Ko sem odhajala, sem imela z enim svojih pijateljev pogovor v smislu kako močno se človek lahko v pol leta spremeni. Ta prijatelj je namreč svojo prakso oddelal na Irskem, prav tako pol leta. Takrat je rekel, da se človek, ki odide, v tem času tako močno spremeni, da je ponavadi težje priti nazaj kot oditi. Da se meni to že ne bo zgodilo, je bil moj odgovor. In mogoče se je na začetku res tako zdelo ...
Potem so se stvari tako hitro odvile. Tisto presenečenje na letališču. Pa jet lag. Nespanje. In učenje. Ogromno tega. Nekje vmes se je moje življenje ustavilo. Zamrznilo. Nisem več odgovarjala na klice. Pogovore z ljudmi sem zminimizirala na nulo. Skavtski občutek se je izgubil. To je verjetno tisto, kar me je še najbolj zadelo. Kako neverjetno drugače so se stvari čutile.
Potem je sledil pogovor z nekom, ki mi pomeni mnogo več kot si on misli. In ta nekdo je rekel, da se sama zapiram pred ljudmi. Postavil me je na realna tla. Tako kot malo ljudi do sedaj.
Še vedno se mi zdi, da ljudje okoli mene niso čisto taki kot so bili. Čeprav sem verjetno jaz tista, ki sem drugačna. Mogoče vse to izhaja iz mojega videnja prijatljstva. In tega, da ljudi, ki jih imam rada, še zmeraj nočem deliti. Če rečem tako, kot takrat, ko sem bila mala: Moje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar