Things change, people change

Ko sem odhajala, sem imela z enim svojih pijateljev pogovor v smislu kako močno se človek lahko v pol leta spremeni. Ta prijatelj je namreč svojo prakso oddelal na Irskem, prav tako pol leta. Takrat je rekel, da se človek, ki odide, v tem času tako močno spremeni, da je ponavadi težje priti nazaj kot oditi. Da se meni to že ne bo zgodilo, je bil moj odgovor. In mogoče se je na začetku res tako zdelo ...

Potem so se stvari tako hitro odvile. Tisto presenečenje na letališču. Pa jet lag. Nespanje. In učenje. Ogromno tega. Nekje vmes se je moje življenje ustavilo. Zamrznilo. Nisem več odgovarjala na klice. Pogovore z ljudmi sem zminimizirala na nulo. Skavtski občutek se je izgubil. To je verjetno tisto, kar me je še najbolj zadelo. Kako neverjetno drugače so se stvari čutile.

Potem je sledil pogovor z nekom, ki mi pomeni mnogo več kot si on misli. In ta nekdo je rekel, da se sama zapiram pred ljudmi. Postavil me je na realna tla. Tako kot malo ljudi do sedaj.

Še vedno se mi zdi, da ljudje okoli mene niso čisto taki kot so bili. Čeprav sem verjetno jaz tista, ki sem drugačna. Mogoče vse to izhaja iz mojega videnja prijatljstva. In tega, da ljudi, ki jih imam rada, še zmeraj nočem deliti. Če rečem tako, kot takrat, ko sem bila mala: Moje!

Dom(a)

Zadnje čase je eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim: Kako se imaš kej doma? Pogrešaš Avstralijo? In moj odgovor je skoraj vedno enak: Ja, pogrešam Avstralijo. Veliko bolj ljudi, ki so tam, kot samo državo. Samo je tudi zelo lepo biti doma.

Verjetno se niti ne zavedam dobro, da sem pravzaprav doma. Ker se (z izjemo prvih nekaj dni) odkar sem prišla domov več al manj učim, se pogovarjam s tistimi, ki so ostali down under in hodim na skavte. Občasno se popokam v Ljubljano: učit in na kosilo s Klaro. Da sem vsaj malo med ljudmi. ;)

Po ponedeljku pa: gremo na vsa tista obljubljena kosila in pijače, ki sem jih obljubila v zadnjih 14 dneh. Prosim, pocukajte me za rokav, da vsa slučajno ne izpustim. In potem ... V Švico. Kako zelo se že veselim.:)

Še prej pa ta izpit, ki mi jemlje spanje in veliko živcev. Moja trenutna največja želja je, da gre skozi. Samo skozi. Prosim, prosim, naj gre skozi. :) Pa saj bo, ane? Ja, bo ja.

Piha veter

Tisti južni. Tisti, ki me vleče nazaj. Tja dol, tja med prijatelje, med tiste s katerimi smo lahko preživeli skupaj 24 ur na dan, pa se še vedno nismo naveličali družbe drug drugega.

Tu pa ... Nekaj časa smo vsi prijatelji, a kaj kmalu se naše poti spet razidejo in vsak hodi po svoji poti. Nihče ne pokliče. Nihče se ne spomni nate.

Jaz grem tja. Med dobre ljudi. Med no worries philosophy. :)