Proti Blue Mountains

Za konec sva v Canberri po nesreči še ujela fantastičen sončni vzhod. Ta po nesreči je bil moja krivda, ker se je moj mobitel ponovno prilagodil spremembi ure v Evropi. Ampak je bilo vredno:

Nato sva odhitela naprej proti Sydneyu oz. Blue Mountains, to je nekakšno gorovje blizu Sydneya. Po poti sva se ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah

prečkala Wollongong

ter bila skrajno razočarana nad Great Pacific Drive, ki ne dosega niti 10 % lepote, ki jo ponuja Great Ocean Road.


Do Blue Mountains oz. do največjega kraja, ki se imenuje Katoomba, sva uspela priti šele okoli devetih zvečer. Kraj, kjer sva želela postaviti svoj šotor je bil seveda že zaprt, klicanje na objavljeno številko pa ni pomagalo. Poleg tega je bilo že kar pošteno mraz, tako da sva se odpravila do hostla, ki sva ga videla po poti in dobila postelji v sobi skupaj s 3 Japonci in precej glasno gručo ljudi v sosednji sobi. Ker nisva želela več imeti problemov z iskanjem prenočišča, sva se odločila, da najina jutra prestaviva na bolj zgodnjo uro, kar je pomenilo tudi to, da bo potrebno hoditi spat zgodaj.

Naslednje jutro sva se odpravila najprej do informacijskega centra, kjer sva preposlušala zoprna Nemca, ki sta trdila, da so koale le v živalskih vrtovih in na vsak način želela videti koalo v naravi. Ni pomagalo, da jim je gospa vztrajno prijazno govorila da na tem mestu žal ni pravo rastje za njihovo življenje. Ko sva dobila ustrezne informacije, sva avto prestavila v eno od ulic, kjer je bilo parkiranje zastonj in oddaljeno le nekaj minut od najine izhodne točke pohoda. Po tem, ko sva si ogledala najbolj znane sestre v Avstraliji, formacijo imenovano Three sisters

in se nato spustila po Giant Staircase

ter odšla po predvsem ravni poti mimo Katoomba falls

do Scenic railways, ki naj bi bila najbolj strma železnica na svetu. Včasih namenjena spravljanju premoga na višje predele, danes pa služi le turističnemu namenu.

Nato sva se odpravila nazaj po isti poti ter se vpisala med tiste ljudi, ki so se odpravili po stopnicah v obratni smeri kot večina. Zanimiva izkušnja, čeprav na trenutke rahlo naporna.

Za konec sva se odpravila še na Mt Blackheath. Čeprav je na vrhu tudi razgledna točka, sva se tja v osnovi odpravila zato, da preveriva ali obstaja možnost paraglidinga. Čeprav pogoji niso bili idealni in je bilo vse opremljeno precej po "avstralsko", je bil tokrat vseeno pravi čas, da se preizkusi novo padalo. Dejstva, da je v Avstraliji pokritost s telefonskm signalom obupno slaba, da nisem natačno vedela kam se moram odpeljati, da je bila večina poti neasfaltirana ter da sem šele dobro začela voziti po levi strani, me niso spravljala v preveč dobro voljo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. V zgodnjem dopoldnevu sva se tako odpravila naprej, proti Byron Bayu.

Canberra

Ko sva prišla do Canberre, sva imela za seboj že približno 1000 prevoženih kilometrov. Razen ovc na cesti, do tedaj nisva imela nobenih problemov z avtom.

Za Canberro sva si rezervirala dva dneva in bila vesela, da se nisva vdala pesimističnemu gledanju Avstralcev na njihovo glavno mesto, saj sva bila na samem mestu oba precej navdušena. Vsa glavna mesta v Avstraliji so zgrajena po nekem principu. Adelaide ima recimo obliko pravokotnika, kjer je med najsevernejšo in najjužnejšo ulico centra mesta točno 1 milja. Canberra pa je zgrajena v obliki krogov, ki so med seboj povezani. Vreme še vedno ni bilo idealno, ampak to naju ni preveč motilo, saj sva imela tokrat trdno streho nad glavo. Kljub deževnemu vremenu, sva vse sončne in nedeževne trenutke uspela izkoristiti za raziskovanje mesta. Predvsem prvi dan, ko sva na koncu dneva ugotavljala koliko kilometrov sva prehodila, da sva tako zelo utrujena. Tako sva si najprej ogledala novo stavbo parlamenta, kjer sva na žalost zamudila vodene ture, tako da sva se po tisti ogromni stavbi izgubljala kar sama. Nato sva se sprehodila mimo stare stavbe parlamenta ter manjši botanični vrt ter se po poti, ki spominja na Elizejske poljane sprehodila do War memorial. Nato sva odkrila otoček, na katerem stojijo ogromne orgle, ki so ravno takrat igrale in oddajale zanimiv zvok. Po celodnevnem sprehajanju po mestu in neuspešnem iskanju slovenske ambasade (ob čemer sem ugotovila, da je bolje, da ne izgubim potnega lista), sva se počasi odpravila nazaj proti hostlu.



Naslednji dan sva se odpravila do nacionalnega centra za šport. Tukaj trenirajo vsi avstralski športniki: nekateri stalno živijo na kampusu, nekateri pa pridejo le na skupinske treninge pred velikimi tekmami. Gimnastične dvorane s kamerami, ki neprestano spremljajo treninge in omogočajo temeljite analize, bazeni s podvodnimi kamerami s katerimi lahko spremljajo vsak športnikov gib, ogromno površin za odbojko in košarko, atletski stadion, ogromen fitnes z vso potrebno opremo ter trgovina z dodatki, ki jih športniki lahko pojejo takoj po treningu. Avstralski športniki imajo definitivno izvrstne pogoje za trening.

Dva dneva v Canberri sta prehitro minila. Canberri do popolnega avstralskega mesta manjkajo morje in hribi. Definitivno pa priporočam obisk, ne se prepustiti mnenju Avstralcev, ki svojega glavnega mesta ne cenijo preveč.

Mt Kosciuszko

Ker vreme ni bilo naklonjeno paraglidingu sva se Brightu izognila ter nadaljevala pot proti nacionalnemu parku Kosciuszko. Tudi tokrat sva prispela na cilj že kar pozno, a vseeno še ujela odprte informacije po poti, kjer sva se opremila z osnovnimi informacijami: predvsem kje prespati, kakšna je vremenska napoved in kako je urejena pot na najvišjo "goro" v Avstraliji: Mt Kosciuszko. Informacijski centri v Avstraliji so odlično opremljeni z informacijami, zemljevidi in ljudmi s prijazno besedo, zato se je tam vredno ustaviti. In midva sva njihove usluge na tem potovanju često uporabljala. Odločila sva se, da bova kampirala v t.i. "wild camping". Plačala sva vstopnino v park in tako so bili vsi ti campingi zastonj. Odločila sva se za tistega zraven reke, da sva imela vsaj vodo za pomivanje posode. So pa tudi ti campingi opremljeni z nekaj mizami in klopmi ter nečim kar lahko pogojno kličemo stranišče. Poleg naju je bil tam še par, ki je spal v avtodomu, pozno zvečer pa se je pripeljal še nekdo, ki pa je zjutraj odšel še pred nama. Ponoči se je temperatura spustila na okoli 0 stopinj Celzija, tako da naju je zjutraj primerno zeblo. Za naslednjo noč sva vedela, da se morava dobro opremiti in sva v šotor navlekla vse odeje in spalne vreče, ki sva jih imela. :)

Naslednje jutro sva se torej odpravila na Mt Kosciuszkom. Zjutraj naju je razveselil sonček, na vrhu pa sneg. Odločila sva se za 13 km pohod. Za daljšo hojo nisva imela časa, pa tudi ni preveč priporočljivo hoditi sam. Sneg še vedno zakriva pot, kar lahko povzroči, da se hitro izgubiš. Tako sva kupila karti za sedežnico, se pripeljala do prb. 1930 m ter se povzpela do vrha, ki leži na 2228 m. Na vrhu sva srečala švicarski par, po poti nazaj pa avstralca, ki sta bila tam s prijatelji. Njuna hčerka in sin pa delata v Sloveniji. Oh, a small small world. Mislim, da je bil to eden najboljših dni najinega potovanja. Definitivno priporočam. :)

Popotovanje po vzhodni obali Avstralije

Vzhodna obala je tisti del, ki ga večina ljudi povezuje z Avstralijo. Pravzaprav bi lahko napisali, da za večino ljudi velja: vzhodna obala = Avstralija. V času mojega prvega bivanja tam je časa za ta predel zmanjkalo, ker sem imela preveč dela z raziskovanjem centralnega dela. Tako mi seveda ni preostalo nič drugega, da se vrnem in pogledam še ta del tega kontinenta.

Najino popotovanje se je začelo v Melbournu. Najine prvotne načrte sva prvič spremenila že pred mojim odhodom "down under", saj naju je prvi dan razveseljeval dež. Tako sva ostala v Melbournu, kjer sem se jaz uspešno borila z zaspanostjo, ki me je pestila še od poti. Verjtno ta odločitev niti ni bila tako napačna, ker sva se tako izognila dežju, mene pa nato utrujenost ni več pestila. Naslednji dan naju je razveselilo sonce in najina pot se je začela. Laurin prtljažnik je bil pol opreme za paragliding in kampiranje, na zadnje sedeže pa sva s težavo zložila omejeno količino prtljage, preostali del opreme za kampiranje ter hrano.

In sva šla ... Od Melbourna proti Wilsons Promontory National Park. Najin plan poti je združeval paragliding, čim več pohajkovanja, ležanja na plaži in turistične oglede. Najprej se je začel s pohajkovanjem. Ko sva prišla do Wilsons Promontory sva bila očarana. Takoj sva vedela zakaj ljudje pobegnejo sem iz Melbourna, pa četudi le za vikend. Najprej sva se odpravila do informacijske točke, ker so imeli spet kar nekaj problemov s poplavami. Tu sva dobila vse potrebne informacije o odprtih poteh po parku. Odločila sva se za hrib kamor bova odšla in upala na čim lepši razgled na morje in ostalo hribovje. Hoja je bila na trenutek rahlo naporna, predvsem zaradi velike vlažnosti, a na vrhu je bilo vse poplačano. Fotografija prikazuje vse:


Od tam sva se proti večeru odpravila proti Golden Beach, kjer je bil najin prvi postanek v kempu zraven obale z le enim preostalim parom. Tako sva lahko še uživala v miru, ki ga kmalu nato ni bilo več. Vzhodna obala je le turistična meka Avstralije.