Breaking-up

Dvojina ... Se lahko tako hitro prekine. In ponovno nastaneta dve polovici. Dve polovici, ki bosta nekoč, mogoče, našli svojo pravo drugo polovico.

Težko je. Vedno je težko. Četudi poskušaš pogledati na stvari realno. Čeprav imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi in ti poskušajo pomagati. Tudi če se poskušaš zakopati v delo in ne misliti na to kar se dogaja. Ni lahko, ker se v tvoji glavi še vedno prikazujejo lepi trenutki, ki jih težko spraviš ven. Veš, da nisi kriv ti. In da ni kriv on. Da je vse skupaj samo en nesrečen skupek okoliščin. Spomnim se enega pogovora, ki smo ga enkrat imeli z IAESTovci. Nekdo je rekel, da je lažje biti zapuščen kot zapustiti. Če si zapuščen, si namreč lahko jezen, je bil njegov argument. Ampak jaz v sebi ne občutim nobene jeze, samo razočaranje in žalost. Ter milijon vprašanj, ki verjetno ne bodo nikoli odgovorjena.

Ljudje okoli mene se trudijo, da bi me razvedrili. Mami je predlagala shopping. Ana je poklicala kljub temu, da sem ji povedala, da ji nočem jokati po telefonu. Ter vztrajala 10 minut, da sem se pomirila, se z mano spraševala kaj se je zgodilo in na koncu ugotovila, da bo koncert čez 14 dni prava rešitev za vse.:) Nina se je z menoj 2 uri pogovarjala prek facebooka ter poiskala 15 potencialnih tabornikov, ki bi mi jih lahko predstavila. Teja je predlagala kavo v petek, Miha delovni skavtski tabor v Kočevskem rogu. Skavtska prijateljica in biokemijska kolegica mi je poslala zaskrbljeno sporočilo in zgodbico o kravici, katere poanta je, da moramo ljudi in trenutke včasih izpustiti in pustiti, da grejo svojo pot. Mogoče se kdaj vrnejo. Mogoče pa bo vse skupaj le lep spomin, ko bo minilo nekaj časa. Eva, Miha, oči in mami pa so se lotili skupinskih objemov, kupovanja sladoleda in brisanja solz. Aja ... Pa Klara je seveda poiskala kup IAESTE dela.;)

Torej ... Težko bi rekla, da sem ostala sama. V bistvu sem verjetno šele sedaj ugotovila, da je okoli mene veliko ljudi, ki jim ni vseeno. Sama pa pravzaprav ne vem kaj je huje: to, da sem izgubila nekoga, ki sem ga imela res rada ali da sem s teboj izgubila resnično dobrega prijatelja. Nekoga, ki me je razumel od začetka: od takrat, ko sem ga prvič zalila z vodo, ko smo prvi dan skupaj pomivali posodo. Tebe, ki si točno vedel, da za vsakim mojim mhm in aha v bistvu stoji vprašanje in da včasih: vse je ok ne pomeni ravno tega. Pogrešam te, veš?
Ampak ... Solzice se bodo posušile, čas pa bo poskrbel, da se rane zacelijo. Midva pa bova mogoče (p)ostala prijatelja.

Dvojina

V vseh pomenih besede.

Najprej kot tisti del slovenske slovnice, zaradi katerega so naši profesorji pogosto izgubljali živce in dobivali pike po obrazu, ker je nikoli nismo dovolj uporabljali. Čeprav moram priznati, da smo se na gimnaziji trudili in kar dosledno uporabljali dvojino. Mogoče je za to odgovoren tudi naš profesor za slovenščino, ki je vedno govoril, da je dvojina romantična. Za primer je dajal ta primer: "Sedeli smo na klopci in bilo nam je lepo." ter: "Sedela sva na klopci in bilo nama je lepo". Mogoče je to zaradi tega profesorja, ampaj še vedno si ob drugem stavki v glavi pričaram misel zaljubljenega parčka, ki uživa na klopci v parku pod modrim nebom in zvezdnim obokom. Ta leta, ko smo morali dosledno uporabljati dvojino, so mimo.

Zato pa postaja vedno bolj pomembna druga oblika dvojine. Tista človeška. Dejstvo, da sva dvojina z najboljšo prijateljico. Da sva bili dvojina danes na faksu, ko sva se praktično brez besed presmejali cel odmor, ker sva točno vedeli kaj druga misli.
In ... Dvojina s tabo. S tabo, ki te imam tako zelo rada. Dvojina, ki je včasih tako zelo lepa, včasih pa tako zelo boli. Taka lepa. In krhka. Ki se lahko vsak čas prekine. Ali pa traja ... Večno?
Ah, ta kompleksna dvojina!