Dvojina

V vseh pomenih besede.

Najprej kot tisti del slovenske slovnice, zaradi katerega so naši profesorji pogosto izgubljali živce in dobivali pike po obrazu, ker je nikoli nismo dovolj uporabljali. Čeprav moram priznati, da smo se na gimnaziji trudili in kar dosledno uporabljali dvojino. Mogoče je za to odgovoren tudi naš profesor za slovenščino, ki je vedno govoril, da je dvojina romantična. Za primer je dajal ta primer: "Sedeli smo na klopci in bilo nam je lepo." ter: "Sedela sva na klopci in bilo nama je lepo". Mogoče je to zaradi tega profesorja, ampaj še vedno si ob drugem stavki v glavi pričaram misel zaljubljenega parčka, ki uživa na klopci v parku pod modrim nebom in zvezdnim obokom. Ta leta, ko smo morali dosledno uporabljati dvojino, so mimo.

Zato pa postaja vedno bolj pomembna druga oblika dvojine. Tista človeška. Dejstvo, da sva dvojina z najboljšo prijateljico. Da sva bili dvojina danes na faksu, ko sva se praktično brez besed presmejali cel odmor, ker sva točno vedeli kaj druga misli.
In ... Dvojina s tabo. S tabo, ki te imam tako zelo rada. Dvojina, ki je včasih tako zelo lepa, včasih pa tako zelo boli. Taka lepa. In krhka. Ki se lahko vsak čas prekine. Ali pa traja ... Večno?
Ah, ta kompleksna dvojina!