dobro razumemo. Kar je smešno je, da so boleg mene v skupini še 3 diplomirane kemičarke.:) In da je Janja danes uvedla vadbo na čas, ker si je morala spočiti ušesa.

Kot biokemik

imam včasih kakšna prav "čudna" vprašanja, ki si jih postavljam. Recimo: kaj se dogaja v našem telesu, ko se zaljubimo, ko človeka pogrešamo, ko tečemo, ko smo izpostavljeni esktremnim naporom, ko dobimo desetko na faksu ali ko pademo izpit... Saj vem: izloča se malo morje različnih hormonov, ampak katere so točno tiste biokemične reakcije, ki vplivajo na nas? Verjetno je vsak že kdaj občutil kako je, ko se zaljubiš, ko praktično nič ne spiš, pa vseeno nisi utrujen. Sprašujem se, ali bi se dalo to komercialno izkoristiti. Dejstvo je, da živimo v času, ko smo vedno bolj zaposleni in nam kronično primanjkuje časa. Če bi raziskali kaj se dogaja v nas v takih trenutkih kot je prej omenjena zaljubljenost, bi verjetno lahko naredili kakšne bolj naravne pripravke kot so kofein in ostale substance, ki jih najdemo v poživilih. Je pa res, da je to samo razmišljanje...:)

V zadnjem času se res toooliko dogaja. Po pravici povedano imam že nekaj časa spisan en blog. Ampak samo na pol... In ga moram dokončati. Čas pa tako hiti. Še dobro se spomnim kako se mi je konec šolskega leta zdel še tako daleč. Danes pa je za mano že začetek izpitnega obdobja in zdi se, da bo vse prav hitro minilo. Po eni strani je fino, ker si vsi želimo, da izpiti minejo čim hitreje. Po drugi strani bi pa občasno rada malo zamrznila čas, ga ustavila in uživala v trenutku. Samo za en kratek čas...