Dvojina ... Se lahko tako hitro prekine. In ponovno nastaneta dve polovici. Dve polovici, ki bosta nekoč, mogoče, našli svojo pravo drugo polovico.
Težko je. Vedno je težko. Četudi poskušaš pogledati na stvari realno. Čeprav imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi in ti poskušajo pomagati. Tudi če se poskušaš zakopati v delo in ne misliti na to kar se dogaja. Ni lahko, ker se v tvoji glavi še vedno prikazujejo lepi trenutki, ki jih težko spraviš ven. Veš, da nisi kriv ti. In da ni kriv on. Da je vse skupaj samo en nesrečen skupek okoliščin. Spomnim se enega pogovora, ki smo ga enkrat imeli z IAESTovci. Nekdo je rekel, da je lažje biti zapuščen kot zapustiti. Če si zapuščen, si namreč lahko jezen, je bil njegov argument. Ampak jaz v sebi ne občutim nobene jeze, samo razočaranje in žalost. Ter milijon vprašanj, ki verjetno ne bodo nikoli odgovorjena.
Ljudje okoli mene se trudijo, da bi me razvedrili. Mami je predlagala shopping. Ana je poklicala kljub temu, da sem ji povedala, da ji nočem jokati po telefonu. Ter vztrajala 10 minut, da sem se pomirila, se z mano spraševala kaj se je zgodilo in na koncu ugotovila, da bo koncert čez 14 dni prava rešitev za vse.:) Nina se je z menoj 2 uri pogovarjala prek facebooka ter poiskala 15 potencialnih tabornikov, ki bi mi jih lahko predstavila. Teja je predlagala kavo v petek, Miha delovni skavtski tabor v Kočevskem rogu. Skavtska prijateljica in biokemijska kolegica mi je poslala zaskrbljeno sporočilo in zgodbico o kravici, katere poanta je, da moramo ljudi in trenutke včasih izpustiti in pustiti, da grejo svojo pot. Mogoče se kdaj vrnejo. Mogoče pa bo vse skupaj le lep spomin, ko bo minilo nekaj časa. Eva, Miha, oči in mami pa so se lotili skupinskih objemov, kupovanja sladoleda in brisanja solz. Aja ... Pa Klara je seveda poiskala kup IAESTE dela.;)
Torej ... Težko bi rekla, da sem ostala sama. V bistvu sem verjetno šele sedaj ugotovila, da je okoli mene veliko ljudi, ki jim ni vseeno. Sama pa pravzaprav ne vem kaj je huje: to, da sem izgubila nekoga, ki sem ga imela res rada ali da sem s teboj izgubila resnično dobrega prijatelja. Nekoga, ki me je razumel od začetka: od takrat, ko sem ga prvič zalila z vodo, ko smo prvi dan skupaj pomivali posodo. Tebe, ki si točno vedel, da za vsakim mojim mhm in aha v bistvu stoji vprašanje in da včasih: vse je ok ne pomeni ravno tega. Pogrešam te, veš?
Ampak ... Solzice se bodo posušile, čas pa bo poskrbel, da se rane zacelijo. Midva pa bova mogoče (p)ostala prijatelja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar