Se spomnite tistih reklam, ko punca in fant sedita na stolih in darujeta kri? Na koncu se konča z enim takim lepim sloganom: danes je drugačen dan... Darujem kri. Nekaj v tem smislu.
Ana je že kar redna darovalka in pred 4 meseci sem šla prvič z njo. Če v svojem kromosomskem kompletu ne premoreš Y kromosoma, lahko daruješ kri na 4 mesece. Ne spadam ravno med tiste, ki bi uživali v tem, da jim jemljejo kri, ampak vseeno sem zbrala pogum in šla. Ni bilo tako hudo in po koncu sem se odlično počutila (z izjemo enega trenutka slabosti). Ljudje so bili neizmerno prijazni in takrat sem se odločila, da ni bilo zadnjič.
Ana je tako dala komando in danes sva šli. Ponavadi ima Ana nizek hemoglobin in prepričuje zdravnika, da bi vseeno dala kri. Jaz sem na zadnjem darovanjem imela hemoglobina 145, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da mi bo pri moji športni aktivnosti hemoglobin hitro upadel. Nisem ravno ljubitelj mesa, a vseeno raje pojem kakšen zrezek kot da bi jedla umetne pripravke. In nekako mi je zmeraj uspelo obdržati visoko številko. Danes pa so mi namerili malo pod 120, kar je pomenilo, da moja kri danes žal ni primerna. Najprej sem mislila, da bo pač drugič boljše. Ko pa sem čakala Ano, sem si želela, da bi tudi jaz lahko sedela na prostoru poleg nje. Predvsem zaradi dobrega občutka potem.
Pa drugič...
Ni komentarjev:
Objavite komentar