Biokemija

Je predmet, ki ga študiram in zaradi česar ponavadi dobim iz okolice ogromno začudenih pogledov.:) Moj sošolec nas je opredelil kot: "Skupina fantov in deklet, ki se trudijo razumet celični skelet. Hujš kot kemiki hujš kot biologi mi smo biokemologi." Ne morem, da se ne bi strinjala z njim.:)

V srednji šoli sem še rahlo kolebala med biokemijo in medicino. Moja osebna zdravnica je že od osnovne šole govorila, da bi morala iti študirati medicino. Prav tako se mi zdi, da bi mami rada imela zdravnika v družini. Vseeno pa je prevladalo mnenje mojega očeta, ki veliko dela z zdravniki in na splošno nima dobrega mnenja o njih. Še bolj pa je name vplivala izjava mojega srednješolskega učitelja biologije. Bil je moj učitelj vsa štiri leta gimnazije: tako na nacionalnem kot tudi na mednarodnem programu in je tisti, ki je zaslužen za to, da me je biologija začela zanimati. Spominjam se, da sem enkrat, ko smo imeli že konec šole in smo se doma pripravljali na maturo, prišla do njega, da preveriva rezultate enega od prejšnjih izpitov. Na koncu me je vprašal kaj grem študirat in ko sem mu rekla, da je moja prva izbira biokemija, je rekel: "Dobra izbira, vas je škoda za medicino." To je bilo tisto, kar je samo še potrjevalo mojo odločitev.
Moja najboljša prijateljica študira medicino, tako da lahko malo primerjam kaj delajo oni in kaj mi. Poleg tega imamo tudi mi kar nekaj predmetov na urniku, ki jih za našo fakulteto izvaja medicinska fakulteta. In mislim, da je glavna razlika v tem, da nas učijo razmišljati in povezovati, medtem ko morajo bodoči zdravniki memorirato ogromno število podatkov, ki jih velikokrat niti ne znajo pravilno uvrstiti. Poleg tega se razlike kažejo na podiplomskem študiju biomedicine, kjer študentje naravoslovnih študijev v osnovi dosegajo boljše rezultate. Kar je verjetno predvsem posledica predhodnega načina študija. In jaz si trenutno ne predstavljam, da bi celo popoldne sedela za knjigo in poskušala memorirati ogromno količino nekih podatkov, ki jih ne bi znala uvrstiti v nek okvir.

Že od srednje šole delam v laboratoriju na Kemijskem inštitutu in danes si ne predstavljam, da bi delala karkoli drugega kot to. Sicer je res, da tam nimas normalnega delovnega časa in da se ne moreš ob štirih popoldne odločiti in iti. Bakterij se na žalost ne da prisiliti da rastejo hitreje kot jim to dopušča njihova rastna krivulja. Prav tako pufra ne moreš prisili da teče hitreje kot mu to dopušča sila težnosti. In se je že zgodilo, da sem bila v laboratoriju od osmih zjutraj do devetih zvečer, ampak se še nisem naveličala. Sedaj sem tukaj in čakam na veliko odkritje.:P
Vseeno pa dopuščam možnost, da me enkrat zagrabi in se enkrat vpišem še na medicino.:)

Slabokrvnost

Od kar so moji sestri odkrili precej hudo obliko anemije in ji predpisali železove tablete sem bolj pozorna na to koliko ljudje pravzaprav manjka železa. Takih ljudi je vedno več: enkrat nam je en zdravnik na enem predavanju celo povedal, da mladim puncam (atletinjam) vsak teden železo vnašajo v telo intravenozno, ker se na drugačen način ne da. Verjetno je to danes precej razširjen fenomen predvsem zato, ker: 1. ljudje jemo vedno manj mesa in sveže zelenjave in 2. ker si danes bolj redno pregledujemo kri in take stvari ugotovimo.

Sama s pomanjkanjem železa nikoli nisem imela težav. Pred enim letom sem se po daljšem premoru spet začela bolj aktivno ukvarjati s športom. Pred takimi odločitvami je priporočljivo narediti krvno sliko, da vidiš kje si in kako športno ukvarjanje vpliva na tvoje telo. Moja krva slika je bila praktično popolna, vključno z idelanim razmerjem LDL in HDL. Edina stvar, ki je bila rahlo zaskrbljujoča je bila nizka raven železa. Ampak ker je bila raven hemoglobina izredno visoka, se nihče ni preveč sekiral zaradi tega. Začela sem jesti malo več mesa in na krvodajalski akciji so mi tudi po več kot pol leta namerili visok hemoglobin. Nato pa grem prejšnji teden na krvodajalsko akcijo in mi rečejo, da tokrat pač ne bo šlo čez. Ja, bo treba malo več mesa jesti, kljub temu, da nad tem nisem preveč navdušena. Je pa res, da je to bolj zdravo, kot jesti železove tablete, ki se precej slabše absorbirajo v telo in ki s seboj prinašajo še ogromno stranskih učinkov.

Stvari, ki me jezijo

Včeraj sem na teku ugotavljala, da obstaja občutno preveč stvari, ki me popolnoma spravijo iz tira. Če jih naštejem:
1. Brezobzirni vozniki. Na voznike se na splošno nanaša na največ točk. Sem uvrščam tiste, ki na trzinski hitri cesti prehitevajo brez smernikov in brez da bi sploh preverili ali je cesta za njimi prosta. Prav tako sem spadajo tisti, ki vozijo po cesti mimo Jate 100 km/h (omejitev je btw 60) in prav nekaj takega čez Podgorje, ki je vas in ima tako ozko cesto, da se pri taki hitrosti nasproti hodečemu pešcu težko izogneš. Sem uvrščam še tiste, ki trobijo takoj ko nekaj ni tako kot bi si oni želeli.
2. Res me razjezi, ko vidim kako v avtomobilu ljudje niso pripeti. Še huje se mi zdi, da ljudje ne pripenjajo otrok. Včeraj sem šla tečt in na tisti kratki poti, ki je vodila ob glavni cesti opazila vsaj 4 nepripete otroke. Od njih je bil eden še dojenček. Verjetno se ljudje ne zavedajo, da ob prometni nesreči otroka ne bodo mogli zadržati v rokah.
3. Očitno smo marsikateremu vozniki športno aktivni ljudje (predvsem tekači) zelo zanimiva vrsta in nam morajo nujno potrobiti ko se peljejo mimo.
4. Zakaj morajo nekateri ljudje nujno klicati ob najbolj nemogočih urah? Priznam, moja krivda, ker ne ugasnem mobitela.
5. Že od osnovne šole ne prenašam tistih sošolcev, ki imajo neznansko željo komentirati teste in izpite takoj po tem, ko jih odpišemo. Ko je konec, je konec in ne vidim smisla v tem, da se sekiram zaradi nečesa kar sem napisala že veliko pred tem ko dobimo rezultate.
6. Pretople zime.
7. Ljudi, ki parkirajo na prostorih za invalide. Verjetno ljudje ne opazijo, da imajo invalidi širše prostore, ker gredo težje iz avta. Mislim, res je problem prehoditi tista 2 metra več...
8. Ljudi, ki stalno jamrajo kako jim je hudo v življenju in kako jih boli glava in podobno. Čeprav priznam, da tudi sama kdaj pašem v to kategorijo.
9. Tiste, ki v trgovini porabijo 20 malih plastičnih vrečk, da vanje pospravijo nakupljene artikle. Ljudje se premalo zavedamo kaj delamo z okoljem in zavračanje plastičnih vrečk je definitivno en majhen korak s katerim lahko vsi nekaj pripomoremo k boljšemu okolju.

Danes je drugačen dan...

Se spomnite tistih reklam, ko punca in fant sedita na stolih in darujeta kri? Na koncu se konča z enim takim lepim sloganom: danes je drugačen dan... Darujem kri. Nekaj v tem smislu.

Ana je že kar redna darovalka in pred 4 meseci sem šla prvič z njo. Če v svojem kromosomskem kompletu ne premoreš Y kromosoma, lahko daruješ kri na 4 mesece. Ne spadam ravno med tiste, ki bi uživali v tem, da jim jemljejo kri, ampak vseeno sem zbrala pogum in šla. Ni bilo tako hudo in po koncu sem se odlično počutila (z izjemo enega trenutka slabosti). Ljudje so bili neizmerno prijazni in takrat sem se odločila, da ni bilo zadnjič.

Ana je tako dala komando in danes sva šli. Ponavadi ima Ana nizek hemoglobin in prepričuje zdravnika, da bi vseeno dala kri. Jaz sem na zadnjem darovanjem imela hemoglobina 145, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da mi bo pri moji športni aktivnosti hemoglobin hitro upadel. Nisem ravno ljubitelj mesa, a vseeno raje pojem kakšen zrezek kot da bi jedla umetne pripravke. In nekako mi je zmeraj uspelo obdržati visoko številko. Danes pa so mi namerili malo pod 120, kar je pomenilo, da moja kri danes žal ni primerna. Najprej sem mislila, da bo pač drugič boljše. Ko pa sem čakala Ano, sem si želela, da bi tudi jaz lahko sedela na prostoru poleg nje. Predvsem zaradi dobrega občutka potem.

Pa drugič...

srede

Srede so eni taki posebni deli, da potrebujejo svoj blog. že drugi semester se začnejo ob osmih zjutraj s predavanjem in se končajo ob sedmih zvečer, ko je konec plavanja. Zaenkrat sicer še nimamo vaj iz Instrumentalnih metod analize in imam precej časa vmes, ampak se mi vseeno ne splača hoditi vmes domov.

Tako so se predavanja končala ob desetih in jaz sem se šla učit v CTK. Ker si praktično ne izposojam knjih v knjižnici, jih uporabljam le za učenje in vsaka ima svojo specifiko. In po pravici povedano CTK ni ravno med mojimi ljubšimi, predvsem zato, ker ljudje ne dojamejo, da se hočemo nekateri učiti in zato rabimo tišino.
Danes so poleg mene sedeli neki pravniki. To je sicer samo preedvidevanje, ker so brali neko skripto "Uvod v pravoznanstvo" in se neko ravno tako zanimivo knjigo in ker sem eno celo poznala iz gimnazije (predvidevam da ona mene pač ne). Kot prvo mi ni jasno zakaj se učijo v CTK, ker naj bi imeli na pravu oh in sploh vso mogočo infrastrukturo in poleg tega očitno še niso vzeli osnov bontona, da se grejo lahko pogovarjat tudi ven. Verjetno je problem v meni, ker me motijo vse mogoče reči kadar se učim. V bistvu pa gre tudi za princip, da čitalnice v osnovi niso namenjene pogovoru in jaz se tega poskušam držati. Sprejmem če se ljudje pogovarjajo o določeni snovi, me pa res ne zanima kdo je bil zjutrej na predavanju in kdo ni bil, ker je imel vožnjo.

Po maratonskem učenju fizikalne kemije sem odšla na plavanje, kjer je bilo res fajn. Sicer smo malo čakali profesorja in nato vseeno šli plavat prej. Preplavala sem 1500 metrov, kar je rahlo več kot običajno. Predvsem pa je pomembno, da nimam več krčev v mišicah in da je moje koleno zdržalo.

Zvečer je sledil še najbolj zabaven del večera. Srečanje s sošolci, kjer smo najprej rahlo popili (če se vzame v zakup, da nisem kaj preveč jedla cel dan in da na splošno ne nesem dobreo alkohola, se ve, da sem bila po enem kozarcu precej dobre volje), potem pa smo šli na bowling. Vse se lahko opiše z eno samo besedo: zakon ali kot bi rekel Klemen: "Bilo je dobro." Predvsem pa je fino spoznati svoje sošolce tudi v drugi luči in tudi drugim pokazati, da nisi r5avno najbolj zagrenjena oseba na svetu.

Tek

Zunaj je približno 0 stopinj in ko pogledam vem opazim, da se veje dreves kar močno upogibajo. Vseeno pa je sonce nekje na sredini neba in dan skoraj ne bi mogel biti lepši.

Odločitev je padla že zjutraj: popoldne grem tečt. Glede na to, da že kar nekaj časa nisem resno tekla, sem se odločila za krog do Duplice, ki mi vzame običajno približno 40 minut. Obujem Nikice in grem. Utrip se umiri pri 175, kar je približno 8 manj kot običajno (to po preračunu nanese slabih 500 utripov v eni uri). Boleče pokostnice me opominjajo, da moje telo ni narejeno za tek iz Špice in da je že skrajni čas, da s tem preneham. Bolečina v teku sicer pomeni rdečo luč (kot so mi povedali bolj izkušeni), ampak jaz sem jo prevozila že tolikokrat, da mi je moje telo "vozniško dovoljenje" že zdavnaj vzelo. Zato bolečino pač ignoriram in teče naprej. Ne vem čisto natančno kdaj, ampak enkrat vmes me je nehalo boleti in tek je postal užitek. Ko sem po približno 40 minutah pritekla mimo naše hiše, mi še ni bilo dovolj, zato sem se odločila za še en malo krajši krog. Po petnajstih minutah še za enega... In na koncu se je ura ustavila po 70 minutah. Počutila sem se odlično ter ponovno ugotovila kaj pomeni dobra baza.

Zdaj!

Zdaj je ena taka zanimiva oddajo, ki jo predvajajo na tv Slovenija. Sicer jo le redko ujamem, ker jo vrtijo ob nekih čudnih urah (ob petkih okoli petih), vendar pa sem danes čisto po nesreči naletela nanjo. Prvi prispevek, ki sem ga videla, je bil o gibanju. Ste vedeli, da naj bi se ljudje dnevno gibali vsaj 1 uro. To pomeni eno uro prave fizične aktivnosti in ne samo lahkotnega sprehoda do trgovine. Kakorkoli, ljudje imamo na žalost preveč izgovorov: pozimi je hitro tema, poleti je prevroče, v službi in v šoli smo po cele dneve, ko pridemo končno domov smo utrujeni in gremo raje spat... Glede na vse to, sem nekako mnenja, da je bolje vsaj nekaj kot nič.

Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je zdelo, da tukaj nihče ne hodi peš. Tudi za najkrajše razdalje so moji sosošolci uporabljali avtobus. Če prideš iz mesta, ki nima mestnega pozniškega prometa (ki ga Kamnik po pravici povedano verjetno tudi ne potrebuje), se ti zdi tako ravnanje nesmiselno. Še posebej, ker kmali ugotoviš, da si peš hitreje. In ja, nikoli ne bom pozabila vseh tistih začudenih pogledov, ko sem rekla, da grem v mesto peš.:) Danes se mi zdi, da vedno več ljudi hodi. Naša fakulteta ima precejšnjo stisko s prostorom (ki ji ima po pravici povedano kar večina fakultet v Ljubljani) imn zato imamo enkrat na teden seminar tudi na biotehniški fakulteti. In prav presenetilo me je zadnjič, ko je večina sosošolcev do tja šla peš, Fino je bilo: zunaj je bil sonček in svež zrak, pa še na poti smo lahko predebatirali vse zadnje dogodke, ki so se zgodili.

V prvem prispevku v že omenjenu oddaji so povedali, da je najverjetneje največji problem v tem, da se otroke spodbuja k športu preko tekmovanj. Kar je milo rečeno zelo slaba spodbuda. Ker večina na teh tekmovanjih pač ni prva, hitro obupa in tudi nato, zaradi te prve slabe izkušnje, nima želje še sodelovati v športu. V Sloveniji pa na žalost obstaja premalo organizacij, ki bi otroke samo usmerjale v šport in ne nujno v tekmovalni šport.
Sama sem imela pri tem srečo. Ker sem imela občutno preveč energije, so moji starši želeli, da s eukvarjam s športom. Tako sem trenirala praktično vse kar se je dalo, je pa res, da me nikoli niso silili v tekmovanja. Športi JE ljubezen na prvi pogled in ko enkrat "padš notr", potem je to to. Moj šport je bil dolga leta lokostrelstvo. Mislim, da ne bom nikoli pozabila trenerjevega pogleda, ko sem prišla na prvi trening. Je res, da sem bila med najmlajšimi in edina punca, ampak moja močna trma je premagala vse in botrovala temu, da sem kar nekaj let vztrajala v tem športu. Glede na to, da sem bila edina punca, so mefantje včasih malo razvajali, predvsem pa smo se odlično razumeli in nismo bili le sotekmovalci, ampak tudi dobri prijatelji. Poleg tega sem se naučila usklajevati čas, ker je bil zvečer čas za tekme in ker smo med vikendi hodili po tekmovanjih. Zato takrat ni bilo časa za žur in za to, da grem ven s prijatelji. Vseeno pa sem doživela vse, kar mora otrok in mladostnik doživeti, predvsem pa sem uživala v vsem kar se je dogajalo in teh let ne zamenjam za nič na svetu. Danes se z lokostrelstvom zaradi različnih razlogov na žalost ne ukvarjam več. Vseeno pa ne izključujem možnosti, da se ne bi spet začela- mogoče takrat, ko bom imela svoje otroke.:)

Danes plezam kadar imam čas, ker je bila to moja druga ljubezen na prvi pogled. Na žalost je to šport, kjer se ne moreš odločiti in iti, ampak rabiš enakovrednega partnerja, ki bi šel s tabo. Dokler nisem sama prvič plezala v skali, nisem razumela alpinistov, ki so izpostavljali svoje življenje v nemogočih razmerah v gorah. Danes jih razumem, ker sem ugotovila kako te to lahko zasvoji, vseeno pa sem rahlo izbirčna pri izbiri plezalnih pratnerjev, ker je treba temu človeku 100% zaupati.

Tretji šport, ki ima pomembno vlogo v mojem življenju je tek. Imela sem to srečo, da sem čez poletje lahko tekla v Poletovi tekaški ekipi, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi, ki delimo skupno ljubezen = tek. Poleg tega nas trenerji vzpodbujajo, da tek ne postane naš edini šport, ampak da se ukvarjamo še s čim drugim: vsaj enkrat tedensko hoja v hrib, rolanje, plavanje, tek na smučeh... Poleg tega nas učijo krepljenja mišic in razteznih tehnik, ki jih ljudje drugače tako pogosto izpuščamo. Pravim, da so dnevi mojega tekmovalnega udejstvovanja mimo in tečem predvsem zaradi užitka in dobre družbe. Je pa res, da je fino občasno iti na kakšno tekmo, kjer so pogoji čisto drugačni in kjer opažaš kako vsi tečemo iz istega razloga: da premagamo sami sebe in tisti občutek, da mogoče včasih ne zmoremo. Ko pritečeš v cilj (po možnosti z nekom, s katerim sta pretekla že mnogo skupnih kilometrov), je občutek neopisljiv. In za take občutke bi se ljudje morali potruditi.

Pismo

Danes je valentinovo in čeprav nisem pričakovala, sem dobila pismo. Ni bilo podpisano, a točno vem od koga in zakaj je bilo napisano. Je tako iskreno, da je zadelo naravnost v srce in da sem prejokala naslednje pol ure. In čeprav vem, da je težko tako meni kot njemu, da sva zmedena in razočarana, vem tudi, da je bila najina odločitev pravilna.
Ljudje so govorili, da sva idealen par. Bova zmogla postati tudi idealna prijatelja?

Ocene

Ljudje smo, takoj ko prestopimo prag osnovne šole, podvrženi stalnemu ocenjevanju. Najprej ocene pridobivamo skozi našo celotno izobraževalno pot, nato pa se vse kar nadaljuje: študenti ocenjujemo učitelje, nadrejeni delo svojih podrejenih, podajamo oceno dela vlade in to se nadaljuje v neskončnost.

Sprašujem se, ali imajo ocene res tak pozitiven učinek na nas? Se zato, ker vemo, da bomo za svoje delo dobili oceno, res bolj naučimo snov za izpit? Bi šolski sistem vseeno deloval tako kot sedaj?

Na mednarodni maturi poteka ocenjevanje nekoliko drugače kot na nacionalni. Gre za to, da se dijaki skupaj z učitelji učimo in se "borimo" proti zunanjemu ocenjvalcu- maturi. Čeprav nismo imeli formalnih ocen, smo se za sprotne teste vsi učili. Zato, ker so nas stvari zanimale. Ker nismo bili pod pritiskom kakšni bodo rezultati, so bili le-ti vedno dobri. In tudi končni rezultat je bil odličen, kljub temu, da nas dve leti prej niso ustrahovali, da se bliža matura in nam niso dajali slabih ocen.

Sedaj sem na fakulteti in večina predmetov me zanima. Na večini predavanj se imamo fino in se naučimo novih stvari. Učim se zato, ker vem, da bom po fakulteti rabila znanje uporabiti v praksi. In ker mi takrat noben ne bo razlagal kako najti optimalne parametre za PCR reakcijo ter kako zmeriti absorbanco mojega proteina. Zaradi takih stvari v bistvu ocene niso pomembne in včasih delajo več škode kot koristi. Zakaj? Ker se moram danes naučiti naučiti za en izpit in ker vem, da imam čez 14 dni že drugega. Tako se učim kampanjsko in ko vem, da je izpit narejen, knjige pospravim na drugo polico in se začnem učiti za nov izpit. Večina znanja pa ne ostane, ker vem, da mi časovno ne bo zneslo, da se stvari naučim tako, da bi si jih res zapomnila in da jih ne bom pozabila takoj po ustnem izpitu.
Poleg tega univerza dopušča popravljanje izpitov. Kar pri preveč ambicioznih študentih vodi do skrajnosti in popravljanja v neskončnost, ker devetica ni dovolj dobra za njih. Sama se pri tem vprašam ali je to res tako pomembno? Me bo čez 4 leta kdo vprašal koliko sem pisala kolokvij pri fizikalni kemiji? Bo mojega delodajalca zanimalo kakšno oceno imam iz splošne kemije ali bo bolj pomembno to, koliko sem se dejansko naučila na fakulteti, kako znam to znanje uporabljati v praksi, koliko praktičnih izkušenj imam in kako delujem v skupini, v katero sem dodeljena. Upam, da večini ocene ne pomenijo toliko, da bi bilo to ključnega pomena in da se zavedamo, da je ocena poleg znanja skupek različnih dejavnikov, na primer kako delujemo pod stresom in koliko smo pripravljeni tvegati pri tipu abcd vprašanj z negativnimi točkami.

Ta blog ni kritika šolskega sistema ampak kritika družbe in tega, da smo se navadili na to. In je kritika tega, da se s tem vsi preveč obremenjujemo in tako pozabljamo na stvari, ki so mogoče v življenju veliko bolj pomembne.