Sinusoida

Življenje naj bi sledilo sinusoidni krivulji, kar pomeni, da je polno vzponov in padcev. Kar pomeni tudi, da za vsakim dežjem posije sonce in da se občasno po veselih in srečnih trenutkih pojavijo tudi taki, ki bi jih radi čim prej pozabili. Ljudje pa smo velikokrat taki, da radi jamramo. Mogoče tudi zato, ker se ob srečnih trenutkih pogosto zgodi, da se ljudje pač ne znajo veseliti z nami. Verjetno tudi jaz nisem izjema. Včasih se je težko veseliti z drugimi, čeprav si srečen, da jim gre dobro. In včasih je težko pokazati, da jim zares privoščiš. Moja sinusoida se zadnje čase zelo hitro premika gor in dol. Ne vem ali je to povezano z mojo selitvijo, s tem, da je doktorat že sam po sebi v osnovi frustirajoč, z ljudmi ki me (ne)obdajajo ali pa s čim drugim. Zadnje čase se borim z nekaj mislimi, ki me vsakodnevno okupirajo. Od tega, da se mi zdi, da nimam dovolj rezultatov, da se mi zdi, da bi v teh 7 mesecih lahko naredila veliko več kot sem. Dejstvo, da sem zadnjih 14 dni porabila za učenje za izpit, namesto, da bi brala članke in delala v labu, ne pripomore k več in boljšim rezultatom. Verjetno me ta izpit podzavestno mori bolj, kot sem si pripravljena priznati, ker navsezadnje bo odločil ali ostanem tu ali ne. Po drugi strani želim na vse skupaj gledati tako, da se bodo stvari odvile tako kot so mi namenjene. Če je prav, da ostanem tu, bom ostala, če je čas da grem drugam, potem je mogoče bolje, da se to zgodi zdaj in ne kasneje. Velikokrat se sprašujem ali bi bile kje drugje stvari drugačne. Bi imela kje drugje več rezultatov, več volje do dela? Bi se mogoče bolje počutila v manjši skupini, kjer bi bili vsi skupaj bolj povezani, kjer bi mentor imel čas, da bi vse študente enakomerno spodbujal? Bo tudi to okolje s časom postalo bolj stimulativno? Mogoče le potrebujem več časa kot sem na začetku mislila. Mogoče bodo stvari šle na bolje. Mogoče pa bodo ta 4 leta le minila in bom vesela, ko bo čas, da grem naprej. Veliko stvari me spravlja v slabo voljo. V bes, obup, žalost. Ljudje okoli mene. Učenje. Doktorat. Rezultati. Napake, ki jih delam ... Žalosti me, da se z veliko ljudmi, s katerimi smo se družili doma, sploh ne slišimo več. Nobenega maila. Nobenega skypa. Nobene razglednice ali smsa. Sem kriva sama? Si ne znam vzeti časa za druge? Priznam, da včasih potrebujem nekaj časa, da odpišem na mail (ker se mu res želim posvetiti) in da se včasih borim s svojim egom, da tokrat pač ne bom spet jaz tista, ki bo prva poslala mail. Pa bi verjetno morala. Potem se mi mogoče ne bi zdelo, da so se z mojim odhodom prekinile naše vezi. Še bolj se to pozna, ker tu nisem spoznala neke prave družbe. Ne vem zakaj mi nikoli prej ni bilo težko najti novih prijateljev. Je mogoče krivo to, da je moje življenje večinoma omejeno na delo in šport. Da ponavadi prihajam domov pozno zvečer in sem popolnoma utrujena od celega dneva. Mogoče le ne pustim ljudem, da pridejo blizu, ker se bojim, da bi bila lahko spet razočarana. Mogoče je kaj drugega. Komplet različnih stvari. Zdi se mi, da z vsem skupaj tu nič ne pridobivam, izgubljam pa vse kar sem imela doma.