Odhajam

Če sem se pred dvema letoma spraševala kako pospraviti celo omaro v kovček in oditi za pol leta, sedaj ugotavljam kako to narediti za več časa. Malo se tolažim, da tokrat odhajam le nekaj sto in ne več tisoč kilometrov stran. Poleg tega se bom do menjave letnih časov še vrnila domov. Po drugi strani postajam izbirčna in želim s seboj na primer odnesti tudi svoje smuči, kar seveda celoten proces pakiranje še dodatno zakomplicira.

Po več kot letu dni življenja med dvema državama, je sedaj končno čas, da malo zamenjam svoje okolje. Ampak, po resnici povedano, bom verjetno še vedno živela med obema državama, le da bom odhajala od drugje. Ne maram odhajanja. Ne maram poslavljanja. Ne vem zakaj se vedno zdi dokončno. Nekako sem se navadila, da sem malo tu in malo tam. Da zamudim stvari tu in tam. Vendar, čeprav se zdi, da imam sedaj dve družini in dve skupini prijateljev, si včasih želim, da bi lahko imela ob sebi tiste prave ljudi, s katerimi gremo skupaj na kavo ali kosilo in se lahko smejimo našim internim šala.

Ja, odhajam. Ampak le novim dogodivščinam in novemu znanju naproti. In upam, da nam bo tokrat uspelo bolje premagovati razdaljo kot zadnjič. ;)

Sem pa tja

Tale blog bo verjetno malo brez repa in glave. Tako kot so moje misli občasno brez repa in glave in malo vandrajo. Verjetno vse te stvari, ki se zadnje čase dogajajo okoli mene, vplivajo na moja razmišljanja. Predvsem dejstvo kako se naši odnosi tako lahko spremenijo. Včasih me motijo ti odnosi. In malo bolijo. Ah, kaj pa vem, mogoče sem le jaz preveč občutljiva. Ampak včasih je fino imeti ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš. Včasih je fino, da obstajajo v tvojem življenju tisti, ki ti pošljejo sporočilo kar tako. Včasih je žalostno, ko vidiš, da se ljudje sicer z veseljem dobijo s teboj, ampak le takrat, ko si ti pobudnik za srečanja. Ta post je mogoče malo depresiven, ampak je namenjen predvsem temu, da gredo te stvari ven iz mene. Ker, konec koncev, vem, da so okoli mene tudi ljudje, ki jih vedno lahko pokličem in se jim lahko zaupam. In tudi nekaj takih, ki pošljejo dodaten sms, ko sama pozabim odgovoriti na prejšnjega. Hvala vam, ker ste vztrajni. :) Ampak včasih mi je pa vseeno žal za tiste prve ...

Adelaide

Zaradi vremena sva tako v Adelaide prispela rahlo predčasno. Mischeva soba se je že pripravljala na prihod novega člana in tako sva tistih nekaj dni prespala v obupno rumono-zeleno pobarvani sobi. :P Po počeni gumi, pokvarjenem merilcu hitrosti ter počeni šipi, je Laura morala na temeljit tehnični pregled. Še prej sva se s Klaro in Isabel odpravila v Barossa Valley na poskušino vin. Prej mi na žalost nikoli ni uspelo priti do tja. Z Mischo še vedno nisva uspela ugotoviti katero je tisto vino, ki nama je bil na zadnjem potovanju obema všeč. Kljub temu, da sva v Jacob's Creek sporbala vsa vina, k bi lahko vsaj priližno ustrezala temu vinu. Dan je bil sončen, a še vedno rahlo mrzel. Konec koncev je bila še vedno pomlad in ne poletje. Lahko rečem, da smo se imeli fino. V naslednjih dneh sva morala obiskati vse prijatelje, ki sem jih spoznala v času moje prakse. Med drugim sva tudi odšla nazaj na Mawson Instit, kjer je najprej Mischa poskušal priti noter (noben od naju ni več imel kartice za dostop) in naju niso pustili. Nato pa je Vanessa videla mene in je rekla: ah, Živa, seveda, kar pojdita naprej. :P Mischa je bil rahlo užaljen, jaz pa menim, da je to le zato, ker sem sama več časa preživela na Mawsonu, sam je imel Mischa svojo pisarno na drugem inštitutu v campusu. Dnevi so prehitro minevali in zadnji dan smo preživeli pri najinih poljskih prijateljih Kamilu in Agi, ki sta (ponovno) velikodušno odstopila svojo kuhinjo in dnevno sobo za poslovilno "zabavo". Hvala. :) Večer se je zaključil s preveč poljske vodke, ki sem jo sama dodobra občutila naslednje jutro. :P No ja, na koncu se je vse dobro izšlo: nisem zamudila letala, uspešno sem se prestavila na drugo letalo v Melbournu in ni mi bilo pretirano slabo. Dnevi so prehitro minili. Zmanjkalo nama je časa za vse kar sva si želela videti. Na koncu je na letališču ostal grenak priokus, saj sem vedela, da odhajam od te celine za vsaj nekaj let. No ja, pa konec koncev nikoli ne veš kaj ima življenje pripravljeno zate.

Proti domu

Zaradi vremena sva se odločila, da se iz Manille po najhitrejši poti odpraviva proti domu. Vedela sva namreč, da najin šotor hujšega dežja ne bo preživel. Po poti sva se ustavila v Milduri, kjer sva imela prijeten pogovor z receptorko v campingu, ki se je ravno vrnila s potovanja po Evropi. Obiskala je tako Švico kot Slovenijo. :)

Ker nama je tako ostal še kakšen dodatni dan, sva želela po poti obiskati še Coorong National Park. Po poti nama je pri prb. 100 km/h počila zračnica. Verjetno bi morala biti vesela, da se je vse v redu izteklo, midva pa sva bila po 3 tednih mogoče že rahlo naveličana občasnih težav z avtom.:P Mischa je po vojaško hitro zamenjal zračnico (hvala Bogu za obvezen vojaški rok), tako da sva se lahko hitro odpravila naprej. Kakorkoli, v Coorongu naju je že ujelo slabo vreme. Občutek, da imava lahko pnovno nesrečo z avtom na precej odročnem kraju brez mobilnega signala, naju ni navdajal s pretirano željo po raziskovanju tega območja. Tako, da sva ga (večinoma) pustila za naslednjič ter se odpeljala proti Adelaidu. Po poti sva se še ustavila pri mehaniku ter zamenjala počeno gumo.

Proti Manilli

Najin naslednji postanek je bil kraj z imenom Manilla. Če nikoli niste slišali za ta kraj, se nič ne sekirajte. Tam praktično ni nič, razen tegale:

No, k temu se bom vrnila kasneje. Nekje okoli Coffs Harbour sva se torej obrnila proti notranjosti. Ker sama spadam med tiste, ki malo bolj komplicirajo, sva se preden sva se odpravila v "outback" ustavila na informacijski točki. Tam so nama povedali, da je cesta "ozka in ovinkasta". Na to frazo sva se že navadila, vendar sva verjetno v Švici in Sloveniji že navadila kaj dejansko pomeni ozko in ovinkasto. Moj glavni problem je bil, da bi se z avtom zgodilo in ne bi imela telefonskega signala (v Avstraliji signala zmanjka takoj, ko se odpraviš malo od velikih mest). Ko sem delavca v turistični pisarni vprašala koliko ljudi se dejansko pelje po tisti cesti, se je verjetno moral malo zadržati, da se mi ni začel smejati. No ja, malo me je pomiril in skupaj z Lauro smo odbrzeli v notranjost. Po poti sva najprej našle tele slapove:

Po enem postanku sva torej prispela v Manillo. Tam res ni nič, razen izjemno visokih temperatur, ogromno muh ter tistega z zgornje fotografije: baje odločnih pogojev za letenje z jadralnim padalom. In čeprav pravijo, da imajo tam baje 350 dni, ko se da leteti, je Mischi v dve dnevih to uspelo le enkrat in še to za kratek čas.

Tam sva preživela dva dneva ter eno noč. Moram priznati, da je bilo zabavno opazovati 10 ljudi, ki so posedali pred njihovimi začasnimi prebivališči s telefoni v rokah. Vsakih 10 minut so preverjali vremensko napoved in ko je bila ta kolikor toliko v redu, so se spakirali v 10 minutah in odšli. Ko so se vrnili, smo se imeli prav fino, saj so bili vsi izredno zanimivi. Eden izmed njih je bil pomočnik režiserja pri filmu Mad Max ter je imel polno zgodb o snemanju filmov, drugi je postavljal odre za glasbene skupine, tretji ... Ja, veliko zanimivih zgodb. Res prijeten čas. Ko sva rekla, da ne veva katera bi bila najboljša pot do Adelaida, so prinesli ven svoje GPSe ter poiskali najbolj optimalno pot. Najin prvotni načrt, da bi se odpravila proti Brightu, je zaradi slabih vremenskih razmer padel v vodo. Ponoči je Manillo zajela ena izmed najhujših neviht na najini poti in prav vesela sva bila, da nisva šotorila. Naslednji dan sva se prebudila v sončno jutro, od nevih je preostalo le nekaj večjih luž.

Preden sva zapustila Manillo in se vrnila nazaj na asfaltirano cesto, sva po poti rešila še tole želvo:

Yeppoon

Sledila je pot proti jugu. Večinoma sva se vračala po isti poti (no, vsaj v začetnem delu), vendar sva se odločili, da se ustavljava v drugih krajih kot sva se po poti na sever Avstralije. Mogoče odkrijeva kraje, ki naju bodo očarali še bolj kot npr. Byron Bay ali Town of 1770. Najin prvi postanek je bil torej Yeppoon. Ko sva do tega kraju prispela v poznem popoldnevu sva na vrhu hribčka (na katerega sva zavila po naklučju) zagledala naslednji prizor:

Za nevešče oko opazovalca naj poudarim, da je tista rumena pika nad morjem jadralni padalec. Odbrzela sva torej po najkrajši možni poti do tega kraja, kjer sva ponovno doživela avstralsko izkušnjo: na manjšem travniku sva srečala moškega, ki sva ga povprašala ali gre lahko tudi Mischa jadrat. Na najino (no ja, moje mogoče malo manj) je rekel, da brez problema. Malo sta se pogovorila, vmes je tudi tisti padalski tandem (prijatelj od tega gospoda in njegova žena) pristal. Tako se je tudi Mischa lahko končno odpravil jadrat:

Whitsunday

Po Town of 1770 je sledila dolga vožnja do najine najbolj severne točke: Proserpine oz. Whitsunday. Verjetno sva se tega dela najbolj veselila, ker sva vedela, da bova po dolgi vožnji od Melbourna končno nekaj dni ostala na enem mestu, kjer bova lahko spala, počivala in poležavala na plaži. Na žalost je bilo najino uživanje rahlo preprečeno s pričakovanimi meduzami ter nepričakovanimi ženskimi težavami. Se je pa Mischa lahko neumno počutil, ko je pri tridesetih stopinjah pripravljal termofor. Kmalu sva spoznala, da je ves turizem v teh krajih usmerjen predvsem v razna "križarjenja", ki so relativno draga, tako da sva bila vesela, da sva imela prihranjenega dovolj denarja, da sva si to lahko privoščila. Tako sva se en dan odpravila na križarjenje po nekaj otokih (Whitsunday's islands) naslednji dan pa smo se odpravili "snorklat" na koralni greben.

Kot zanimivost: otoki so večinoma neposeljeni, se pa na otokih nahajajo različne združbe krav, ovc in ostalih evropskih domačih živali. Te so namreč prvi osvajalci odvrgli z ladij. Ker te živali nimajo naravnih plenilcev, so se tako razmožile in ostale na prvotnih mestih.

Taki dnevi

Včasih pridejo taki čudni dnevi. Ko zjutraj najprej čakaš eno uro, da lahko daš kri v laboratoriju. Zato ti seveda zmanjka časa, da bi uredil nekaj stvari na občini (ki ima seveda uradne ure močno prilagojene njenim uporabnikom). Nato odhitiš v Ljubljano, zamujaš na sestanek, ugotoviš, da si po poti izgubil ključe od avta, kličeš mamo, mama poišče brata, brat najde rezervni ključ, se izgubiš na poti na sestanek, zamudiš na sestanek za pol ure, človek je tako prijazen, da ti podari dodatne pol ure svojega časa. Huh, sedaj gredo lahko stvari samo na bolje. Kličeš brata, da ti pripelje ključe in upaš, da je avto še na parkirišču. In je. Z bratom se odpeljeta domov, drug za drugim, vsak v svojem avtu (kakšna potrata bencina). Prideš domov prešvican ful. Se stuširaš, odideš nazaj v Ljubljano na kosilo s sošolcem. Zamujaš. Spet. Poješ kosilo. Nadoknadiš zamujeno s sošolcem. Greš naročit nov laptop. Vmes te ujame dež, dežnik si seveda pozabil v avtu. Prideš do avta delno do pretežno moker. Greš domov, se dobiš z drugo sošolko na kavo. Predebatiraš vse. Ugotoviš katera je noseča in kdo se je poročil. Prideš domov. In greš spat. Ja, pridejo taki dnevi.

Town of 1770

Iz Rainbow Beach sva se podala na prb. 400 km dolgo pot preko Bundaberga do mesta Town of 1770. Bundaberg, razen ruma, nima kaj veliko ponuditi, tako da sva se le povpela na nek grič, vendar nisva videla veliko. Zato pa sva bila toliko bolj navdušena nad najino končno destinacijo. Dobila sva prostor direktno ob morju, zraven neke večje avstralske družbe večih družin. Ko sva naredila prvi krog, je bila na najinem prostoru parkirana večja ladja. Zato sva odšla do recepcije, saj sva mislila, da so naredili napako, a so naju poslali nazaj. Ko sva (rahlo razdražena) začela postavljati šotor, so naju prišli vprašati ali naju barka moti in jo odmaknejo. Ker sva imela dovolj prostora za najin šotorček sva rekla, da ni panike. Tako ali tako so jo čez kako uro odpeljali. Med postavljanjem šotora so naju ponovno prišli vprašati ali rabiva pomoč, saj je bilo to ponovno potovanje na katerega sva pozabila prinesti kladivo. Prijazno so nama posodili njihovo kladivo, ker sva ga midva seveda ponovno uspešno pozabila doma. O zgodovini tega naselja se lahko podučite v knjigah/ na internetu. Tu naj bi leta 1770 pristal James Cook pravita Lonely Planet in označba, ki sva jo našla nekje na poti.

Midva sva se v to simpatično mestece (če mu seveda sploh lahko rečemo mestece) zaljubila. Ni vredno izgubljati besed, slike povedo več. ;)

Fraser Island

Za en dan sva se odpravila na Fraser Island. To je bila najina želja, vendar do zadnjega nisva vedela ali nama bo dejansko uspelo oditi tja. Najprej sva si želela najeti 4WD in oditi sama, ker nihče od naju ni pretirano navdušen nad potovanji v skupini. Nato sva ugotovila, da bi bila ta možnost bistveno dražja in sva na internetu poiskala preostale možnosti. Tako sva v Canberri uspešno rezervirala enodnevno turo, v Rainbow beach pa na 2 od 3 mobitelih ostala brez signala in tudi skoraj brez odhoda (najina krivda, ker se predhodno nisva dobro pozanimala kje naju bodo pobrali). Fraser Island spada med eno izmed čudes, saj je to ogromen peščen otok, kjer pa se tega le komaj zavedaš. Težko si predstavljam koliko časa je narava rabila, da je tam zrastla prva roža. Danes pa otok v notranjosti izgleda takole:

Tura nas je vodila čez vse pomembne znamenitosti otoka: Maheno Shipwreck

Eli Creek

Central Station

Lake McKenzie

Pot po kateri smo se vozili je izgledala takole:

Po tem, ko smo rešili nasedlega terenca v notranjosti ter hiteli in se izogibali valovom na obali, sva bila kar vesela, da se na pot nisva podala sama. Definitivno je bilo vredno. Odličen dan, z izjemo, da smo na poti domov povozili brown snake in sem nato jaz kar nekaj časa preverjala svojo spalko za kače.